Vse je enkrar prvič pravijo. In tako sem po slabih treh letih odkar imam izpit za avto doživel svoj prvi karambol. Bližnje srečanje z betonskim stebrom in ograjo. Nič hujšega sicer, samo zvita pločevina, deforminrana tablica in manjši estetski popravki na desni sprednji luči ter smerokazu. Ampak sama izkušnja pa je zgodba zase. Dan se je začel dokaj normalno. Prvič po ne vem koliko časa sem se izstrelil iz postelje. Navdušenje je trajalo do trenutka ko je bilo stojalo za uteži v napoto mojemu mezincu na nogi. Že takrat sem vedel da bo odličen dan. Ko sem zagledal kakšno je stanje zunaj se je začel sočen interni dialog. Ja, nekako bo treba prit na faks ne. Če ne druga malo brucke pogledat. Z glasbo v ušesih in lopato v roki sem za silo sčistil dvorišče, medtem sem se skoraj nokavtiral, ne vprašajte kako. Ergonomsko oblikovana lopata my ass. No, mogoče sem mel 40 na števcu, pogojno 50, ko me je naenkrat začelo na ravnem zanašati. Seveda me je zgrabila panika in sem začel obračati volan ter pritiskati na zavoro. Proti meni se je na mopedu peljal poštar in za trenutek sem mislil da ga bom prekvalificiral v letečo dostavo. Na srečo me je parkrat zmetalo sem in tja, nato sem z gradnioznim finišem pristal prvo v stebru, nato pa še me je zabilo v ograjo. Ni bila ravno filmska izkušnja, ko se ljudje plazijo izpod pločevine in razbitega stekla, ampak bilo je kr soliden pok no. Toliko da sem mislil da mi manjka najmanj pol avta. Da lažje ponazorim izveden manever. Ste že videli kako tisti profesionalci parkirajo bočno z ročno zavoro? No nekako tako, z manj točkami na stil in z večjim pokom.

Moram pa omenit da sem imel res neverjetno srečo, da v tistem trenutku nasproti ni peljal noben avto. Je pa za mano peljal traktor. Kakšno naključje. Ravno takrat ko se jaz rally vložkom zabijem v steber se od nekod prikaže traktor, ki me rade volje izvleče ven iz jarka. Vse skupaj je trajalo maksimalno pet minut. Jaz se zabijem, poštar in voznik traktorja mi pomagata pobrati razbite koščke plastike, dobra duša me potegne ven in to je to. Voznik traktorja mi je dal tisti pogled. »I didn’t see anything«.  Ok, gremo dalje. Kaj se je pravkrar zgodilo? Ob takem zaporedju dogodkov človek dobi občutek da se z njim igra neka višja sila, katerakoli že je, če je. Pa ne zdaj mislit da sem kreten na cesti. Prvo kot prvo. Nimam BMW-ja. :mrgreen: Je pa res, da sebe včasih tretiram kot rizičnega voznika, priznam, rad stopim na plin. Ampak to počnem »varno«. V četri v rondo pa to. Rad živim nevarno.  Tolikokrat sem se uspešno izognil nesreči, da se je to enkrat moralo zgoditi. No, ni bilo ravno tolikokrat, blažje infarkte  lahko preštejem na prste ene roke. No, in tako sem like a boss brez tablice nadaljeval pot na faks in ves čas razmišljal za kaj sem pravzaprav sploh šel (zaradi bruck?) in o možnih scenarijih ki bi se lahko zgodili. Aja, sem vam omenil da je na drugi strani ceste bilo strmo pobočje? Zegn pa taki. Zdaj se lahko pohvalim da sem imel »near death experience« in to uporabim kot izgovor če slučajno nardim kaj neumnega. Enkrat se umre! :mrgreen:

Če sem že omenil kulturo pri vožnji. Jaz sem miren človek. Na izi. Ampak ko sem avtu, se ta situacija močno spremeni. Če sem jezen, sem jezen v avtu in nikjer drugje. Tolčem po volanu, prekilnjam, se derem v tri krasne nad idioti ki mi izsilijo prednost, nato pa vozijo 10 pod omejitvijo. Zdi se, kot da je avto nek prostor za sproščanje stresa ki se nabere čez dan, teden ali mesec. Pač, dejstvo je, da nekateri ljudje ne bi smeli izpita (pravi človek ki v snegu vozi kot Sebastien Loeb). Dam vam primer. V nedavnih poplavah so ljudje skozi naselje vozili 20-30 in zijali v vsako hišo. VSAKO. In potem naj ostaneš mirnih živcev? Ne sovražite ko ljudje ne vejo da se vam mudi? Ne sovražite pešcev in kolesarjev ko ste v avtu? Ne bi jim najraje dali malo pospeška, samo malo. Da drugič stopijo na prehod za pešče pravi čas in te gledajo v oči dokler si 5m pred njimi in nato stopijo. Ko ste pešec ali kolesar, ali ne sovražite avtov? Včasih bi najraje samo stopil in se vrgel na havbo. Ne? Ok, potem sem jaz edini. No, v glavnem. Šalo na stran. Ostal sem živ in zdrav. In od zdaj naprej v snegu vozim 20 pa če znorite za mano. Eh, kaj govorim, šibam dalje. :mrgreen:

In tako imam še en razlog več da sovražim zimo in sneg. Bite me.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


10 odgovorov v “Snežna (ne)sreča”

  1.   Chemfusion pravi:

    Kaj pa ograja? Od koga je bila? Menda nisi povzročil škodo in kar spizdil s kraja dogodka?

    “Če sem že omenil kulturo pri vožnji. Jaz sem miren človek. Na izi. Ampak ko sem avtu, se ta situacija močno spremeni.”
    Se mi zdi da imamo vsi Slovenci s tem težavo. :? Ko se usedemo za volan nenadoma začnemo mislit, da smo bog in batina, ter da se nam morajo vsi umikat. Zato pa imamo slabo kulturo vožnje. Za nameček pa lahko še vsak idiot pride do vozniškega.

  2.   pametnarit pravi:

    If nobody didn’t see it, I didn’t do it. :mrgreen:

  3.   Mavrični škrat pravi:

    Nasmejal. In potem meni govorijo, da imam občutek za dramatiziranje. Nujno morem sharat link tvojga bloga!

    LP mavrični

  4.   grammar nazi pravi:

    »I didn’t see ANYTHING, angleščina ne zanika dvojno.

  5.   pametnarit pravi:

    @Mavrični škrat, ti kr. :D

    @grammar nazi, JAWOHL HERR KOMMANDANT!

  6.   NuckinFuts pravi:

    Dokler nisi podrsal po očetu otrok tvojih sosed (poštarju) in je bil v igri samo pleh… Well, glad you’re alive :mrgreen:

  7.   Urška Sonček pravi:

    Dokler si ti OK in je avto še vozen, ni problemov. ;)

  8.   Samo Brodnik pravi:

    Lepo je brat, da si ok, ampak a je res potrebno, da si po svoji near death experience postal tisti, ki bo delal gužvo na cesti? :)

  9.   pametnarit pravi:

    @NF, dude. :mrgreen:

    @Sonček, tako. :D

    @Samo Brodnik, ne skrbi, je ne bom. To sem mel v glavi samo pol ure po nesreči. :mrgreen:

  10.   barbara pravi:

    Če se folk ne zna obnašat je čisto vseeno katere vrste udeleženci v prometu so. In ja, tudi meni grejo na živce ljudje (in tuki bi bila komot lahko pika :mrgreen: ), ki delajo gužvo. Primer: hodiš po tržnici. Gneča. Ženska pred tako se nenadoma ustavi in si začne z enormnim zanimanjem ogledovati zeljnate glave. Pa dobro, a je res tako težko stopit za pol koraka v levo ali desno, da bo lahko nekdo za teboj šel dalje? Ali pa na dolgo in široko razpravljat sredi pločnika, po možnosti tako, da je levo, vmes in desno enako za en kurc prostora za mimo prit. In če se ne znamo v takih situacijah obnašat, ma veš da se nam Slovencem strga ko volan v roke dobimo :mrgreen:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !