Arhiv za kategorijo “Osebno”

Ko je v mojem življenju prišlo do pomembnih prelomnic in pa tudi do preprostih vsakodnevnih stvari kot naprimer kaj bom jedel, koliko se bom učil, koliko bom tekel, koliko uteži bom dvignil, sem vedno zaupal svojemu občutku. Poslušal sem svoje telo in svoje misli ter zadevo zaključil iz tega. Brez nekih zunanjih motenj. Ampak ni bilo vedno tako. Ko greš skozi svoja napomembnejša leta razvoja je seveda zanašanje na druge skoraj neizogibno. Nekako si potisnjen v sistem in od tebe je odvisno h komu se boš zatekel. Večina ljudi ima prijatelje in starše. Na slednje sem se sicer lahko zanesel kadar sem hotel, ampak, včasih so bili problemi preveč delikatni da bi z njimi razpravljal o tem. Kolegi pa so pač kolegi. Nekateri so tam ko jih rabiš ti, nekateri se pojavijo ko kaj rabijo od tebe, priskledniki. Redkokdo je tam, da posluša vso tvoje sranje in kanček »genialnosti« ki lije iz tebe. Prevečkrat sem poslušal druge in sem zato naredil nekaj kar je bilo po volji drugih in ni bilo nujno najbolje zame. Ampak iz napak se učimo. Torej, bolj kot ne sem se vedno zanašal samo na sebe, če ste brali moje starejše zapise veste zakaj. Nisem imel druge izbire. Razmišljal sem o stvareh o katerih drugi niso imeli pojma, poslušal sem glasbo o kateri drugi niso slišali, imel sem probleme ki jih drugi ne bi razumeli, živel sem v okolju ki ni bilo ravno zadovoljivo za mojo takratno življensko filozofijo. Če malo pomislim…v svojih najstniških letih sem bil neke vrste pre-hipster. :mrgreen:

Zanašanje na sebe, poslušanje samega sebe in svojega telesa me je pripeljala do stanja v katerem sem zdaj. Uspešno jadram skozi morje življenja. Sicer je bilo morje velikokrat razburkano, tudi jadra so se kdaj pa kdaj strgala, bili so primeri ko sem treščil ob čeri ampak, platno sem zašil, koščke sem zalepil in zajadral dalje. Velikokrat sem seveda preveč analiziral določene stvari in se tolkel pa glavi zakaj se ravno meni dogajajo te stvari. Ampak zakaj ne ravno meni? Zadnje čase vedno manj verjamem v naključja in se bolj nagibam k temu da vse zgodi z nekim razlogom. Čez čas s kozmičnimi silami razviješ nek odnos, na življenje začenjaš gledati popolnoma drugače. Iščeš pomen, razloge, včasih pa pustiš življenju prosto pot pa bo kaj bo.

Ampak včasih zna bit problem ko si preveč prepričan sam vase in v svoj prav. Pa ne zaradi prevelikega ega, ampak zaradi tega ker te zna vsakršna napaka podret na tla, tako da se dolgo ne vstaneš. Preziraš druge, njihova mnenja, njihov obstoj se ti zdi irelevanten in moteč. Zato je bolje, da na tem mestu stopiš korak nazaj, se pomiriš in odpreš svoje misli. Sicer sam s tem nimam nekih izkušenj, ampak nekajkrat sem že bil na meji. Rešila sta me globok vdih in glasba. Torej, nekako je prikladno da zaupaš samemu sebi in poslušaš kaj ti govorita telo in glava, ampak včasih še sam ne veš kaj je prav in kaj ne.

Tako me je prejšni teden nekaj podrlo na tla. Prepričan sem bil s svoj prav in uspeh, ampak se je izkazalo ravno nasprotno. Ko sem prvič zagledal to zadevo me je spreletel srh, mravljinci so se dvigali po hrbtenici, pore se odprle, prsti so spolzeli skozi goste lase, dlan se je ustavila na čelu…facepalm. Kaj zdaj? Zagotovo je to napaka, nedko se je zmotil…kaj zavraga ji ni ustrezalo saj pa sem napisal vse, še preveč! Naslednji korak je bil potaličitev misli. Ma eh, saj bo, jaz imam prav, nisem padel, nardil sem. Dejansko sem se za nekaj časa rešil mračnih misli, stopil sem korak nazaj in vdihnil, tekel sem z odločnim korakom in izdihnil svež zrak kateri se ob svežih jutranjih temperaturah spremeni v blag dim. Šiht je prišel še kako prav. Nisem imel časa razmišljati, analizirati in procesirati. Nekako sem  bil užaljen. Veste tisti občutek ko si res  100% prepričan sam vase, ko z nasmeškom na obrazu za sabo pustiš del sebe, nekaj za kaj si se trudil ure in ure, ponosno hodiš brez da bi se ozrl nazaj, prepričan si da je opravljeno z odliko, nato pa nate pade bomba. Senca dvoma ki te razžira. Še vedno si prepričan v svoj prav, ne daš se kar tako, prepričan si da jim boš dokazal nasprotno. Najbolj opevan dan tedna je prinesel dobre novice. Možnost napake. Možnost da se usreniči rek da se tudi najboljši kdaj pa kdaj zmotijo. Vikend je bil živčen. Nepremično sem bulil v ekran in svet okoli sebe, brez kančka življenja v sebi. Čas je tekel neprimerno počasi. En del mene se je po vnovičnem ogledu filmov Into The Wild in 127 Hours že sprijaznil s tem da se ne bom pobral. Končno je prišel ponedeljek. Katarza v pisarni polni živčnih študentov je bila neizogibna. Imel sem prav! Občutek me ni varal, sem vedel! In vse to, vsi ti občutki samo zaradi tega ker se profesorici ni dalo pogledat izpitov za nazaj in je raje napisala da smo padli da nas je zvabila na ustni zagovor, da si sami pridemo pogledat zadevo in se z njo pogvorit na štiri oči. Pametno ampak…ni vredno mini srčnega napada. Tako sem z dvignjenimi rokami (kot Rocky) zmagoslavno izstopil iz kabineta in se skoraj v slow-motionu spogledal z očmi čakajočih študentov v katerih je bilo videti kanček obupa in zavisti, njihov kratek nasmeh se je hitro podrl, njihove oči so se spet osredotočile na kup papirovja ki so ga živčno in tresajoče držali v potnih rokah. I Feel You. Tud sam se bil na vašem mestu, ampak to je z mano. Potrdilo se je, da lahko zaupam svojemu občutku, ki sicer ni brez napak, ampak do zdaj je deloval fantastično. Tako da ja…prvi letnik je za mano. :mrgreen:

YouTube slika preogleda

“The reason I talk to myself is that I’m the only one whose answers I accept”. ~George Carlin

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »

Ah ja, spet je nedelja. Še kar ne morem verjeti da je že september. Še malo pa konec sveta. :mrgreen: Kot ste verejetno opazili, zadnje čase ravno nimam neke inspiracije za pisanje. Rutina šihta ubije del kreativnosti, potem sta tu bila izpita in pa seveda rutina vsakdana. Zbujanje okrog  7h, pol 8h, tek na tešče, tuš, šejk, aktualne informacije, zajtrk, serije, kuhanje kosila in pripravljanje na šiht, šiht, bluženje po netu, spanje. Znova in znova. Ja vem, izgovori. Če povem po pravici se mi niti ni dalo razmišljat o tem kaj bi pisal, čeprav sem imel mnogo idej ki so vzklile v filozofiranju pred spanjem a so do jutra med sanjami izpuhtele. Če ne gre pač ne gre. To ni stvar blokade ampak mentalne lenobe, ko se ti enostavno zdi da se ponavljaš in si praviš »pa koga bo to sploh zanimalo?«.

Zadnja dva tedna sta sicer bila precej pestra. Nekako sem doživljal tisti vrhunec življenja takrat ko sem sam.  Zjutraj se zbudiš, se malo raztegneš, malo pojamraš, si obuješ tekaške čevlje in z glasbo v ušesih ter nogah oddrviš čistemu užitku naproti. Narava se prebuja, sonce že žge, ljudje in živali počasi prihajajo iz brlogov, zverina komaj sledi tempu ki ti ga narekuje melodija. Nekako se počutiš svobodnega ko teptaš tla pred seboj, svobodnega kot nikoli prej. Nekaj je v tistem zvoku, korak za korakom, gib za gibom. In ravno zaradi tega sem pred kratkim opazil da mi tek več ni napor ali rutina, nekaj kar pač delaš da bolje zgledaš v ogledalu, ampak neka povsem druga dimenzija življenja, skoraj nuja. Nuja v pomenu sprostitve. Tako kot nekateri za prebuditev rabijo kavo in čik, jaz potrebujem en krog. Opazil sem tudi da če en dan ne tečem, se počutim malo čudno, nekaj mi manjka, začnejo me srbeti podplati. In če sem tolikokrat nergal nad krajem kjer živim zaradi tega ker se tu nič ne dogaja, ker so moji kolegi bili desetine kilometrov daleč, to vzamem nazaj. Ni ga čez tek v surovi naravi.

Pestro je bilo tudi v moji glavi. Nekako sem presenečal samega sebe kako mi je bilo vseeno za vse skupaj. Čeprav veš da si samo s svojim znanjem in trudom krojiš svoje življenje, pa včasih pričakuješ malo sreče ali pa nek znak da ti je usojeno nadaljevati v določeni smeri. »Če mi je usojeno bo izpit lahek«, sem se prepričeval. Med poplavo informacij in brainstormingom sem se igral z mislijo neuspeha. Kaj če mi spodleti, kam potem? Kako dalje? Kaj bodo mislili drugi? In zanimivo se mi je zdelo da sem neuspeh enačil z več svobode, več svobode v smislu izstopa iz sistema. Padel sem, tu stojim pred nemilostjo ljudi, storil sem socialni samomor. Kam dalje? Svoboden sem kot ptič na veji. Lahko grem kamorkoli. Denarja imam nekaj. Morda se odpravim na backpacking po Evropi – Into The »Wild« style, morda prevzamem biznis v trafiki, morda grem na prvo letalo za nevemkam. Lahko samo grem v neznano, brez obveznosti, pustim poslovilno pismo in se odpravim s trebuhom za kruhom. Kdo mi brani? Razen staršev in sorodnikov nimam občutka da bi za sabo pustil ljudi ki jim je mar kam grem. No, recimo tistih par bralcev bi skrbelo kam sem poniknil. :P Pa čeprav bi bil bogisigavedi kje, bi se še vedno lahko javil. ;) Igranje z navidez negativnimi mislimi včasih zaide v pravo navidezno pustolovčino. Vse skupaj sem pospremil z nasmehom in rahlim cmokom v grlu.

Iz teh misli me zbudi kup papirovja ki še ga je treba pregledati, morda si še nekaj zapomniti. Pri obeh izpitih sem bil sproščen kot nikoli prej. Pričakovane teme, malo sreče, veliko znanja in raztur. Čeprav še nimam rezultatov sem prepričan da je prvi letnik uspešno za mano. In kaj zdaj? Tiste misli so padle v vodo, ostal bom »ujet« v sistemu in isti socialni matrici. Moja utopična plat je izgubila, zmagala je racionalna. Ampak tako življenje mi je zaenkrat bolj po godu kot pa tista nepredvidljivost in surovost življenja. Malo študiraš, malo pišeš, malo tečeš, malo migaš, živiš v svojem mehurčku rutin in razvad, dokler si še mlad. Vse skupaj sem vzel za znak da mi je še naprej namenjeno iti po tej poti.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Zadnje dni sem bolj kot ne preživel v balončku konstantnega filozofiranja. Na koncu je vse skupaj prišlo do točke da sem že bil sam sebi tečen. Razmišljal sem o tem kako že vso življenje skušam nekomu ugodit, zadovoljit njihovim standardom, jih ubogat, poslušat, se jim prilizovat, se na silo smejat, sklepat kompromise, zatirat svoja resnična čustva z razlogom da dobim to kar želim in ne to kar potrebujem. Bodisi so to starši, šefi, stranke, kolegi, dame ki so mi polepšale tistih par mesecev, učitelji, profesorji in bitja katerih ravno ne maram. Ampak ni to to kar počnemo vsi? Skozi celo življenje se podrejamo določenim ljudem in njihovim subjektivnim standardom ter sklepamo kompromise, z razlogom da imamo mir in da dobimo svoje, pa čeprav nismo vedno zadovoljni z rezultatom. To je življenje. Eno veliko podrejanje ljudem in sistemu. Redko kdo se reši teh okov, še posebej ker smo programirani za sistem v katerem živimo, to nam je vcepljeno v glavo, tako nas naučijo in tako nas pripravijo. Ideološka prepričanja in znanost so za nas objektivna in točna tako kot je za aboriđina objektivno to, da ga ob treh zjutraj v šotoru s piskrom v roki lovi duh pokojne tašče. Ok, pretiravam, ampak mislim da ste dojeli point. Ljudje smo tako prepričani v svoj prav, ne dovolimo da karkoli zatrese naše temelje. Lahko si še tako odprtih misli, vedno se najde neka stvar katero boš trmasto brez kompromisov zagovarjal do konca.

In tako strmim v prazno. Sedim v ohlajeni škatli, opazujem kako se vročina dviga od asfalta in izgine v višino. Se sprašujem ali še obstaja kaj več kot večno podrejanje in ugajanje sistemu ter ljudem medtem ko iščem smisel svojega obstoja in hrepenim po boljših časih, ne samo zase. Zdi se mi da zadnje čase samo obstajam v nekem času in prostoru. Čas mineva prehitro a hkrati tako počasi. Počutim se svobodnega, ampak nič manj ali nič več kot ponavadi. Sem brez nekih dolgoročnih ciljev. Ne morem ravno reči da živim za trenutek, ker ko pomislim na to da me spet čakajo bukve in ure branja zato da spet ugodim standardom in kriterijem določenih ljudi, postanem tečen. Ni mi. Prevroče je za razmišljanje, poskušal sem kaj napisati, ampak misli mi prekine vročina, skupaj z določenimi dejstvi, in tako me je minilo. Zgrudil sem se na posteljo z rokami in nogami narazen s vprašanjem kaj pravzaprav hočem in kaj počnem. Pobeg v pomirjajoč svet melodije in besed je prijeten, pobeg v surrealistični svet serij še bolj. Pozabim na to kaj sem včasih preživljal, kakšne mislim so švigale skozi mojo glavo, polno nepotrebnih skrbi, sekiranja, jeze in samopomilovanja. Pozabim na to kar sem imel in kaj bi lahko imel če bi se bolj potrudil, če bi spremenil nekatere stvari, če bi lahko bral misli. Koliko besed je ostalo neizrečenih, koliko ljubezni je ostalo v srcu. Včasih se počutim da imam toliko ljubezni v sebi da…ne vem…da bi pa kaj storil glede tega to pa ne. Ah, romantik pa tak. Nekako se mi zdi kot da se hočem prisilit k temu da sem slabe volje brez nekega tehtnega razloga, čeprav mi ljudje s svojimi besedami včasih dajo zelo oprijemljive stvari, ampak me ne briga, jezen sem par minut nato pa mine. Samo ko slišim besede kot so politika, ideološki boji, konec sveta, rdeči in črni ter fusbal se mi naježi koža. Toliko je nasičenosti da imam občutek kot da mi bo razneslo glavo, konstatno pumpanje medijev, ki obračajo besede, podpirajo laži in manipulirajo z ljudmi. Včasih je lahko ignorirati, včasih pač ne.

Vsak se na neki točki vpraša kaj prazvaprav počne tu. Če je to življenje ki ga hoče živeti. Včasih ko pogledam kaj se dogaja po svetu me kar konkretno zaboli. Nočem več prenašati tega sranja, hočem drugam, ne drugam na tem planetu, drugam v vesolje. Ampak slej kot prej se moraš predati, misli da bi lahko spremenil svet na boljše se srečajo s kruto realnostjo, ki pravzaprav sploh ni tako kruta. Živim svoje življenje, delam, tečem, migam, študiram. Mogoče se mi zdi da sem brez ciljev ali pa da sem nesrečen, še sam ne vem kaj me vleče dalje. Ampak to je življenje in očitno brez kompromisov, podrejanja in ugajanja ni osebnega zadovoljtva. Vsak ima svoje temačne momente, ki refleksirajo zavest polno bolečine in vprašanj. Naša odločitev je kaj bomo ignorirali in čemu bomo pustili da vpliva na nas. Velikokrat pozabim da sem še mlad in poln življenske energije, da lahko prešprintam 70 metrski hrib in na koncu na vso moč skočim v zrak. Zato pustim takim stvarem da me zarežejo do živega. Rana se zaceli, ampak ostane brazgotina, brazgotina življenja, ostane grenak priokus. In na meni je ali bo ostal grenak ali ga bo zamnenjala sladkoba življenja, neizkoriščene ljubezni in ostalih klišejev. Ta filozof v meni, ta utopični realist in romantik išče neko ravnovesje med dobrim in slabim, med preteklostjo in možnostmi ki se odpirajo, poskrbi za to da ne postanem preveč naiven, da se tu pa tam ustavim in poslušam samega sebe (še preveč), daje neko pozitivno energijo, kljub globokim, ne ravno lepim mislim. Mislim da je razcepljena osebnost. Na eni strani ve da bi z malo truda lahko imel marsikaj in marsikoga, po drugi strani pa uživa v samoti, brez drugih, brez skrbi. Noče razbiti rutine a upa da jo kdo sesuje na koščke. Ve, da stanje na svetu in v državi ni rožnato, a vseeno verjame v boljše čase, po drugi strani pa upa da bo svetu kmalu zavladal kaos, nič ne bi imel proti če bi res bilo konec sveta. Konstantno niha sem ter tja, išče kompromise, rešitve, se podreja in ugaja trenutnim situacijam, mislim ter življenju.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Moje življenje je pokopališče rutin. Počasi prehajam iz ene v drugo v iskanju ravnotežja med realnim in idealnim jazom. Iščem smisel življenja, pred sabo vidim uspeh, seveda bom tudi od časa do časa padel ampak, sploh ne razmišljam o tem, nočem razmišljati o tem. Nekaj časa nazaj sem imel samo obrise tega kako je imeti nekoga v življenju. Zdaj vem več. In zanimivo se mi zdi, da se ti zatem nekako zviša želja po več. Občutiš kaj vse lahko imaš, zvišaš pričakovanja do življenja, daš v višjo prestavo. Spoznaš da v življenju obstaja več kot pa samotarjenje, asocialnost, tek, faks, šiht in pa posedanje za računalnikom. Seveda sem vse to vedel že prej, ampak stvari vidiš v neki novi luči. Po nečem hrepeniš, to dobiš, hočeš več. Logika. Nekako si nočem priznati da obstaja več, ker v tem kaj počnem zdaj kar uživam no, recimo.

Vse to in še več se mi valja po mislih ko iz kontejnera opazujem pestro dogajanje pred potrošniško meko. Ravno včeraj sem razmišljal kaj pravzaprav počnem. Služim denar, ki ga bom delno porabil za stvari ki mi bodo omogočile da nekaj delam boljše kot prej in posledično bodo sledili boljši rezultati. In za stvari ki bodo moje življenje delale znosnejše. Ma kakšno šparanje. Live for the moment pa to. :mrgreen: Priznam da je ravnanje z denarjem moja šibka točka.  Nekako tako se je glasil zaključek. Meni se zdi kar smiselno no. Sicer pa ne vem zakaj imam v zadnjih parih dneh takšne globoke debate s samim seboj. Mogoče zato ker je crknil radio. Ni »backround« podlage in zaradi tega se zagledam v neko točko in začnem podzavestno filozofirati. Ko sem že pri trafiki. Delo v trafiki je idealno za študenta sociologije, še bolj pa za psihologe. Je nekako idealna točka za opazovanje ljudi in skupin, njihovih navad in značajev. Da ne govorim o tem kolikokrat se v šestih urah narežim raznim neumnostim ki jih vidim, še večkrat pa se primem za glavo ko ne morem verjeti kaj ljudje dajo na sebe, v sebe in ob sebe. Božemili. Pravijo da se ni lepo režat tuji nesreči ampak jebiga, če je smešno je smešno. Mogoče me je karma kaznovala za moj posmeh ko so mi ukradli kondome, ko se je nenadoma vlilo in me v boju za premoženje stuširalo, skupaj s tričetrt časopisa in ko je sunek vetra v sekundi dvajset rahlo »preuredil« izbiro revij. Vse skupaj sem pospremil s tistim »I don’t give shit« nasmehom, ki se je malo spremenil ko sem moral določene zadeve plačati. :D Nekaj najbolj zanimivega kar se mi dogaja je to, da ko se hočem znebiti evrskih in dvoevrskih kovancev jih nazaj dobim z dvojno mero. VEDNO. Da, prodajalci v trafiki ne maramo »velikega« drobiža, ker ga je muka šteti zvečer. Kar je v nasprotju s popularnim mnenjem da naravnost obožujemo drobiž. Ne. Druga stvar je to da mi spet pravijo gospa. Ma jim ne zamerim. Čeprav gospe nimajo ravno takšne zbirke dlak na obrazu pa dobro, moja košata pojava mogoče pravi drugače.

In tako se je rodila nova rutina. Zgodnje zbujanje (če je ob 8h zgodaj), tek ali miganje, pisanje, serije, kuhanje, hrana, hrana in še enkrat hrana, šiht, hahahaha, hrana, marš!, kačing!, serije, spanje. Toliko stvari ki jih hočem delat in tako malo časa. Ma saj so počitnice. Nimam nekih skrbi. Pač…živim…čeprav bi raje počel kaj drugega. Lenaril, se pražil na soncu nekje ob morju, magari v toplicah. Vse skupaj se mi zdi prehitro. Ne trpim ampak…po izpitnem obdobju sem vletel naravnost v delovno rutino. Mislil sem, da bom delal parkrat na teden ne vsaki dan razen nedelje. Da bo vse skupaj bolj nonšalantno. Lenarjenje in počivanje ter občasno služenje zelencev ampak jebiga. Mogoče je tako celo bolje. Peoplewatching, kramljanje s prijetnimi in manj prijetnimi strankami, razvijanje poklicnih deformacij in…življenje, tako kot je, brez olepšav. Ena izmed dobrih stvari hitrega tempa je da pozabiš, pozabiš na vsakdanje bedarije o katerih bi sicer razmišljal in se sekiral ter jih morda počel. Včasih ne vidim nekega smisla v tem, v služenju denarja, zapravljanju, faksu, takemu življenju nasploh. Včasih bi najraje vse skupaj pustil in šel po svoje potem pa si rečem fuck it, kar je je, te že mora tak bit. Nekako poskušam uživati v teh nekaj dobrih letih ki še jih imam(o) pred sabo, hkrati pa pa čakam na boljše čase in na to da mi bo kaj padlo z neba v moje naročje. Vem da bi lahko bil marsikaj več in da bi lahko iz življenja iztisnil marsikaj več ampak trenutno pač nisem pr volji, ampak slednje se zna spremeniti tudi čez noč.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Izbrisano.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Da, še živim, še diham, vaš najpriljubljenejši bloger še ustvarja. V moji glavi se dogajajo iste stvari kot vedno, razen tega da trenutno dejansko čutim prenasičenost informacij, ki kar čakajo da se lahko pretvorijo v črno na belem. Zadnje čase velikokrat zatavam nekam v tri dni. Listam knjige in zapiske, ki me nekako prisilijo k razmišljanju out of the box in ne v piflanje dejstev. Berem o evoluciji čoveštva, religiji, stanju spolov v družbi, izobraževanju, kulturi, politiki, ljubezni in nič čudnega da moji možgani zatavajo in v fascinaciji prebranega ter analiziranega začnejo pisati surrelane scenarije. Toliko teorij, toliko različnih mnenj, toliko dihjemajočih informacij, da za trenutek neham biti utopični realist in sem celo navdušen nad človeštvom in njegovim razvojem ter dosežki. Milijoni let razvoja. Ljudje smo awesome, ampak se tega ne zavedamo. Živimo v različnih kulturah, govorimo različne jezike, verjamemo v različne stvari, ampak vsi iščemo bistvo življenja. Gradili smo veličastne civilizacije, izumili nešteto stvari ki naše življenje naredijo lažje in bolj strpno. Znamo živeti v harmoniji. Ni vedno človek človeku volk.

Ravno včeraj sem med brainstormingom razmišljal da smo lahko srečni da nas mati narava prenaša. Sicer pa je itak ne briga kako živimo mi. Če gledate na svet in ljudi z določenga zornega kota se iz nekod prikaže vsa lepota, ki je ni težko prezreti, samo iskati je treba, včasih je celo pred našim nosom. Razvoj tehnologije je na višku. Imamo pametne telefone, laptope, avtomobile, za popizdit hiter internet ampak še vedno najdemo razloge za nerganje, ki so ponavadi bedasti. Da, tehnologija včasih zataji, deal with it. Bodite srečni da ste bili nahitrejši spermij, za nekatere je že to dovolj. Pa kakšna tehnologija, samo poglejte veličino narave. Ampak vsa lepota, vsi dosežki, vsa ljubezen niso zadostna protiutež temu kaj delamo sami s seboj, z našo kulturo in naravo iz katere smo se rodili, ali pa so nas vesoljci teleportirali s planeta Nibiru. Nekaj od tega. Torej, vse dobro kar smo kadarkoli dosegli in storili ne odtehta dejstva da obstajajo vojne, lakota, revščina, verski fundamentalisti, umetno ustvarjene bolezni in še marsikaj. Tega se ne da kar tako odmisliti. Nima veze če vidiš svet še tako lep, to ti bo nekje plavalo po zavesti. Ignorance is bliss.

Nekaj takega se dandanes  dogaja v moji glavi. Hodim na tanki meji med dvema skrajnostima. Med lepoto, harmonijo in mirom na eni strani in na apokaliptičnem videnju uničenja vsega živega na drugi. Včasih mi določeni ljudje z določenimi dejanji vrnejo zaupanje v nas, nato pa se zbudim iz sanj, se v stanju pripravljenosti priplazim do hladilnika, se vsedem za mizo in odprem znani dnevnik…in vsega je konec. Prvo v mene butne slovenska faušija, svetovni pohlep, kdo ima več jajc in kdo je bolj bogat, ter stavki, ki mi velevajo kako bo potekal moj dan in kako naj živim. Druga mi ne preostane kot pa da zaprem cajtnge in jih zabrišem čez dnevno sobo. Sicer mi rekdkokaj zbije dobro voljo, ampak so pa stvari ki me naredijo fizično jeznega. Pa koga briga koliko zasluži neka fancy pantsy uradna oseba? Nimate lastnega življenja? Res me zanima kaj se dogaja v glavi ljudi ki spremljajo vse možne oddaje in časopise kjer secirajo ljudi po dolgem in počez, jih obtožujejo vsega možnega in se jim posmehujejo samo zaradi tega da se počutijo boljše o sebi. Dejansko včasih toliko razmišljam o tem da postanem jezen in pizdim če ves svet. Ljudje toliko govorimo o drugih in čez druge, ter o tem kakšen je svet in kakšen bi lahko bil, da enostavno pozabimo na svoje življenje in dejanja s katerimi bi lahko doprinesli k izboljšanju stanja. Tudi sam sem eden izmed njih, priznam. Nimam idej, nimam blage veze kako izboljšati družbo.

Preveč vem, to je moj problem. Vem da zna bit svet lep, vem pa tudi kakšno je realno stanje, ki ga znam ignorirat, kar pa ne pomeni da tu pa tam ne pride na plano. Včasih je potrebno odmisliti brezobzirnost in odurnost današje družbe in živeti v iluziji, ki si jo gradimo sami. Sicer pa je na nas samih katera polovica nas bo prevzela ozirima katero polovico bomo ignorirali. Idealna harmonija med tema dvema svetovoma se išče vso življenje.

Nekako poskušam zaključit ta zapis ampak še imam toliko stvari v glavi ki hočejo ven. Za nekatere je kar boljše da ostanejo na varnem. Zadnje čase me možgani konstantno bombardirajo s smetmi in v meni vzbujajo negotovost in skrbi. Nočem razmišljat o tem ampak vseeno se od nekje pojavi glas, ki izziva mojo strpnost. Ko je vsega skupaj preveč, mi ne preostane drugega kot pa da grem laufat ali spat za kake pol urce, v upanju da bodo glasovi spali dlje in me pustili pri miru. Naivno sem upal da se  bo vse skupaj umirilo do spanja. Takrat se fešta šele začne. Vročina, pot, tisoče nepotrebnih misli in še več tistih ki ti narišejo smeh na obraz.

Vse skupaj me prisili k razmišljanju o samem sebi. O tem kje leži bistvo mojega obstoja. Nočem postati samo opeka v zidu sistema. Nočem postati eden tistih obrazov ki ga pogosto vidim na ulici. Dolg obraz, strmenje v prazno in hoja brez namena ali smeri. Hočem verjeti da nas čakajo boljši časi in včasih mi to tudi uspe, ampak trenutno globalno stanje govori drugače. Sicer pa, ne vem zakaj sploh jamram. Življenje je lepo, še posebej če imaš zraven osebo ob kateri pozabiš na te misli. Življenje je lepo tudi ko si sam, ampak mislim da vsi nenazadnje stremijo k temu, da najdejo osebo ki je samo njihova, ob kateri si lahko to kar si in s katero se lahko predajaš mesenim in drugim užitkom. :mrgreen: Mislim da se vse vrti okoli tega, da upaš, da slej kot prej najdeš posebno osebo, s katero se lahko imaš fajn in upaš da ob tebi ostane vsaj nekaj časa. Zanimivo je odkrivat nove občutke. O tem sem pisal malo nazaj. To je tisto kar človeka vleče naprej, to je tisto kar ti da motivacijo v tem zablojenem svetu. Zame je veliko stvari še napol ali v celoti neodkritih. Šele zdaj spoznavam kako mlečen sem v resnici.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Izbrisano.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Pred krakim je minilo ravno leto dni odkar sem ujet v neprostovoljnem celibatu oziroma toliko časa že traja suša ljubezni. Ne morem reči da mi gre slabo. Pravzaprav sem se sčasoma navadil na samoto in začel res uživati v stvareh kot je tek, vadba, pisanje bloga, davljenje purana, gledanja serij in kuhanja za sebe. Da, dečko zna kuhat. Tudi prej nisem bil v daljših zvezah tako da to sploh ni bil nek hujši problem. Ampak vsake toliko me je stisnilo pri srcu, po hrbtenici so se mi razlegli mravljinci ko sem poleti hodil po centru mesta in zavohal omamen parfum ko je črna levinja švignila mimo mene. V istem momentu  sem se spomnil na redka dekleta s kateremi sem delil intimne trenutke.  Spomnim se dneva ko se mi je zaluštal sladoled. Kot normalna gospoda sem s vsedel na mično urejeno teraso in v miru užival v sladoledu ter se izogibal očesnim kontaktom z moškimi. Skoraj v transu sem opazoval ljudi, ženske, dekleta, te dolge noge in naštimane pojave. Sveže obraze in neumno velika očala. Spraševal sem se kdaj bom spet lahko kateri punci popravil lase za ušesa, jo pobožal po licu in jo nežno poljubil medtem ko bi z dlanjo drsel po njenem stegnu. Vem, osladno in klišejsko ampak jebiga, tud na take stvari kdaj pa kdaj pomislim. Ne mi zdaj s takimi da bo že prišla in da sem premalo odločen, ker vem da sem si v bistvu kriv sam.

Aja, mimogrede, tista farsa ki sem jo imel za novo leto se počasi razvija. Izkazalo se je da punca ni jezna na mene, pravzaprav je bila šokirana kako si lahko to sploh mislim in da ji je čudno da sem dobil taki vtis. Njen argument je bil da je bila super tečna ker jo je »kuhalo«. Naslednjih par dni je tudi obležala v postelji. In zdaj sedim za ekranom in se počutim kot kreten, ker sem mislil da se vse vrti okoli mene nisem pa pomislil na njo in da sem naredil tak pomp. Pri takih letih bi lahko vedel bolje, ampak recimo bobu bob, nisem ravno Don Juan. Zdaj pa pač razmišljam kako dalje. Zagotovo se splača ne obupat, kar bom tudi storil, ampak počasi in z občutkom. Nisem ravno prepričan zakaj sem se v zadnjih par tednih tako zagrel za njo. Mogoče samo iz tega razloga ker se mi mudi živet, ker nočem bit več sam. Ampak nekaj je en krat ena, I fancy her. Če sem njene napake spregledal leto dni nazaj bo zdaj še lažje. Ampak ljudje se konstantno spreminjajo. Lahko da me bo pospravila v cono kolegov, s čimer se ne bom sprijaznil in tudi ne z rekom »boljše to kot nič.« Ampak prej ne bom vedel dokler ne bom probal. Če pa ne, pa bom še nekaj časa »forever alone«. Težko je definirati kaj sploh hočem. Nehat morem razmišljat o morebitnih posledicah in se predati toku življenja. Zdi se mi ko da se silim v nekaj, da si lažem samemu sebi. Da na vsak način hočem tej zadevi priti do dna, samo zato da bi izvedel kaj si v resnici misli o meni.

Tajming je izjemen. Ravno ko bi moral glodat bukve. Če priznam to sploh ni taka ovira ker lahko z lahkoto odmislim svet in se posvetim drugim stvarem. Ampak kot zanimivost kako si vse ponavadi naredim težje kot bi lahko bilo. Vse to postavi tudi eno zanimivo vprašanje. Kaj je bolj pomembno, ženske ali faks? Ljubezen ali izobrazba? Sreča ali diploma? Optimalno je če to dvoje združiš ampak kot vemo ni ravno lahko. Tu se tolčeta dve newagevski zahodni vrednoti, ljubezen in izobrazba. Ljubezen je čustvo, abstraktno stanje, stanje duha, čeprav postaja vedno bolj predvidljiva in racionalna. Oster um oziroma velecenjena diploma pa je predmet poželenja skoraj vseh intelektualcev. V individualnem svetu je seveda bolj cenjeno slednje. Ampak verjamem da nas je veliko takih ki dajemo več pozornosti čustvom kot pa hladni racionalnosti in imamo materialistične vrednote bolj na stranskem tiru. Vidim da sem malo zabluzil. Preveč bluzim, počutim se kot najstnik ki ne ve kaj bi rad. Vsak sms ki ji ga pošljem se mi zdi retardiran prav tako isto sranje na Fb-ju. Kaj zavraga sploh počnem? Zdaj sem jaz tisti ki je zmeden. Kaj sem hotel povedati je to da se bom potrudil, ne bom se sekiral če mi ne bo uspelo. Vse to bom položil na stranski tir. Itak sem preveč navihan in poln življenja da bi se preveč obremenjeval s punco z nežnimi zlatimi lasmi, velikimi očmi in zgornjimi sekalci ter dolgimi nogami.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 16 komentarjev »

Novo leto, nek navidezni nov začetek. Prav nič se ni spremenilo. Pričakoval sem malo, upal malo več, dobil pa nič, niti silvesterskega poljuba, niti poljuba na lice, niti objema, nič. Prav tako nisem zbral dovolj poguma, da bi ji povedal kaj si mislim. Alkohol mi je zameglil razum. Nisem se napil toliko od jeze kot pa od razočaranja nad sabo. Po dolgem času sem spet povadil klicanje jelenov. Novoletni večer je bil pravcata polomija.

Ženske ste zanimiva bitja, stvari ki jih lahko rečete, stvari ki jih lahko počnete. Prvo čakate da moški naredi prvi korak, sem ga, čeprav po skoraj letu dni pa dobro. Potem da vas povabi na pijačo, sem jo. Bilo tako kot v starih časih. Iskreni nasmehi, strmenje v oči, odkriti pogovori, kot da ne bi bilo te pavze med nama. Vedel sem da sva skupaj zelo dobra ekipa. Občutek sem imel da je vse potekalo po planu. Bil sem odločen, odkrit, na čase me je grabila tista stara sramežljivost. Nato pa je prišel prednovoletni večer in dan ter noč za njim. Naj prvo razčistim da od teh dveh dnevov nisem pričakoval nič drugega kot pa da se še enkrat odkrito pomeniva, da ji povem zakaj sem se spet odločil biti v njenem toku življenja. Isto ne morem reči za spodnjo glavo, tisti kondom pa imam itak v jakni že leto dni, just in case. Prvo kot prvo, ona me je povabila k njej domov na žur. Jaz sem tam prespal že noč prej. Tudi tisti večer je obetal nekaj več. Do jutranjih ur sva gledala filme in se smejala ter debatirala o vsem možnem. Nekajkrat se je zazrla v moje oči in obratno.

Nato pa je prišlo jutro, hladno kot še nikoli. Skušal sem jo razvedriti, pripraviti do tega da se nasmehne. Neuspešno. Tu velja omeniti da je bila rahlo bolna. Ampak to zame ni izgovor da se je cel dan in dan za tem do mene obnašala kot da me ni, skoraj v celoti sem bil ignoriran, če odštejem da sva nekaj časa skoraj v tišini skupaj srkala nama ljubi zvarek. Še vredu da je njen brat taka faca, če ne bi spakiral pa šel. Mimogrede, tudi njegova lepša polovica je vklopila »bitchy mode«. Sicer ne tako hudo kot ona ampak vseeno. Vzdušje ni bilo prijetno, bilo je naelektreno z vsemi možnimi čustvi in vprašanji. Prišel je večer in s tem bratov band. Vsega skupaj nas je bilo 7. Kot sem že rekel sem se napil iz razočaranja in iz krivde. S čem sem si zaslužil to? »Je to zaradi tega ker je tako dolgo nisem poklical?«, sem se spraševal ko sem se sesedel na stopnicah in se na robu solz smilil samemu sebi. Zakaj sem se potemtakem sploh trudil? Da dobim čisto vest? Da se bova oba počutila bolje?

Ne vem. Sam nisem zahteven gost, zelo hitro se prilagodim na novo okolje in če je gostitelj prijazen do mene sem jaz do njega. Tu se mi je zdelo da so neke nerazčiščene stvari že v osnovi. Prav čutilo se je kako se krešejo iskre in jaz sem vstopil točno v sredino tega boja za svoj prav. Vredu, če boš ti taka bom jaz tudi. Vem, trmasto in otročje. Ampak kaj bi naj storil? Cel teden sem sestavljal govor v glavi, kaj ji bom rekel in s kakšnim tonom. Vem da ne moreva začet tam kjer sva končala. Del krivde je na meni, ampak naj se potem ne obnaša kot da nima prstov pri tem. Mislim, povabim jo ven, ona me povabi k njej, vse poteka dokaj dobro, potem pa me igonrira. Mi lahko prosim katera to razloži? Ker ob vsem tem kar sem tam doživel lahko rečem samo…koji kurac? Trudil sem se da sem bil previden, dober do  nje, ne samo do nje, do vseh punc. Ne mi rečt da moram nehat biti taka »copata« in se začet pretvarjat da sem debil, ker nisem tak. Ni me pospravila v cono prijateljev ni si me zaželela, ni se razjasnila in jaz naj zdaj tu čakam in razmišljam kaj neki je mislila s tem ko sem jo slišal reči »ja kaj pa nisi poklical«. Ahaaa, torej je le jezna name.  Mogoče sem sebičen ker sem jo sam pustil čakati toliko časa, ampak ej, tudi ti si čakala skoraj pol leta.

Ne vem če naj sploh čakam, če se naj sploh trudim. Naredil sem  svoje, zdaj je na potezi ona.

  • Share/Bookmark

Comments 94 komentarjev »

Zadnjič sem se končno opogumil in povabil dekle na katero mislim že nekaj časa na pijačo. No, predvčerajšnjim se je ta pijača tudi zgodila. Glede na najino zgodovino pogovora ni bilo težko začet, vedno sva bila sproščena ko sva bila skupaj. Priznam, bil sem malo živčen, ker sem imel v glavi to idejo da je jezna na mene in da me bo kratkomalo odjebala. Bil sem tudi mnenja da bi se ji moral opravičiti oziroma vsaj malo nakazati da mi je žal da nisem prej ničesar storil, da je lani po novem letu nisem več poklical, nakar me je po petih mesecih kontaktirala sama, da me povabi na rojstni dan. Zanimive stvari so se začele dogajati že nekaj dni prej, ko sem jo po srednješolsko »kliknil« na FB-ju. Ne vem zakaj sem mislil da bo odreagirala negativno. Bil sem presenečen, na koncu sem bil celo povabljen da pri njej preživim najdaljšo noč v letu. Kot mi je pač v navadi sem začel premišljevati kaj zaboga ima ta ženska za bregom? Če bi jaz bil na njenem mestu bi takega neodločneža kot sem jaz že zdavnaj odčrtal/a.

No, da na kratko povzamem zakaj bi sploh morala biti jezna name. Lani na koncu leta sva začela hodit na pijače, žurat in se crkljat v moj avto. Spomnim se da sem vedno imel ta občutek tesnobe, čeprav sem bil v njeni družbi sproščen. Preveč sem razmišljal kam to pelje namesto da bi se prepustil trenutku. Smilil se mi je njen kolega ki je bil že več kot dve leti zatrapan v njo ona pa ga je gladko pospravila v »friendzone« in mu pomagala da jo pozabi. Čeprav nimam blage veze kako bi naj to sploh potekalo. Moški vemo zakaj. Nekako sem se poistovetil z njim ker sem vedel skozi kaj gre. On si jo je želel že nekaj časa potem pa pridem jaz in si jo gladko brez težav vzamem. Potem mi je prekipelo ker nisem več bil zmožen prenašati okusa čikov, čeprav žvečilni gumi malo ublaži situacijo ampak to ni to. Češnja na vrhu smetane pa je bil moj strah da se bi to lahko razvilo v kaj večjega, močnejšega. In zaradi vsega tega je po novem letu nisem poklical. Tega ji sicer na pijači nisem povedal, sem pa nakazal da sem bil trot.

Sicer pa, zakaj krivim samo sebe? Zakaj pa me ona ni poklicala? Rekla je, da je mislila da me je minilo. Kar me sicer, če povem po pravici, ni. Bil sem samo nesiguren če bom lahko prenesel ta »vdor« v moj osebni prostor, ker sem bil toliko časa sam. No, potem sva se videla za njen rojstni dan. Nato pa nič do zdaj, čeprav sem ji na začetku septembra obljubil pijačo, pa spet nič z mene. Sicer sem vesel da je to brezskrbno prenesla, ampak še vseeno nisem ziher kaj se ji roji po glavi. Kdo pa sem jaz da se bi celo leto dni sekirala kje sem?

No, in zdaj tuhtam ali še goji čustva do mene in me hoče obdržati v njenem toku življenja ter morda celo kaj več, ali pa me bo enostavno pospravila v »friendzone«. Ob koncu pijače sem imel dober občutek. Bil je sproščen pogovor o najini preteklosti in zakaj sva nehala s tem kar sva imela, ker je bilo »fajn«. Temo sem načel jaz, ker sem hotel zadevi priti do dna, ona pa jo je mojstrsko a po žensko (previdno) izpeljala. Seveda ne morem pričakovati da bova nadaljevala tam kjer sva končala, preveč je zgodovine med nama. Naj še samo omenim da sem mojster izbiranja pravih trenutkov. Lani sem bil na pavzi, imel sem službo, časa na pretek, lahko bi ga začinil z ljubeznijo. Zdaj? Zdaj sem na faksu, bliža se izpitno obdobje, ni potrebno dosti da se spet zatrapam. Počasi, prvo pride najdaljša noč v letu, potem pa vse ostalo.

Moram se naučiti kako odklopiti svet in s punco uživati v momentu. Če se kaj takega sploh lahko naučiš.

  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »