Arhiv za kategorijo “Posluša se”

Zaradi teh genialnih stvaritev mi je žal da nisem prej poprijel za kitaro. Uživajte.

YouTube slika preogleda

Outro/Solo od 3:44.

YouTube slika preogleda

Solo pri 3:13.

YouTube slika preogleda

Outro/Solo od 4:09.

YouTube slika preogleda

Solo pri 3:47.

YouTube slika preogleda

Epic Outro/Solo od 4:55.

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Potrpežljivost je lepa čednost. Pustimo trenutne družbeno-politične razmere, tam bi potrpežljivost morala biti na minimumu, ampak o tem kdaj drugič. Ljudje postajamo vedno manj potrpežljivi, to je dejstvo, to se opazi. Vedno težje nas je zadovoljiti. To pa zato, ker smo navajeni, da se nam se vse prinese k riti in da se nam konstantno bliska pred očmi. Zato se gradi na vedno bolj absurdni mainstream kulturi, ki po moje več ne ve od kje naj jemlje svoje oderuške ideje. Na trdih temeljih se gradi še bolj kontroverzen, še bolj dušo parajoč svet, ki kar čaka da se se vcepi v naš um. Težko je je ugotoviti kje je meja, mogoče je sploh ni, lahko da se motim, ne vem. Kaj je laž in kaj je renica? Kaj je površinsko in kaj sofisticirano? Kaj je odraslo in kaj zgleda kot odraslo? Kaj je hipster in kaj je mainstream? Meje se brišejo. Zato smo priča raznim združitvam glasbenih zvrsti zaradi katerih nam krvavijo ušesa. Ja, nastane en dober komad na 50 gnilih. Vse postaja bolj agresivno, bolj bleščeče, bolj spolirano. Bog ne daj da bi se slišal surov zvok inštrumentov, ki so ustvarili to čudovito kraljevstvo glasbe, ki vlada človeškemu umu. Ampak kot v družbi smo tudi v glasbi priča trku generacij. Zgodnejše zvrsti so babice in dedki, novo popish sranje pa so vnuki. Ampak tudi v novi generaciji obstaja par mladeničev ki so zvesti nauku svojih predhodnikov.

Ker nas kultura v kateri živimo dela nesigurne vase in svoj prav moramo brati absurdne revije, ki ustvarjajo probleme ki  ne obstajajo in za rešitev le teh zahtevajo denar. Prebrisano, mar ne? Ker smo navajeni, da se nam vedno bliska pred očmi postaja filmska in tv industrija vedno bolj agresivna. Nasilje, kri, znoj, izpušni hlapi, hitrost, golota, seks, propaganda, subtilno oglaševanje. Milijarde se obračajo da se nas oskruni dostojantsva in se nas pretvori v brečutne, hitro vpogljive, medle in površinske robote. Plan je genialen, prav tako jim dobro uspeva. Vsaka čast. Tako se bojijo da bomo prestavili na drug kanal, da dnevnik bere 10 različnih voditeljev, vremenarke pa imajo vedno manj oblačil. Nepomembne novice, ki ne zanimajo nikogar. Kaj je to? Preposto, sranje. Ljudje pa so prikovani na fotelje. Reality showi. Zakaj se gleda to? Preposto. Da se počutimo bolje. Nekomu gre slabše od nas in to NA TELEVIZIJI. Vau, potemtakem sem jaz moralni čustun. Bravo, še ena padla duša. Serije, ki neokusno skušajo priliti ogenj gorečih stereotipov. Vse da se ljudi drži na distanci in da se lahko v miru hodi na banko.

Bojimo se biti sami. Doma, v službi, na faksu, v mestu. Ker bi takrat lahko naredili kaj absurdnega kot je ne vem, razmišljali. Pozimi pizdimo nad zimskimi službami, češ, zakaj niso ceste bleščeče čiste da se lahko rešim svojega smrkavca in grem v svojo velepomembno službo. Dajte no. Malo potrpljenja prosim. In mimogrede, če bi občine dejansko plačevale odgovornim za te zadeve bi bile ceste urejene. In ja. Čisto vsakič nas prenesti sneg, vse, cestarje in nas, navadne ljudi. Ker nihče ne spremlja  vremena. Tiste joške na dveh nogah težko spregledaš. In kako glup moraš bit da zmečeš sneg na sred ceste? Ja sej, bo že splužil. Ja, še prej pa si kdo odnesel pol plastike na svojem fancy šmency avtu. Mislim, mestjanarji. Poleti pa pizdimo  nad vročino in zakaj ni vseposod kilme. Itak, če si tak pameten pa namontiraj eno na sonce. Vedno pa pizdimo nad gnečo. Nimamo časa čakati v vrsti medtem ko en kreten s kratico plačuje za čigumi, ker so nam odmor za malico skrajšali iz ene na pol ure. Saj imate vaše megalomanske telefone, ki so na meji da postanejo vaši življenski partnerji. Ne vem kaj se bunite.

Stopite korak nazaj, globoko vdihnite. Začutite glasbo, začutite življenje. Ne boste umrli če boste sami, ne boste izobčeni če boste razmišljali po svoje. Nič ni narobe s tem če gledate filme ali serije za katere nihče ni slišal. Naj mislijo da je Dexter risanka in da je Fight Club borilna veščina. Naj živijo po svoje, pa četudi slepo, naj se majo fajn.  Vem, včasih boli. Boli od neumnosti, boli od nepravičnosti in nerazumnosti ampak kot sem rekel, stopite korak nazaj in vdihnite. Ampak ne bodite arogantni, ker to pač ni lepa čednost, potrpežljivost je tisto pravo, razen če nekdo vozi 40 tam kjer je omejitev 70. Potem vam je oproščeno.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Včasih je dobro pogledati svoj odsev v ogledalu družbe in malo razmisliti v kateri košček mozaika spadaš, ali pa kateri košček stekla boš, ko se bo ogledalo razbilo. Trenutno imam ogromno časa da nekje z višin nejevoljno gledam na družbo in na nas, Slovence. Vedno bolj mi najeda ta navidezna čistina, ta puristično naravnan sistem s vsemi svojimi pošastmi v omari, ki se jih skrbno skriva. Vso to ogabno poliranje in posiljeno smehljanje s cmokom v grlu. Vem, težko je sprejeti kritiko ali šalo na svoj račun, ego je le ego. In kot vedno, imam jaz seveda najbolj prav. Zame človek, ki se ne zna iskreno nasmejat na svoj račun veliko zamuja. Življenje je tako zelo lepše če imaš odprte roke. Nekako dobivam občutek, da postajajo ljudje vedno bolj predvidljivi in vodljivi. Nekateri povejo premalo, nekateri preveč. Opažam vedno več  ulitih »clean cut« modelov, človeških robotov. Okoli korakajo s ponosno vzvišeno držo, čistim in polikanim videzom, ubijalskim pogledom, za sabo pa vlečejo svoj super ego, čez katerega se tu pa tam spotakenjo. Padli borci, ki so podlegli pritisku ljudi okoli njih, kateri so podlegli pritisku lastnega sistema v katerem živijo. Nikoli nisem razumel tega pritiska. Te gonje, da je v življenju najbolj pomemben uspeh, delo, kariera , denar, za vsako ceno, pa če povoziš vse pred sabo, ali pa vržeš revno familijo iz bajte, morda pretepeš klošarja. Ni pomembno, glavno da sediš na prestolu kot princesa na zrnu graha. To je en model. Torej, čist, predvidiljiv, jasno naravnan, v polni bojni pripravljenosti da zbulodožerira vse pred sabo in da seveda soli pamet, to imajo najraje. Model s planom. Saj veste.

Na drugi strani pa smo tu mi. Tisti, ki smo radi razkuštrani, neobriti, neorganizirani, včasih neurejeni in ne čisto pri sebi če sem iskren, tisti ki smo bolj na izi. Vsaj trudimo se biti malo spontani. Tisti, ki tega ne razumemo najbolje. Ljudi in sveta nasploh mislim. Primankuje nam socialnih veščin, smo introverti, nezainteresirani na globalni ravni, lenuhi, breme za družbo, umetniki, sidro ki vleče hlastajoče za zelenci navzdol. Tako nas radi opisujejo. Oni, tisti ki ne vejo, ne razumejo našega sveta, naših oči, naše bolečine in sočustvovanja ko opazujemo z rahlo zaničevalnim in ciničnim nasmehom. Tisti, ki berejo rumeni časopis, tisti, ki imajo otroka zato ker je to modna muha, ker ga ima kolegica, ker ga imata Brad in Angelina. Tisti, ki mu potem dajo neko ogabno ime kot je naprimer, Timon. Kaj je narobe z Urošem? Andrejem? Markom? Nič, ostali so za časom. Seveda je treba požreti vse kar sistem izbruha. Modo, glasbo, filme, »umetnost«. Vse postaja površinsko, ljudje ki gledajo in čutijo globlje so »haterji«. Ljubezen je dobila pravila. Racionalizacija je na višku. Tisti, ki nam gnjavijo da naj se zresnimo, da naj gremo k frizerju, da naj se obrijemo, da naj nehamo sanjati, živeti v oblakih. Da naj začnemo hlastati za uspehom. Nikoli ljudje, nikoli se ne mislim vdati. To sem rekel že mnogokrat, a sem se zlomil. Lahko rečem da mislim resno, a se bi prenaglil. Ampak opažam spremembe pri sebi, neko tranzicijsko obdobje. Ne vem ali je to posledica tega da sem starejši kot lani ali česa drugega. Rastem, učim se, nabiram izkušnje, srečujem in izgubljam ljudi, tudi samega sebe. Kolikokrat sem se že raztreščil in se spet sestavil nazaj. Ponavadi zaradi čisto brezveznih stvari, ki pa to očitno niso bile. Ampak nekaj me žene naprej. Del tega je uspeh. Ne bom se sprenevedal. Socializiran sem v kapitalistični kulturi. Bilo bi noro da bi to zanikal. Ampak to ni glavno vodilo. Uspehu nisem prepustil voznikovega sedeža. Zelena ni moja najljubša barva. Raje imam strast, mravljince po telesu, tisti pristni občutek sreče in zadovoljstva ko misliš da sediš na vrhu sveta. Pa čeprav ti je uspelo nekaj (za druge) povsem nepomembnega. V skromnih zadevicah se skriva čar življenja. Majne zmage, to je tisto. Če slučajno uspem se ne mečem drugim pod nos, prav tako jim ne mečem polen pred noge. Lahko si laskam da sem predober za ta svet.

Kaj se je spremenilo? Vedno bolj mi je vseeno za vse skupaj. Postajam bolj oster, videvam vzorce, predvidljivost posameznikov in ljudi. Jezik postaja vedno manj dlakav. Obožujem trenutke ko presenetim samega sebe. Vedno bolj uživam v glasbi in družbi samega sebe, a hkrati pustim da kdo potrka na moja vrata. Faks je tam kjer pač je. Delam ga skoraj z levo roko. So še druge stvari za katere je vredno živeti. Nehal sem slepo iskati fatalno žensko, ampak sem ostal dovolj naiven, da pričakujem da mi katera pade v naročje. V glavnem, na izi. Ne morem se pritoževati. Študentom  gre pač lepo, še prelepo glede na to kaj imajo ponuditi druge države. Kar gre seveda nekaterim zelo v nos.

Torej ja. Družba postaja to kar pač postaja. Parodija same sebe. Pričakuje da bo v ogledalu zagledala princeso s princem na belem konju, zagleda pa osamljeno in garjavo čarovnico s bolhastim in podhranjenim psom. Družba se tega zaveda, ker je živ organizem. Točno ve kakšna je situacija, a jo pomete pod preprogo, ki jo skrbno čistijo zadnje čase aktualni »strici iz ozadja«, lutkarji, kakorkoli že. Priča smo trku svetov in še bolj intenzivnemu trku generacij. Kar zdrznem se ko pomislim da bo moja generacija morda nekoč vladala svetu in Sloveniji. Ja, ni vse črno in belo, obstajajo sposobni in dostojni ljudje, niso vsi uliti po določenem modelu. Sto ljudi sto čudi. Ampak. Sistem se ne bo kar tako predal. Čaka nas borba. Čeprav bi nas zdaj morala povezat enotnost nas na koščke bombardirajo razlike, predsodki. Študenti so leni, družboslovci so nepotrebni in nepomembni ter ne bodo dobili službe, Slovenci smo najboljši narod na svetu in Janezu so podtaknili.

Udobno se naslonite in opazujte šov. Medtem pa uživajte in storite kaj lepega za vas. Imejte se radi. Bodite ponosni nase, ne pustite se drugim in sistemu. Vedno bolj spoznavam moč fraze. »Ignorance is bliss.« Manj veš, boljše je. Manj veš, manj čustiš. Manj veš, manj boli. Življenje je lepo, če ti je ravno dovolj vseeno za tisto, za kar ti v bistvu ni vseeno.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Vse je enkrar prvič pravijo. In tako sem po slabih treh letih odkar imam izpit za avto doživel svoj prvi karambol. Bližnje srečanje z betonskim stebrom in ograjo. Nič hujšega sicer, samo zvita pločevina, deforminrana tablica in manjši estetski popravki na desni sprednji luči ter smerokazu. Ampak sama izkušnja pa je zgodba zase. Dan se je začel dokaj normalno. Prvič po ne vem koliko časa sem se izstrelil iz postelje. Navdušenje je trajalo do trenutka ko je bilo stojalo za uteži v napoto mojemu mezincu na nogi. Že takrat sem vedel da bo odličen dan. Ko sem zagledal kakšno je stanje zunaj se je začel sočen interni dialog. Ja, nekako bo treba prit na faks ne. Če ne druga malo brucke pogledat. Z glasbo v ušesih in lopato v roki sem za silo sčistil dvorišče, medtem sem se skoraj nokavtiral, ne vprašajte kako. Ergonomsko oblikovana lopata my ass. No, mogoče sem mel 40 na števcu, pogojno 50, ko me je naenkrat začelo na ravnem zanašati. Seveda me je zgrabila panika in sem začel obračati volan ter pritiskati na zavoro. Proti meni se je na mopedu peljal poštar in za trenutek sem mislil da ga bom prekvalificiral v letečo dostavo. Na srečo me je parkrat zmetalo sem in tja, nato sem z gradnioznim finišem pristal prvo v stebru, nato pa še me je zabilo v ograjo. Ni bila ravno filmska izkušnja, ko se ljudje plazijo izpod pločevine in razbitega stekla, ampak bilo je kr soliden pok no. Toliko da sem mislil da mi manjka najmanj pol avta. Da lažje ponazorim izveden manever. Ste že videli kako tisti profesionalci parkirajo bočno z ročno zavoro? No nekako tako, z manj točkami na stil in z večjim pokom.

Moram pa omenit da sem imel res neverjetno srečo, da v tistem trenutku nasproti ni peljal noben avto. Je pa za mano peljal traktor. Kakšno naključje. Ravno takrat ko se jaz rally vložkom zabijem v steber se od nekod prikaže traktor, ki me rade volje izvleče ven iz jarka. Vse skupaj je trajalo maksimalno pet minut. Jaz se zabijem, poštar in voznik traktorja mi pomagata pobrati razbite koščke plastike, dobra duša me potegne ven in to je to. Voznik traktorja mi je dal tisti pogled. »I didn’t see anything«.  Ok, gremo dalje. Kaj se je pravkrar zgodilo? Ob takem zaporedju dogodkov človek dobi občutek da se z njim igra neka višja sila, katerakoli že je, če je. Pa ne zdaj mislit da sem kreten na cesti. Prvo kot prvo. Nimam BMW-ja. :mrgreen: Je pa res, da sebe včasih tretiram kot rizičnega voznika, priznam, rad stopim na plin. Ampak to počnem »varno«. V četri v rondo pa to. Rad živim nevarno.  Tolikokrat sem se uspešno izognil nesreči, da se je to enkrat moralo zgoditi. No, ni bilo ravno tolikokrat, blažje infarkte  lahko preštejem na prste ene roke. No, in tako sem like a boss brez tablice nadaljeval pot na faks in ves čas razmišljal za kaj sem pravzaprav sploh šel (zaradi bruck?) in o možnih scenarijih ki bi se lahko zgodili. Aja, sem vam omenil da je na drugi strani ceste bilo strmo pobočje? Zegn pa taki. Zdaj se lahko pohvalim da sem imel »near death experience« in to uporabim kot izgovor če slučajno nardim kaj neumnega. Enkrat se umre! :mrgreen:

Če sem že omenil kulturo pri vožnji. Jaz sem miren človek. Na izi. Ampak ko sem avtu, se ta situacija močno spremeni. Če sem jezen, sem jezen v avtu in nikjer drugje. Tolčem po volanu, prekilnjam, se derem v tri krasne nad idioti ki mi izsilijo prednost, nato pa vozijo 10 pod omejitvijo. Zdi se, kot da je avto nek prostor za sproščanje stresa ki se nabere čez dan, teden ali mesec. Pač, dejstvo je, da nekateri ljudje ne bi smeli izpita (pravi človek ki v snegu vozi kot Sebastien Loeb). Dam vam primer. V nedavnih poplavah so ljudje skozi naselje vozili 20-30 in zijali v vsako hišo. VSAKO. In potem naj ostaneš mirnih živcev? Ne sovražite ko ljudje ne vejo da se vam mudi? Ne sovražite pešcev in kolesarjev ko ste v avtu? Ne bi jim najraje dali malo pospeška, samo malo. Da drugič stopijo na prehod za pešče pravi čas in te gledajo v oči dokler si 5m pred njimi in nato stopijo. Ko ste pešec ali kolesar, ali ne sovražite avtov? Včasih bi najraje samo stopil in se vrgel na havbo. Ne? Ok, potem sem jaz edini. No, v glavnem. Šalo na stran. Ostal sem živ in zdrav. In od zdaj naprej v snegu vozim 20 pa če znorite za mano. Eh, kaj govorim, šibam dalje. :mrgreen:

In tako imam še en razlog več da sovražim zimo in sneg. Bite me.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Vedno bolj vseeno mi je za vse skupaj. Nek čuden vibe se je iz lanskega prenesel v to leto. Kot da nisem pravi jaz. Razmišljam o bedarijah, počnem pravzparav nič. Lenarim, z očmi požiram ekran pred seboj. Čeprav bi moral konkretno zavihati rokave. Ampak kot pravi študent si pravim: »Če ne delaš zadnji dan, brezveze da sploh delaš«.  :mrgreen:   Ko se po dnevu sedenja utrujenih oči in boleče riti prestavim iz stola v horizontalni položaj se začne prava veselica. Bedarija za bedarijo. Kaj če bi zadel na lotu? Kaj bi bilo če bi umrl? Kdo bi prišel na moj pogreb? Kdo bi jokal? Kdo se bi hihital? Bi me upepelili? Bi me pustili gniti dva metra pod zemljo? Kaj če bi zbolel za rakom zadnjega stadija? Ziher ne bi šel na kemoterapijo. Tisto leto kaj še mam nočem preživet v agoniji zdravil in brezčutnosti ter votlosti bolnišnice in njihovega osebja. Kaj si bi o tem mislili drugi? Blog sameva. Lahko bi počasi kaj napisal. Če ni ideje, ni misli. Samo fragmenti ki tvorijo eno zmedo, skorajda kaos. Včasih se zalotim da v predavalnici brezpremično strmim predse. Nič ne slišim, nič ne vidim. Oči kličejo po vlagi. Veka se podzavestno vda pritisku in zavest spet vstopi v realni svet. Z glavo nisem pri stvari. Že dolgo časa.

Začelo se je nekje v decembru, mogoče celo prej. Ponavadi sem dokaj samozavesten človek, prepričan vase in svoj prav. Človek ki nima razloga da bi bil slabe volje. Človek, ki se zjutraj brez težav zbudi in si pripravi zajtrk ki je bil planiran že v tistem slavnem brainstormingu pred spanjem. Človek rutine. Zdaj se je to obrnilo. S težavo se zbujam. Telo bi vstalo, glava mu ne pusti. Copatasto se valjam po hiši in napol mrtev goltam ekspresno pripravljeno hrano. Ne da se mi, ni mi za nič. Izogibam se ljudi in očesnemu kontaku, hočem mir a hkrati me mir razjeda. Počasi postaja boleče. Ne maram teže oblačil na sebi, počutim se ujetega. Škripanje čevljev mi najeda živce. Kapuca na bundi mi razstavi frizuro katera je itak sama po sebi masaker na glavi. Stvar, ogranizem za sebe. Neukrotljiv in z odličnim smislom za humor. Prefektno za odbijanje pripadnic ženskega spola. Ampak bom potrpel. Predolgo sem prenašal primerjave z Biebrejem, čeprav sem si ob primerjavah z Beatli poliral ego. Sneg, mraz in veter kar prosijo da jih preziram. Kakšna čarobnost? Pa nisem zagrenjen mladenič. V tej časih mi dobro voljo pomaga zbijati tudi moja kripa, ki ne stoji v garaži. Vedno, VEDNO pozabim da še moram spraskati steklo ali pa očistiti sneg iz te rje na štirih kolesih. Tako iz bajte vedno stopim prepozno, nato pa preklinjam, brcam v gume in se čudim svoji neumnosti. Prisežem da se tega zavedam, ampak ne vem…očitno nočem vedeti. Ali pa ima moja podzavest uživa v tem da se znašam nad avtom. Potem pa sledi dirkanje po vaških stezah, da sploh ne omenjam užitek ko šibam čez luže. Nekaj je v tem zvoku…

Sovražim zimo.

Pogrešam poletje. Pogrešam vročino in svežino poletnih dni. Tista zgodna jutra ko sem se izstrelil iz postelje, se ogrel, nadel tekaške čevlje in z vetrom v laseh strmel v sonce. Tista večerna sopara, v kateri se je zdelo kot da tečem v peklu, ampak od nekje se vil val hladu in vse skupaj je postalo znosnejše, pa kaj znosnejše, čisti užitek. Pogrešam tek. Udarne vale ko stopalo trešči ob tla, pekočo bolečino v mečih. Občutek da sem nekam namenjen, kot da pred sabo nimam cilja. Pogrešam objem in tolažilno moč narave. Njeno svobodo. Pa čeprav samo za pol ure. Pogrešam lahkotnost oblačil, lahkotnost hoje. Vse se zdi lažje. Sonce polni energijo, modro nebo brez oblačka pričara nasmešek na obraz. Lepota ženske je razkrita, zimska skrivnostnost je mimo. Rahla sapica po telesu pošlje mravljince užitka. Življenje je lepše.

Še malo pa poletje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Šov mora iti dalje pravijo. Novo leto, novi izzivi, nov list. Klišejsko in zlajnano, vem. Ampak tudi če nimaš nekih konkretnih novoletnih zaobljub ti po glavi grejo določene zadeve, ki bi jih v novem obdobju rad izboljšal, ali pa vse skupaj prestavil v višjo prestavo. Minuli prestop in starega v novo leto sem preživel v družbi dobre hrane, glasbe, filmov, rdečega vina in samega sebe. Nekako je vse skupaj sovpadalo z zgodbo iz prejšnega leta, katero je bilo, brez dvoma, najboljše in najbolj uspešno do zdaj. Na vseh področjih. Spoznal sem par izjemnih ljudi. Nekateri so ob meni ostali dlje časa, drugi pač ne, jim ne zamerim. Zrak sem mešal tako dolgo, da mi je uspelo najti pravo mešanico in opraviti vse izpite. Podal sem se v igralske vode in jih dokaj uspešno in leseno preplul. Serija je izpadla res kul. Zahvale gredo človeku za kamero in seveda vsem sodelujočim. Proti poletju sem se opremil z novimi tekaškimi čevlji in do jeseni začel zares uživati v teku, ki mi zdaj predstavlja sprostitev, nek pobeg v svoj svet kjer ni napačnih ovninkov in idej. Zadal sem si jasen cilj in ga z odliko opravil. Telesna maščoba je bila konec jeseni na minimumu, telesna pripravljenost in izgled pa na maksimumu, slednje se bo letos samo še stopnjevalo. Nimam nekih pripomb za prejšnje leto in nekih stvari, ki bi jih v tem letu rad izboljšal. Da, delal sem napake, ampak osebni uspehi pretehtajo vse neumnosti ki sem jih storil. Res da sem bil večino lanskega leta bolj kot ne preživel v samoti ampak, opazil sem da se iz tega lahko marsikaj naučiš in zrasteš še za nivo višje. Res je, da včasih postane malo dolgočasno, osamljeno in rutinsko, ampak se vsaj nisem trudil in iskal sočloveka ter si ustvarjal nekih lažjih upanj da je z drugimi življenje znosnejše. Tu še vedno hodim na meji, ne vem še kar mi bolj ustreza, ampak vem da uživam ko sem sam, ko sem z drugimi se moram bolj kot ne pretvarjati. Slednjega je sicer vedno manj. Tu pa tam balonček ugodja popusti pod težo očarljivosti drugih. Z drugimi je lepo, biti sam pa je še lepše.

Rekel sem, da si nisem ustvarjal nekih lažnih upanj ampak, ni res. Surrealnost serij, besedila in melodija pesmi. Vse to ti daje nek vpogled v boljši, lepši in bolj lagoden svet zunaj tvoje matrice. In po koncu serije ali pesmi, ostane vedno nek grenak priokus. Kdaj bom jaz to doživel? Je to življenje ki ga hočem? Zakaj se sploh trudim če mi itak ne bo nikoli uspelo? Včasih grenak priokus zmoti okus solze ki je odraz hrepenenja po ljubezni, sočloveku, boljšemu življenju, kontroli nad sami seboj in svojimi mislimi. Glasovi v glavi včasih postanejo zelo glasni. Zato sem tudi začel pisat blog. Ampak zanimivo, več ljudi imam okoli sebe, manj je tega premlevanja, glasovi izginejo v tišini, nadzor prevzame trenutek, besede brez zadržkov letijo iz ust, svet postane…ne lepši…bolj znosen kot pa takrat ko kričiš v nemilosti svojih misli.

Novo leto simbolizira nek nov začetek, nek nov list v življenu posameznika. Kaj izboljšati? Kaj pustiti za sabo? Kot sem omenil na začetku nimam nekih konkretnih planov za to leto. Zadnje čase se bolj kot ne ravnam po načelu »just go with the flow«. Delam s tem kar imam. Ne iščem nekih odgovorov stara filozofska vprašanja, bolj se posvečam sebi in svoji rasti. Ne iščem več osebe katera bi mi lahko postavila svet na glavo. Kar sem sicer delal velikokrat. In kot sem ugotovil lani, se nima smisla v nekaj silit in iskat, ker oseba pride takrat ko najmanj pričakuješ ali pa takrat ko ti vlada kaos.

Kaj naj rečem. Živlenje je lepo, rahlo grenko ampak lepo. Počnem stvari v katerih uživam, gledam stvari ki me popeljejo v lepši svet iluzije kjer se počutim še bolj svobodnega ko prej. Obdam sem z mešanico samote in drugih, zaradi katerih zna bit vse skupaj še bolj zabavno kot že je. Nedavno me je dober prijatelj izpred parih let vprašal če imam kakšne novoletne resolucije. Imam. Eno. Da bi bil srečen, sam, ali s kom drugim. Ampak, a si tega ne želimo vsi?

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »

V svoji lenobi sem pozabil da je spet bil čas za vaše umotvore.

Ali je možno bit gay če imaš punco? – Tom Cruise, John Travolta…

Ali je za mišice nog in riti vredu telovadit vsak dan? – Če misliš kaj jaz mislim potem da.

Brez spodnjih hlačk in modrca je tale naša kelnarca. – U glej, pa še rima se.

Bujne joške mamice v kopalnici. – Resno, kaj delajo 5 letniki na internetu?

Če sledimo drugim vidimo samo riti. – Ja odvisno komu sledimo in kakšno rit ima.

Če sledimo drugim vidiš samo riti. – Ja ok, smo razumeli.

Čebela piči moškega v rit. – Čao Maja.

Črni lasje velika rit. – Sanjska ženska.

Dajana se krega. – No comment.

Do kože nagi ronaldo brez spodnjih hlač in majice. – Vzela si bom fuzbalerjaaaa.

Esli dolgi ne bilo seksa. – Prekmurci…

Fotografije fantovskih lulčk in rit. – Spet, kaj delajo 5 letniki na inernetu?

Glava v lonc rit pokonc. – Zanimiv položaj, bo treba preiskusit.

Hipsterji in narcisizem. – Eno brez drugega ne gre.

Iz ženske slap teče. – A Rinka pa to?

Kaj mačke čutijo zakaj gredo vedno k meni? – Tvojo prazno dušo.

Kaj potrebujemo za uspeh v šoli? – Bogate in tečne starše.

Kakšne punce so všeč metalcem? – Ne vem, njega vprašajte.

Kakšne so posledice ko nekomu potegniti spodnje hlače? – Ko nekomu potegniti spodnje hlače to njega zelo boleti.

Katera punca ima največjo rit na svetu? – Tvoja mama.

Ko sem kakec moje hlače, sem prekleto ritko jim trdo jedro! – Ha?

Mačke in negativna energija. – Ali pa čutijo to ja.

Nategni mi rit. – Celulit ne bo šel sam od sebe vstran.

Ne bom prenašal tujega sranja. – Tuji prdci veliko bolj smrdijo ja.

Ne rabim fanta ki ima bmw. – Jaz tud ne.

Nina je res pametna. – Nina misli da je pametna.

O tem sem ti zadnjič govorila. – Samo reeees.

Pajkice na riti. – Kje pa drugje?

Pametna rit nor. – Hvala hvala.

Parfumi za levinje. – Rawr.

Pomankanje železa 16 let starega otroka. – Prodaj otroka pa kupi železo.

Povečanje požarov pozitivna…plat. – Always look on the bright side of…fires…

Pravi študent. – Berete njegov blog.

Rad se oblačim v žensko. – You go girl!

Retro očala brez dioptrije. – Hipster alert!

Rit je pomembnejša. – Zagotovo.

Samica tjulna. – Tjulnina?

Samo ču zadnju čašu pobiti. – Zašto da je ubiješ?

Seks skozi. – Skozi kaj?

Sleči se med dvema ognjema. – Tega pa se mi nismo ni šli.

Spušča rolete, se skriva, ne pije zdravil. – He must be fun at parties.

Tako rit pa roke pa useee. – Ja.

Zakaj so ženske bolj verne? – Zato ker ima Jezus sixpack.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Da, še živim, še razmišljam. Uživam v lenobi zasluženih počitnic, ker mi kot študentu gre seveda tako težko. Že nekaj časa spet razmišljam o anonimnosti, svoji namreč, in anonimnosti blogerjev nasploh. Zdaj pri nas blogerjih je stvar taka. Ali jo imaš, ali je nimaš ali pa si nekje vmes. Ali se na vse pretege trudiš da te kdo ne odkrije, nuklearne šifre le morejo ostati skrite, torej pišeš o zate občutljivih temah in ljudeh ter si zato prilastiš pvsedonim. Ali pa pišeš pod pravim imenom in nonšalantno pisariš o tistem kar se ti zdi pomembno ter skrito upaš, čeprav si tega ne priznaš, da te nekdo ujame in besedo širi dalje. Jaz sem nekje vmes. Pisanje bloga si že od začetka nisem razlagal kot nekaj pod kaj bi dal svoj pravi, resnični podpis. Vedel sem da bom pisal o stvareh in ljudeh ki so mi blizu, zato seveda to ni prišlo v poštev. In rodil se je Pametnjakovič. Idealna krinka in izgovor da lahko drugim solim pamet. Kot ste verjetno opazili je v zadnjem času v moji glavi malo manj soli. Ni bilo malokrat da sem pomislil na to da bi nehal pisati, ker blog le ni knjiga da bi ga moral končati. Tisti časi ko sem imel polno zagona so mimo. Takrat sem bil sam, brez žive duše okoli mene v nemilosti svojih misli. Časa je bilo na pretek. Opazil sem, da več kot imam ljudi okoli sebe, manj imam idej za pisanje, ker te ideje delim z drugimi. Pisanje postane potem…nekako nepotrebno. Opazil pa sem tudi da bolj ko razmišljam da bi nehal, večjo željo imam da bi nadeljeval. Res da ne napišem več po 20 objav na mesec ampak, nikoli nisem imel norme, imel sem samo ideje, nato so prišli ljudje.

Kljub temu da se prepričujem da blog pišem za sebe, da dam iz sebe tisto kar se nabira v moji glavi, sem vedno čutil neko dolžnost do drugih in predvsem do sebe. V smislu da sem bralcem nekaj dolžan. Tako dolgo sem redno in pridno pisal, nekako ne bi bilo fer  do vas in do mene če bi naenkrat nehal in se pogreznil v zemljo. Bal sem se tudi da več ne bom znal. Kaj če nastopi blokada? Zid se je pred mano postavil že neštetokrat, vedno sem ga preplezal, ali pa šel skozi njega. Znebil sem se strahu da ne bi več zmogel tistega kar sem včasih. Objava vsaki drugi dan. Ampak zdaj sem drugačen človek ko sem bil na začetku tega leta in prej. To leto je bilo brez dvoma najboljše leto mojega življenja, na vseh ravneh. Zaradi tega je tudi blog moral malo počivati. Kar me pripelje spet do začetnega vprašanja. Anonimnost. Komu zaupati in komu ne? Seveda sem bil na začetku naiven in sem na svoj osebni profil na Facebooku dajal linke do svojega bloga in nekaterim ga seveda ni bilo težko odkriti in me pocukati za rokav, ali pa ostati tiho. V bistvu sem to da pišem blog samo povedal samo peščici izbranih ljudi. Za nekatere tud sam vem da vejo, čeprav jim nisem povedal, ampak to me ne moti. Mogoče mi med pisanjem tu pa tam kdo hodi po glavi ampak brez bojazni da bi moral kaj cenzurirati. Pravzparav sem včasih presenetil samega sebe kako vseeno mi je za vse skupaj.

Dejstvo je, da je moja krinka manjša kot je bila včasih. Blog pa ni nič manj pomemben, ravno obratno. Nočem se še odpovedati iluziji dvojnega življenja ker je enostavno preveč zabavno. Nekako se mi zdi da skoraj uživam v tem da me ljudje podcenjujejo. Sicer bi včasih najraje zakričal da pišem blog, ampak kje je smisel v tem? Izgubim element presenečenja. Poleg tega pa ne morem začet pijače s prijetnim dekletom z: »Zdravo jaz sem Pametnjakovič in pišem blog«. Na tej strani je le nekaj kaj mi pomeni preveč da bi to brez premisleka trobil okoli. Če sem že omenil dekle. Spomnim se kako mi je bilo težko priznati to da pišem. Tisti strah da boš s tem nekoga odgnal od sebe, da se ne bo strinjal s tvojim pogledom na svet. Da bo to preveč čustvene prtljage naenkrat. Nekako sem si laskal samemu sebi da je to da pišem nek privilegij, da je to privilegij tudi za druge. Da, letal sem nad oblaki. Na koncu koncev nisem nič posebnega. Pač, pišem, morda ne več toliko kot včasih ampak pišem…in pisal bom še naprej. Do naslednjič…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Zadnjič sem se ujel v razmišljanju o »starih« časih. Ko še ni bilo Facebooka, ko je bil popularen MSN. Ko telefoni še niso bili veliki kot »cigl«. Ko si osebo ki ti je bila všeč dejansko vprašal za cifro ali pa hotmail, ne pa da si od nekoga zvedel ime in jo šel »stalkat« na Facebook. Potem pa čakaš mesec ali dva preden jo klikneš in končno povabiš na kavo. To sploh ni tako daleč nazaj, 4, največ 5 let, preden se je razbohotilo največje družabno omrežje. Poznam prednosti Facebooka, ki so predvsem praktičnost in to da ti za pogovor ni treba nekam it in se gledat iz oči v oči. Udobno se lahko nasloniš in pišeš. Dvakrat lahko premisliš kaj boš povedal. Če misliš da bo kaj izpadlo preveč vulgarno ali moteče za osebo na drugi strani lahko to zbrišeš. Filtriraš svoje misli. Skoraj kot da si nekdo drug. Vse se zdi tako platonsko. Ampak kljub temu lahko čutiš ton besed ki jih navrže tvoja sogovornica, še posebej če jo že poznaš in vse napisane besede bereš z njenim glasom. Ampak kljub temu ne moreš videti njene obrazne mimike, njenih kretenj, njenih oči. Tistih majhnih trenutkov ko je ji je nerodno, ko se smeji, ko je negotova. Tudi neprijetna tišina je ena izmed osnovnih stvari pogovora na štiri oči. Slej kot prej se zgodi. V pristnem pogovuru ne moreš nalepiti »smajlija« ali pa reči: »hehe«. Ampak razumem zakaj je vedno manj pristnega stika med ljudmi. Tehnologija je omogočila da preskočimo nekaj korakov in se izognemo tistim zadevam zaradi katerih nam srce začne hitreje biti. Prvi stik, pristop, strah pred zavrnitvijo. Na spletu to izgine oziroma je vse skupaj neprimerno lažje. Klikneš, če odgovori toliko boljše, če ne pa več sreče prihodnjič. In to je to.

Če gledamo na Facebook in na vse skupaj iz skupinske in organizacijske plati je ta zadeva super. Predvsem za nas študente. Če ne bi bilo Facebooka bi na ne vem koliko ur prišel brezveze in tudi ne vem če bi prvi letnik izpeljal tako elegantno kot sem ga. Vsaka stvar ima svoje prednosti. Ampak če malo pogledamo iz druge strani. Iz strani povezave dveh ljudi. Ženske in moškega, dveh moških, dveh žensk. Kakorkoli pač. Predstavljajte si ta scenarij. Spoznate osebo ki vam je všeč. Preveč ste sramežljivi da bi takoj storili prvi korak. Pokaže se, da je to sorodnik ali sorodnica po ne vem katerem kolenu od vaše najboljše kolegice ali kolega. Izveste ime in priimek. Greste na Facebook in jo poiščete. Počakate par dni, da oseba misli da imate življenje in jo dodate. Izkaže se da vama je všeč ista glasba, gledata iste filme, imata podobno življensko filozofijo. Super. Osebo kliknete in pogovor steče, gresta na kavo in kot bi mignil se znajdeta skupaj v postelji in živita srečno dokler si en ne premisli. Popoln scenarij mar ne? Pa dajmo vse skupaj malo obrnit. Situacija je ista, ampak vidite da nimate nekih skupnih točk. Oseba posluša glasbo ki jo vi prezirate, ali pa jo prvič slišite. Gleda filme za katere nimate pojma da obstajajo, ima čisto drugačen karatkter kot vi. Ampak saj veste, enkrat se živi, vsak ima svoje potrebe in greste v akcijo. Naredite domačo nalogo, pozanimate so o vseh stvareh ki so ji všeč in jo povabite na kavo. Vidite kam merim? Vse skupaj je zdaj zgrajeno na nekem pretvarjanju, na lažeh. Ne bi vedel kako se bi taka zveza končala, ampak mislim da ne dobro. Tretji scenarij pa je malo bolj radikalen, čeprav se to dejansko dogaja, ne zatiskajmo si oči. Na Facebooku smo goli, čeprav mislimo da smo anonimni, vsi vidijo kaj delamo, kaj poslušamo, kje smo bili in kje smo. Vse skupaj lahko kaj hitro zlorabijo za lastno korist. Nekdo se pretvarja da so mu všeč iste stvari kot tebi samo da bi te zvabil nekam na samo in bogsigavedi kaj se bi zgodilo potem.

Če potegnem črto. Ja, ne sovražim Facebooka. Je kul stvarca ampak, po pameti. Dejstvo je, da pogrešam tisti pristni stik in pogovor. Zdi se mi da ga je vedno manj. Saj se je kul pogovarjat z osebo po telefonu in ji pisat smse. Je lažje, je pratkično. Vsakič pa se tudi ni treba dobit na kavi, še posebej če je oseba 100km vstran od tebe. Zato pa obstaja tehnologija. Govorim o tistih osebah ki so nam bližje in za katere ni nikoli časa. Ali je premrzlo ali je prevoče. »Pa saj imaš telefon, piši mi, pa kaj bi spet rad.« Nekateri pravijo da je pogovor overrated. Mogoče zato ker je lažje biti oblečen na spletu kot pa gol pred osebo.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Mesec je spet mimo. Izvolite…

Irokeza kratka. – Misliš seveda »gej brat prave irokeze«.

Hipsterji. – Kdaj sem vam že rekel da jih ne iščite več.

Selitev na Švedsko. – A lahko grem zraven?

Telebajski Barbara. – Mislim da Barbare ni bilo med njimi. Samo malo. Tinki Binki…Dipsi…Lili…Po. Nep, nobene Barbare.

Ne pokličeš je – ona razume, ne pišeš ji – ona razume, nimaš časa za njo – ona razume, pišeš drugim – ona razume, ko jo vidiš z drugim – moral boš razumeti! – A resno? On že ve zakaj je ne pokliče. In mislim da bi mu bilo malo mar če jo vidi z drugim. Babe…

10letne najstnice. – Mislim da se 10letnice ne kvalificirajo kot najstnice. Razen če je katera stara desetnajst.

A vi pametni samski lajkovi. – Ma đe si brate.

Ali sem gej če sem imel punce? – Kaj si pa z njimi delal? To je zdaj vprašanje.

Ali še keri paše v ritki? – Sliši kot pogovor med celicami celulita.

Auto kripa. – Ti si naš!

Bi si želel ljubljenčka pobarvanka. – Naj se tvoj otrok že odloči kaj si želi.

Biološka ura ljubezni. – Tiktaka v neskončnost.

Bolj kot sem poslušala. – Manj si razumela?

Chip pod kozo. – Si prepričan da želiš tako nadzorovati svojo punco?

Človek škoduje naravi. – Payback time bitchez.

Dober fant baraba. – Nismo vsi isti.

Favšija misli. – A da smo Slovenčki  favšni tudi tistega kar ljudje mislijo?

Fore za osemnajstko. – Brez for prosim, samo sexy spodnje perilo, ali pa brez perila.

Gej sorodnik. – Preberite to v ameriškem naglasu. Se vam ne zdi kot neko ime za gay spaceship?

Glej ga, kaki frajer. – Hvala hvala.

I feel bro, kaj pomeni. – Da te čuti, kjerkoli pač.

Kaj je z moškimi? – Kaj je z ženskami?

Kaj naj kuham otroku staremu dve in pol leti? – Ena beseda, čokolino!

Kako se ga napiti v mejah normale? – Paradoks.

Kako seksajo kelnarce? – Tako kot vse ženske, samo da ti po seksu prinesejo pir in zaračunajo 2€, včasih mogoče malo več.

Kako ti lahko nekdo zleze pod kožo? – Teoreitčno skozi telesne odprtine, praktično…tudi.

Ko ti sodelavci postavljajo polena pod noge. – A zlagate drva? Ponavadi se jih meče, ane?

Maturantski izlet sexy punce slike. – Nekdo pa je ostal doma.

Manjkaš mi. – Oh, hrana, kaj bi brez tebe.

Meso argumenti. – It’s f*cking delicious, end of story.

Ne prenesem profesorja. – Welcome to the club.

Pa si šla. Ti matrnaaa…

Pametna noseča. – Oksimoron.

Porno filmi delavca z stranko. - *s

Požira mi črke ko pišem. – Nahrani svojo tipkovnico tu pa tam, kakšen človek pa si.

Razmerje s profesorjem. – Tanka je meja med ljubeznijo in sovraštvom.

S tabo bi počela vse kar ne bi smela. – Nadaljuj…

Sam sem šel v kino. – Jaz tudi, haters gonna hate,

Samo prijatelja. – Prosim za minuto tišine za našega padlega kolega.

Slovenski priimki in njihove končnice na ič. – Mhm, słovenski.

Smešni krst. – Ne vem, da župnik zlije cel kelih vode na otroka?

Spregled psov. – Zanimiva aktivnost, a to se kar delate se da jih ne vidite al kaj?

Tattoo na ritki. – Go for it!

V kaosi sem bil, san podmornice pil. – Prekmurci…

Zadnja plat. – Druga, zadnja plat. Get it? Ker je bla včeraj preimera Bonda? Eh, forget it.

Ženske rade kažejo riti. – Niti ne tako rade kot bi človek pričakoval.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »