Arhiv za December, 2012

V svoji lenobi sem pozabil da je spet bil čas za vaše umotvore.

Ali je možno bit gay če imaš punco? – Tom Cruise, John Travolta…

Ali je za mišice nog in riti vredu telovadit vsak dan? – Če misliš kaj jaz mislim potem da.

Brez spodnjih hlačk in modrca je tale naša kelnarca. – U glej, pa še rima se.

Bujne joške mamice v kopalnici. – Resno, kaj delajo 5 letniki na internetu?

Če sledimo drugim vidimo samo riti. – Ja odvisno komu sledimo in kakšno rit ima.

Če sledimo drugim vidiš samo riti. – Ja ok, smo razumeli.

Čebela piči moškega v rit. – Čao Maja.

Črni lasje velika rit. – Sanjska ženska.

Dajana se krega. – No comment.

Do kože nagi ronaldo brez spodnjih hlač in majice. – Vzela si bom fuzbalerjaaaa.

Esli dolgi ne bilo seksa. – Prekmurci…

Fotografije fantovskih lulčk in rit. – Spet, kaj delajo 5 letniki na inernetu?

Glava v lonc rit pokonc. – Zanimiv položaj, bo treba preiskusit.

Hipsterji in narcisizem. – Eno brez drugega ne gre.

Iz ženske slap teče. – A Rinka pa to?

Kaj mačke čutijo zakaj gredo vedno k meni? – Tvojo prazno dušo.

Kaj potrebujemo za uspeh v šoli? – Bogate in tečne starše.

Kakšne punce so všeč metalcem? – Ne vem, njega vprašajte.

Kakšne so posledice ko nekomu potegniti spodnje hlače? – Ko nekomu potegniti spodnje hlače to njega zelo boleti.

Katera punca ima največjo rit na svetu? – Tvoja mama.

Ko sem kakec moje hlače, sem prekleto ritko jim trdo jedro! – Ha?

Mačke in negativna energija. – Ali pa čutijo to ja.

Nategni mi rit. – Celulit ne bo šel sam od sebe vstran.

Ne bom prenašal tujega sranja. – Tuji prdci veliko bolj smrdijo ja.

Ne rabim fanta ki ima bmw. – Jaz tud ne.

Nina je res pametna. – Nina misli da je pametna.

O tem sem ti zadnjič govorila. – Samo reeees.

Pajkice na riti. – Kje pa drugje?

Pametna rit nor. – Hvala hvala.

Parfumi za levinje. – Rawr.

Pomankanje železa 16 let starega otroka. – Prodaj otroka pa kupi železo.

Povečanje požarov pozitivna…plat. – Always look on the bright side of…fires…

Pravi študent. – Berete njegov blog.

Rad se oblačim v žensko. – You go girl!

Retro očala brez dioptrije. – Hipster alert!

Rit je pomembnejša. – Zagotovo.

Samica tjulna. – Tjulnina?

Samo ču zadnju čašu pobiti. – Zašto da je ubiješ?

Seks skozi. – Skozi kaj?

Sleči se med dvema ognjema. – Tega pa se mi nismo ni šli.

Spušča rolete, se skriva, ne pije zdravil. – He must be fun at parties.

Tako rit pa roke pa useee. – Ja.

Zakaj so ženske bolj verne? – Zato ker ima Jezus sixpack.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

December bo počasi mimo, hvalabogu. Res, ker to kar se dogaja je že kriza. To je zame mesec prisilne (ne)sreče, kiča in zombijevskega potrošništva. Nekako nam je potisnjeno v glavo da je december mesec sprostitve, družinskega življenja, uživanja. Vsaj tako nam ga skušajo prodati. Saj veste, tiste nadležne reklame z do ušes nasmejanima staršema in hiperaktivnimi otroci, ki laufajo po bleščeče čisti dnevni sobi, za njimi pa nič hudega sluteč pes, ki bi raje vohal riti drugih psov. Počasi se vsi posedejo pred kamin, v ozadju pa se bohoti gromozanska božična jelka. Da, prav ste prebrali, rekel sem božična. Sem edini, ki mi gre ta politična koretknost okrog Božiča blazno na živce? »Joj, ne smeš rečt Božič, kaj pa ljudje drugih ver ki tega ne praznujejo?«. Resno? Kaj me briga. Naj počnejo kaj hočejo. Kot da jih moti da kup cenene plastike iz Kitajske s še več cenenimi ali nerazumljivo dragimi okraski imenujem po tem kar oni ne praznujejo? Ko da njih to briga. Baje da obstaja tud Božični klobuk, aja pardon, praznični klobuk. Kot vemo december ni ravno med tistimi meseci v katerem smo najbolj srečni. Prav tako december ne iztisne najboljšega iz nas, ravno obratno. Postanemo objestni, pohlepni in kratkomalo smo skorajda brez dostojanstva in kontrole.

Kaj mislim s prisilno (ne)srečo? Saj veste. Vse te reklame, plakati, filmi, kič v nakupovalnih centrih ki so okrašeni hujše kot Las Vegas. Vse se blešči, vsi majo dopuste in popuste, vsi so naspidirani in nase dajajo smešne rdeče-bele kape in se oblačijo v škrate ter morijo nas nič hudega sluteče ljudi ki bi radi imeli mir. Še jest ne moreš v miru ne da bi ti pri uhi brenkala dva pajaca z dalmatinsko glasbo in te nedolžno gledala, češ, daj mi nekaj. Božične pesmi so poglavje zase. Letos mi je celo uspelo da nisem dobil občutka da bi radio najraje zabrisal skozi okno, ampak če še enkrat slišim »All I Want For Christmas is You«…Se vam ne zdi da je vse skupaj prisiljeno? Zdi se mi da se ljudje tako trudijo biti dobre volje, da na koncu pozabijo kdo so v resnici. Vsi ti prislijeni nasmehi, kimanje, vse te male laži in zavedanje da nimate pojma kako boste preživeli naslednji mesec. Ker ste seveda ta mesec morali pokazati ljubezen do svojih sorodnikov z nakupovanjem nesmiselnih daril. Vaši smrkavci pa itak nimajo mej. Zato zadnje dni kot zombiji drvite po nakupovalnih centrih in pred sabo tepate ljudi za par evrov popusta ter zadovoljevanje materialnih potreb ljudi katere bi včasih najraje vrgli iz bajte. Zato vam ni mar za vaše dostojanstvo in se zdirate nad prodajalkami, češ da ne delajo dovolj hitro, se prerivate in kujete strategije kako čim prej priti do blagajne da lahko greste dalje in zapravite še več. Ah ja…kapitalizem v svoji najlepši in najbolj svetli luči. Šefi ob številkah na koncu dneva verjetno doživljajo večkratne orgazme.

Z nasmehom na obrazu sem se zadnjič sprehajal po mariborskem Europarku. Pred tem sem sicer skoraj zgubil živce z iskanjem parkirnega prostora in s kretenom za mano ki  mu je kultura bila očitno na zadnjem mestu. Ko sem pogledal v vzvratno ogledalo pa sem se samo nasmejal. Žena je na sebi imela tisti cinično razočaran obraz, zadaj pa so se odpirala tri mahjna usta z rdečimi kapami na glavi. I feel you man.Ljudi je dobesedno mrgolelo, če nisi gledal predse so te povozili, na pol poti do trgovine sem pozabil da sem šel po mandarine. V enem trenutku sem se ustavil in nepremično gledal okoli sebe v to maso potrošniških zombijev. Ko bi moje oči lahko slikale, fascinantni prizori. A da ni denarja? Ko sem že pri denarju. Seveda ima december tudi etiketo dobrodelnosti. Zato seveda radijske in televizijske hiše na vse pretege iščejo uboge ljudi o katerih lahko poročajo in nam potem v obraz mečejo dejstvo da so jih potegnili iz revščine, isto je pri živalih. Kaj pa ostalo leto? A takrat pa ne obstajajo? Ob takih ceremonijah mi postane slabo. Vse za blišč in slavo ter masko da smo dobri ljudje. Hinavci smo, hipokrati, nič drugega. Pomagati nekomu je eno, ampak da se s tem javno hvališ.

December je kot pokvarjena tempirana bomba. Včasih poči, včasih ne. Pod pretvezo sreče, dobrodelnosti in lahkotnosti družinskega življenja se skriva nekaj povsem drugega. Nima smisla da to zanikamo. Ta požrežna potreba po materialnih dobrinah iz nas dela brezčutne zombije, ki dan pred božičem objestno in brez zavor goltajo darila ki si jih v bistvu ne morejo privoščiti. Verjetno si mislite da nekdo ni dobil božičnega darila. Ga ne rabim. Imam vsega polno rit. Prav tako sem se ognil nepotrebne drame okoli obdarovanja. Če imaš istomisleče starše in si brez kolegov ter punce, to ni težko. Pa še prišparal sem.

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Da, še živim, še razmišljam. Uživam v lenobi zasluženih počitnic, ker mi kot študentu gre seveda tako težko. Že nekaj časa spet razmišljam o anonimnosti, svoji namreč, in anonimnosti blogerjev nasploh. Zdaj pri nas blogerjih je stvar taka. Ali jo imaš, ali je nimaš ali pa si nekje vmes. Ali se na vse pretege trudiš da te kdo ne odkrije, nuklearne šifre le morejo ostati skrite, torej pišeš o zate občutljivih temah in ljudeh ter si zato prilastiš pvsedonim. Ali pa pišeš pod pravim imenom in nonšalantno pisariš o tistem kar se ti zdi pomembno ter skrito upaš, čeprav si tega ne priznaš, da te nekdo ujame in besedo širi dalje. Jaz sem nekje vmes. Pisanje bloga si že od začetka nisem razlagal kot nekaj pod kaj bi dal svoj pravi, resnični podpis. Vedel sem da bom pisal o stvareh in ljudeh ki so mi blizu, zato seveda to ni prišlo v poštev. In rodil se je Pametnjakovič. Idealna krinka in izgovor da lahko drugim solim pamet. Kot ste verjetno opazili je v zadnjem času v moji glavi malo manj soli. Ni bilo malokrat da sem pomislil na to da bi nehal pisati, ker blog le ni knjiga da bi ga moral končati. Tisti časi ko sem imel polno zagona so mimo. Takrat sem bil sam, brez žive duše okoli mene v nemilosti svojih misli. Časa je bilo na pretek. Opazil sem, da več kot imam ljudi okoli sebe, manj imam idej za pisanje, ker te ideje delim z drugimi. Pisanje postane potem…nekako nepotrebno. Opazil pa sem tudi da bolj ko razmišljam da bi nehal, večjo željo imam da bi nadeljeval. Res da ne napišem več po 20 objav na mesec ampak, nikoli nisem imel norme, imel sem samo ideje, nato so prišli ljudje.

Kljub temu da se prepričujem da blog pišem za sebe, da dam iz sebe tisto kar se nabira v moji glavi, sem vedno čutil neko dolžnost do drugih in predvsem do sebe. V smislu da sem bralcem nekaj dolžan. Tako dolgo sem redno in pridno pisal, nekako ne bi bilo fer  do vas in do mene če bi naenkrat nehal in se pogreznil v zemljo. Bal sem se tudi da več ne bom znal. Kaj če nastopi blokada? Zid se je pred mano postavil že neštetokrat, vedno sem ga preplezal, ali pa šel skozi njega. Znebil sem se strahu da ne bi več zmogel tistega kar sem včasih. Objava vsaki drugi dan. Ampak zdaj sem drugačen človek ko sem bil na začetku tega leta in prej. To leto je bilo brez dvoma najboljše leto mojega življenja, na vseh ravneh. Zaradi tega je tudi blog moral malo počivati. Kar me pripelje spet do začetnega vprašanja. Anonimnost. Komu zaupati in komu ne? Seveda sem bil na začetku naiven in sem na svoj osebni profil na Facebooku dajal linke do svojega bloga in nekaterim ga seveda ni bilo težko odkriti in me pocukati za rokav, ali pa ostati tiho. V bistvu sem to da pišem blog samo povedal samo peščici izbranih ljudi. Za nekatere tud sam vem da vejo, čeprav jim nisem povedal, ampak to me ne moti. Mogoče mi med pisanjem tu pa tam kdo hodi po glavi ampak brez bojazni da bi moral kaj cenzurirati. Pravzparav sem včasih presenetil samega sebe kako vseeno mi je za vse skupaj.

Dejstvo je, da je moja krinka manjša kot je bila včasih. Blog pa ni nič manj pomemben, ravno obratno. Nočem se še odpovedati iluziji dvojnega življenja ker je enostavno preveč zabavno. Nekako se mi zdi da skoraj uživam v tem da me ljudje podcenjujejo. Sicer bi včasih najraje zakričal da pišem blog, ampak kje je smisel v tem? Izgubim element presenečenja. Poleg tega pa ne morem začet pijače s prijetnim dekletom z: »Zdravo jaz sem Pametnjakovič in pišem blog«. Na tej strani je le nekaj kaj mi pomeni preveč da bi to brez premisleka trobil okoli. Če sem že omenil dekle. Spomnim se kako mi je bilo težko priznati to da pišem. Tisti strah da boš s tem nekoga odgnal od sebe, da se ne bo strinjal s tvojim pogledom na svet. Da bo to preveč čustvene prtljage naenkrat. Nekako sem si laskal samemu sebi da je to da pišem nek privilegij, da je to privilegij tudi za druge. Da, letal sem nad oblaki. Na koncu koncev nisem nič posebnega. Pač, pišem, morda ne več toliko kot včasih ampak pišem…in pisal bom še naprej. Do naslednjič…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

»Gremo na protest?«. Sem očitno preveč optimistično vprašal svoje sošolce in bodoče sociologe. »Ne, ker mamo vaje pol«. Aja? In to bi naj bila ovira? To je isto kot da rečeš: »Ne grem ven, ker je 35 stopinj«. Ja ok,pol pa grem sam. No, potem sem za las najdel še eno žrtev, ki je navdušeno rekel: »Samo po fotoaparat skočim domov«. Super. Prvo naj razčistim zakaj sem včeraj sploh šel na ta protest, ki se je kasneje razvil v granitni, marmorni in stekleni masaker takozvanih »robocopov«. Pustimo malo na strani ta leve in ta desne, vlado, Kanglerja, nedavne volitve, bale sena, nezazizdljive parcele, korupcijo, ponarajene diplome, laži, prazne obljube, globalno stanje, kriza, radarje itd. Čeprav ravno ne spadam med apatično mladino priznam, da še mi zaenkrat gre zelo vredu, politike ne spremljam ravno dosti, ampak razumem od kod ta jeza ki vre iz ljudi. Tako da, realno iz moje strani ni neke potrebe da stojim v množici in vpijem »gotof je« in »mi smo Maribor«. Meni bolj primerni protesti so bili pred sedežem Univerze v Mariboru.

Na protest sem šel iz čiste radovednosti. Kdo je tam? Kaj tam delajo? Kaj imajo zraven?  In tu vstopijo prve poklicne deformacije študenta sociologije, ki so razvile iz prejšnjih navad. Rad opazujem ljudi. Tako da je bilo neke vrste, antropološko rečeno, opazovanje z udeležbo. Isto kot grejo nekateri nekam med domorodce, sem jaz šel v Maribor na protest, kjer se je, kot bom kasneje omenil, našlo tudi par pacientov, proti katerim se nam domorodci zdijo veliko bolj blizu na evolucijski lestvici. Pa nimam nič proti domorodcem, samo da razčistim. Tja pa sem šel tudi da potrdim mojo hipotezo, da se bodo nemiri začeli nekje okrog sedme ure tako kot zadnjič v Ljubljani.  Protesti so se začeli nonšalantno. Naslonjen na vogal bližnje zgradbe ( na trgu z nekako prikladnim imenom  - trg svobode) sem opazoval ljudi, ki so počasi prihajali na točko x. Vdušje je bilo veselo, mirno, v zraku se je vonjal kuhanček iz bližnjega »štanta«. Množico je preletavalo letatalo ki je za sabo vleklo napis »gotof je«. Ljudje so se ozirali proti nebu in se nasmihali. Nič posebnega. S kolegom sva se našla in se malo sprehodila po prizorišču. Na čase so klepet množice prekinili vzkliki prej omenjenih gesel. Ker sva obadva predvidevala da ne bo nič »akcije« do sedme ure sva se odpravila na čaj in malo podebatirala o situaciji in seveda, ženskah. Okrog pol sedme ure se je množica preselila iz trga pred mestno občino. Hojo do tja so zaznamovali glasni poki t.i. topovskih udarov. Za primerjavo, ta udar je dovolj močan da ti rahlo premakne lase. Nebo so razsvetljevale razne barvne rakete. Nekaj so jih nastreljali tudi v zgrabo MOM. Če je katera priletela na balkon je množica od navdušenja skoraj ponorela. Ulica pred občino je bila zaprta, ampak brez ograj in policistov. Kar se mi je zdelo zelo zanimivo. Na vsaki strani množica ljudi. Kot kakšen spopad v srednjem veku, vsak na svojem bregu. Samo čakajo da treščijo eden v drugega. Za ograjo pri gradbišču se skriva baza policistov.

Kot naročeno. Ura je malo pred sedmo. Pojavijo se prvi kapucarji, šalarji in zamaskiranci, ki začnejo v občino metati vse kar jim pride pod roke. Množica to sprejme z žvižganjem in pogleduje proti policistom, češ, »kdaj boste kaj storili?«. Temperatura se dviga. Sliši se lom stekla na oknih. V pisarno pade par petard in raket. Policisti se končno zaženejo v granitarje in jih par takoj podrejo. Ljudje začnemo ploskat. Ena vrsta policajev gre naprej in začne lovit ostale, medtem ko na njih dežujejo granitne kocke, polmetrske marmorne plošče, pivovske flaše, koši za smeti in ostalo sranje. Nekaj policistov ostane zadaj. Ni lep prizor ko v policista prileti petarda in pred njegovimi nogami huronsko poči on pa se samo sesede na tla. Kolegi ga zaščitijo in odvlečejo nazaj proti bazi, kjer po njega kasneje pride rešilec. Akcija se izpred občine preseli na travate površine pred prvo gimnazijo. Masa ljudi zmedeno postopa okoli in gleda okoli sebe. Po zraku je frčalo vse živo. Panično sem pogledoval okoli sebe da ne dobim kaj v glavo in se držal kolega. Po zraku je krožil helikopter. Kar naenkrat sva se znašla direktno pod njim. Veter in mraz začutim do kosti. Počutil sem se kot vojni poročevalec. Po prvi uničeni avtobusni postaji pred občino, huligani unčijo še drugo ki jim pride na pot. Žarišče je zdaj trg svobode. Policisti blokirajo vse izhode in skušajo izolirati granitarje in ostalo njim podobno golazen z navijaškimi šali in karantanskimi grbi. Od nekje pridrvi gruča policistov, na prvi pogled jih je bilo približno sto. Zaprejo še zadnji izhod. Na njih letijo žaljivke in vse živo. Nato se iz neznanih razlogov pomaknejo nazaj. Potem pa se je zgodilo nekaj, česar ne bom nikdar pozabil. Masa ljudi, probližno 500 folka se zažene za policisti in začne na ves glas vreščati, kar me je spet spomnilo na srednjeveške bitke, manjkal jim je samo dvignjen meč v rokah, no, tokrat so imeli granitne kocke. Umik policistov je dobil smisel čez nekaj sekund. Solzivec. Panični tek. Solzne oči, pekoč občutek v nosu. Solzivec se razkadi. V ozadju pri cekrvi primerjo še enega kapucarja, ki jim ob umiku pobegne a se za njim zažene vsaj 8 policajev.

Akcija se preseli na grajski trg, kjer se ustvari prava fronta. Kocke uničijo steklo na terasi kavarne Astoria, bivšem »ezleku«. Pivovska flaša prileti v okno, a to ostane celo, ljudje ne morejo ven, ne not. Kocke letijo po zraku in v ščite policajev. Naključni psihopat se postavi pred njih, dvigne sredinec in se sleče hlače ter jim pokaže zadnjo plat, nato pa gre nazaj med svojo podporno skupino. Policisti izvedejo isti manever kot malo poprej. Pomaknejo se nazaj, huligani grejo malo naprej, solizivec, VELIKO solzivca. To množico ljudi postisne še bolj nazaj v ulico. Reflektor na helikopterju mi zaslepi oči. Kako bom prišel domov? Previdno in rahlo »posrano« sem ekspresno stopal po ulicah in upal da mi kaj ne prileti v glavo.

Če potegnem črto. To je bilo nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Masa ljudi. Vpitje. Nasilje. Občutki so bili fenomenalni. Ampak. To ni bilo podobno ničemur. Preveliko je bilo naključij. Razgrajanje se je začelo tik pred sedmo, tik pred poročili. V Ljubljani je bilo vse mirno, kar še potrjuje to, da je v Sloveniji premalo skrajnežev da delajo sranje na dveh različnih mestih. Policisti so se nekaj naučili iz prejšnjih protestov in so svoje delo opravili korektno, razen včasih so bili vidno zmedeni. Zanimivo se mi je zdelo da je bilo pol oz. večina teh razgrajačev starih nekje med 15 in max. 20 let. Otroci, mlajši od mene. Še sramne dlake jim ne rastejo pa v policaje mečejo granitnke kocke. Ampak oni imajo svoje probleme. Saj veste, puberteta pa to. Poleg tega je nekaj zelo zadovoljivega v tem ko policaji namlatijo primitivca, ki ne samo da ne ve zakaj je tam, niti ne ve zakaj meče kocke, stole, polmetrske marmorne plošče, pivovske flaše itd. To včeraj je bil lep prizor jeznih posameznikov ki še ne vejo zakaj živijo. In če sem prej obsojal policiste ker so na prvem protestu mlatili nedožne ljudi, jim to zdaj delno oprostim. Velikokrat sem se znašel direkt za njimi, pač, malo nevarnosti nikoli ne škodi. Če ne bi bilo ščitov…Zanimivo pa je bilo tudi obnašanje množice ki so to opazovali. Nis(m)o šli domov. Ostali smo tam in gledali to ulično bitko. Zakaj? Če citiram kolega: »Ne podipram nasilja. Ampak to gledat je pa zakon«. O namenu protesta raje ne bi, že daj sem navrgel dolgo klobaso besed. Edino nekaj še, dragi Mariborčani. Zanima me samo kaj bo v četrtek. Ko so napovedani protesti in tekma Maribor – Lazio. Viole + Green Dragonsi ? (najeti s strani Viol tako kot prvič) + italijanski huligani. Se vam ne zdi to malo preveč kičasto in zmenjeno?

Da zaključim s slavnim citatom iz filma The Dark Knight. »Some men just want to watch the world burn.«

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Kje začeti? Toliko stvari, toliko zgodb, toliko občutkov. Radarji? Protesti? Nasilje? Policija? Maribor? Ljubljana? Še 19 dni do konca sveta? Moja osebna ljubezenska limonada? Nehal sem šteti kolikrat sem se v zadnjem času vsedel za ekran. Poln zadržanih idej in občutkov. Pripravljen da zlijem misli iz mene. Ampak tako hitro kot ideja vzklije, tudi usahne. Tudi občutki se pomirijo. Ob protestih je iz mene bruhala jeza, navdušenje, obup, žalost, strah in veselje. Vsega po malo. Težko je v takem stanju ujezit misli, jih kontrolirat. Ampak včasih so ob takih čustvih nastajali najboljši zapisi. Včasih je mimo. Poletje je mimo. Sonca ni na spregled. Zapadel je drugi sneg. Telo in glava se umirita, stopita korak nazaj, čeprav bi sam rad šel korak naprej. Ni več tistega entuziazma, oziroma še je, ampak se je vdal trenutnosti. Sivini. Zdi se ti da nikogar več ne zanima kaj si misliš. Da si povedal vse, da se ponavljaš. Vedno iste besede, vedno isti problemi. Drugačna pakunga. V takih časih rad pomislim na samega sebe v prihodnosti. Vse se zdi tako lahko. Vse je tako jasno. Popolni plan, brez kančka napake. Misli so bistre, trava je zelena, vino je temno rdeče, viski goreče rjav, rahla sapica prija na od sonca razgreti koži. Proti tebi počasi stopa silhueta zate popolne ženske…

Včasih bi enostavno šel. Pustil vse za sabo. Nič več faksa, nič več zadovoljevanja subjektnivnih potreb in kriterijev, nič več socialne maske, dela, medijev, pisanja, surealnosti filmov in serij, ki ti polnijo vrečo upanja da bo nekje in nekdaj bolje. Potrošniško-kapitalistične vrednote so popačile definicijo lepote do skrajnosti, instant glasba je in, televizorji postajajo tanjši, ljudje obilnejši, telefoni pametnejši, ljudje neumnejši. Empatija, svoboda, ljubezen. Prazne besede. Bogatejši bogatijo, revnejši so še tanjši. Ampak vse to pranje možganov, vso to obljubljanje, vse te laži, surrealnost. To je tisto kar je oblikovalo moj popolni svet in mojo matrico. Zdi se kot da ni izhoda. Sanjaš lahko, ampak kako do tega prit. Čemu verjet in kaj obsojat kot laž? Zdi se kot da meja izginja. Ali je vse res, ali pa je vse laž. Nekateri zatisnejo oči, nekateri ušesa. Živijo slepo in tiho, a zdi se da (po)polno. Več veš slabše je, bolj se sekiraš, bolj boli, bolj čutiš bolečino drugih, bolj se zavedaš kakšno je stanje. V takih časih ta košček možganov še posebej trka na vest. Kaj lahko storim da bo svet boljši, kaj lahko storim da bo moje življenje boljše? Tu pa je zdaj en catch. Kaj neki naj bi storil za dobrobit človeštva če še sploh ne vem za kaj živim. Lahko rečem da živim, ne vem,  za ljubezen, denar, svobodo, uspeh. Ampak balonček praznih besed slej kot prej poči in spoznaš kako je na stvari. Nisi nič posebnega. Nisi edinstvena snežinka, si masa organskih snovi med maso ljudi ki sanja isto.

Zvezdni utrinek sem videl samo enkrat. Kaj sem si zaželel? Da bi bil srečen. Je to sreča? Zvezda je mrtva, želja je prazna. Nekako kolebam med tem ali svoje življenje diktiram sam ali ne. Preveč je bilo naključij v zadnjem času. Preveč jasno vidnih znakov kot da je moja pot začrtana naprej po nekem čudnem planu, katerega vesolje gleda in se cinično smeji. Nikoli ni nič lahko, preprosto, brez ovir. Ampak kakšno bi bilo življenje brez tega? To definira nagrado, ko pogledaš nazaj skozi kaj vse si šel da si nekaj dobil ali nekaj dosegel. Ne morem pa se znebiti občutka kot da je moje življenje preveč popolno, včasih že kičasto, predvidljivo, dolgočasno. Iz rutine v rutino. Ampak očitno mi to prija medtem ko si gradim gradove v oblakih. Da dobiš prefekcijo moraš iti čez imperfekcijo. Ali pa se perfekcija skriva ravno v imperfekciji? Vse je relativno, vse je mogoče. Južna Francija, rdeče vino, hrana, Vespa, Mini, ženska. Torej, kaj hočem? Kaj si želim? Če potegnem črto pod vse kar imam v moji glavi, hočem samo mir in malo popolnosti. Pa naj bo to žensko telo, glasba, hrana, tek ali karkoli drugega. Pa naj bom v tem sam, ali pa s kom drugim, srečen.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »