Arhiv za Marec, 2013

Včeraj sem se iz dobre volje udeležil ene redkih nočnih seans v zgradbi visokih petk in neprebavljive glasbe. Da preverim, da še vedno ne vem kam s svojimi rokami, in da to, da pijem viski ter se delam misterioznega, ne pali. Razen, če bi mi bilo dano ime Bond. Kot sem pisal v enem izmed mojih lanskih semi rage zapisov nisem ravno vešč osvajanja deklet v hrupu didžejevega orgazmiranja. Zakaj? Prvo, ker sem prpa. Drugo, ker se mi zdi glupo. Ste že kdaj opazovali folk v diskaču ki se skuša pogovarjati? Točno to. Dretje, pljuvanje, nerazumljivo vreščanje in kriljenje z rokami. Folk se takoj ko stopi v klub pretvori v avtohtonega Italijana brez šarma in osvajalskih sposobnosti. Nekako tako. Jaz sem praktičen človek. Ne maram drame in bliskanja luči, princesk s prevelikimi čeveljci ter sumljivih tipov ki v eno nerazločno mrmljajo ter strmijo v pomankljivo oblečene gospodične. Če že, sem raje v kakšnem tišjem prostoru kjer se človek lahko normalno pogovarja. Ja vem. Klubi imajo svoj čar, svoje prednosti. Prepotena telesa, alkohol v krvi, igrivost, spogledovanje, nasmehi, lahka dekleta, nerazumni telesni gibi in slabe odločitve. Seveda ne morem iti čez to edinstveno človeško izkušnjo, ki mi je dala nešteto spominov.

No, da razložim situacijo. S simpatično gospodično in njeno kolegico smo igrali igro »poglej me če me moreš«. Zabavno. Proti koncu noči že rahlo absurdno. Ko si že misliš: »Pa daj no, idi že«. Oziroma v mojem primeru: »Daj no, pridi že«. Ampak ne, ne greš. Zakaj? Ker že veš njeno ime in jo imaš dodano na Facebooku, zakaj bi se trudil in izkoristil priložnost ter ujel tiste majhne trenutke in iskre, ki definirajo življenje. Nimam kaj za izgubit, ampak ne. Očitno se bojim da bi izgubil nič. Zdaj je pomembno samo to, da nisem naredil nič, ne glede da sem imel občutek da se mi končno nabira pogum da bi dejansko na licu mesta to storil. Ampak kot ponavadi, priložnost izgubljena ne vrne se nobena, in obleganje trdnjav se je začelo. Kot je že v navadi sem spet ostal med samimi ženskami, prekletstvo ki se me drži že od začetka nočnih izhodov. Dolga zgodba. Komu lepše, mar ne?

Razplet zgodbe je bil tak, da sem sklonjene glave taval do avta in se čudil svoji šibkosti. Jebiga, eni pač nismo lovci, čakamo da nam kaj pade z neba v naročje. Radi rečemo da nimamo sreče, ampak vemo da smo si v bistvu krivi sami. Ampak kaj je narobe s tem, da dekle raje povabiš na kavo, kot pa da se v dimu prepojenemu z alkoholnimi hlapi drgneš ob njeno telo?

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 16 komentarjev »