Arhiv za kategorijo “Šta ima?”

Where is my mind? Vprašanje ki si ga še sam sebi ne morem odgovoriti. Nekje pač, počne kar pač počne. Da, rutina razbije kreativnost na koščke. Ideja tu, ideja tam. Košček tu, košček tam. Spraviti stvar v celoto sicer ni nemogoče, pravijo da pametni pišejo, še bolje, geniji si zapomnijo. Slednje očitno nisem. Sem pa človek, mladenič ki razmišlja o stvareh nekako neznačilnih za njegova leta. Se sprašuje vprašanja ki niso pomembna samo za njegov obstoj, ampak tudi za dobrobit drugih. Človek ki razume današnjo kulturo in svet, ampak se mu zdi marsikaj nelogično, nepotrebno, nepravično, kruto brez meja. Človek. Človek ki razmišlja o boljših časih, zase, in za druge. Naredi pa nič. Kaj pomaga da se sekiraš in sprašuješ zakaj obstaja lakota, revščina, vojna? Kje je smisel da se ubadaš s tem kako za vraga ljudje ne razumejo, kako da ne vidijo kako zlahka nas manipulirajo. Mediji, propaganda, ideološki boji. Za njih je vse igra, za nas tudi, pa ne bi smela biti. Kaj pomaga? Nič. Glavo napolni z utopičnimi idejami, jezo in bolečino. At least you can do is care? Bullshit. Ko končno »dojameš« za kaj se igra igra tako kot se igra bi najraje bruhal in izločil vse kar sem karkoli prebral slišal in videl. Ampak to je tvoja percepcija sveta. Tvoja matrica, tvoj mehurček, nerazumljiv za druga bitja, katera začneš navsezadnje zaradi nevednosti ki si jo sam skreiral prezirati. Glej one norce ko se vsak vikend zabavajo, pijejo in kadijo, mar ne bi raje začeli živeti bolj smotrno? Smotrno? Misliš seveda tako kot si ti želiš? Zdravo, uporniško, aktivno? Potejto, potato.

Nisem v krizi. Sledim toku misli. Pravzaprav sem zelo dobre volje. Samo sprašujem se čemur vse to? Zakaj neki sem se podal na to pot raziskovanja skrivnosti sveta, ljudi, človeške narave če pa iz tega dobim samo žalost, sekiranje. Ah, ignorance is a bliss. Pustimo svetle trenutke malo na strani, danes sem bolj na mračni strani, kar pa se lahko kaj hitro spremeni. Kolikokrat sem si že rekel da sem bom od nekega momenta naprej imel samo fajn, brez sranja ki se mi vali po glavi in spremeni razmerje na tehtnici. Lahko se pretvarjam da mi je lepo, lahko potisnem te misli daleč v ozadje vsakdana. Lahko uživam v lepoti narave, teka, fizičnega napora, seksualne energije, hrane, bolečine, smeha, sonca, ljubezni. Lahko vidim same zvezdice in sončke ter na koncu dneva sladko zaspim, vprašanja, mnenja, rešitve priplavanjo na vrh, kot sranje kakršno so. Človeški možgani so zanimiva stvar, potlačitev misli je še bolj. Tlačiš, tlačiš in tlačiš, kot zelje za kisanje, na plano pridejo ravno tedaj ko je to najmanj potrebno. Sicer je na meni če se jim pustim ali ne, ampak, se bom spustil v vojno z lastno pametjo, z lastnimi mislimi ki me delajo to kar sem in to kar nisem? Seveda, kot da nimam nič bolj pametnega za delat, ampak predal pa se ne bom, še manj pa obupal. Čeprav ti vsi svetli trenutki v celem življenju ne morejo razsvetliti te temne jame v kateri si se znašel. Zaradi česa? Sprašuješ se kje je vzrok. Aaa, vzrok. Lušna stvarca. Vedno ga iščemo v drugih stvareh, še raje v ljudeh, še raje v svetu in višjih silah v katerih še sami ne vemo kaj bi naj našli. Ne iščem izhoda, niti ga nočem. Kljub napisanem uživam življenje. Ta zapis je pač primer kaj netipični skoraj 21 letnik razmišlja medtem ko se mu zaradi tega ker popoldan ni spustil rolet koža lepi na usnjen stol. Filozof pa tak.

S takimi večeri samo hranim svojo utopično in romantično dušo. Ne vem kako je biti na dnu, kako je ko si vedno lačen in žejen ter umazan. Ne vem kako je ko konstantno živiš v strahu, ne vem. Ne vem kako je nekoga iskreno ljubiti. Zato s tako lahkoto pišem o tem. Čutim bolečino svojega ega, redko bolečino drugih. Pravijo da nekaj razumeš šele takrat ko to doživiš, niso ravno zgrešili. Kaj pomaga da me skrbi za vse to če pa nimam pojma kako je. Lahko berem na stotine čankov, teorij, raziskav, lahko pametujem. Pravzaprav sploh ni tako težko biti pametnjakovič. Vse kar potrebuješ je malo znanja, karizmo in retorične sposobnosti in že lahko obračaš nevedno množico. Zato bom zaenkrat kar ostal pri »at least I can do is care«, čeprav je iluzija.

Rutine bo počasi konec. Upam da bom takrat lahko v miru in svobodi spisal kaj bolj smiselnega, ker dobivam občutek da se ponavljam. Da bom dosegel to svobodo sta pred mano dva izpita. Oh the irony. Še dvakrat se morem potrudit da ugodim subjektivnim potrebam drugih. Tako bom lahko jeseni spet zasedel predavalnice v upanju na boljše čase, ali pa šus na prvo letalo za nevemkam.

Danes sploh nisem imel namena pisati, zanimivo, vse skupaj je bilo dosti bolje v glavi.

Potrebujem dopust.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

V približno dveh mesecih in pol, kolikor traja moja prisotnost v trafiki, sem videl in slišal že marsikaj. Ker sem že po naravi radoveden ne rabim razlagati kako zabavno je vse skupaj. Pred kratkim sem iz čistega dolgčasa začel pisati seznam bolj ali manj zabavnih stvari ki jih opazim ali pa se mi zgodijo med šihtom. Nekaj od teh sem tudi »twitnil«.

-Ko se romi odpravijo nakupovat pride cela družina. Starešina pa ponavadi obsedi v avtu in skadi kak čik.

-Romi so velikokrat bolj prijetne, umirjene, prijazne in uvidevne stranke kot pa »tapravi« Slovenci. Po moje enostavno zaradi tega ker jih boli za vse skupaj. Razen ko prideta dva frajerja in ti zaradi tega ker ne vidita cigaretov rečeta. »ALo, beži bek, nismo prišLi da tebe gLedamo!« :mrgreen:

-Tudi ženske razumejo kako se je briti enkrat na teden, in to z raznimi kretnjami tudi nakažejo. Khm. »Hvala lepa, pridi še kaj«. :mrgreen:

-Lepa dekleta zelo rada kadijo. Morda moj občutek za zadnjo trditev vara zaradi tega ker v trafiko pridejo ravno zaradi tega ker kadijo.

-Preveč, preveč…

-Raztrgane, svetle, jeans hotpants na moških. Božemili. Rumene pajkice, kričeče zelena majica in modri čevlji z ogromno peto na ženski. Božemili x2.

-Samo vprašanje časa je kdaj bo Lidlu zmanjkalo sladoleda.

-Dandanes je skoraj nemogoče ugotoviti koliko let štejejo najstnice.

-Pajkice.

-Ljubezen ne pozna meja (ob pogledu na prav simpatičen par v katerem je ženskega dela bilo 2x več skupaj). Kak lepo. :D

-Prvo polovico šihta čakam da lahko jem, drugo pa da lahko grem domov…jest.

-Če bi lahko, bi folk parkiral sredi trgovine.

-Pravijo da ženske ne znajo parkirat, moja opažanja pravijo drugače.

-Če bi radi na hiter način izpraznili vsebino želodca tu pa tam preberite kakšen slovenski tabloid. Ampak res berite…kot da že slike niso dovolj.

-»Revija za moške s stilom«. V reviji pa polno razgaljenih moških. Hmm…mešani občutki.

-Playboy in FHM sploh nista tako napačni reviji. Se da veliko zanimivega prebrat, khm, pogledat.

-Ljudje kradejo…in ne dragih stvari. Kradejo čigume in časopise, max. cena: 1.30€. Barabe.

-Vespe so zakon.

-Ko v trafiki jem, me ljudje gledajo kot da sem padel iz lune. Oh ti pacek ti, tega pa ne smeš.

-Mislim da je bistvo pop revij v tem, da ustvarjajo probleme in negotovosti ki jih ni, nato pa za rešitev le teh od vas zahtevajo denar.

-Lenoj je čudno ime, ampak sem si premislil takoj ko je mama rekla: Lenoj pojdi z menoj. xD

-Kot bi rekel dr. Stare: Gospodična s hojo pravkar rojene žirafe.

-»Kak te niaš totih čikof? Najbolše da kar zapreš dol«. Sej bom, ob 8h. Troll mode on.

-Toliko peoplewatchinga me počasi spreminja v voaerja.

-Čistilni robčki: odkrijte ureznine za katere niste imeli pojma.

-Nisem prepričan ali ženska nosi spodje perilo ali pa so le morda hotpants.

-U, tale srečka zgleda zanimiva. Dobitek: 5€. Fuck yeah, I’m rich.

-Amm, katerega dela stavka »žal nimamo« niste razumeli, gospod? Poleg tega pa sem še kriv da je tako vroče. Ljudje…

-Milfs, milfs everywhere!

  • Share/Bookmark

Comments 17 komentarjev »

Ah ja, samo da je nedelja, da se spočijem od napornega sedenja s…še več sedenja. Še en teden je mimo, še en teden rutine. Pravzaprav se od prejšnjega tedna oz. zapisa ni kaj dosti spremenilo razen tega da sem eno stvar naredil (verjetno) zadnjič drugo pa prvič. Naš no-budget projekt je skoraj pri koncu. Z ekipo sem posnel verjetno zadnjo sceno ki zahteva moje izjemne leseno-nerazumljive igralske sposobnosti. In ravno na koncu smo ugotovili da bi lahko bila serija za odtenek bolj zabavna če bi sodeloval pri nastajanju scenarija, ker smo nekaj stvari posneli čisto spontano s komičnimi vložki moje malenkosti.  Še vedno mislim da bi lahko vlogo odigral veliko bolje če bi mi šefe pustil malo več svobode pri razvijanju karakterja. :mrgreen: Pa dobro, kar je je, se ne sekiram. Prav zanima me kako bo vse skupaj izpadlo ko bo končano montiranje. Že zdaj vidim da ne bom mogel gledati svoje pojave v akciji, še posebej na velikem platnu na premieri. Na kateri bom mimogrede moral tudi nekaj malega povedati. Dolgo sem razmišljal da bi izvedel klasičnega Jonasa, (prišel bi na oder in rekel samo hvala ter odšel dol) ampak bi verjetno izpadel kot gustek. Zato v glavi premlevam kaj naj rečem tistim parim ljudem ki nas bodo dejansko prišli pogledat. Seveda nas vse skupaj skrbi kakšen bo odziv publike, ker smo le Štajerci, premiera pa bo v našem glavnem mestu. Ničkolikokrat sem omenil da bi lahko na našo stran dobili vsaj ženski del publike in sicer z mojim paradiranjem zgoraj brez, ampak so te ideje naletele na gluha ušesa. :mrgreen:  V glavnem. Ko bo zmontiran trailer ga bom verjetno prilepil tudi na blog. ;)

Ta teden sem prvič prostovoljno daroval kri, ker baje to da ti pod tušom 5 minut teče kri iz nosa ne šteje. Tja nisem šel ravno z mislijo da bom pomagal komu drugemu, ampak da bom pravzaprav pomagal sebi. Nekje sem slišal da je baje dobro če na vsake toliko časa daš kri, da telo vzpodbudiš da začne delat nove in sveže krvničke, plazmo ter ostale zadeve. To da bo moja kri pomagala nekomu drugemu je pa stvar tistih ki so mi kri vzeli. Pač, dobro, super, rade volje, ni problema vi kr. Ne me razumet narobe. Res da sem šel tja s sebičnimi nameni, ampak to da bo šla moja kri v nekoga drugega in mu verjetno pomagala je odlično, je pač stvar ki rahlo nabije ego, ampak me ravno ne gane. Rade volje pomagam in za razliko od nekaterih ne pričakujem nič v zameno. Tu maš, have fun.  Medtem ko sem čakal in izpolnjeval razne obrazce je bil v teku klasični primer »kdor visoko leta nizko pade«, oziroma »kdor veliko govori prvi omedli.« Nekako sem pričakoval kako se bo vse skupaj končalo. Tip je vsaj uro in pol mlatil prazno slamo in skrbel za »sproščeno« vzdušje nato pa je s pravim šovom poskrbel da smo se vsi skupaj pošteno nasmejali. Pravzprav so to bili bolj kot ne tisti hinavski nasmehi, na obrazu ljudeh se je prav videlo da mu privoščijo. »Če ne druga je vsaj utihnil«, je bil eden izmed komentarjev. Aja, nikoli še nisem videl da bi kdorkoli tako ekspresno hitro izgubil zdravo barvo kože. Creepy.

V trafiki je vse po starem. Začuda ta teden nisem nič zafrknil, kar je prenesetljivo ker sem s problemi že dolgo časa na ti. Edino kar je, vsak dan me obišče par najstnic za katere ne vem ali jim naj rečem naj gredo domov spat ali naj zinem kaj duhovitega da bodo prihajale bolj pogosto. Večinoma si s svojo odraslo kolegico pridejo po čike in me spraševat kako mi je ime in koliko sem star. Vsaj nekdo ki se zanima za moj emšo. :mrgreen: Vsak dan me obišče tudi starejši moški ki ima očitno vohalne sposobnosti medveda ker se prikaže ravno takrat ko jem, pa naj bo ura ob 4h, 5h ali pa 6h. I hate him.

Še malo pa me čakata dva izpita za katera nisem prepričan ali jih hočem opravit zaradi tega da dokažem sebi da zmorem, da drugim dokažem da zmorem ali zaradi tega ker hočem še dalje obstajati v določeni socialni grupi. Na koncu sem ugotovil da nič od tega, ravno za tem ko sem dobil izjemno idejo za napis na majico. Svet mora to videti. :mrgreen: Aja, pa k svojim mičnim frizerkam se moram spravit, ker moja čupa ovira aerodinamični perfromans in pretok zraka med tekom oz. ker zgledam da sem vsak čas pripravljen skočit na motor. To bi blo to.

YouTube slika preogleda

Don’t think i’m lying…I’m flying…

  • Share/Bookmark

Comments 12 komentarjev »

Zadnje dni sem bolj kot ne preživel v balončku konstantnega filozofiranja. Na koncu je vse skupaj prišlo do točke da sem že bil sam sebi tečen. Razmišljal sem o tem kako že vso življenje skušam nekomu ugodit, zadovoljit njihovim standardom, jih ubogat, poslušat, se jim prilizovat, se na silo smejat, sklepat kompromise, zatirat svoja resnična čustva z razlogom da dobim to kar želim in ne to kar potrebujem. Bodisi so to starši, šefi, stranke, kolegi, dame ki so mi polepšale tistih par mesecev, učitelji, profesorji in bitja katerih ravno ne maram. Ampak ni to to kar počnemo vsi? Skozi celo življenje se podrejamo določenim ljudem in njihovim subjektivnim standardom ter sklepamo kompromise, z razlogom da imamo mir in da dobimo svoje, pa čeprav nismo vedno zadovoljni z rezultatom. To je življenje. Eno veliko podrejanje ljudem in sistemu. Redko kdo se reši teh okov, še posebej ker smo programirani za sistem v katerem živimo, to nam je vcepljeno v glavo, tako nas naučijo in tako nas pripravijo. Ideološka prepričanja in znanost so za nas objektivna in točna tako kot je za aboriđina objektivno to, da ga ob treh zjutraj v šotoru s piskrom v roki lovi duh pokojne tašče. Ok, pretiravam, ampak mislim da ste dojeli point. Ljudje smo tako prepričani v svoj prav, ne dovolimo da karkoli zatrese naše temelje. Lahko si še tako odprtih misli, vedno se najde neka stvar katero boš trmasto brez kompromisov zagovarjal do konca.

In tako strmim v prazno. Sedim v ohlajeni škatli, opazujem kako se vročina dviga od asfalta in izgine v višino. Se sprašujem ali še obstaja kaj več kot večno podrejanje in ugajanje sistemu ter ljudem medtem ko iščem smisel svojega obstoja in hrepenim po boljših časih, ne samo zase. Zdi se mi da zadnje čase samo obstajam v nekem času in prostoru. Čas mineva prehitro a hkrati tako počasi. Počutim se svobodnega, ampak nič manj ali nič več kot ponavadi. Sem brez nekih dolgoročnih ciljev. Ne morem ravno reči da živim za trenutek, ker ko pomislim na to da me spet čakajo bukve in ure branja zato da spet ugodim standardom in kriterijem določenih ljudi, postanem tečen. Ni mi. Prevroče je za razmišljanje, poskušal sem kaj napisati, ampak misli mi prekine vročina, skupaj z določenimi dejstvi, in tako me je minilo. Zgrudil sem se na posteljo z rokami in nogami narazen s vprašanjem kaj pravzaprav hočem in kaj počnem. Pobeg v pomirjajoč svet melodije in besed je prijeten, pobeg v surrealistični svet serij še bolj. Pozabim na to kaj sem včasih preživljal, kakšne mislim so švigale skozi mojo glavo, polno nepotrebnih skrbi, sekiranja, jeze in samopomilovanja. Pozabim na to kar sem imel in kaj bi lahko imel če bi se bolj potrudil, če bi spremenil nekatere stvari, če bi lahko bral misli. Koliko besed je ostalo neizrečenih, koliko ljubezni je ostalo v srcu. Včasih se počutim da imam toliko ljubezni v sebi da…ne vem…da bi pa kaj storil glede tega to pa ne. Ah, romantik pa tak. Nekako se mi zdi kot da se hočem prisilit k temu da sem slabe volje brez nekega tehtnega razloga, čeprav mi ljudje s svojimi besedami včasih dajo zelo oprijemljive stvari, ampak me ne briga, jezen sem par minut nato pa mine. Samo ko slišim besede kot so politika, ideološki boji, konec sveta, rdeči in črni ter fusbal se mi naježi koža. Toliko je nasičenosti da imam občutek kot da mi bo razneslo glavo, konstatno pumpanje medijev, ki obračajo besede, podpirajo laži in manipulirajo z ljudmi. Včasih je lahko ignorirati, včasih pač ne.

Vsak se na neki točki vpraša kaj prazvaprav počne tu. Če je to življenje ki ga hoče živeti. Včasih ko pogledam kaj se dogaja po svetu me kar konkretno zaboli. Nočem več prenašati tega sranja, hočem drugam, ne drugam na tem planetu, drugam v vesolje. Ampak slej kot prej se moraš predati, misli da bi lahko spremenil svet na boljše se srečajo s kruto realnostjo, ki pravzaprav sploh ni tako kruta. Živim svoje življenje, delam, tečem, migam, študiram. Mogoče se mi zdi da sem brez ciljev ali pa da sem nesrečen, še sam ne vem kaj me vleče dalje. Ampak to je življenje in očitno brez kompromisov, podrejanja in ugajanja ni osebnega zadovoljtva. Vsak ima svoje temačne momente, ki refleksirajo zavest polno bolečine in vprašanj. Naša odločitev je kaj bomo ignorirali in čemu bomo pustili da vpliva na nas. Velikokrat pozabim da sem še mlad in poln življenske energije, da lahko prešprintam 70 metrski hrib in na koncu na vso moč skočim v zrak. Zato pustim takim stvarem da me zarežejo do živega. Rana se zaceli, ampak ostane brazgotina, brazgotina življenja, ostane grenak priokus. In na meni je ali bo ostal grenak ali ga bo zamnenjala sladkoba življenja, neizkoriščene ljubezni in ostalih klišejev. Ta filozof v meni, ta utopični realist in romantik išče neko ravnovesje med dobrim in slabim, med preteklostjo in možnostmi ki se odpirajo, poskrbi za to da ne postanem preveč naiven, da se tu pa tam ustavim in poslušam samega sebe (še preveč), daje neko pozitivno energijo, kljub globokim, ne ravno lepim mislim. Mislim da je razcepljena osebnost. Na eni strani ve da bi z malo truda lahko imel marsikaj in marsikoga, po drugi strani pa uživa v samoti, brez drugih, brez skrbi. Noče razbiti rutine a upa da jo kdo sesuje na koščke. Ve, da stanje na svetu in v državi ni rožnato, a vseeno verjame v boljše čase, po drugi strani pa upa da bo svetu kmalu zavladal kaos, nič ne bi imel proti če bi res bilo konec sveta. Konstantno niha sem ter tja, išče kompromise, rešitve, se podreja in ugaja trenutnim situacijam, mislim ter življenju.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Biti sam doma pri skoraj 21ih letih ni enako kot pa par let nazaj, kar še ne pomeni da je manj zabavno, ravno nasprotno. Ampak je velika razlika v tem ali si samo doma par urc ali en dan, ali pa 10 dni.  Spomnim se tistih časov ko sta me staradva pustila doma za kratek čas, s skuhanim kosilom in vse kar sem delal te popoldneve je bilo gledanje televizije, zajebavanje ljudi po telefonu in pa epsko plezanje do omarice s sladkarijami. Brez odgovornosti, čista zabava. Zdaj je seveda čisto drugače. Večja odgovornost, več dela, več skrbi, manj časa za lenarjenje. Zalivanje rož, hranjenje zverin, kuhanje, čiščenje, pranje perila, pomivanje posode, pospravljanje posode in še marsikaj. Zraven šihta in ostalih prostočasnih dejavnost zna bit vse skupaj malce naporno, ampak zame ni boljšega kot pa to da sem sam doma. Kot že veste, rad uživam v družbi samega sebe, če pa v bajti dalj časa ni žive duše pa toliko bolje. Takrat se malo spustim z verige. Glasba na maksimum (tako kot mora bit), serije na ful, eksperimentiranje z vokalnimi sposobnostmi in imitiranje Chrisa Martina in kar je najboljše pri tem ko si sam doma, paradiranje po bajti v Adamovem kostumu. Ne samo sprehajanje. Kuhanje, gledanje serij, pisanje bloga itd. Kaj? Če je vroče. :mrgreen: Čista uživancija v miru in nemilosti svojih misli in pa svojega ocd – ja, ki ga paranoično skrbi ali sem ugasnil plin in likalnik ter zaklenil vrata. Razni sumljivi zvoki ob polnoči ravno ne pripomorejo k mirnim nočem. Ampak zadnje čase sem itak preveč utrujen in btk volje da bi se sploh sekiral in enostavno kot pokošen padem v posteljo.

Druga stvar katero obožujem ko sem sam doma je kuhanje. Skozi ta leta ko prakticiram aktiven stil življenja sem izpopolnil svoj repertoar jedi, ki sedaj vebujejo malo več kot pa testenine in pražena jajca. Ampak sem še vedno »The pasta masta«, o tem ni dvoma. :mrgreen: Trenutno sem na testeninski dieti. Ne namerno, ampak izključno zaradi tega ker se mi ne da kuhati drugega, ni časa, pa še praktično je. Več skuham, zapakiram v posodico in nesem na šiht, simpl. Mimogrede, 20 minut pred tem ko se spravim jest ni žive duše, ko pograbim žlico pa se jih seveda vispa najmanj 10, od tega vsaj trije s stavnimi listki da ja traja dlje. Screw you universe. Sovražim stave. V glavnem. Teh deset dni je minilo prehitro. Morda bi raje bil na morju s starimi ampak, kaj češ. Nekdo mora delat medtem ko drugi uživajo. :D Ugotovil sem, da bi lahko tako živel še kak teden ali pa mesec več, če bi me seveda vsake toliko časa pričakala modra kuverta. Vse to me je nekako prisililo k razmišljanju o življenju na svojem, ki ga verjetno ne bom izkusil prej kot pa po koncu študija, razen če prej ne zadenem sedmice. Ravno včeraj ko sem pretekel svoj krog, se stuširal, se najedel, pospravil kuhinjo, nahranil mačke in psa ter vse vsedel za računalnik sem si rekel: »A tako bi to zgledalo«. No, seveda bi bilo marsikaj drugače, ker ne bi živel na vasi ampak nekje v predmestju. Ne bi imel avta ampak badass črno Vespo, morda še kakšnega psa in pa seveda brez rož, ki že zdaj rahlo trpijo. Tisti ki imate pred bajto skorajda vhod v botanični vrt veste o čem govorim. So much flowers so little time. Komu se da zalivat vse to? No, hvalabogu da je bilo zadnjih nekaj dni deževnih, če ne bi obupal nekje pri peti »kangli« in iz kleti na plano izvlekel »žlauh«. :mrgreen:

Še ena odlična stvar tega ko si sam doma je ta, da si za določene stvari lahko vzameš čas in jih narediš z občutkom in v miru.

Biti sam doma je fantastično. Že princip in dejstva da te nihče ne kontrolira, da si malce bolj »svoboden« kot prej in da ni nikogar ki ti pravi kaj moraš nardit govorijo sama zase. Sicer biti sam doma zdaj ni več enako kot pa v otroštvu. Brezskrbnost je zamenjala odgovornost. Ampak čeprav bi naj bil že odrasel moški, to da sem sam doma v meni še vedno prebudi tisto iskreno otroško srečo in navdušenje. Po drugi strani pa sem v teh desetih dneh ugotovil koliko pravzaprav starši naredijo v in okoli bajte medtem ko moja rit sedi pred ekranom.

  • Share/Bookmark

Comments 12 komentarjev »

Moje življenje je pokopališče rutin. Počasi prehajam iz ene v drugo v iskanju ravnotežja med realnim in idealnim jazom. Iščem smisel življenja, pred sabo vidim uspeh, seveda bom tudi od časa do časa padel ampak, sploh ne razmišljam o tem, nočem razmišljati o tem. Nekaj časa nazaj sem imel samo obrise tega kako je imeti nekoga v življenju. Zdaj vem več. In zanimivo se mi zdi, da se ti zatem nekako zviša želja po več. Občutiš kaj vse lahko imaš, zvišaš pričakovanja do življenja, daš v višjo prestavo. Spoznaš da v življenju obstaja več kot pa samotarjenje, asocialnost, tek, faks, šiht in pa posedanje za računalnikom. Seveda sem vse to vedel že prej, ampak stvari vidiš v neki novi luči. Po nečem hrepeniš, to dobiš, hočeš več. Logika. Nekako si nočem priznati da obstaja več, ker v tem kaj počnem zdaj kar uživam no, recimo.

Vse to in še več se mi valja po mislih ko iz kontejnera opazujem pestro dogajanje pred potrošniško meko. Ravno včeraj sem razmišljal kaj pravzaprav počnem. Služim denar, ki ga bom delno porabil za stvari ki mi bodo omogočile da nekaj delam boljše kot prej in posledično bodo sledili boljši rezultati. In za stvari ki bodo moje življenje delale znosnejše. Ma kakšno šparanje. Live for the moment pa to. :mrgreen: Priznam da je ravnanje z denarjem moja šibka točka.  Nekako tako se je glasil zaključek. Meni se zdi kar smiselno no. Sicer pa ne vem zakaj imam v zadnjih parih dneh takšne globoke debate s samim seboj. Mogoče zato ker je crknil radio. Ni »backround« podlage in zaradi tega se zagledam v neko točko in začnem podzavestno filozofirati. Ko sem že pri trafiki. Delo v trafiki je idealno za študenta sociologije, še bolj pa za psihologe. Je nekako idealna točka za opazovanje ljudi in skupin, njihovih navad in značajev. Da ne govorim o tem kolikokrat se v šestih urah narežim raznim neumnostim ki jih vidim, še večkrat pa se primem za glavo ko ne morem verjeti kaj ljudje dajo na sebe, v sebe in ob sebe. Božemili. Pravijo da se ni lepo režat tuji nesreči ampak jebiga, če je smešno je smešno. Mogoče me je karma kaznovala za moj posmeh ko so mi ukradli kondome, ko se je nenadoma vlilo in me v boju za premoženje stuširalo, skupaj s tričetrt časopisa in ko je sunek vetra v sekundi dvajset rahlo »preuredil« izbiro revij. Vse skupaj sem pospremil s tistim »I don’t give shit« nasmehom, ki se je malo spremenil ko sem moral določene zadeve plačati. :D Nekaj najbolj zanimivega kar se mi dogaja je to, da ko se hočem znebiti evrskih in dvoevrskih kovancev jih nazaj dobim z dvojno mero. VEDNO. Da, prodajalci v trafiki ne maramo »velikega« drobiža, ker ga je muka šteti zvečer. Kar je v nasprotju s popularnim mnenjem da naravnost obožujemo drobiž. Ne. Druga stvar je to da mi spet pravijo gospa. Ma jim ne zamerim. Čeprav gospe nimajo ravno takšne zbirke dlak na obrazu pa dobro, moja košata pojava mogoče pravi drugače.

In tako se je rodila nova rutina. Zgodnje zbujanje (če je ob 8h zgodaj), tek ali miganje, pisanje, serije, kuhanje, hrana, hrana in še enkrat hrana, šiht, hahahaha, hrana, marš!, kačing!, serije, spanje. Toliko stvari ki jih hočem delat in tako malo časa. Ma saj so počitnice. Nimam nekih skrbi. Pač…živim…čeprav bi raje počel kaj drugega. Lenaril, se pražil na soncu nekje ob morju, magari v toplicah. Vse skupaj se mi zdi prehitro. Ne trpim ampak…po izpitnem obdobju sem vletel naravnost v delovno rutino. Mislil sem, da bom delal parkrat na teden ne vsaki dan razen nedelje. Da bo vse skupaj bolj nonšalantno. Lenarjenje in počivanje ter občasno služenje zelencev ampak jebiga. Mogoče je tako celo bolje. Peoplewatching, kramljanje s prijetnimi in manj prijetnimi strankami, razvijanje poklicnih deformacij in…življenje, tako kot je, brez olepšav. Ena izmed dobrih stvari hitrega tempa je da pozabiš, pozabiš na vsakdanje bedarije o katerih bi sicer razmišljal in se sekiral ter jih morda počel. Včasih ne vidim nekega smisla v tem, v služenju denarja, zapravljanju, faksu, takemu življenju nasploh. Včasih bi najraje vse skupaj pustil in šel po svoje potem pa si rečem fuck it, kar je je, te že mora tak bit. Nekako poskušam uživati v teh nekaj dobrih letih ki še jih imam(o) pred sabo, hkrati pa pa čakam na boljše čase in na to da mi bo kaj padlo z neba v moje naročje. Vem da bi lahko bil marsikaj več in da bi lahko iz življenja iztisnil marsikaj več ampak trenutno pač nisem pr volji, ampak slednje se zna spremeniti tudi čez noč.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Spet je čas za nekaj zanimivih, smešnih in neumnih besednih zvez ki jih ljudje vtipkajo v google in naletijo na moj blog. Uživajte.

Hipsterji. – So uradno mainstream.

Ptujsko narečje. – Ké?

Če ne veš pri čem si pri moškem. – Vprašaj google.

Kako bo brada rasla hitreje? – Več bo treba seksat.

Le s teboj. – Oh, stop it, you.

Majice za v Španijo. – Napis »We feel you« ni slaba ideja.

Slonova rit. – Še vedno manjša  kot pa od tvoje mame.

Wayfarer očala brez dioptrije. – Hipster alert!

Ali moški zameri če ne more prespati pri ženski? – Ne, zameri če mora spati :mrgreen:

Avto brez gasa se vozi sam diesel. – Ma nemoj?

Beli čevlji 2012. – Šminkeruuu.

Blog bela rit.:mrgreen:

Bolje biti perverzen, kot pa… – Kaj?

Boljše biti malo perverzen kot… – No, bo kaj?

Čakati na punco.Tole.

Gnusijo se mi moški ki gledajo. – Pardon no.

Izsušen in neprijeten vonj po pitbullu. – Mislim da si narobe razumel besedo »hotdog«.

Kaj pomeni beseda dolgčaš? – To da v google vtipkaš kaj pomeni beseda dolgčas.

Kako priti iz friend zone. – Zini nekaj.

Kdaj si res nekadilec? – Amm, ko ne kadiš?

Ko te moški prvič vidi zakaj ne posluša? – Ker si te predstavlja nago.

Kradla sem in so me dobili, kaj zdaj? – Dob.

Našeškaj me. – As you wish.

Objava za Facebook za veliko lajkov. – Prosim da ne reproduciraš.

Oblačim se v žensko. – You go girl!

Peljem se po cesti ko zagledam štoparko. – Gledal sem preveč filmov da vem kam to pelje.

Pomen japonskih tatujev. – I’m a douche.

Smille or die. - :)

Švic majca. – Šminkeruuu.

Tek v boksaricah. – Challenge accepcted.

Všeč so mi gepardi. – Dobro zate.

Zlesti pod hlačke ampak v srce. – To cilj moških je.

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Tek je ena najvarnejših, najpreprostejših in zabavnih načinov vadbe, raziskovanja svojih mej in eden najboljših načinov pobega v svoj svet. Včasih pa zna biti vse skupaj malo nevarno, še posebej če tekate v kakšnih »divjih« vaških gozdovih tako kot jaz, kjer vas mimogrede lahko kaj obere do kosti. Zezam se. Ampak ni daleč od tega. :mrgreen: V betonskih đunglah vas lahko oplazi kakšna težka mašinerija ali pa vas pogricka kakšen manjši šnaucer, ki jih nališpane najstnice in starine tako rade peljejo s seboj. In če vas slučajno res ugrizne ste seveda krivi vi, ker ste pač imeli preveč vpadljivo barvo copat ali pa ste bili malo bolj sumljive košato-bedanske pojave. Če ste med bolj nerodnimi tako kot jaz, se verjetno tu pa tam spotaknete preko svoje noge, krtinovcev, nič hudega slutečega psa, vej, kamnov, grbin itd. Narava ponuja veliko dobrih stvari kot so svež zrak in splošno lepoto, ampak sumljvi zvoki ob pol 10h zvečer, ki jih slišite samo zaradi tega ker ste doma pozabili glasbo pa niso ravno dobri za splošno počutje. Če pa ste doma pustili mrcino ki bi vas lahko obvarovala pred kakšnih bajeslovnim ali naravnim bitjem pa še slabše. Tek zna biti tudi boleč. Zapletel sem se že v trnje, veje, stopil v šop kopriv, najpogosteje pa sem si nategnil vezi v gležnju ko sem retardirano stopil med hojo. Da, med hojo, ne tekom. Neroda pač. Tek v naravi pa je dober tudi za znanje borilnih veščin. Takoj ko se zapletete v pajačevino postanete mojster kung fuja. Sovražim ta občutek.

Vsi ti dogodki so bolj kot ne neškodljivi. Da se nasmejiš svoji nerodnosti in neumnosti, ampak pred kratkim sta se mi zgodila dva dogodka ki bi se lahko končala malo bolj tragično. Nekega lepega poletnega večera sem se s svojo mrcino odpravil na lahkoten tek. Naj omenim da moj pes zgleda kot lisica, zakaj je to pomembno v nadaljevanju, prav tako je bila že rahla tema. Nakar v bližini sredi gozda zagledam avto. Vedel sem da je nekje lovec ker je pred tem ko sem šel laufat parkrat počilo, nisem pa videl kje je. No, in laufam naprej, malo bolj previdno kot prej ker ga nisem hotel prestrašiti, verjetno ne rabim razlagati da bi še rad nekaj časa obstajal. Takoj ko sem pritekel izza ovinka se pred mano prikaže lovec s puško v eni roki in telefonom v drugi. Jaz lahkotno z rahlo kislim nasmeškom tečem naprej, ker sem nekako pričakoval da je nekje blizu in ga bom verjetno prestrašil, nakar me zagleda, se vstraši kot da proti njemu maršira petstokilski srnjak, spusti mobitel in s puško nameri vame. V tistem momentu sem zmrznil, možgani niso mogli procesirati dogodka. Nisem vedel ali se naj vržem po tleh ali iz riti potegnem belo zastavico in zavpijem: »I surrendaaa!« No, na koncu sem samo zmrznil in zaprl oči v upanju na najboljše. Konec dober, vse dobro pravijo. Spustil je puško in se začel režat, tudi meni je ušel smeh, ampak ne tisti navadni smeh, ampak tisti »I shouldn’t be alive« smeh. Potem ko sem preživel lažji srčni infarkt sem se z rahlo tresočimi nogami odpravil naprej. K sebi sem prišel šele doma, ko sem se zavedel kaj se je pravzaprav zgodilo in da bi dejansko lahko ostal brez glave. Pri lovcih nikoli ne veš, nič čudnega če se streljajo med sabo. Kasneje so moji možgani sproducirali misel da bi moja glava, skupaj s tekaškimi čevlji lahko visela zrvaen kakšnega jazbeca ali pa lisice. :D

Drugi dogodek se je zgodil kak teden nazaj. Bil sem že nekje na polovici poti, kjer me vsakič nadere pes, ki ni ravno majhen. Vedno ko sem šel mimo njega sem se spraševal če ga to cukanje verige in zaganjanje v mene ne boli, ker še je mene zabolelo ko sem samo videl kako ga zategne, vsakič. In ta pes je vedno na verigi, kar me pripelje do vprašanja, kakšen je sploh smisel v tem da imaš psa in ga imaš vedno na verigi? Nič čudenga da se psu tu pa tam sfuzla. No vglavnem. Bil sem ravno pred njegovim teritorijem. Opazoval sem novo fasado na lastnikovi hiši in vijuganje ptičev, mislim da lastovk. Naj omenim da sem tekel z glavo obrnjeno nazaj. V tistem trenutku ko sem obrnil glave se je pred mano nariše ta mrcina ki z verigo vred maršira proti moji pojavi. Iz sebe sem spravil huronski krik, ki je bil bolj podoben vpitju 10-letne deklice in se zagnal v šprint za svoje življenje, v hrib, po asfaltu. Ne vem če sem že kdaj šprintal tako hitro. Mrcina me je očitno hotela samo odgnati iz svojega teritorija, ker se ni zagnala za mano v hrib. V tem »epskem boju« in še bolj »epskem« kriku in šprintu sem izgubil telefon. Razmišljal sem da bi šel nazaj ponj, ampak raje nisem izzival sreče, čeprav pes ki laja ne grize, ampak vseeno. Potem se po bližnjici čez gozd vrnil na prvotni tir in dokončal tek. Naključje je bilo tako da so lastniki, s katerimi se poznamo, ravno v tistem trenutku sem jaz zašprintal v hrib prišli domov iz dvodnevnega potovanja in so tako našli telefon iz katerega je hreščala glasba in tako poklicali fotra. Zaradi paničarjenja mame sem se nazaj šel z avtom. Z lastniki smo se malo pogovorili in nasmejali in to je blo to. Konec dober vse dobro. Brez zamer. Čeprav bi se vse skupaj lahko končalo malo bolj hudo, za mene in za njih, še posebej če bi jaz začel komplicirati tako kot nekateri, ki bi verjetno zahtevali da se psa uspava ali zahtevali odškodnino ali kaj podobno bizarnega. Ampak jebiga, taki ti je život.

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Izbrisano.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Da, še živim, še diham, vaš najpriljubljenejši bloger še ustvarja. V moji glavi se dogajajo iste stvari kot vedno, razen tega da trenutno dejansko čutim prenasičenost informacij, ki kar čakajo da se lahko pretvorijo v črno na belem. Zadnje čase velikokrat zatavam nekam v tri dni. Listam knjige in zapiske, ki me nekako prisilijo k razmišljanju out of the box in ne v piflanje dejstev. Berem o evoluciji čoveštva, religiji, stanju spolov v družbi, izobraževanju, kulturi, politiki, ljubezni in nič čudnega da moji možgani zatavajo in v fascinaciji prebranega ter analiziranega začnejo pisati surrelane scenarije. Toliko teorij, toliko različnih mnenj, toliko dihjemajočih informacij, da za trenutek neham biti utopični realist in sem celo navdušen nad človeštvom in njegovim razvojem ter dosežki. Milijoni let razvoja. Ljudje smo awesome, ampak se tega ne zavedamo. Živimo v različnih kulturah, govorimo različne jezike, verjamemo v različne stvari, ampak vsi iščemo bistvo življenja. Gradili smo veličastne civilizacije, izumili nešteto stvari ki naše življenje naredijo lažje in bolj strpno. Znamo živeti v harmoniji. Ni vedno človek človeku volk.

Ravno včeraj sem med brainstormingom razmišljal da smo lahko srečni da nas mati narava prenaša. Sicer pa je itak ne briga kako živimo mi. Če gledate na svet in ljudi z določenga zornega kota se iz nekod prikaže vsa lepota, ki je ni težko prezreti, samo iskati je treba, včasih je celo pred našim nosom. Razvoj tehnologije je na višku. Imamo pametne telefone, laptope, avtomobile, za popizdit hiter internet ampak še vedno najdemo razloge za nerganje, ki so ponavadi bedasti. Da, tehnologija včasih zataji, deal with it. Bodite srečni da ste bili nahitrejši spermij, za nekatere je že to dovolj. Pa kakšna tehnologija, samo poglejte veličino narave. Ampak vsa lepota, vsi dosežki, vsa ljubezen niso zadostna protiutež temu kaj delamo sami s seboj, z našo kulturo in naravo iz katere smo se rodili, ali pa so nas vesoljci teleportirali s planeta Nibiru. Nekaj od tega. Torej, vse dobro kar smo kadarkoli dosegli in storili ne odtehta dejstva da obstajajo vojne, lakota, revščina, verski fundamentalisti, umetno ustvarjene bolezni in še marsikaj. Tega se ne da kar tako odmisliti. Nima veze če vidiš svet še tako lep, to ti bo nekje plavalo po zavesti. Ignorance is bliss.

Nekaj takega se dandanes  dogaja v moji glavi. Hodim na tanki meji med dvema skrajnostima. Med lepoto, harmonijo in mirom na eni strani in na apokaliptičnem videnju uničenja vsega živega na drugi. Včasih mi določeni ljudje z določenimi dejanji vrnejo zaupanje v nas, nato pa se zbudim iz sanj, se v stanju pripravljenosti priplazim do hladilnika, se vsedem za mizo in odprem znani dnevnik…in vsega je konec. Prvo v mene butne slovenska faušija, svetovni pohlep, kdo ima več jajc in kdo je bolj bogat, ter stavki, ki mi velevajo kako bo potekal moj dan in kako naj živim. Druga mi ne preostane kot pa da zaprem cajtnge in jih zabrišem čez dnevno sobo. Sicer mi rekdkokaj zbije dobro voljo, ampak so pa stvari ki me naredijo fizično jeznega. Pa koga briga koliko zasluži neka fancy pantsy uradna oseba? Nimate lastnega življenja? Res me zanima kaj se dogaja v glavi ljudi ki spremljajo vse možne oddaje in časopise kjer secirajo ljudi po dolgem in počez, jih obtožujejo vsega možnega in se jim posmehujejo samo zaradi tega da se počutijo boljše o sebi. Dejansko včasih toliko razmišljam o tem da postanem jezen in pizdim če ves svet. Ljudje toliko govorimo o drugih in čez druge, ter o tem kakšen je svet in kakšen bi lahko bil, da enostavno pozabimo na svoje življenje in dejanja s katerimi bi lahko doprinesli k izboljšanju stanja. Tudi sam sem eden izmed njih, priznam. Nimam idej, nimam blage veze kako izboljšati družbo.

Preveč vem, to je moj problem. Vem da zna bit svet lep, vem pa tudi kakšno je realno stanje, ki ga znam ignorirat, kar pa ne pomeni da tu pa tam ne pride na plano. Včasih je potrebno odmisliti brezobzirnost in odurnost današje družbe in živeti v iluziji, ki si jo gradimo sami. Sicer pa je na nas samih katera polovica nas bo prevzela ozirima katero polovico bomo ignorirali. Idealna harmonija med tema dvema svetovoma se išče vso življenje.

Nekako poskušam zaključit ta zapis ampak še imam toliko stvari v glavi ki hočejo ven. Za nekatere je kar boljše da ostanejo na varnem. Zadnje čase me možgani konstantno bombardirajo s smetmi in v meni vzbujajo negotovost in skrbi. Nočem razmišljat o tem ampak vseeno se od nekje pojavi glas, ki izziva mojo strpnost. Ko je vsega skupaj preveč, mi ne preostane drugega kot pa da grem laufat ali spat za kake pol urce, v upanju da bodo glasovi spali dlje in me pustili pri miru. Naivno sem upal da se  bo vse skupaj umirilo do spanja. Takrat se fešta šele začne. Vročina, pot, tisoče nepotrebnih misli in še več tistih ki ti narišejo smeh na obraz.

Vse skupaj me prisili k razmišljanju o samem sebi. O tem kje leži bistvo mojega obstoja. Nočem postati samo opeka v zidu sistema. Nočem postati eden tistih obrazov ki ga pogosto vidim na ulici. Dolg obraz, strmenje v prazno in hoja brez namena ali smeri. Hočem verjeti da nas čakajo boljši časi in včasih mi to tudi uspe, ampak trenutno globalno stanje govori drugače. Sicer pa, ne vem zakaj sploh jamram. Življenje je lepo, še posebej če imaš zraven osebo ob kateri pozabiš na te misli. Življenje je lepo tudi ko si sam, ampak mislim da vsi nenazadnje stremijo k temu, da najdejo osebo ki je samo njihova, ob kateri si lahko to kar si in s katero se lahko predajaš mesenim in drugim užitkom. :mrgreen: Mislim da se vse vrti okoli tega, da upaš, da slej kot prej najdeš posebno osebo, s katero se lahko imaš fajn in upaš da ob tebi ostane vsaj nekaj časa. Zanimivo je odkrivat nove občutke. O tem sem pisal malo nazaj. To je tisto kar človeka vleče naprej, to je tisto kar ti da motivacijo v tem zablojenem svetu. Zame je veliko stvari še napol ali v celoti neodkritih. Šele zdaj spoznavam kako mlečen sem v resnici.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »