Včasih je dobro pogledati svoj odsev v ogledalu družbe in malo razmisliti v kateri košček mozaika spadaš, ali pa kateri košček stekla boš, ko se bo ogledalo razbilo. Trenutno imam ogromno časa da nekje z višin nejevoljno gledam na družbo in na nas, Slovence. Vedno bolj mi najeda ta navidezna čistina, ta puristično naravnan sistem s vsemi svojimi pošastmi v omari, ki se jih skrbno skriva. Vso to ogabno poliranje in posiljeno smehljanje s cmokom v grlu. Vem, težko je sprejeti kritiko ali šalo na svoj račun, ego je le ego. In kot vedno, imam jaz seveda najbolj prav. Zame človek, ki se ne zna iskreno nasmejat na svoj račun veliko zamuja. Življenje je tako zelo lepše če imaš odprte roke. Nekako dobivam občutek, da postajajo ljudje vedno bolj predvidljivi in vodljivi. Nekateri povejo premalo, nekateri preveč. Opažam vedno več  ulitih »clean cut« modelov, človeških robotov. Okoli korakajo s ponosno vzvišeno držo, čistim in polikanim videzom, ubijalskim pogledom, za sabo pa vlečejo svoj super ego, čez katerega se tu pa tam spotakenjo. Padli borci, ki so podlegli pritisku ljudi okoli njih, kateri so podlegli pritisku lastnega sistema v katerem živijo. Nikoli nisem razumel tega pritiska. Te gonje, da je v življenju najbolj pomemben uspeh, delo, kariera , denar, za vsako ceno, pa če povoziš vse pred sabo, ali pa vržeš revno familijo iz bajte, morda pretepeš klošarja. Ni pomembno, glavno da sediš na prestolu kot princesa na zrnu graha. To je en model. Torej, čist, predvidiljiv, jasno naravnan, v polni bojni pripravljenosti da zbulodožerira vse pred sabo in da seveda soli pamet, to imajo najraje. Model s planom. Saj veste.

Na drugi strani pa smo tu mi. Tisti, ki smo radi razkuštrani, neobriti, neorganizirani, včasih neurejeni in ne čisto pri sebi če sem iskren, tisti ki smo bolj na izi. Vsaj trudimo se biti malo spontani. Tisti, ki tega ne razumemo najbolje. Ljudi in sveta nasploh mislim. Primankuje nam socialnih veščin, smo introverti, nezainteresirani na globalni ravni, lenuhi, breme za družbo, umetniki, sidro ki vleče hlastajoče za zelenci navzdol. Tako nas radi opisujejo. Oni, tisti ki ne vejo, ne razumejo našega sveta, naših oči, naše bolečine in sočustvovanja ko opazujemo z rahlo zaničevalnim in ciničnim nasmehom. Tisti, ki berejo rumeni časopis, tisti, ki imajo otroka zato ker je to modna muha, ker ga ima kolegica, ker ga imata Brad in Angelina. Tisti, ki mu potem dajo neko ogabno ime kot je naprimer, Timon. Kaj je narobe z Urošem? Andrejem? Markom? Nič, ostali so za časom. Seveda je treba požreti vse kar sistem izbruha. Modo, glasbo, filme, »umetnost«. Vse postaja površinsko, ljudje ki gledajo in čutijo globlje so »haterji«. Ljubezen je dobila pravila. Racionalizacija je na višku. Tisti, ki nam gnjavijo da naj se zresnimo, da naj gremo k frizerju, da naj se obrijemo, da naj nehamo sanjati, živeti v oblakih. Da naj začnemo hlastati za uspehom. Nikoli ljudje, nikoli se ne mislim vdati. To sem rekel že mnogokrat, a sem se zlomil. Lahko rečem da mislim resno, a se bi prenaglil. Ampak opažam spremembe pri sebi, neko tranzicijsko obdobje. Ne vem ali je to posledica tega da sem starejši kot lani ali česa drugega. Rastem, učim se, nabiram izkušnje, srečujem in izgubljam ljudi, tudi samega sebe. Kolikokrat sem se že raztreščil in se spet sestavil nazaj. Ponavadi zaradi čisto brezveznih stvari, ki pa to očitno niso bile. Ampak nekaj me žene naprej. Del tega je uspeh. Ne bom se sprenevedal. Socializiran sem v kapitalistični kulturi. Bilo bi noro da bi to zanikal. Ampak to ni glavno vodilo. Uspehu nisem prepustil voznikovega sedeža. Zelena ni moja najljubša barva. Raje imam strast, mravljince po telesu, tisti pristni občutek sreče in zadovoljstva ko misliš da sediš na vrhu sveta. Pa čeprav ti je uspelo nekaj (za druge) povsem nepomembnega. V skromnih zadevicah se skriva čar življenja. Majne zmage, to je tisto. Če slučajno uspem se ne mečem drugim pod nos, prav tako jim ne mečem polen pred noge. Lahko si laskam da sem predober za ta svet.

Kaj se je spremenilo? Vedno bolj mi je vseeno za vse skupaj. Postajam bolj oster, videvam vzorce, predvidljivost posameznikov in ljudi. Jezik postaja vedno manj dlakav. Obožujem trenutke ko presenetim samega sebe. Vedno bolj uživam v glasbi in družbi samega sebe, a hkrati pustim da kdo potrka na moja vrata. Faks je tam kjer pač je. Delam ga skoraj z levo roko. So še druge stvari za katere je vredno živeti. Nehal sem slepo iskati fatalno žensko, ampak sem ostal dovolj naiven, da pričakujem da mi katera pade v naročje. V glavnem, na izi. Ne morem se pritoževati. Študentom  gre pač lepo, še prelepo glede na to kaj imajo ponuditi druge države. Kar gre seveda nekaterim zelo v nos.

Torej ja. Družba postaja to kar pač postaja. Parodija same sebe. Pričakuje da bo v ogledalu zagledala princeso s princem na belem konju, zagleda pa osamljeno in garjavo čarovnico s bolhastim in podhranjenim psom. Družba se tega zaveda, ker je živ organizem. Točno ve kakšna je situacija, a jo pomete pod preprogo, ki jo skrbno čistijo zadnje čase aktualni »strici iz ozadja«, lutkarji, kakorkoli že. Priča smo trku svetov in še bolj intenzivnemu trku generacij. Kar zdrznem se ko pomislim da bo moja generacija morda nekoč vladala svetu in Sloveniji. Ja, ni vse črno in belo, obstajajo sposobni in dostojni ljudje, niso vsi uliti po določenem modelu. Sto ljudi sto čudi. Ampak. Sistem se ne bo kar tako predal. Čaka nas borba. Čeprav bi nas zdaj morala povezat enotnost nas na koščke bombardirajo razlike, predsodki. Študenti so leni, družboslovci so nepotrebni in nepomembni ter ne bodo dobili službe, Slovenci smo najboljši narod na svetu in Janezu so podtaknili.

Udobno se naslonite in opazujte šov. Medtem pa uživajte in storite kaj lepega za vas. Imejte se radi. Bodite ponosni nase, ne pustite se drugim in sistemu. Vedno bolj spoznavam moč fraze. »Ignorance is bliss.« Manj veš, boljše je. Manj veš, manj čustiš. Manj veš, manj boli. Življenje je lepo, če ti je ravno dovolj vseeno za tisto, za kar ti v bistvu ni vseeno.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


6 odgovorov v “Odsev”

  1.   NuckinFuts pravi:

    Bojkotirajmo britvice, definitivno!!! :mrgreen:
    Sam se ti je splačal vzet mal pavze v pisanju, ker si zdaj spravil skupaj umetnino. Mogoče bi si jo moral vzeti večkrat. :mrgreen:
    Še vedno čakamo 21. december 2012. Presneto, a moram v imenu Amerike jaz poslat grozilno pismo v Severno Korejo? :lol:

  2.   Limona pravi:

    Saj ne vem, če se za to piše komentar, ampak to obveščam, da znaš zadeti. Z eno povedjo. Tokrat:
    “Življenje je lepo, če ti je ravno dovolj vseeno za tisto, za kar ti v bistvu ni vseeno.”

    [In res me zanima, kako bi vama bilo všeč, ko bi zaradi bojkota britvic videla eno žensko v vsej njeni naravni poraščenosti. :D ]

  3.   pametnarit pravi:

    @NF, samo res, ravno dovolj stvari se nabere v slabem mesecu. :mrgreen:

    Do it! :mrgreen:

    @Limona, lepo je če se ^^ Hvala… ;)

    Nikoli nisem rekel kaj o ženskah. :mrgreen: Pravzaprav je bila mišljena obrazna poraščenost. Brkov pa mislim da nima dosti žensk. :mrgreen:

  4.   Stric Marč pravi:

    Znanje in vedenje ne osrečujeta. To je povedal že Prešeren v pesmi O Vrba. Ko prestopiš Rubikon, povratka v srečo nevednosti ni.
    Limona: Poraščenost je tudi stvar okusa in kolektivne mode. So bili časi debelih in suhih žensk. Obritih in kosmatih.

  5.   Medea pravi:

    Podpiram idejo o obrazni poraščenosti. Moških, seveda. :) Drugače pa, tokratna objava je presežek. Big like! ;)

  6.   barbara pravi:

    “Življenje je lepo, če ti je ravno dovolj vseeno za tisto, za kar ti v bistvu ni vseeno.” Uf :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !