Vedno bolj vseeno mi je za vse skupaj. Nek čuden vibe se je iz lanskega prenesel v to leto. Kot da nisem pravi jaz. Razmišljam o bedarijah, počnem pravzparav nič. Lenarim, z očmi požiram ekran pred seboj. Čeprav bi moral konkretno zavihati rokave. Ampak kot pravi študent si pravim: »Če ne delaš zadnji dan, brezveze da sploh delaš«.  :mrgreen:   Ko se po dnevu sedenja utrujenih oči in boleče riti prestavim iz stola v horizontalni položaj se začne prava veselica. Bedarija za bedarijo. Kaj če bi zadel na lotu? Kaj bi bilo če bi umrl? Kdo bi prišel na moj pogreb? Kdo bi jokal? Kdo se bi hihital? Bi me upepelili? Bi me pustili gniti dva metra pod zemljo? Kaj če bi zbolel za rakom zadnjega stadija? Ziher ne bi šel na kemoterapijo. Tisto leto kaj še mam nočem preživet v agoniji zdravil in brezčutnosti ter votlosti bolnišnice in njihovega osebja. Kaj si bi o tem mislili drugi? Blog sameva. Lahko bi počasi kaj napisal. Če ni ideje, ni misli. Samo fragmenti ki tvorijo eno zmedo, skorajda kaos. Včasih se zalotim da v predavalnici brezpremično strmim predse. Nič ne slišim, nič ne vidim. Oči kličejo po vlagi. Veka se podzavestno vda pritisku in zavest spet vstopi v realni svet. Z glavo nisem pri stvari. Že dolgo časa.

Začelo se je nekje v decembru, mogoče celo prej. Ponavadi sem dokaj samozavesten človek, prepričan vase in svoj prav. Človek ki nima razloga da bi bil slabe volje. Človek, ki se zjutraj brez težav zbudi in si pripravi zajtrk ki je bil planiran že v tistem slavnem brainstormingu pred spanjem. Človek rutine. Zdaj se je to obrnilo. S težavo se zbujam. Telo bi vstalo, glava mu ne pusti. Copatasto se valjam po hiši in napol mrtev goltam ekspresno pripravljeno hrano. Ne da se mi, ni mi za nič. Izogibam se ljudi in očesnemu kontaku, hočem mir a hkrati me mir razjeda. Počasi postaja boleče. Ne maram teže oblačil na sebi, počutim se ujetega. Škripanje čevljev mi najeda živce. Kapuca na bundi mi razstavi frizuro katera je itak sama po sebi masaker na glavi. Stvar, ogranizem za sebe. Neukrotljiv in z odličnim smislom za humor. Prefektno za odbijanje pripadnic ženskega spola. Ampak bom potrpel. Predolgo sem prenašal primerjave z Biebrejem, čeprav sem si ob primerjavah z Beatli poliral ego. Sneg, mraz in veter kar prosijo da jih preziram. Kakšna čarobnost? Pa nisem zagrenjen mladenič. V tej časih mi dobro voljo pomaga zbijati tudi moja kripa, ki ne stoji v garaži. Vedno, VEDNO pozabim da še moram spraskati steklo ali pa očistiti sneg iz te rje na štirih kolesih. Tako iz bajte vedno stopim prepozno, nato pa preklinjam, brcam v gume in se čudim svoji neumnosti. Prisežem da se tega zavedam, ampak ne vem…očitno nočem vedeti. Ali pa ima moja podzavest uživa v tem da se znašam nad avtom. Potem pa sledi dirkanje po vaških stezah, da sploh ne omenjam užitek ko šibam čez luže. Nekaj je v tem zvoku…

Sovražim zimo.

Pogrešam poletje. Pogrešam vročino in svežino poletnih dni. Tista zgodna jutra ko sem se izstrelil iz postelje, se ogrel, nadel tekaške čevlje in z vetrom v laseh strmel v sonce. Tista večerna sopara, v kateri se je zdelo kot da tečem v peklu, ampak od nekje se vil val hladu in vse skupaj je postalo znosnejše, pa kaj znosnejše, čisti užitek. Pogrešam tek. Udarne vale ko stopalo trešči ob tla, pekočo bolečino v mečih. Občutek da sem nekam namenjen, kot da pred sabo nimam cilja. Pogrešam objem in tolažilno moč narave. Njeno svobodo. Pa čeprav samo za pol ure. Pogrešam lahkotnost oblačil, lahkotnost hoje. Vse se zdi lažje. Sonce polni energijo, modro nebo brez oblačka pričara nasmešek na obraz. Lepota ženske je razkrita, zimska skrivnostnost je mimo. Rahla sapica po telesu pošlje mravljince užitka. Življenje je lepše.

Še malo pa poletje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


7 odgovorov v “Še malo pa poletje…”

  1.   NuckinFuts pravi:

    Dnevov. DNEVOV :mrgreen:

  2.   pametnarit pravi:

    Upsi. :mrgreen:

  3.   Limona pravi:

    NuckinFuts, zaradi tvojega komentarja sem na temle sestavku v iskanju napake prebila šestkrat več cajta kot bi ga sicer. In razen če sem jaz še malo bolj slepa kot sem mislila, ali pa je avtor spodrsljal že odpravil, potem res ne vem, zakaj se razburjaš. [če predpostavim, da je opazka letela ne drugo poved predzadnjega odstavka?] : )

    http://www.slovenscina.eu/sloleks?dictId=80&entryId=861350

    Drugače pa ja. Ja na skoraj vse. Mraz eni prenašamo lažje kot vročino. : )

  4.   barbara pravi:

    Dnevov? What the heck is “dnevov”?
    In kje klinac ti v tej megleni, mrzlobni, tečnobni, vlažni, mrakobni sivini vidš da še mal pa bo poletje?! Dej pikec, prosm, enga spij, nisi pri sebi. Še če bi rekel “še malo pa pomlad” bi te za čelo tipala, tkole pa…… ŠE DVA MESCA DA SE PREMAKNEMO NA MALO MANJ MRZLO ZIMO!

    P.S. Hear you with the exams, but I am way ahead of you this time :mrgreen:

  5.   pametnarit pravi:

    Nekdo pa nima rad zime. :mrgreen:

  6.   barbara pravi:

    Če bi ti v klinčevi ljubljanski kotlini živel tut ne bi mel rad zime :mrgreen: . Obožujem zimo. Ampak ne megle 24 ur na dan, ko vsak dan (kot recimo zdajle) gledaš ven, če bo sončku uspelo prit izza tiste gmote al ne. Sneg. Kje klinac je sneg? Če je že mrzlo k s p…e potem naj bo vsaj sneg. Pa tut če je pol plundra. Sivina me ubija, samo to. Pa fukjeni sosedi, ki so se zmenili, da je treba imet toplotno črpalko na minimum naštimano in tako raje vidijo, da jih zebe za 100 € na mesec, kot da jim je toplo za 150. Any other questions? :mrgreen:

  7.   6 popolnoma resničnih dejstev o meni — NuckinFuts pravi:

    [...] nadaljevanje pa izberem dva dedca, ki se morda celo ne bosta ustrašila zadane naloge: nmohoric in pametnarit (pingback sta dobila zato, da slučajno ne spregledata objave, pa to ). Dejmo fanta! po njenem [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !