Arhiv za Januar, 2013

Vse je enkrar prvič pravijo. In tako sem po slabih treh letih odkar imam izpit za avto doživel svoj prvi karambol. Bližnje srečanje z betonskim stebrom in ograjo. Nič hujšega sicer, samo zvita pločevina, deforminrana tablica in manjši estetski popravki na desni sprednji luči ter smerokazu. Ampak sama izkušnja pa je zgodba zase. Dan se je začel dokaj normalno. Prvič po ne vem koliko časa sem se izstrelil iz postelje. Navdušenje je trajalo do trenutka ko je bilo stojalo za uteži v napoto mojemu mezincu na nogi. Že takrat sem vedel da bo odličen dan. Ko sem zagledal kakšno je stanje zunaj se je začel sočen interni dialog. Ja, nekako bo treba prit na faks ne. Če ne druga malo brucke pogledat. Z glasbo v ušesih in lopato v roki sem za silo sčistil dvorišče, medtem sem se skoraj nokavtiral, ne vprašajte kako. Ergonomsko oblikovana lopata my ass. No, mogoče sem mel 40 na števcu, pogojno 50, ko me je naenkrat začelo na ravnem zanašati. Seveda me je zgrabila panika in sem začel obračati volan ter pritiskati na zavoro. Proti meni se je na mopedu peljal poštar in za trenutek sem mislil da ga bom prekvalificiral v letečo dostavo. Na srečo me je parkrat zmetalo sem in tja, nato sem z gradnioznim finišem pristal prvo v stebru, nato pa še me je zabilo v ograjo. Ni bila ravno filmska izkušnja, ko se ljudje plazijo izpod pločevine in razbitega stekla, ampak bilo je kr soliden pok no. Toliko da sem mislil da mi manjka najmanj pol avta. Da lažje ponazorim izveden manever. Ste že videli kako tisti profesionalci parkirajo bočno z ročno zavoro? No nekako tako, z manj točkami na stil in z večjim pokom.

Moram pa omenit da sem imel res neverjetno srečo, da v tistem trenutku nasproti ni peljal noben avto. Je pa za mano peljal traktor. Kakšno naključje. Ravno takrat ko se jaz rally vložkom zabijem v steber se od nekod prikaže traktor, ki me rade volje izvleče ven iz jarka. Vse skupaj je trajalo maksimalno pet minut. Jaz se zabijem, poštar in voznik traktorja mi pomagata pobrati razbite koščke plastike, dobra duša me potegne ven in to je to. Voznik traktorja mi je dal tisti pogled. »I didn’t see anything«.  Ok, gremo dalje. Kaj se je pravkrar zgodilo? Ob takem zaporedju dogodkov človek dobi občutek da se z njim igra neka višja sila, katerakoli že je, če je. Pa ne zdaj mislit da sem kreten na cesti. Prvo kot prvo. Nimam BMW-ja. :mrgreen: Je pa res, da sebe včasih tretiram kot rizičnega voznika, priznam, rad stopim na plin. Ampak to počnem »varno«. V četri v rondo pa to. Rad živim nevarno.  Tolikokrat sem se uspešno izognil nesreči, da se je to enkrat moralo zgoditi. No, ni bilo ravno tolikokrat, blažje infarkte  lahko preštejem na prste ene roke. No, in tako sem like a boss brez tablice nadaljeval pot na faks in ves čas razmišljal za kaj sem pravzaprav sploh šel (zaradi bruck?) in o možnih scenarijih ki bi se lahko zgodili. Aja, sem vam omenil da je na drugi strani ceste bilo strmo pobočje? Zegn pa taki. Zdaj se lahko pohvalim da sem imel »near death experience« in to uporabim kot izgovor če slučajno nardim kaj neumnega. Enkrat se umre! :mrgreen:

Če sem že omenil kulturo pri vožnji. Jaz sem miren človek. Na izi. Ampak ko sem avtu, se ta situacija močno spremeni. Če sem jezen, sem jezen v avtu in nikjer drugje. Tolčem po volanu, prekilnjam, se derem v tri krasne nad idioti ki mi izsilijo prednost, nato pa vozijo 10 pod omejitvijo. Zdi se, kot da je avto nek prostor za sproščanje stresa ki se nabere čez dan, teden ali mesec. Pač, dejstvo je, da nekateri ljudje ne bi smeli izpita (pravi človek ki v snegu vozi kot Sebastien Loeb). Dam vam primer. V nedavnih poplavah so ljudje skozi naselje vozili 20-30 in zijali v vsako hišo. VSAKO. In potem naj ostaneš mirnih živcev? Ne sovražite ko ljudje ne vejo da se vam mudi? Ne sovražite pešcev in kolesarjev ko ste v avtu? Ne bi jim najraje dali malo pospeška, samo malo. Da drugič stopijo na prehod za pešče pravi čas in te gledajo v oči dokler si 5m pred njimi in nato stopijo. Ko ste pešec ali kolesar, ali ne sovražite avtov? Včasih bi najraje samo stopil in se vrgel na havbo. Ne? Ok, potem sem jaz edini. No, v glavnem. Šalo na stran. Ostal sem živ in zdrav. In od zdaj naprej v snegu vozim 20 pa če znorite za mano. Eh, kaj govorim, šibam dalje. :mrgreen:

In tako imam še en razlog več da sovražim zimo in sneg. Bite me.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

No, ker me je kolega Kracalnik prehitel pri nalogi, ki nama jo je podal očitno zdolgočaseni NuckinFuts, je skrajni čas, da zastavljeno nalogo opravim še jaz. Ker če ne, sej veste kako gredo verižne zadeve. :mrgreen:

1. V osmem razredu osnovne šole sem se skoraj zadavil oziroma obesil na odbojkarski mreži. Nenamerno seveda. Naj omenim, da sem bil nekje do sedmega razreda odličen fuzbaler, zvezda ekipe, nato pa je kariera strmo padla in dvoranske copate sem bil primoran obesiti na klin. Dokaz o odlični športni karieri je zlata medalja v skoku v daljino. V tretjem razredu skočiti 3,45m in postati medobčinski prvak ni kar tako. No, zgodba je taka. Bilil smo v šoli v naravi v prekrasnih bugalovih na primorskem, tam nekje blizu solin. Zraven je bilo asfaltno igrišče. Fantje smo na eni polovici igrali fuzbal, punce pa so…ne vem…kaj so pač takratne osmo in devetošolke počele. Na sredini igrišča je bila postavljena odbojkarska mreža, ki pa pa je bila rahlo deformirana. Namreč, iz spodnjega roba je štrlela debelejša vrv v obliki kabla visečega mostu. Take zadeve sem privlačil kot magnet. Če sem padel na ravnem, zakaj se še ne bi zapletel v mrežo? No, torej. Skozi nasprotnikovo prvo linijo sem s težavo uspel priti, nato me je čakala obramba, kjer pa sem s svojim preigravanjem šel predaleč v levo in naenkrat me je zabilo v tla kjer me je pričakala močna pekoča bolečina v predelu vratu. Ožganina, kot da bi se s kolenom podrsal po parketu telovadnice. Seveda je takoj nastala panika. Ekspresno so me odpeljali na bližnjo kliniko, kjer je zdravnica zaradi mesta rane rahlo podvomila v moje psihično stanje, ampak razredničarka jo je pomirila. Ker je izgledalo ravno tako, kot da je tja prišla ženska z razbitim obrazom in je rekla da je »padla po stopnicah«. No, če ne druga sem doživel svojih 5 min slave. Celjenje rane ni bilo ravno prijetno, še posebej pregledi pri zdravniku, ker je bila krasta lepo vidna. Ljudje so strmeli v mene in verjetno predvidevali da sem se skušal linčat. Aja, na tej ekskurziji sva se s sošolcem razjokala pred svojima simpatijama, istočasno, v isti sobi. Ko sta naju obe zavrnili sva šla solze točit dalje. Škoda da nismo imeli alkohola. Aja, pa če se zavzameš je brazgotina lepo vidna.

2. Bilo mi je verjetno nekje 7, morda 8 let ko sem doživel svojo prvo prometno nesrečo. Imel sem soseda, ki nikoli ni pogledal levo in desno ko je s kolesom iz stranske ceste zavil na glavno. Bil je moj idol, badass. Rekel sem si, zakaj še jaz ne bi probal tega? In bum, v prvem poiskusu sem pristal na havbi »jugeca«. Imel sem tudi to srečo, da sta avto vozila županova hčerka (ki ni Micka) in sin. Odnesel sem jo s parimi odrgninami in modricami. Mi pa je uspelo to, da je z avta padla tablica. To mora šteti nekaj točk, mar ne?

3. Ne vem koliko je Homo Sapiens v sorodu s plazilci oziroma natančneje s kačami, ampak glede na odzive ljudi kateri so videli to mojo izjemno sposobnost, bi rekel da imam poseben dar. Pod jezikom imamo ljudje dve žlezi, ki izločata slino. Vsaj mislim tako, možnost je tudi, da se tega posložujem samo jaz, mutant. Svojo supermoč sem odkril nekje v najstniških letih in sicer ko sta se mi med zehanjem iz ust kot kobri izstrelila dva curka sline. Te supermoči sem se na začetku ustaršil. Dajale so me večkratne krize indetitete in akne, zdaj pa še to. Kako naprej? Spomnil sem se na Spidermana, ki se je svoje, na novo pridobljene moči naučil obvladai in jih uporabljati za boj proti zločinom. Ampak pri mojem talentu to žal ni bilo mogoče. Sicer sem se stvar naučil obvladati. Ciljal sem tarče, meril dolžino curka. Dolgo sem ga skrival in naposled sem se razrkril svetu. Ljudje so bili navdušeni, česa takega že niso videli. V srednji šoli smo celo merili kako daleč je neslo curek. Mislim da je bil rekord okoli dva metra, mogoče malo več. Ampak navdušenost je bila kratkotrajna in kmalu sem se vrnil med normalne ljudi. Svoj talent še tu pa tam pokažem naključnim dušam ki mi prekrižajo pot. In ja, še vedno so navdušeni. Zadnje čase razmišljam da bi poklical Guinnessovo knjigo rekordov.

4. Kot vemo, se zaradi preveč popite »vode« rado kliče življenjskega partnerja košute, ampak ne preko mobitela, čeprav so klici še kako verbalni. Ampak redkokdaj v mojem primeru. Namreč, imam ta dar, da ko sem pijan, nikoli neprostovljno izločam vsebine svojega želodca. RAZEN, pazi to. Če prej jem ribe. Do zdaj se mi je to zgodilo 3 krat, in da, vedno sem prej jedel te okusne živalce. Poleg tega imam na desni dlani trajni spomnim na eno dekle s Primorske, ki se je začasno oglasillo v naših krajih. Primorci in Štajerci imamo seveda veliko skupnega, še posebej če je vključena žlahtna kapljica. Škoda da nas loči toliko kilometrov. Primorke so žleht. :mrgreen: No, ena stvar je vodila do druge in pristala sva za lokalnim gasilskim domom ampak premagala naju je gravitacija. Ob padcu se mi je v dlan zaril majhen kamenček in ostala mi je približno 2cm dolga brazgotinica.

5. Pred parimi leti sem fasal alergijo na mraz. Vsaj tako sem jo jaz imenoval. Kako to zgleda? Ko sem prišel na hlad so me vsi deli kože ki so bili odkriti začeli srbeti, pojavile so se rdeče lise, obraz pa mi je rahlo zatekel. Ko sem prišel na toplo je bilo za par minut srbenje še hujše, nato pa se je stvar umirila. Zato verjetno razumete zakaj si v tistem obdobju nisem upal barvati snega…čeprav… :mrgreen: Zadeva je trajala kakšen mesec nato pa je izginila v neznano.

6. Kot zagrizen tekač vedno preizkušam meje svojega telesa. Kaj lahko zmorem. Do kod lahko grem preden odpove glava ali pa telo. Predlansko poletje sem se odpravil na prijeten tek, ki pa sem ga začnil s dvema kapuslama posebnega zvarka zaradi katerega sem bil po sedmih kilometrih še vedno poln energije. Za razliko od maratona kjer tekače čaka ciljna ravnina, mene čaka ciljni hrib. Zaradi presežka energije sem ga prešprintal 11 krat. Dolžina hriba je nekje 70-80m, naklon pa tud ni ravno majhen. Verjetno ne rabim razlagati da mi je bilo drugo jutro zelo žal, ampak je bilo vredno. Zraven pa velikokrat vzamem svojo zverino, ki pa je ob mojem početju samo strmel z vrha hriba in se čudil svojemu kompanjonu, ter koval načrt kako se mi spet zaplesti v noge. Ker to da me skoraj ustreli lovec in raztgra pes očitno ni dovolj.

Tako, misija opravljena. Naslednji žrtvi sta Chemfusion in Svoboda, preden nam pobegne.

  • Share/Bookmark

Comments 19 komentarjev »

Vedno bolj vseeno mi je za vse skupaj. Nek čuden vibe se je iz lanskega prenesel v to leto. Kot da nisem pravi jaz. Razmišljam o bedarijah, počnem pravzparav nič. Lenarim, z očmi požiram ekran pred seboj. Čeprav bi moral konkretno zavihati rokave. Ampak kot pravi študent si pravim: »Če ne delaš zadnji dan, brezveze da sploh delaš«.  :mrgreen:   Ko se po dnevu sedenja utrujenih oči in boleče riti prestavim iz stola v horizontalni položaj se začne prava veselica. Bedarija za bedarijo. Kaj če bi zadel na lotu? Kaj bi bilo če bi umrl? Kdo bi prišel na moj pogreb? Kdo bi jokal? Kdo se bi hihital? Bi me upepelili? Bi me pustili gniti dva metra pod zemljo? Kaj če bi zbolel za rakom zadnjega stadija? Ziher ne bi šel na kemoterapijo. Tisto leto kaj še mam nočem preživet v agoniji zdravil in brezčutnosti ter votlosti bolnišnice in njihovega osebja. Kaj si bi o tem mislili drugi? Blog sameva. Lahko bi počasi kaj napisal. Če ni ideje, ni misli. Samo fragmenti ki tvorijo eno zmedo, skorajda kaos. Včasih se zalotim da v predavalnici brezpremično strmim predse. Nič ne slišim, nič ne vidim. Oči kličejo po vlagi. Veka se podzavestno vda pritisku in zavest spet vstopi v realni svet. Z glavo nisem pri stvari. Že dolgo časa.

Začelo se je nekje v decembru, mogoče celo prej. Ponavadi sem dokaj samozavesten človek, prepričan vase in svoj prav. Človek ki nima razloga da bi bil slabe volje. Človek, ki se zjutraj brez težav zbudi in si pripravi zajtrk ki je bil planiran že v tistem slavnem brainstormingu pred spanjem. Človek rutine. Zdaj se je to obrnilo. S težavo se zbujam. Telo bi vstalo, glava mu ne pusti. Copatasto se valjam po hiši in napol mrtev goltam ekspresno pripravljeno hrano. Ne da se mi, ni mi za nič. Izogibam se ljudi in očesnemu kontaku, hočem mir a hkrati me mir razjeda. Počasi postaja boleče. Ne maram teže oblačil na sebi, počutim se ujetega. Škripanje čevljev mi najeda živce. Kapuca na bundi mi razstavi frizuro katera je itak sama po sebi masaker na glavi. Stvar, ogranizem za sebe. Neukrotljiv in z odličnim smislom za humor. Prefektno za odbijanje pripadnic ženskega spola. Ampak bom potrpel. Predolgo sem prenašal primerjave z Biebrejem, čeprav sem si ob primerjavah z Beatli poliral ego. Sneg, mraz in veter kar prosijo da jih preziram. Kakšna čarobnost? Pa nisem zagrenjen mladenič. V tej časih mi dobro voljo pomaga zbijati tudi moja kripa, ki ne stoji v garaži. Vedno, VEDNO pozabim da še moram spraskati steklo ali pa očistiti sneg iz te rje na štirih kolesih. Tako iz bajte vedno stopim prepozno, nato pa preklinjam, brcam v gume in se čudim svoji neumnosti. Prisežem da se tega zavedam, ampak ne vem…očitno nočem vedeti. Ali pa ima moja podzavest uživa v tem da se znašam nad avtom. Potem pa sledi dirkanje po vaških stezah, da sploh ne omenjam užitek ko šibam čez luže. Nekaj je v tem zvoku…

Sovražim zimo.

Pogrešam poletje. Pogrešam vročino in svežino poletnih dni. Tista zgodna jutra ko sem se izstrelil iz postelje, se ogrel, nadel tekaške čevlje in z vetrom v laseh strmel v sonce. Tista večerna sopara, v kateri se je zdelo kot da tečem v peklu, ampak od nekje se vil val hladu in vse skupaj je postalo znosnejše, pa kaj znosnejše, čisti užitek. Pogrešam tek. Udarne vale ko stopalo trešči ob tla, pekočo bolečino v mečih. Občutek da sem nekam namenjen, kot da pred sabo nimam cilja. Pogrešam objem in tolažilno moč narave. Njeno svobodo. Pa čeprav samo za pol ure. Pogrešam lahkotnost oblačil, lahkotnost hoje. Vse se zdi lažje. Sonce polni energijo, modro nebo brez oblačka pričara nasmešek na obraz. Lepota ženske je razkrita, zimska skrivnostnost je mimo. Rahla sapica po telesu pošlje mravljince užitka. Življenje je lepše.

Še malo pa poletje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Šov mora iti dalje pravijo. Novo leto, novi izzivi, nov list. Klišejsko in zlajnano, vem. Ampak tudi če nimaš nekih konkretnih novoletnih zaobljub ti po glavi grejo določene zadeve, ki bi jih v novem obdobju rad izboljšal, ali pa vse skupaj prestavil v višjo prestavo. Minuli prestop in starega v novo leto sem preživel v družbi dobre hrane, glasbe, filmov, rdečega vina in samega sebe. Nekako je vse skupaj sovpadalo z zgodbo iz prejšnega leta, katero je bilo, brez dvoma, najboljše in najbolj uspešno do zdaj. Na vseh področjih. Spoznal sem par izjemnih ljudi. Nekateri so ob meni ostali dlje časa, drugi pač ne, jim ne zamerim. Zrak sem mešal tako dolgo, da mi je uspelo najti pravo mešanico in opraviti vse izpite. Podal sem se v igralske vode in jih dokaj uspešno in leseno preplul. Serija je izpadla res kul. Zahvale gredo človeku za kamero in seveda vsem sodelujočim. Proti poletju sem se opremil z novimi tekaškimi čevlji in do jeseni začel zares uživati v teku, ki mi zdaj predstavlja sprostitev, nek pobeg v svoj svet kjer ni napačnih ovninkov in idej. Zadal sem si jasen cilj in ga z odliko opravil. Telesna maščoba je bila konec jeseni na minimumu, telesna pripravljenost in izgled pa na maksimumu, slednje se bo letos samo še stopnjevalo. Nimam nekih pripomb za prejšnje leto in nekih stvari, ki bi jih v tem letu rad izboljšal. Da, delal sem napake, ampak osebni uspehi pretehtajo vse neumnosti ki sem jih storil. Res da sem bil večino lanskega leta bolj kot ne preživel v samoti ampak, opazil sem da se iz tega lahko marsikaj naučiš in zrasteš še za nivo višje. Res je, da včasih postane malo dolgočasno, osamljeno in rutinsko, ampak se vsaj nisem trudil in iskal sočloveka ter si ustvarjal nekih lažjih upanj da je z drugimi življenje znosnejše. Tu še vedno hodim na meji, ne vem še kar mi bolj ustreza, ampak vem da uživam ko sem sam, ko sem z drugimi se moram bolj kot ne pretvarjati. Slednjega je sicer vedno manj. Tu pa tam balonček ugodja popusti pod težo očarljivosti drugih. Z drugimi je lepo, biti sam pa je še lepše.

Rekel sem, da si nisem ustvarjal nekih lažnih upanj ampak, ni res. Surrealnost serij, besedila in melodija pesmi. Vse to ti daje nek vpogled v boljši, lepši in bolj lagoden svet zunaj tvoje matrice. In po koncu serije ali pesmi, ostane vedno nek grenak priokus. Kdaj bom jaz to doživel? Je to življenje ki ga hočem? Zakaj se sploh trudim če mi itak ne bo nikoli uspelo? Včasih grenak priokus zmoti okus solze ki je odraz hrepenenja po ljubezni, sočloveku, boljšemu življenju, kontroli nad sami seboj in svojimi mislimi. Glasovi v glavi včasih postanejo zelo glasni. Zato sem tudi začel pisat blog. Ampak zanimivo, več ljudi imam okoli sebe, manj je tega premlevanja, glasovi izginejo v tišini, nadzor prevzame trenutek, besede brez zadržkov letijo iz ust, svet postane…ne lepši…bolj znosen kot pa takrat ko kričiš v nemilosti svojih misli.

Novo leto simbolizira nek nov začetek, nek nov list v življenu posameznika. Kaj izboljšati? Kaj pustiti za sabo? Kot sem omenil na začetku nimam nekih konkretnih planov za to leto. Zadnje čase se bolj kot ne ravnam po načelu »just go with the flow«. Delam s tem kar imam. Ne iščem nekih odgovorov stara filozofska vprašanja, bolj se posvečam sebi in svoji rasti. Ne iščem več osebe katera bi mi lahko postavila svet na glavo. Kar sem sicer delal velikokrat. In kot sem ugotovil lani, se nima smisla v nekaj silit in iskat, ker oseba pride takrat ko najmanj pričakuješ ali pa takrat ko ti vlada kaos.

Kaj naj rečem. Živlenje je lepo, rahlo grenko ampak lepo. Počnem stvari v katerih uživam, gledam stvari ki me popeljejo v lepši svet iluzije kjer se počutim še bolj svobodnega ko prej. Obdam sem z mešanico samote in drugih, zaradi katerih zna bit vse skupaj še bolj zabavno kot že je. Nedavno me je dober prijatelj izpred parih let vprašal če imam kakšne novoletne resolucije. Imam. Eno. Da bi bil srečen, sam, ali s kom drugim. Ampak, a si tega ne želimo vsi?

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »