Arhiv za Februar, 2013

Zaradi teh genialnih stvaritev mi je žal da nisem prej poprijel za kitaro. Uživajte.

YouTube slika preogleda

Outro/Solo od 3:44.

YouTube slika preogleda

Solo pri 3:13.

YouTube slika preogleda

Outro/Solo od 4:09.

YouTube slika preogleda

Solo pri 3:47.

YouTube slika preogleda

Epic Outro/Solo od 4:55.

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Potrpežljivost je lepa čednost. Pustimo trenutne družbeno-politične razmere, tam bi potrpežljivost morala biti na minimumu, ampak o tem kdaj drugič. Ljudje postajamo vedno manj potrpežljivi, to je dejstvo, to se opazi. Vedno težje nas je zadovoljiti. To pa zato, ker smo navajeni, da se nam se vse prinese k riti in da se nam konstantno bliska pred očmi. Zato se gradi na vedno bolj absurdni mainstream kulturi, ki po moje več ne ve od kje naj jemlje svoje oderuške ideje. Na trdih temeljih se gradi še bolj kontroverzen, še bolj dušo parajoč svet, ki kar čaka da se se vcepi v naš um. Težko je je ugotoviti kje je meja, mogoče je sploh ni, lahko da se motim, ne vem. Kaj je laž in kaj je renica? Kaj je površinsko in kaj sofisticirano? Kaj je odraslo in kaj zgleda kot odraslo? Kaj je hipster in kaj je mainstream? Meje se brišejo. Zato smo priča raznim združitvam glasbenih zvrsti zaradi katerih nam krvavijo ušesa. Ja, nastane en dober komad na 50 gnilih. Vse postaja bolj agresivno, bolj bleščeče, bolj spolirano. Bog ne daj da bi se slišal surov zvok inštrumentov, ki so ustvarili to čudovito kraljevstvo glasbe, ki vlada človeškemu umu. Ampak kot v družbi smo tudi v glasbi priča trku generacij. Zgodnejše zvrsti so babice in dedki, novo popish sranje pa so vnuki. Ampak tudi v novi generaciji obstaja par mladeničev ki so zvesti nauku svojih predhodnikov.

Ker nas kultura v kateri živimo dela nesigurne vase in svoj prav moramo brati absurdne revije, ki ustvarjajo probleme ki  ne obstajajo in za rešitev le teh zahtevajo denar. Prebrisano, mar ne? Ker smo navajeni, da se nam vedno bliska pred očmi postaja filmska in tv industrija vedno bolj agresivna. Nasilje, kri, znoj, izpušni hlapi, hitrost, golota, seks, propaganda, subtilno oglaševanje. Milijarde se obračajo da se nas oskruni dostojantsva in se nas pretvori v brečutne, hitro vpogljive, medle in površinske robote. Plan je genialen, prav tako jim dobro uspeva. Vsaka čast. Tako se bojijo da bomo prestavili na drug kanal, da dnevnik bere 10 različnih voditeljev, vremenarke pa imajo vedno manj oblačil. Nepomembne novice, ki ne zanimajo nikogar. Kaj je to? Preposto, sranje. Ljudje pa so prikovani na fotelje. Reality showi. Zakaj se gleda to? Preposto. Da se počutimo bolje. Nekomu gre slabše od nas in to NA TELEVIZIJI. Vau, potemtakem sem jaz moralni čustun. Bravo, še ena padla duša. Serije, ki neokusno skušajo priliti ogenj gorečih stereotipov. Vse da se ljudi drži na distanci in da se lahko v miru hodi na banko.

Bojimo se biti sami. Doma, v službi, na faksu, v mestu. Ker bi takrat lahko naredili kaj absurdnega kot je ne vem, razmišljali. Pozimi pizdimo nad zimskimi službami, češ, zakaj niso ceste bleščeče čiste da se lahko rešim svojega smrkavca in grem v svojo velepomembno službo. Dajte no. Malo potrpljenja prosim. In mimogrede, če bi občine dejansko plačevale odgovornim za te zadeve bi bile ceste urejene. In ja. Čisto vsakič nas prenesti sneg, vse, cestarje in nas, navadne ljudi. Ker nihče ne spremlja  vremena. Tiste joške na dveh nogah težko spregledaš. In kako glup moraš bit da zmečeš sneg na sred ceste? Ja sej, bo že splužil. Ja, še prej pa si kdo odnesel pol plastike na svojem fancy šmency avtu. Mislim, mestjanarji. Poleti pa pizdimo  nad vročino in zakaj ni vseposod kilme. Itak, če si tak pameten pa namontiraj eno na sonce. Vedno pa pizdimo nad gnečo. Nimamo časa čakati v vrsti medtem ko en kreten s kratico plačuje za čigumi, ker so nam odmor za malico skrajšali iz ene na pol ure. Saj imate vaše megalomanske telefone, ki so na meji da postanejo vaši življenski partnerji. Ne vem kaj se bunite.

Stopite korak nazaj, globoko vdihnite. Začutite glasbo, začutite življenje. Ne boste umrli če boste sami, ne boste izobčeni če boste razmišljali po svoje. Nič ni narobe s tem če gledate filme ali serije za katere nihče ni slišal. Naj mislijo da je Dexter risanka in da je Fight Club borilna veščina. Naj živijo po svoje, pa četudi slepo, naj se majo fajn.  Vem, včasih boli. Boli od neumnosti, boli od nepravičnosti in nerazumnosti ampak kot sem rekel, stopite korak nazaj in vdihnite. Ampak ne bodite arogantni, ker to pač ni lepa čednost, potrpežljivost je tisto pravo, razen če nekdo vozi 40 tam kjer je omejitev 70. Potem vam je oproščeno.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Včasih je dobro pogledati svoj odsev v ogledalu družbe in malo razmisliti v kateri košček mozaika spadaš, ali pa kateri košček stekla boš, ko se bo ogledalo razbilo. Trenutno imam ogromno časa da nekje z višin nejevoljno gledam na družbo in na nas, Slovence. Vedno bolj mi najeda ta navidezna čistina, ta puristično naravnan sistem s vsemi svojimi pošastmi v omari, ki se jih skrbno skriva. Vso to ogabno poliranje in posiljeno smehljanje s cmokom v grlu. Vem, težko je sprejeti kritiko ali šalo na svoj račun, ego je le ego. In kot vedno, imam jaz seveda najbolj prav. Zame človek, ki se ne zna iskreno nasmejat na svoj račun veliko zamuja. Življenje je tako zelo lepše če imaš odprte roke. Nekako dobivam občutek, da postajajo ljudje vedno bolj predvidljivi in vodljivi. Nekateri povejo premalo, nekateri preveč. Opažam vedno več  ulitih »clean cut« modelov, človeških robotov. Okoli korakajo s ponosno vzvišeno držo, čistim in polikanim videzom, ubijalskim pogledom, za sabo pa vlečejo svoj super ego, čez katerega se tu pa tam spotakenjo. Padli borci, ki so podlegli pritisku ljudi okoli njih, kateri so podlegli pritisku lastnega sistema v katerem živijo. Nikoli nisem razumel tega pritiska. Te gonje, da je v življenju najbolj pomemben uspeh, delo, kariera , denar, za vsako ceno, pa če povoziš vse pred sabo, ali pa vržeš revno familijo iz bajte, morda pretepeš klošarja. Ni pomembno, glavno da sediš na prestolu kot princesa na zrnu graha. To je en model. Torej, čist, predvidiljiv, jasno naravnan, v polni bojni pripravljenosti da zbulodožerira vse pred sabo in da seveda soli pamet, to imajo najraje. Model s planom. Saj veste.

Na drugi strani pa smo tu mi. Tisti, ki smo radi razkuštrani, neobriti, neorganizirani, včasih neurejeni in ne čisto pri sebi če sem iskren, tisti ki smo bolj na izi. Vsaj trudimo se biti malo spontani. Tisti, ki tega ne razumemo najbolje. Ljudi in sveta nasploh mislim. Primankuje nam socialnih veščin, smo introverti, nezainteresirani na globalni ravni, lenuhi, breme za družbo, umetniki, sidro ki vleče hlastajoče za zelenci navzdol. Tako nas radi opisujejo. Oni, tisti ki ne vejo, ne razumejo našega sveta, naših oči, naše bolečine in sočustvovanja ko opazujemo z rahlo zaničevalnim in ciničnim nasmehom. Tisti, ki berejo rumeni časopis, tisti, ki imajo otroka zato ker je to modna muha, ker ga ima kolegica, ker ga imata Brad in Angelina. Tisti, ki mu potem dajo neko ogabno ime kot je naprimer, Timon. Kaj je narobe z Urošem? Andrejem? Markom? Nič, ostali so za časom. Seveda je treba požreti vse kar sistem izbruha. Modo, glasbo, filme, »umetnost«. Vse postaja površinsko, ljudje ki gledajo in čutijo globlje so »haterji«. Ljubezen je dobila pravila. Racionalizacija je na višku. Tisti, ki nam gnjavijo da naj se zresnimo, da naj gremo k frizerju, da naj se obrijemo, da naj nehamo sanjati, živeti v oblakih. Da naj začnemo hlastati za uspehom. Nikoli ljudje, nikoli se ne mislim vdati. To sem rekel že mnogokrat, a sem se zlomil. Lahko rečem da mislim resno, a se bi prenaglil. Ampak opažam spremembe pri sebi, neko tranzicijsko obdobje. Ne vem ali je to posledica tega da sem starejši kot lani ali česa drugega. Rastem, učim se, nabiram izkušnje, srečujem in izgubljam ljudi, tudi samega sebe. Kolikokrat sem se že raztreščil in se spet sestavil nazaj. Ponavadi zaradi čisto brezveznih stvari, ki pa to očitno niso bile. Ampak nekaj me žene naprej. Del tega je uspeh. Ne bom se sprenevedal. Socializiran sem v kapitalistični kulturi. Bilo bi noro da bi to zanikal. Ampak to ni glavno vodilo. Uspehu nisem prepustil voznikovega sedeža. Zelena ni moja najljubša barva. Raje imam strast, mravljince po telesu, tisti pristni občutek sreče in zadovoljstva ko misliš da sediš na vrhu sveta. Pa čeprav ti je uspelo nekaj (za druge) povsem nepomembnega. V skromnih zadevicah se skriva čar življenja. Majne zmage, to je tisto. Če slučajno uspem se ne mečem drugim pod nos, prav tako jim ne mečem polen pred noge. Lahko si laskam da sem predober za ta svet.

Kaj se je spremenilo? Vedno bolj mi je vseeno za vse skupaj. Postajam bolj oster, videvam vzorce, predvidljivost posameznikov in ljudi. Jezik postaja vedno manj dlakav. Obožujem trenutke ko presenetim samega sebe. Vedno bolj uživam v glasbi in družbi samega sebe, a hkrati pustim da kdo potrka na moja vrata. Faks je tam kjer pač je. Delam ga skoraj z levo roko. So še druge stvari za katere je vredno živeti. Nehal sem slepo iskati fatalno žensko, ampak sem ostal dovolj naiven, da pričakujem da mi katera pade v naročje. V glavnem, na izi. Ne morem se pritoževati. Študentom  gre pač lepo, še prelepo glede na to kaj imajo ponuditi druge države. Kar gre seveda nekaterim zelo v nos.

Torej ja. Družba postaja to kar pač postaja. Parodija same sebe. Pričakuje da bo v ogledalu zagledala princeso s princem na belem konju, zagleda pa osamljeno in garjavo čarovnico s bolhastim in podhranjenim psom. Družba se tega zaveda, ker je živ organizem. Točno ve kakšna je situacija, a jo pomete pod preprogo, ki jo skrbno čistijo zadnje čase aktualni »strici iz ozadja«, lutkarji, kakorkoli že. Priča smo trku svetov in še bolj intenzivnemu trku generacij. Kar zdrznem se ko pomislim da bo moja generacija morda nekoč vladala svetu in Sloveniji. Ja, ni vse črno in belo, obstajajo sposobni in dostojni ljudje, niso vsi uliti po določenem modelu. Sto ljudi sto čudi. Ampak. Sistem se ne bo kar tako predal. Čaka nas borba. Čeprav bi nas zdaj morala povezat enotnost nas na koščke bombardirajo razlike, predsodki. Študenti so leni, družboslovci so nepotrebni in nepomembni ter ne bodo dobili službe, Slovenci smo najboljši narod na svetu in Janezu so podtaknili.

Udobno se naslonite in opazujte šov. Medtem pa uživajte in storite kaj lepega za vas. Imejte se radi. Bodite ponosni nase, ne pustite se drugim in sistemu. Vedno bolj spoznavam moč fraze. »Ignorance is bliss.« Manj veš, boljše je. Manj veš, manj čustiš. Manj veš, manj boli. Življenje je lepo, če ti je ravno dovolj vseeno za tisto, za kar ti v bistvu ni vseeno.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »