December bo počasi mimo, hvalabogu. Res, ker to kar se dogaja je že kriza. To je zame mesec prisilne (ne)sreče, kiča in zombijevskega potrošništva. Nekako nam je potisnjeno v glavo da je december mesec sprostitve, družinskega življenja, uživanja. Vsaj tako nam ga skušajo prodati. Saj veste, tiste nadležne reklame z do ušes nasmejanima staršema in hiperaktivnimi otroci, ki laufajo po bleščeče čisti dnevni sobi, za njimi pa nič hudega sluteč pes, ki bi raje vohal riti drugih psov. Počasi se vsi posedejo pred kamin, v ozadju pa se bohoti gromozanska božična jelka. Da, prav ste prebrali, rekel sem božična. Sem edini, ki mi gre ta politična koretknost okrog Božiča blazno na živce? »Joj, ne smeš rečt Božič, kaj pa ljudje drugih ver ki tega ne praznujejo?«. Resno? Kaj me briga. Naj počnejo kaj hočejo. Kot da jih moti da kup cenene plastike iz Kitajske s še več cenenimi ali nerazumljivo dragimi okraski imenujem po tem kar oni ne praznujejo? Ko da njih to briga. Baje da obstaja tud Božični klobuk, aja pardon, praznični klobuk. Kot vemo december ni ravno med tistimi meseci v katerem smo najbolj srečni. Prav tako december ne iztisne najboljšega iz nas, ravno obratno. Postanemo objestni, pohlepni in kratkomalo smo skorajda brez dostojanstva in kontrole.

Kaj mislim s prisilno (ne)srečo? Saj veste. Vse te reklame, plakati, filmi, kič v nakupovalnih centrih ki so okrašeni hujše kot Las Vegas. Vse se blešči, vsi majo dopuste in popuste, vsi so naspidirani in nase dajajo smešne rdeče-bele kape in se oblačijo v škrate ter morijo nas nič hudega sluteče ljudi ki bi radi imeli mir. Še jest ne moreš v miru ne da bi ti pri uhi brenkala dva pajaca z dalmatinsko glasbo in te nedolžno gledala, češ, daj mi nekaj. Božične pesmi so poglavje zase. Letos mi je celo uspelo da nisem dobil občutka da bi radio najraje zabrisal skozi okno, ampak če še enkrat slišim »All I Want For Christmas is You«…Se vam ne zdi da je vse skupaj prisiljeno? Zdi se mi da se ljudje tako trudijo biti dobre volje, da na koncu pozabijo kdo so v resnici. Vsi ti prislijeni nasmehi, kimanje, vse te male laži in zavedanje da nimate pojma kako boste preživeli naslednji mesec. Ker ste seveda ta mesec morali pokazati ljubezen do svojih sorodnikov z nakupovanjem nesmiselnih daril. Vaši smrkavci pa itak nimajo mej. Zato zadnje dni kot zombiji drvite po nakupovalnih centrih in pred sabo tepate ljudi za par evrov popusta ter zadovoljevanje materialnih potreb ljudi katere bi včasih najraje vrgli iz bajte. Zato vam ni mar za vaše dostojanstvo in se zdirate nad prodajalkami, češ da ne delajo dovolj hitro, se prerivate in kujete strategije kako čim prej priti do blagajne da lahko greste dalje in zapravite še več. Ah ja…kapitalizem v svoji najlepši in najbolj svetli luči. Šefi ob številkah na koncu dneva verjetno doživljajo večkratne orgazme.

Z nasmehom na obrazu sem se zadnjič sprehajal po mariborskem Europarku. Pred tem sem sicer skoraj zgubil živce z iskanjem parkirnega prostora in s kretenom za mano ki  mu je kultura bila očitno na zadnjem mestu. Ko sem pogledal v vzvratno ogledalo pa sem se samo nasmejal. Žena je na sebi imela tisti cinično razočaran obraz, zadaj pa so se odpirala tri mahjna usta z rdečimi kapami na glavi. I feel you man.Ljudi je dobesedno mrgolelo, če nisi gledal predse so te povozili, na pol poti do trgovine sem pozabil da sem šel po mandarine. V enem trenutku sem se ustavil in nepremično gledal okoli sebe v to maso potrošniških zombijev. Ko bi moje oči lahko slikale, fascinantni prizori. A da ni denarja? Ko sem že pri denarju. Seveda ima december tudi etiketo dobrodelnosti. Zato seveda radijske in televizijske hiše na vse pretege iščejo uboge ljudi o katerih lahko poročajo in nam potem v obraz mečejo dejstvo da so jih potegnili iz revščine, isto je pri živalih. Kaj pa ostalo leto? A takrat pa ne obstajajo? Ob takih ceremonijah mi postane slabo. Vse za blišč in slavo ter masko da smo dobri ljudje. Hinavci smo, hipokrati, nič drugega. Pomagati nekomu je eno, ampak da se s tem javno hvališ.

December je kot pokvarjena tempirana bomba. Včasih poči, včasih ne. Pod pretvezo sreče, dobrodelnosti in lahkotnosti družinskega življenja se skriva nekaj povsem drugega. Nima smisla da to zanikamo. Ta požrežna potreba po materialnih dobrinah iz nas dela brezčutne zombije, ki dan pred božičem objestno in brez zavor goltajo darila ki si jih v bistvu ne morejo privoščiti. Verjetno si mislite da nekdo ni dobil božičnega darila. Ga ne rabim. Imam vsega polno rit. Prav tako sem se ognil nepotrebne drame okoli obdarovanja. Če imaš istomisleče starše in si brez kolegov ter punce, to ni težko. Pa še prišparal sem.

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Da, še živim, še razmišljam. Uživam v lenobi zasluženih počitnic, ker mi kot študentu gre seveda tako težko. Že nekaj časa spet razmišljam o anonimnosti, svoji namreč, in anonimnosti blogerjev nasploh. Zdaj pri nas blogerjih je stvar taka. Ali jo imaš, ali je nimaš ali pa si nekje vmes. Ali se na vse pretege trudiš da te kdo ne odkrije, nuklearne šifre le morejo ostati skrite, torej pišeš o zate občutljivih temah in ljudeh ter si zato prilastiš pvsedonim. Ali pa pišeš pod pravim imenom in nonšalantno pisariš o tistem kar se ti zdi pomembno ter skrito upaš, čeprav si tega ne priznaš, da te nekdo ujame in besedo širi dalje. Jaz sem nekje vmes. Pisanje bloga si že od začetka nisem razlagal kot nekaj pod kaj bi dal svoj pravi, resnični podpis. Vedel sem da bom pisal o stvareh in ljudeh ki so mi blizu, zato seveda to ni prišlo v poštev. In rodil se je Pametnjakovič. Idealna krinka in izgovor da lahko drugim solim pamet. Kot ste verjetno opazili je v zadnjem času v moji glavi malo manj soli. Ni bilo malokrat da sem pomislil na to da bi nehal pisati, ker blog le ni knjiga da bi ga moral končati. Tisti časi ko sem imel polno zagona so mimo. Takrat sem bil sam, brez žive duše okoli mene v nemilosti svojih misli. Časa je bilo na pretek. Opazil sem, da več kot imam ljudi okoli sebe, manj imam idej za pisanje, ker te ideje delim z drugimi. Pisanje postane potem…nekako nepotrebno. Opazil pa sem tudi da bolj ko razmišljam da bi nehal, večjo željo imam da bi nadeljeval. Res da ne napišem več po 20 objav na mesec ampak, nikoli nisem imel norme, imel sem samo ideje, nato so prišli ljudje.

Kljub temu da se prepričujem da blog pišem za sebe, da dam iz sebe tisto kar se nabira v moji glavi, sem vedno čutil neko dolžnost do drugih in predvsem do sebe. V smislu da sem bralcem nekaj dolžan. Tako dolgo sem redno in pridno pisal, nekako ne bi bilo fer  do vas in do mene če bi naenkrat nehal in se pogreznil v zemljo. Bal sem se tudi da več ne bom znal. Kaj če nastopi blokada? Zid se je pred mano postavil že neštetokrat, vedno sem ga preplezal, ali pa šel skozi njega. Znebil sem se strahu da ne bi več zmogel tistega kar sem včasih. Objava vsaki drugi dan. Ampak zdaj sem drugačen človek ko sem bil na začetku tega leta in prej. To leto je bilo brez dvoma najboljše leto mojega življenja, na vseh ravneh. Zaradi tega je tudi blog moral malo počivati. Kar me pripelje spet do začetnega vprašanja. Anonimnost. Komu zaupati in komu ne? Seveda sem bil na začetku naiven in sem na svoj osebni profil na Facebooku dajal linke do svojega bloga in nekaterim ga seveda ni bilo težko odkriti in me pocukati za rokav, ali pa ostati tiho. V bistvu sem to da pišem blog samo povedal samo peščici izbranih ljudi. Za nekatere tud sam vem da vejo, čeprav jim nisem povedal, ampak to me ne moti. Mogoče mi med pisanjem tu pa tam kdo hodi po glavi ampak brez bojazni da bi moral kaj cenzurirati. Pravzparav sem včasih presenetil samega sebe kako vseeno mi je za vse skupaj.

Dejstvo je, da je moja krinka manjša kot je bila včasih. Blog pa ni nič manj pomemben, ravno obratno. Nočem se še odpovedati iluziji dvojnega življenja ker je enostavno preveč zabavno. Nekako se mi zdi da skoraj uživam v tem da me ljudje podcenjujejo. Sicer bi včasih najraje zakričal da pišem blog, ampak kje je smisel v tem? Izgubim element presenečenja. Poleg tega pa ne morem začet pijače s prijetnim dekletom z: »Zdravo jaz sem Pametnjakovič in pišem blog«. Na tej strani je le nekaj kaj mi pomeni preveč da bi to brez premisleka trobil okoli. Če sem že omenil dekle. Spomnim se kako mi je bilo težko priznati to da pišem. Tisti strah da boš s tem nekoga odgnal od sebe, da se ne bo strinjal s tvojim pogledom na svet. Da bo to preveč čustvene prtljage naenkrat. Nekako sem si laskal samemu sebi da je to da pišem nek privilegij, da je to privilegij tudi za druge. Da, letal sem nad oblaki. Na koncu koncev nisem nič posebnega. Pač, pišem, morda ne več toliko kot včasih ampak pišem…in pisal bom še naprej. Do naslednjič…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

»Gremo na protest?«. Sem očitno preveč optimistično vprašal svoje sošolce in bodoče sociologe. »Ne, ker mamo vaje pol«. Aja? In to bi naj bila ovira? To je isto kot da rečeš: »Ne grem ven, ker je 35 stopinj«. Ja ok,pol pa grem sam. No, potem sem za las najdel še eno žrtev, ki je navdušeno rekel: »Samo po fotoaparat skočim domov«. Super. Prvo naj razčistim zakaj sem včeraj sploh šel na ta protest, ki se je kasneje razvil v granitni, marmorni in stekleni masaker takozvanih »robocopov«. Pustimo malo na strani ta leve in ta desne, vlado, Kanglerja, nedavne volitve, bale sena, nezazizdljive parcele, korupcijo, ponarajene diplome, laži, prazne obljube, globalno stanje, kriza, radarje itd. Čeprav ravno ne spadam med apatično mladino priznam, da še mi zaenkrat gre zelo vredu, politike ne spremljam ravno dosti, ampak razumem od kod ta jeza ki vre iz ljudi. Tako da, realno iz moje strani ni neke potrebe da stojim v množici in vpijem »gotof je« in »mi smo Maribor«. Meni bolj primerni protesti so bili pred sedežem Univerze v Mariboru.

Na protest sem šel iz čiste radovednosti. Kdo je tam? Kaj tam delajo? Kaj imajo zraven?  In tu vstopijo prve poklicne deformacije študenta sociologije, ki so razvile iz prejšnjih navad. Rad opazujem ljudi. Tako da je bilo neke vrste, antropološko rečeno, opazovanje z udeležbo. Isto kot grejo nekateri nekam med domorodce, sem jaz šel v Maribor na protest, kjer se je, kot bom kasneje omenil, našlo tudi par pacientov, proti katerim se nam domorodci zdijo veliko bolj blizu na evolucijski lestvici. Pa nimam nič proti domorodcem, samo da razčistim. Tja pa sem šel tudi da potrdim mojo hipotezo, da se bodo nemiri začeli nekje okrog sedme ure tako kot zadnjič v Ljubljani.  Protesti so se začeli nonšalantno. Naslonjen na vogal bližnje zgradbe ( na trgu z nekako prikladnim imenom  - trg svobode) sem opazoval ljudi, ki so počasi prihajali na točko x. Vdušje je bilo veselo, mirno, v zraku se je vonjal kuhanček iz bližnjega »štanta«. Množico je preletavalo letatalo ki je za sabo vleklo napis »gotof je«. Ljudje so se ozirali proti nebu in se nasmihali. Nič posebnega. S kolegom sva se našla in se malo sprehodila po prizorišču. Na čase so klepet množice prekinili vzkliki prej omenjenih gesel. Ker sva obadva predvidevala da ne bo nič »akcije« do sedme ure sva se odpravila na čaj in malo podebatirala o situaciji in seveda, ženskah. Okrog pol sedme ure se je množica preselila iz trga pred mestno občino. Hojo do tja so zaznamovali glasni poki t.i. topovskih udarov. Za primerjavo, ta udar je dovolj močan da ti rahlo premakne lase. Nebo so razsvetljevale razne barvne rakete. Nekaj so jih nastreljali tudi v zgrabo MOM. Če je katera priletela na balkon je množica od navdušenja skoraj ponorela. Ulica pred občino je bila zaprta, ampak brez ograj in policistov. Kar se mi je zdelo zelo zanimivo. Na vsaki strani množica ljudi. Kot kakšen spopad v srednjem veku, vsak na svojem bregu. Samo čakajo da treščijo eden v drugega. Za ograjo pri gradbišču se skriva baza policistov.

Kot naročeno. Ura je malo pred sedmo. Pojavijo se prvi kapucarji, šalarji in zamaskiranci, ki začnejo v občino metati vse kar jim pride pod roke. Množica to sprejme z žvižganjem in pogleduje proti policistom, češ, »kdaj boste kaj storili?«. Temperatura se dviga. Sliši se lom stekla na oknih. V pisarno pade par petard in raket. Policisti se končno zaženejo v granitarje in jih par takoj podrejo. Ljudje začnemo ploskat. Ena vrsta policajev gre naprej in začne lovit ostale, medtem ko na njih dežujejo granitne kocke, polmetrske marmorne plošče, pivovske flaše, koši za smeti in ostalo sranje. Nekaj policistov ostane zadaj. Ni lep prizor ko v policista prileti petarda in pred njegovimi nogami huronsko poči on pa se samo sesede na tla. Kolegi ga zaščitijo in odvlečejo nazaj proti bazi, kjer po njega kasneje pride rešilec. Akcija se izpred občine preseli na travate površine pred prvo gimnazijo. Masa ljudi zmedeno postopa okoli in gleda okoli sebe. Po zraku je frčalo vse živo. Panično sem pogledoval okoli sebe da ne dobim kaj v glavo in se držal kolega. Po zraku je krožil helikopter. Kar naenkrat sva se znašla direktno pod njim. Veter in mraz začutim do kosti. Počutil sem se kot vojni poročevalec. Po prvi uničeni avtobusni postaji pred občino, huligani unčijo še drugo ki jim pride na pot. Žarišče je zdaj trg svobode. Policisti blokirajo vse izhode in skušajo izolirati granitarje in ostalo njim podobno golazen z navijaškimi šali in karantanskimi grbi. Od nekje pridrvi gruča policistov, na prvi pogled jih je bilo približno sto. Zaprejo še zadnji izhod. Na njih letijo žaljivke in vse živo. Nato se iz neznanih razlogov pomaknejo nazaj. Potem pa se je zgodilo nekaj, česar ne bom nikdar pozabil. Masa ljudi, probližno 500 folka se zažene za policisti in začne na ves glas vreščati, kar me je spet spomnilo na srednjeveške bitke, manjkal jim je samo dvignjen meč v rokah, no, tokrat so imeli granitne kocke. Umik policistov je dobil smisel čez nekaj sekund. Solzivec. Panični tek. Solzne oči, pekoč občutek v nosu. Solzivec se razkadi. V ozadju pri cekrvi primerjo še enega kapucarja, ki jim ob umiku pobegne a se za njim zažene vsaj 8 policajev.

Akcija se preseli na grajski trg, kjer se ustvari prava fronta. Kocke uničijo steklo na terasi kavarne Astoria, bivšem »ezleku«. Pivovska flaša prileti v okno, a to ostane celo, ljudje ne morejo ven, ne not. Kocke letijo po zraku in v ščite policajev. Naključni psihopat se postavi pred njih, dvigne sredinec in se sleče hlače ter jim pokaže zadnjo plat, nato pa gre nazaj med svojo podporno skupino. Policisti izvedejo isti manever kot malo poprej. Pomaknejo se nazaj, huligani grejo malo naprej, solizivec, VELIKO solzivca. To množico ljudi postisne še bolj nazaj v ulico. Reflektor na helikopterju mi zaslepi oči. Kako bom prišel domov? Previdno in rahlo »posrano« sem ekspresno stopal po ulicah in upal da mi kaj ne prileti v glavo.

Če potegnem črto. To je bilo nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Masa ljudi. Vpitje. Nasilje. Občutki so bili fenomenalni. Ampak. To ni bilo podobno ničemur. Preveliko je bilo naključij. Razgrajanje se je začelo tik pred sedmo, tik pred poročili. V Ljubljani je bilo vse mirno, kar še potrjuje to, da je v Sloveniji premalo skrajnežev da delajo sranje na dveh različnih mestih. Policisti so se nekaj naučili iz prejšnjih protestov in so svoje delo opravili korektno, razen včasih so bili vidno zmedeni. Zanimivo se mi je zdelo da je bilo pol oz. večina teh razgrajačev starih nekje med 15 in max. 20 let. Otroci, mlajši od mene. Še sramne dlake jim ne rastejo pa v policaje mečejo granitnke kocke. Ampak oni imajo svoje probleme. Saj veste, puberteta pa to. Poleg tega je nekaj zelo zadovoljivega v tem ko policaji namlatijo primitivca, ki ne samo da ne ve zakaj je tam, niti ne ve zakaj meče kocke, stole, polmetrske marmorne plošče, pivovske flaše itd. To včeraj je bil lep prizor jeznih posameznikov ki še ne vejo zakaj živijo. In če sem prej obsojal policiste ker so na prvem protestu mlatili nedožne ljudi, jim to zdaj delno oprostim. Velikokrat sem se znašel direkt za njimi, pač, malo nevarnosti nikoli ne škodi. Če ne bi bilo ščitov…Zanimivo pa je bilo tudi obnašanje množice ki so to opazovali. Nis(m)o šli domov. Ostali smo tam in gledali to ulično bitko. Zakaj? Če citiram kolega: »Ne podipram nasilja. Ampak to gledat je pa zakon«. O namenu protesta raje ne bi, že daj sem navrgel dolgo klobaso besed. Edino nekaj še, dragi Mariborčani. Zanima me samo kaj bo v četrtek. Ko so napovedani protesti in tekma Maribor – Lazio. Viole + Green Dragonsi ? (najeti s strani Viol tako kot prvič) + italijanski huligani. Se vam ne zdi to malo preveč kičasto in zmenjeno?

Da zaključim s slavnim citatom iz filma The Dark Knight. »Some men just want to watch the world burn.«

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Kje začeti? Toliko stvari, toliko zgodb, toliko občutkov. Radarji? Protesti? Nasilje? Policija? Maribor? Ljubljana? Še 19 dni do konca sveta? Moja osebna ljubezenska limonada? Nehal sem šteti kolikrat sem se v zadnjem času vsedel za ekran. Poln zadržanih idej in občutkov. Pripravljen da zlijem misli iz mene. Ampak tako hitro kot ideja vzklije, tudi usahne. Tudi občutki se pomirijo. Ob protestih je iz mene bruhala jeza, navdušenje, obup, žalost, strah in veselje. Vsega po malo. Težko je v takem stanju ujezit misli, jih kontrolirat. Ampak včasih so ob takih čustvih nastajali najboljši zapisi. Včasih je mimo. Poletje je mimo. Sonca ni na spregled. Zapadel je drugi sneg. Telo in glava se umirita, stopita korak nazaj, čeprav bi sam rad šel korak naprej. Ni več tistega entuziazma, oziroma še je, ampak se je vdal trenutnosti. Sivini. Zdi se ti da nikogar več ne zanima kaj si misliš. Da si povedal vse, da se ponavljaš. Vedno iste besede, vedno isti problemi. Drugačna pakunga. V takih časih rad pomislim na samega sebe v prihodnosti. Vse se zdi tako lahko. Vse je tako jasno. Popolni plan, brez kančka napake. Misli so bistre, trava je zelena, vino je temno rdeče, viski goreče rjav, rahla sapica prija na od sonca razgreti koži. Proti tebi počasi stopa silhueta zate popolne ženske…

Včasih bi enostavno šel. Pustil vse za sabo. Nič več faksa, nič več zadovoljevanja subjektnivnih potreb in kriterijev, nič več socialne maske, dela, medijev, pisanja, surealnosti filmov in serij, ki ti polnijo vrečo upanja da bo nekje in nekdaj bolje. Potrošniško-kapitalistične vrednote so popačile definicijo lepote do skrajnosti, instant glasba je in, televizorji postajajo tanjši, ljudje obilnejši, telefoni pametnejši, ljudje neumnejši. Empatija, svoboda, ljubezen. Prazne besede. Bogatejši bogatijo, revnejši so še tanjši. Ampak vse to pranje možganov, vso to obljubljanje, vse te laži, surrealnost. To je tisto kar je oblikovalo moj popolni svet in mojo matrico. Zdi se kot da ni izhoda. Sanjaš lahko, ampak kako do tega prit. Čemu verjet in kaj obsojat kot laž? Zdi se kot da meja izginja. Ali je vse res, ali pa je vse laž. Nekateri zatisnejo oči, nekateri ušesa. Živijo slepo in tiho, a zdi se da (po)polno. Več veš slabše je, bolj se sekiraš, bolj boli, bolj čutiš bolečino drugih, bolj se zavedaš kakšno je stanje. V takih časih ta košček možganov še posebej trka na vest. Kaj lahko storim da bo svet boljši, kaj lahko storim da bo moje življenje boljše? Tu pa je zdaj en catch. Kaj neki naj bi storil za dobrobit človeštva če še sploh ne vem za kaj živim. Lahko rečem da živim, ne vem,  za ljubezen, denar, svobodo, uspeh. Ampak balonček praznih besed slej kot prej poči in spoznaš kako je na stvari. Nisi nič posebnega. Nisi edinstvena snežinka, si masa organskih snovi med maso ljudi ki sanja isto.

Zvezdni utrinek sem videl samo enkrat. Kaj sem si zaželel? Da bi bil srečen. Je to sreča? Zvezda je mrtva, želja je prazna. Nekako kolebam med tem ali svoje življenje diktiram sam ali ne. Preveč je bilo naključij v zadnjem času. Preveč jasno vidnih znakov kot da je moja pot začrtana naprej po nekem čudnem planu, katerega vesolje gleda in se cinično smeji. Nikoli ni nič lahko, preprosto, brez ovir. Ampak kakšno bi bilo življenje brez tega? To definira nagrado, ko pogledaš nazaj skozi kaj vse si šel da si nekaj dobil ali nekaj dosegel. Ne morem pa se znebiti občutka kot da je moje življenje preveč popolno, včasih že kičasto, predvidljivo, dolgočasno. Iz rutine v rutino. Ampak očitno mi to prija medtem ko si gradim gradove v oblakih. Da dobiš prefekcijo moraš iti čez imperfekcijo. Ali pa se perfekcija skriva ravno v imperfekciji? Vse je relativno, vse je mogoče. Južna Francija, rdeče vino, hrana, Vespa, Mini, ženska. Torej, kaj hočem? Kaj si želim? Če potegnem črto pod vse kar imam v moji glavi, hočem samo mir in malo popolnosti. Pa naj bo to žensko telo, glasba, hrana, tek ali karkoli drugega. Pa naj bom v tem sam, ali pa s kom drugim, srečen.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Z lenimi in brezvoljnimi koraki sem teptal granitne kocke pred sabo. Vsak korak je bil mučen, vsak vdih skoraj boleč. Dišalo je po snegu. Ta vonj mi je vedno bil všeč, ker me je spomnil na na vonj naše kleti. Neka  nedefinirana mešanica vlage in ostalih skrivnostnih sestavin. Zima se bliža. Že dva tedna je bilo oblačno, turobno. Zdi se, kot da delujem na sonce, kot da moje celice nujno potrebujejo topel vir svetlobe. Pogledoval sem proti nebu v sivino ki ji ni konca. Nekje na sredi poti sem se spomnil kam sem namenjen. Bil je petek, ki mi že dolgo ni pomenil nič. Drugi se ga veselijo, zame petek pomeni 6 ur trpljenja na dveh kvadratnih metrih prostora, kjer sem se s svojimi prisilnimi nasmehi počutil kot suženj sistemu. Hotel sem pobegniti, daleč vstran, pustiti vse za sabo. Kljub vsemu pa je to bil dan, ko je bila na sporedu gospa doktor. Koraki so postajali hiterjši in voljnejši. Že sama misel na to kaj me čaka je bila dovolj da sem si moral vsake toliko časa moral popraviti hlače. Ličnice so se vdale prijetnim mislim. Kaj me čaka danes?

Ustavil sem pred stanovanjem in pogledal gor. Kljub temu da ni bilo sonca me je svetloba v trenutku zaslepila. Kaj bi dal za očala. Na oknu se je izrisala podoba gospe doktor. Kodrasti lasje, globok dekolte, očala. S kazalcem je navihano pokazala naj pridem gor. Nadležen zvok mi odpre vrata v nov svet, v svet realnega jaza. Kjer sta alter ego in jaz eno, kjer ni pretvarjanja in laži. Preskočim tistih par stopnic in se narišem na vhodu. Hodnik je sameval. Iz sobe se je bilo čisto na tiho slišati žensko kramljanje. Nova pacientka? Možno. Ampak glas je bil znan. Gospa doktor odpre vrata in me z divjim pogledom usmeri v sobo. Poln energije se zaženem v sobo kjer me na tla pribije njen obraz. Telo preplavijo ognjeni občutki. Po čelu spolzi kaplja potu. Kaj za vraga? Ostanem brez besed. Pogledam gospo doktor in njo. Sobo za par sekund preplavi ostra tišina in napetost. Cmok v grlu postaja nevzdržen, dlani vedno bolj potne, po hrbtu me pikajo mravljinci. Tišino prekine moje jeclanje. K…k..kaj? Gospa doktor se vsede, prekriža noge in zamahne z roko. »Pridi, vsedi se, ravnokar sva se pogovarjale o tebi. Meni še vedno ni bilo nič jasno. Ona me pogleda in se nasmeji. »Vsedi se k meni no. Kaj si tak prestaršen? Jaz, amm…zakaj smo vsi trije v sobi? »Kaj si tak živčen?« Pridi k meni no. Moje misli so bile v ognju. Ali vesta ena za drugo? Sranje, v kaj sem se spustil, zakaj vedno jaz, zakaj jaz, to ni fer. Gospa doktor si počasi odpne majico, gumb za gumb. »Kak si?« Ammm. Izpod srajce pogledajo polne prsi, ujete v čipkasto črnino. Od nekje se njena roka znajde na mojem kolenu in počasi polzi navzgor. Gospa doktor odstrani svojo srajco iz svoje kože in jo zabriše na tla, njena hipsterska očala počivajo na nosu, njene oči pa se ustavijo v mojih. Če bi pogledi lahko ubijali.

Z leve strani se zasliši nežni šepet. »Zdaj si najin«. Okej…kaj? Še manj mi je jasno kot prej.  Je to test? Se to res dogaja meni? Čakaj…kako? Njeni prsti polzijo po mojem licu, po kavču se igrivo zapelje bliže meni, spretno in prej kot bi mignil se znajde v mojem naročju. Z obema rokama mi dvigne brado, njeni, prej nikoli rdeči nohti se zarinejo v moja lica in potujejo navzdol. Razgrete ustnice pristanejo na mojih, jezik igrivo a odločno vstopi in se zaplete v strasten ples. Za trenutek se mi zvrti. V ozadju slišim korake gospe doktor. Počasni, zapeljivi. Ko njeni zobje iz ječe spustijo svojega ujetnika se mi prikaže cela pojava. Oči počasi polzijo od spodaj navzgor. Črne pete, mrežasti vzorec ki se nenadoma ustavi pri popku, čipkasta črnina. Od lepote me stisne v prsih. Nagajivo pomežikne in mi reče: »še pridem na vrsto«. Odprta usta si zopet prisvoji ona. Trenje ki ga povročajo hlače postaja nevzdržo, vse na naju je odveč. Majica eskpsresno zgine z mene. Divje zabiča z lasmi in začne svojo pot navzdol. Rdeča šimnka pušča vroče sledi na mojem telesu. Ne prav nežno zagrize v mojo kožo. Telo mi zadrhti. V glavi vlada tema, šok se še ni polegel. Zaprem oči in se prepustim momentu. Njene oči čutim v svojih. »Poglej me«. Kaj? Skoraj bi lahko rekel da se iz njene modrine vali dim. »Nisi pričakoval tega ne?« Eh, res?  Z rokami jo prestavim poleg sebe in v svoje naročje povabim gospo doktor. To se ne dogaja meni. »Ja pa se«. Naj to štejem kot del terapije? »Recimo«. Njeno telo pristane v moji domeni. Poljubi me še bolj divje od nje. S kotičkom očesa vidim da je njena modrina dokočno zagorela. Gospo doktor močno primem za stegna, njeni zadnjici dam rahlo vzpodbudo. Njene roke se ovijejo mojega vratu. S samemu sebi prenestljivo močjo jo dvignem in priitisnem ob vrata. Njena desna roka jih spretno zaklene. Ugrizne me v ustnico, črne petke treščijo ob tla, roke popustijo, nežno pristane na tleh in me prilepi ob vrata, katerih hlad me zmrazi na mojem razgretem hrbtu. V ozadju se približuje ona, gola perfekcija. Koraki si križoma in zapeljivo sledijo en za drugim. Še vedno ne morem verjeti da je to res. Bliže kot je, bolj se na njenem obrazu riše nasmeh. Gospa doktor se je znašla na kolenih. Njen pogled me ubija. Hočem jo, za vsako ceno. Čas se upočasni, zdi se kot da si bereva misli. Njen obraz se bliža mojema, zaprem oči. Nagajivo me poljubi na lica, prst pristane v mojih ustih in za trenutek ostane ujet. Njena dlan polzi vedno bolj navzdol. Pogledam predse in nato navzgor. Oči mi obrača kot še nikoli, telo preplavi vročina. Sistem se za trenutek ustavi…

Odprem oči…

Pred sabo vidim samo belino ki ji ni videti konca. Kje sem? V belini se nekaj premika. Telo je še vedno v ekstazi. Ko se končno zavem sveta okoli zaslišim znan smeh. Pogledam predse in dvignem odejo. Zagledam par modrih oči in razkuštrane črne lase. »To je pa bilo hitro, kaj si kaj takega sanjal?«.  O ja, naš prvi ples, se še spomniš? Njeno golo telo se igrivo vleže zraven mene, naslonjena na komolec me pogleda. Zadnje čase veliko mislim na njo. Se ti zdi prav kaj sva naredila? »Morala sva, ni bilo druge rešitve«. Mnja, mogoče pa res…ziher si lačna, kaj boš?

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Telo mi je mrazil čuden občutek ki ga je vsake toliko časa prekinil val vročine. Hlad je padel med beton, kožo je ježil rahel vetrič. Sonce se je v daljavi počasi utapljalo samo vase. Nepremično sem z zaprtimi očmi strmel v nebo in užival v zadnjih sončnih žarkih. Čez čas sem se zavedel da stojim sredi ulice. Z nasmehom na obrazu in rokami v žepu. Odprl sem oči. Za trenutek se mi je zdelo kot da sem izgubil zavest. Deja vu. Počutil sem se lahkega, praznega. Kaj za vraga se je pravkar zgodilo? Občutki so še vedno v višavah, realnost samo čaka da jih trešči na tla. Zmedeno gledam okoli sebe. Počutim se kot da sem na vrtiljaku. Ljudje kot mravlje en za drugim živčno teptajo tla, vsem se nekam mudi. Zdi se mi kot da sem edini ki mu čas prizanaša, kot da tu stojim že tisoč let. Pogledam na uro a si ne zapomnim, pogledam drugič, vem še manj. Končno se za trenutek zberem in pogledam tretjič. Minilo je komaj sedem minut. Kam zdaj? Mesto ki sem ga poznal kot svoj lasten žep je nenadoma postalo tuje. Mrak je počasi spreminjal pokrajino pred mojimi očmi. Spet se mi je zdelo kot da sem v transu, brez občutka. Čas in prostor nista pomembna. Poskušaš se zbrati a misli so višje od tebe. Skušajo splesti rdečo nit,  v celoto povezati nekaj, kar se še ni zgodilo.

Instinktivno naredim korak. Smer je znana. Misli se umrijo, počasi pristanejo v glavi. Globoko vdihem. Vajeti prevzame stari jaz. Nekaj metrov pred mano se naslika bar, prazna terasa, ravnokar se prižgejo luči. Ni lepšega od prazne tearse, še bolje, praznega bara. Sicer ne pijem kave, ampak mogoče se zna današnji dan še zavleči. Optimist pa tak. Moral bi iti na predavanja. Ampak raje zrem v globoko modrino kot pa prenašam masaker možganov. Iz črnine se od nekje vklopi zavest. Neusmiljeno začne mleti. Včasih se zdi, kot da si sam par korakov pred njo. Nato pa pride za tabo. Kot viski. V trenutku strasti ali pa neumnosti narediš nekaj, kaj se ti zdi tisti trenutek primerno. Šele potem razmišljaš o posledicah. S skodelico kave v rokah sem nepremično zrl v praznino. Moj moralni kod je je naredil ovinek. Še vedno sem bil malo lesen, še vedno nisem znal čisto izklopiti glave. Še vedno sem se spraševal kaj je prav in kaj ne. Kako da ne, saj sem samo človek. Spet se mi je zgodilo nekaj, na kaj si sploh nisem upal pomisliti. Vesolje se spet igra s mojim potrpljenjem, ve da ga imam preveč in da se prehitro vdam. Še posebej pred ženskami. Te so moja šibka točka odkar sem odkril svet svoje spolnosti. Znova in znova mi je na misel prišla veriga vprašanj. Zakaj jaz in zakaj zdaj? Zakaj enkrat ne more biti vse preprosto? Vedno je nek twist, vedno življenje naredi ovinek, zaide v drugo smer, v zgodbo doda nove in nepričakovane karakterje. Včasih je bilo preprosto, ampak včasih sem bil sam. Brez prijateljev, izoliran v samoti in neusmiljenju svojih misli. Zdaj je drugače. Zdaj sem se odprl. Znova sem se rodil. Stojim na najvišji gori sveta in kričim v nebo. Kaj pa zdaj? Kaj hočeš od mene?

Pravo vprašanje je kaj hočem od sebe. Svet se podira, država se podira, sistem samo čaka da se sesuje sam vase. Kaj hočeš? Ali boš pustil vse skupaj za sabo? Se boš spet zaprl pred svetom in ljudmi ki ti hočejo pomagati, ki hočejo biti s tabo ko se bo Zemlja prepolovila na pol? Alter ego vleče v eno smer, vest v drugo. Eno je iluzija, drugo je realnost. Ampak tudi iluzija je lahko resnična, če se vdaš v usodo. Kaj mi še ostane narediti na tem svetu? Kaj hočem? Hočem pobegnit pred svetom ki me obdaja, pred Velikim Bratom ki me opazuje. Ampak nočem bit sam. Pot do tja je še dolga. Zakaj vmes ne bi užival? Pozabi na svojo preteklost, začenja se nova era mojega živlenja. Zadnji čas je da počim komforni balonček in se spoznam s tveganjem, adrenalinom, seksom, ljubeznijo in bolečino. Padale bodo glave, mnogokatero srce se bo razbilo na koščke. Čakaj, a nisem to že naredil? In kaj se je zgodilo? Zlomil sem se. Zakaj bi se spet spustil v to? Alter ego je odločen. »Zato ker pred tabo stojita gospa doktor in ona. Ne bodi mevža in enkrat v življenju izkoristi tisto kar ti je dano. Go with the flow. Ugasni glavo, ugasni vest. Mogoče se ti zdi da ti je vse padlo z neba. Še nisi uganil znamenja? Ona je tista s katero lahko pobegneš, njo lahko rešiš. Z njo lahko pustiš svet za sabo«. Kako pa veš? »Vsaj enkrat mi zaupaj. Malo razmisli, kaj je bil tisti občuek ko te je skoraj zmanjkalo ko si jo prvič videl? Kaj ti je gospa doktor malo prej razlagala? Umiri se in bodi to kar si. Ja vem, če boš to kar si boš zafrknil situacijo. Ko boš prišel do zidu globoko vdihni. Bom preklopil«.

Skodelica kave ki sem jo držal je postala hladna. Pogled je še vedno usmerjen v praznino. Telo je nepremično. Za mano se slišijo koraki, tisti zvok ko peta udarja ob les. Nerazločna pojava švigne mimo mene. Zadiši po ženski. »Zdravo«. Mnja, kaj, prosim? Ja o zdravo, kak…? »Preko ceste sem te vidla, sem že mislila da te ne bo.« Joj sori, čist sem se spozabil, dayrdeaming pa to. »Ni panike, vem kako je«. Čas se spet za trenutek ustavi. Ah, lepota pa taka. Mislim da je začutila da je moj pogled prilepljen na njo. Odločno a rahlo sramežljivo se usede. Njene oči se za trenutek ustavijo v mojih, nagne se naprej in se nasloni na komolce. Z nasmehom na obrazu me vpraša: »No torej, kaj pa je s tabo narobe?«.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Nogomet. Šport oboževan po vsej zemeljski obli. Vsesplošno priljubljena igra z žogo se je kot najbolj agresiven virus razširila po vseh celinah. Za žogo se po blatu podijo mali Afričani ki so tik pred zrelimi leti za vojaški rok, za njo se po postgladiatorskem štadionu podijo profesionalne lutke ustvarjene za dobiček kapitalistov in z njo se na igrišču in kjerkoli drugje ljubijo prebivalci južnoameriške celine. Brez dvoma je nogomet najbolj plemenit, opevan, priljubljen, izpostavljen in nadležno-dolgočasen šport. Vseposod ga je veliko, vseposod ga je preveč. O njem se govori doma, v službi, v medijih, v družbi in na družabnih omrežjih, kjer imajo, pričakovano, vsi najbolj polna jajca testosterona. Tako kot njihovi idoli ali smrtni sovražniki na terenu. Razumem zakaj fuzbal sedi na prestolu vseh športov, kjer mu družbo s sramoto dela njegova bolj zanimiva, lepša in inteligentnejša polovica. Atletika namreč. Nogomet je na izi, je sproščen. Traja 90 minut. Velikokrat se ne zgodi nič. Je kot seja našega parlamenta, kjer se velikokrat znajdem v istem položaju kot predstavnica madžarske manjšine, ki sproščeno in produktivno uporablja ta čas za lepotni spanec. Ni ga lepšega. Iz hladilnika si vzameš pir, žena ti prinese čips, noge daš na mizo in akcija. Ženo ali punco pa se tisti večer pusti na suhem. Boge revice si potem v spalnici pilijo nohte in berejo Cosmopolitan. Nogomet je počasen šport. Mislim da tisti, ki kot pribiti sedijo za gromozanskimi ekrani ne prenesejo športov ki so manj prijazni za njihove oči in um. Naprimer košarka, tenis, hokej. Ne, to pa je preveč, boli me glava. Ko pa v kinu gledajo Jasona Stathama ko uleti na jahto in pobije 20 ljudi samo s svojimi kletvicami pa so navdušeni. Ker so besede in metki seveda počasnejši od žoge.

Nogomet je 90 minut prvovrstnega dolgčasa. 20 patoloških narcisov se podi za okroglim mehurjem, med tem ko ostala dva branita svoj dragoceni bunker. Teče kri, lomijo se kosti in očitno so velikokrat na tribunah tudi hollywoodski režiserji ki izbirajo med bogato paleto zaigranih smrti. S streljanjem ali brez, ali pa s kotaljenjem ali brez. Nadvse priljubljena pa je tudi scena kjer ti učbeniški paceinti z borderline motnjami ne vejo česar za vraga so krivi. Oni ne vejo ničesar. Vse skupaj je odlično za kak mafijski film. Nogomet je nasilen šport. Ne samo na igrišču, kjer se dogajajo raznorazne sumljive zadeve ki ne samo da so na meji razumljivega ampak so dejansko storjene z namenom da nekomu zlomiš ali zviješ ud, kot v starih časih spustiš malo krvi in upaš da se bo spametoval in pa ga seveda malo odrivaš ker je pač ogrožal tvojo z egoizmom napolnjeno auro, ki jo seveda rabiš da zadovoljiš svoje lastnike. Nogomet ne deli samo nacionalnih držav, ampak tudi regije znotraj le teh. Kot da že rivalstvo Slovenija – Hrvaška ni dovolj bizarno in nepotrebno, je tu seveda rivalstvo Ljubljana – Maribor. Vijolčni proti zelenim.  Če sodržavljan, sočlovek ne navija za pravi klub, ne nosi prave barve in ne poje pesmi ki so vrhunski lirični presežek, ga je seveda potrebno malo spametovati. Trije na enega, da ga le naučijo kaj je prav. Da o rivalstvu Barceolna – Real  in Messi – Ronaldo sploh ne govorim. Ker to pa je meji debilizma, oziroma je debilizem. Z užitkom berem objave na družabnih omrežjih in forumih. To je čista uživancija, to je hranjenje in božanje ega. Počutim se bolje, superiorno. Zaradi nogometa se ljudje prepirajo, zaradi njega propadajo prijateljstva, zveze, zaradi tega ljudje umirajo. Samo zaradi tega ker nekdo ne navija za isti klub in ker se je pač takrat sam znašel v samotni ulici s tremi huligani nasprotnega moštva. Podirale so se tribune in za sabo pokopale množice ljudi. Na zelenico letijo bakle, stoli, bogatašem na drugi strani pa se ritne luknje zapirajo z ekspresno hitrostjo. Zanimivo. Nekaterim najvijačem ni problem uničevati privatne lastnine, ko pa policisti na njih uprabjo svojo privatno lastnino pa je cel halo. Nogomet riše meje med mladimi, med starejšimi in med državami. Žene so vse histerične v skrbeh kje zavraga se potikajo njihovi možje. Ali z razbito glavo ležijo v temačni uličici ali pa morda natepavajo kelnarco.

Nogomet je globalna distrakcija. Svetovno prvenstvo, evropsko prvenstvo, nacionalne lige. Kupite! Kupite! Bodite kot oni!  Kupite ta dres, kupite ta tv paket, vse tekme zastonj, kupite ta čips, kupite ta šal, kupite to pivo ker pa pije tudi vaš najljubši žogobrcaš. Brijte s tem brivnikom da boste imeli tako gladko kožo kot on. Pardon, gladke noge. Kako naj resno dojemaš osebo če so njegove noge bolj gladke kot pa od njegove namišljene punce? Dvomiš v svojo seksualnost? Ok, če si biker pol razumem. Postrižite se kot on in uporabite celo tubo gela ki se sveti v temi, s tem boste v mednožjih takozvanih kokoši zanetili ogenj. Stavite! Stavite! To je ziher fix. Itak mate samo 500€ plače, ajmo 100€ zmetat skozi okno. Itak ima mafija vse pod kontrolo. Nasičenost s tem športom je neverjetna. Moje srce ne gori za reprezentanco in ne gori za tisti pravi klub. Nogomet samo podžiga nacionalizem, patriotizem in riše meje med že tako razdeljenim, egocentričnim in zafrustiranim prebivalstvom.

KRUHA IN IGER!

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Ognjeno jutro je gasil prebujajoč se nov, hladen dan. Z rokami za vratom in prekrižanimi nogami sem leno ležal na postelji. Iz kopalnice se je slišal hrup naglice. Vstal sem se in radovedno odkorakal proti izvoru. Naslonil sem na vrata in opazoval njeno peščeno figuro. Lasje so razkuštrani, oči opazujejo svoje telo in pazijo da ne umažejo moje srajce. Roka je počivala na ozkem pasu, v drugi je držala ščetko ki je nežno manevrirala skozo zobe. Navihano je bila naslonjena na eno koleno, ko je to postalo utrujeno je na vrsto prišlo drugo. Njena zadnjica se je poredno zamigala. Ah…Za trenutek se ujameva v pogledu. »Kaj?« Nič nič. Vstopim, objamem jo okoli pasu in jo poljubim na vrat. »Daj mir če si zobe umivam«. Tuš? Quickie? Zajtrk lahko preskočiva. »Iti morava, dolgo ne moreva več bit tu.« Umiri se no, plan je dober, uspelo nama je, zdaj se lahko imava fajn, pozabi na preteklost. Njeno telo se nagne naprej, zadnjica nežno pritisne na moj pas, nagoni se prebudijo. Z roko ji polzim po hrbtu in štejem vretenca, eno za drugim, prsti se ustavijo na robu črnine. Skoraj tako popolna je da si je ne upam dotakniti. Nagajivo jo sunem naprej kar dobim povrnjeno nazaj. Z rokami se za trenutek oprime umivalnika. Najine oči se ujamejo v ogledalu. Na obrazu se ji nariše pohoten nasmešek. Tuš? Obrne se in me vroče poljubi. Močno me ugrizne v spodnjo ustnico in me vodi v tuš. Gumbi od srajce plastično zazvenijo ko pristanjo na tleh. Slap vode pade na naju in z naju opere sledi vročega jutra. Spet imam občutek kot da se vse okoli mene dogaja v počasnem posnetku. Njeni črni lasje postanejo še bolj črni, kapljice počasi polzijo po njenem telesu, kot da bi tekmovale katera na bo na njej ostala dalj časa, katera se bo vpila v njeno gladko kožo. S prstom ji dvignem brado in ji vrnem za tisti prejšjni poljub. Zazrem sem ji v oči in obstanem v modrih globinah, za trenutek se mi zašibijo kolena. Točno tako kot prvič. Na obrazu se mi nariše nasmeh. »Kaj?«. Nič, srečen sem, samo to. »Upam da sva našla to kaj sva iskala«. Nasmejeva se in se strastno poljubiva. Je to ljubezen, je to kar sem iskal? Perfekcija občutkov.

Nagajivo in gibčno dvigne nogo ter se nasloni naprej. Ugrizne me v uho. »Pridi«. Obrni se, hočem te od zadaj. »As you wish«. Primem jo za rame in jo sunkovito obrnem tako da komaj obdrži ravnotežje. Najine dlani so prilepljene na steklo. Moje počasi polzijo navzdol in se na pol poti srečajo z njenimi. Prsti se prekrižajo in končno najdejo svojo pot. Na steklu ostane naslonjena le njena glava. Čvrsto jo primem za prsi in si jo vzamem še močneje kot prej. V navalu stasti ugasneva vodo, ne zmeniva se za to in nadaljueva v objemu. Njene noge ne vzdržijo več. Spusti se na kolena. Obrne se in mojstrsko konča najin mokri ples. Pogleda me navzgor in se nasmeji. Ves zadihan ji pritrjuem. To je to kar sva iskala. »Med drugim«. Igrivo se vstane in v roke vzame milo, ki začne polzeti po mojem telesu. »Če sva že v tušu«. Vrnem ji uslugo. S krožnimi gibi umijem vsak kotiček njenega telesa. Sploh se ne zaveda kako rad to počnem. Mokra in potešena stopiva iz kraja umazanega zločina. Drug drugega obriševa in se smejeva najinemu početju ki na plano privabi mnoge spomine. »Se spomniš?« Se ja. Najbolši dan mojem življenju. »Do zdaj«. Ne laskajte si gospodična, to je samo začetek.

Kot iz škatlice stopiva iz sobe. Zanalašč hodim za njo da lahko vonjam to vanilijevo in kokosovo omamo. Kam greš tako hitro? »Sej veš, mudi se.« Spet si živčna za brezveze. Dvigalo naju pelje navzdol. Zakaj skrbiš? »Če pa…« Kaj če pa? Plan je dober, to je to kar sva si želela. Kaj te potem skrbi? »Foter«. Kaj je z njim? »Kaj če naju najde?« Tvoj foter ni neki mafijaš da bi imel vseposod povezave. Sicer pa si rekla da si se znebila sledi, saj imava samo keš, tega se ne da izsledit. Pri nas take tehnologije ni. »Samo vseeno, sej veš kakšen je, kaj si bo mislil? Kaj če bo poslal koga za nama?«. Daj ne nori, nisva v filmu. Ding! Z roko v roki stopiva iz dvigala in se ustaviva pri velikem lesenem pultu. »Oh, hello you lovebirds. How can I help you?« Yes, we would like to check out. »Just a moment please…Here you go. Thank you for staying.« No, thank you for having us.

»Kam pa zdaj? Sever? Jug?« Draga, v Amsterdamu sva…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Zadnjič sem se ujel v razmišljanju o »starih« časih. Ko še ni bilo Facebooka, ko je bil popularen MSN. Ko telefoni še niso bili veliki kot »cigl«. Ko si osebo ki ti je bila všeč dejansko vprašal za cifro ali pa hotmail, ne pa da si od nekoga zvedel ime in jo šel »stalkat« na Facebook. Potem pa čakaš mesec ali dva preden jo klikneš in končno povabiš na kavo. To sploh ni tako daleč nazaj, 4, največ 5 let, preden se je razbohotilo največje družabno omrežje. Poznam prednosti Facebooka, ki so predvsem praktičnost in to da ti za pogovor ni treba nekam it in se gledat iz oči v oči. Udobno se lahko nasloniš in pišeš. Dvakrat lahko premisliš kaj boš povedal. Če misliš da bo kaj izpadlo preveč vulgarno ali moteče za osebo na drugi strani lahko to zbrišeš. Filtriraš svoje misli. Skoraj kot da si nekdo drug. Vse se zdi tako platonsko. Ampak kljub temu lahko čutiš ton besed ki jih navrže tvoja sogovornica, še posebej če jo že poznaš in vse napisane besede bereš z njenim glasom. Ampak kljub temu ne moreš videti njene obrazne mimike, njenih kretenj, njenih oči. Tistih majhnih trenutkov ko je ji je nerodno, ko se smeji, ko je negotova. Tudi neprijetna tišina je ena izmed osnovnih stvari pogovora na štiri oči. Slej kot prej se zgodi. V pristnem pogovuru ne moreš nalepiti »smajlija« ali pa reči: »hehe«. Ampak razumem zakaj je vedno manj pristnega stika med ljudmi. Tehnologija je omogočila da preskočimo nekaj korakov in se izognemo tistim zadevam zaradi katerih nam srce začne hitreje biti. Prvi stik, pristop, strah pred zavrnitvijo. Na spletu to izgine oziroma je vse skupaj neprimerno lažje. Klikneš, če odgovori toliko boljše, če ne pa več sreče prihodnjič. In to je to.

Če gledamo na Facebook in na vse skupaj iz skupinske in organizacijske plati je ta zadeva super. Predvsem za nas študente. Če ne bi bilo Facebooka bi na ne vem koliko ur prišel brezveze in tudi ne vem če bi prvi letnik izpeljal tako elegantno kot sem ga. Vsaka stvar ima svoje prednosti. Ampak če malo pogledamo iz druge strani. Iz strani povezave dveh ljudi. Ženske in moškega, dveh moških, dveh žensk. Kakorkoli pač. Predstavljajte si ta scenarij. Spoznate osebo ki vam je všeč. Preveč ste sramežljivi da bi takoj storili prvi korak. Pokaže se, da je to sorodnik ali sorodnica po ne vem katerem kolenu od vaše najboljše kolegice ali kolega. Izveste ime in priimek. Greste na Facebook in jo poiščete. Počakate par dni, da oseba misli da imate življenje in jo dodate. Izkaže se da vama je všeč ista glasba, gledata iste filme, imata podobno življensko filozofijo. Super. Osebo kliknete in pogovor steče, gresta na kavo in kot bi mignil se znajdeta skupaj v postelji in živita srečno dokler si en ne premisli. Popoln scenarij mar ne? Pa dajmo vse skupaj malo obrnit. Situacija je ista, ampak vidite da nimate nekih skupnih točk. Oseba posluša glasbo ki jo vi prezirate, ali pa jo prvič slišite. Gleda filme za katere nimate pojma da obstajajo, ima čisto drugačen karatkter kot vi. Ampak saj veste, enkrat se živi, vsak ima svoje potrebe in greste v akcijo. Naredite domačo nalogo, pozanimate so o vseh stvareh ki so ji všeč in jo povabite na kavo. Vidite kam merim? Vse skupaj je zdaj zgrajeno na nekem pretvarjanju, na lažeh. Ne bi vedel kako se bi taka zveza končala, ampak mislim da ne dobro. Tretji scenarij pa je malo bolj radikalen, čeprav se to dejansko dogaja, ne zatiskajmo si oči. Na Facebooku smo goli, čeprav mislimo da smo anonimni, vsi vidijo kaj delamo, kaj poslušamo, kje smo bili in kje smo. Vse skupaj lahko kaj hitro zlorabijo za lastno korist. Nekdo se pretvarja da so mu všeč iste stvari kot tebi samo da bi te zvabil nekam na samo in bogsigavedi kaj se bi zgodilo potem.

Če potegnem črto. Ja, ne sovražim Facebooka. Je kul stvarca ampak, po pameti. Dejstvo je, da pogrešam tisti pristni stik in pogovor. Zdi se mi da ga je vedno manj. Saj se je kul pogovarjat z osebo po telefonu in ji pisat smse. Je lažje, je pratkično. Vsakič pa se tudi ni treba dobit na kavi, še posebej če je oseba 100km vstran od tebe. Zato pa obstaja tehnologija. Govorim o tistih osebah ki so nam bližje in za katere ni nikoli časa. Ali je premrzlo ali je prevoče. »Pa saj imaš telefon, piši mi, pa kaj bi spet rad.« Nekateri pravijo da je pogovor overrated. Mogoče zato ker je lažje biti oblečen na spletu kot pa gol pred osebo.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Ko se je začetna (ne)prijetnost polegla je iz mene spet lil epski monolog. Poleg tega sem zraven ves čas razmišljal če bo prišla all ne. Ni bilo malokrat, da sem zazrl v prazno in za trenutek utihnil. Trenutek tišine, oči se bežno srečajo in za delček sekunde ostanejo ujete v pogledu. Vname se rahla iskra. Sem gospe doktor slučajno všeč? Že vem, povedal ji bom svoje najbolj umazane skrivnosti in to da čakam na njo, to jo bo ohladilo, če jo sploh zanimam. Moje besede so postajale vedno bolj intenzivne, surove, poetične. Odločno sem lomil vse tabuje, na dan je prišlo tudi tisto kar še nisem povedal nikomur. Umazano, sprevrženo. Očala je odložila na mizico poleg sebe, s prsti si je popravila lase, nagnila se je naprej. Prekrižal sem roke, naslonil sem se nazaj, prešel sem v obrambno držo. Besede so še vedno lile iz mene. Pomaknila se je še bliže meni. Jo palim? Ne vem zakaj nisem nehal, zakaj se nisem vstal in odšel, saj vendar čakam na njo, ampak ko imaš pred sabo kot tigrico plazečo se vročo malo več kot tridesetletno psihologinjo…Planila je name, naenkrat sva bila na kavču. Njene prsi sem začutil na svojih. Sekalci so v trenutku strasti silovito treščili. Ugriznil sem jo v ustnico in jo odrnili, sledil je globok vdih. »Kaj?« Oh, ko bi le vedela kaj. »A nočeš?«. Na obrazu se mi je izrisal nasmeh. Morate razumeti da se do tedaj še nisem znašel v taki situaciji. To so sanje skoraj vsakega moškega. Kako klišejsko, seksi psihologinja ena na ena s pacientom. Kaj pa ona? Ma jebeš.

Nasmeh je prešel v resen pogled. Glava je bila prazna, prazna kot še nikoli prej. »Sprosti se, vem kaj hočeš«. Bodite tiho. Sploh več nisem razmišljal, navalil sem na njo. Oblačila so frčala po zraku, njena očala je iz mize zabrisalo na tla »Sranje!«. Kam greš? Potegnil sem jo nazaj. Obstala sva v pogledu. Možgani se vklopijo nazaj. Kaj pa ona? Ne zdaj samo ne zdaj prosim, sranje. Ogenj v njenih očeh se je vedno bolj iskril, izgubil sem v njih. V moji glavi je nastala črnina. Kaj sem sploh razmšljal? Ok, gremo dalje. Položil sem jo kavč in ji začel slačiti pajkice. Najraje bi jih samo raztrgal na pravem mestu in ostalo pustil na njej. Roke so počasi in nežno odkrivale poti po njenih gladkih stegnih. »Daj me že, kaj čakaš, daj ga not!« Ok, ok, sori no. Obrnila se je in se postavila na vse štiri. Zastal mi je dih. Ah, življenje je lepo. Kavč je postajal premajhen, znoj se je lepil na usnje. Prijel sem jo in celo njeno majhno pojavo prestavil na mizo. Na očala, daj si jih gor. »Aaaa, tvoj fetiš na očala?« V bistvu bolj na hipsterke. »O tem se še bova pogovorila.« A se ne pogovarjava zdaj? »Recimo da se ja.«

Vroča zabava se je nadaljevala na naslonjaču. Nerodno sva krilila in poskušala obdržati ravnotežje a sta se najini telesi znašli na tleh. V navalu smeha sem se odkotalil na mehko preprogo. S prstom sem ji pokazal naj mi sledi. Še vedno nisem imel pojma od kod vsa ta moja vnema, odločnost, surovost in strast. Vedel sem da imam to v sebi, niti pomislil nisem da bo to udarilo na tak fenomenalen način. Zadihana se je zvrnila z mene. »Vau, hvala gospodič, to sem rabla!«. Amm, ni problema, gospa doktor. »Še vredu da je moj mož v Franciji«. Mhmmm… Čakaj malo…kaj? Eh, jebeš, I just had sex, best sex ever!

Od nekje se zasliši tisti kitajsko-indijski zvok. To pa je bilo hitro. Nasmehneva se in strmiva v strop. »Veš, tista frajla o kateri si mi prej govoril mi je zadnjič govorila o tebi.« Postane mi vroče, srce začne razbijati. Res? Sicer pa, zakaj mi to pravite? Kaj pa zaupnost med pacientom in psihologom? »Eh, to je precenjeno. Sicer pa, a si ne želiš vedeti kaj je govorila o tebi? Naredila sem izjemo ker sem videla kako govorita en o drugem, še posebej glede na to da sta se samo enkrat videla, za par sekund.« Bom jo raje sam vprašal. »Samo bodi previden, punca je zlomljena, ne vem če jo bo dalo tako zlahka sestaviti nazaj«. Hvala za nasvet. Zakaj pa ste potem navalili na mene če ste vedeli za naju? »Naju? A sta že par al kaj?« Sej veste kaj mislim. »Ja glej, ženska sem, imam svoje potrebe. Poleg tega pa sem ti hotela pomagati, razumi to kot del terapije. Sam si prišel k meni in mi govoril o tem da imaš probleme z ženskami. Problemov nimaš, samo ne veš še kaj ti paše. Zato sem danes prišla v pajkicah, skodranih laseh in z očali. Se ne spomniš kaj si mi pripovedoval?« A to delaš, mislim delate z vsakim? »Samo s tistimi katerim se da pomagat. Nimaš pojma koliko je totalno zjebanih ljudi. V bistvu si eden redkih. Pa lahko me tikaš.« Kaj pa ona? »To pa jo kr sam vprašaj«. Ja ti si načela to temo, če si že kršila temeljno načelo mi še lahko poveš. »Sem ti že povedala, težka bo, z njo treba ravnati zelo nežno.« Zakaj se počutim krivo ker mi to praviš? Imam občutek kot da jo bom izkoristil. »Fant, izklopi glavo, povabi jo na čaj.« Malo si kontradiktorna. Praviš mi naj pozabim na to, ampak si mi to ravno povedala. Ista fora kot da mi rečeš da naj ne razmišljam o zelenem slonu. »Glej, zdiš se mi fajn dečko, hočem ti samo pomagat. Hočem ti spraznit glavo da boš lahko nadeljeval, ali z njo ali brez nje, poleg tega pa si med tem še nabereš kilometrino. Če veš kaj mislim«.

Ravno ko sem od hladu na tleh dobil kurjo kožo je zazvonil domofon. »To  je ona veš«. Sranje. Hitro pobereva in nase navlečeva vse kar je prej padalo z naju. »Pridi gor« Zakaj si jo že poslala gor? »Kaj jo naj pustim čakat al kaj? Alo frajer, pulover maš narobe oblečen«. O pa res. »Se vidiva naslednjič?« Te pokličem. V istem trenutku odpreva vrata. Ko vstopiva v hodnik se tistem trenutku prvič danes prikaže sonce. Vem, pocukrano. Ampak prisežem, tako je bilo. Drug drugemu se nasmehneva. »Zdravo«. Zdravo, emm te lahko malo zmotim? »Ja?« Maš slučajno po tem kaj časa? »Zakaj?« Amm, za en čaj? Kavo? Ali dve? »Ja valda« Pol pa grem jaz malo okoli pa se dobiva tu čez…kako uro recimo? »Ok, super«. No fajn, It’s a date. Emm ja hmm, nisem mislil… »Ok ok, It’s a date then«.

No, to pa je šlo dokaj dobro. Mislim da sem na sebi še večji nasmešek kot pred tem ko je pred mano vzdihovala napol gola gospa doktor. Zaprl sem vrata in bežno slišal. »Zakaj tu not diši po seksu?”.

Sranje…

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »