Z lenimi in brezvoljnimi koraki sem teptal granitne kocke pred sabo. Vsak korak je bil mučen, vsak vdih skoraj boleč. Dišalo je po snegu. Ta vonj mi je vedno bil všeč, ker me je spomnil na na vonj naše kleti. Neka  nedefinirana mešanica vlage in ostalih skrivnostnih sestavin. Zima se bliža. Že dva tedna je bilo oblačno, turobno. Zdi se, kot da delujem na sonce, kot da moje celice nujno potrebujejo topel vir svetlobe. Pogledoval sem proti nebu v sivino ki ji ni konca. Nekje na sredi poti sem se spomnil kam sem namenjen. Bil je petek, ki mi že dolgo ni pomenil nič. Drugi se ga veselijo, zame petek pomeni 6 ur trpljenja na dveh kvadratnih metrih prostora, kjer sem se s svojimi prisilnimi nasmehi počutil kot suženj sistemu. Hotel sem pobegniti, daleč vstran, pustiti vse za sabo. Kljub vsemu pa je to bil dan, ko je bila na sporedu gospa doktor. Koraki so postajali hiterjši in voljnejši. Že sama misel na to kaj me čaka je bila dovolj da sem si moral vsake toliko časa moral popraviti hlače. Ličnice so se vdale prijetnim mislim. Kaj me čaka danes?

Ustavil sem pred stanovanjem in pogledal gor. Kljub temu da ni bilo sonca me je svetloba v trenutku zaslepila. Kaj bi dal za očala. Na oknu se je izrisala podoba gospe doktor. Kodrasti lasje, globok dekolte, očala. S kazalcem je navihano pokazala naj pridem gor. Nadležen zvok mi odpre vrata v nov svet, v svet realnega jaza. Kjer sta alter ego in jaz eno, kjer ni pretvarjanja in laži. Preskočim tistih par stopnic in se narišem na vhodu. Hodnik je sameval. Iz sobe se je bilo čisto na tiho slišati žensko kramljanje. Nova pacientka? Možno. Ampak glas je bil znan. Gospa doktor odpre vrata in me z divjim pogledom usmeri v sobo. Poln energije se zaženem v sobo kjer me na tla pribije njen obraz. Telo preplavijo ognjeni občutki. Po čelu spolzi kaplja potu. Kaj za vraga? Ostanem brez besed. Pogledam gospo doktor in njo. Sobo za par sekund preplavi ostra tišina in napetost. Cmok v grlu postaja nevzdržen, dlani vedno bolj potne, po hrbtu me pikajo mravljinci. Tišino prekine moje jeclanje. K…k..kaj? Gospa doktor se vsede, prekriža noge in zamahne z roko. »Pridi, vsedi se, ravnokar sva se pogovarjale o tebi. Meni še vedno ni bilo nič jasno. Ona me pogleda in se nasmeji. »Vsedi se k meni no. Kaj si tak prestaršen? Jaz, amm…zakaj smo vsi trije v sobi? »Kaj si tak živčen?« Pridi k meni no. Moje misli so bile v ognju. Ali vesta ena za drugo? Sranje, v kaj sem se spustil, zakaj vedno jaz, zakaj jaz, to ni fer. Gospa doktor si počasi odpne majico, gumb za gumb. »Kak si?« Ammm. Izpod srajce pogledajo polne prsi, ujete v čipkasto črnino. Od nekje se njena roka znajde na mojem kolenu in počasi polzi navzgor. Gospa doktor odstrani svojo srajco iz svoje kože in jo zabriše na tla, njena hipsterska očala počivajo na nosu, njene oči pa se ustavijo v mojih. Če bi pogledi lahko ubijali.

Z leve strani se zasliši nežni šepet. »Zdaj si najin«. Okej…kaj? Še manj mi je jasno kot prej.  Je to test? Se to res dogaja meni? Čakaj…kako? Njeni prsti polzijo po mojem licu, po kavču se igrivo zapelje bliže meni, spretno in prej kot bi mignil se znajde v mojem naročju. Z obema rokama mi dvigne brado, njeni, prej nikoli rdeči nohti se zarinejo v moja lica in potujejo navzdol. Razgrete ustnice pristanejo na mojih, jezik igrivo a odločno vstopi in se zaplete v strasten ples. Za trenutek se mi zvrti. V ozadju slišim korake gospe doktor. Počasni, zapeljivi. Ko njeni zobje iz ječe spustijo svojega ujetnika se mi prikaže cela pojava. Oči počasi polzijo od spodaj navzgor. Črne pete, mrežasti vzorec ki se nenadoma ustavi pri popku, čipkasta črnina. Od lepote me stisne v prsih. Nagajivo pomežikne in mi reče: »še pridem na vrsto«. Odprta usta si zopet prisvoji ona. Trenje ki ga povročajo hlače postaja nevzdržo, vse na naju je odveč. Majica eskpsresno zgine z mene. Divje zabiča z lasmi in začne svojo pot navzdol. Rdeča šimnka pušča vroče sledi na mojem telesu. Ne prav nežno zagrize v mojo kožo. Telo mi zadrhti. V glavi vlada tema, šok se še ni polegel. Zaprem oči in se prepustim momentu. Njene oči čutim v svojih. »Poglej me«. Kaj? Skoraj bi lahko rekel da se iz njene modrine vali dim. »Nisi pričakoval tega ne?« Eh, res?  Z rokami jo prestavim poleg sebe in v svoje naročje povabim gospo doktor. To se ne dogaja meni. »Ja pa se«. Naj to štejem kot del terapije? »Recimo«. Njeno telo pristane v moji domeni. Poljubi me še bolj divje od nje. S kotičkom očesa vidim da je njena modrina dokočno zagorela. Gospo doktor močno primem za stegna, njeni zadnjici dam rahlo vzpodbudo. Njene roke se ovijejo mojega vratu. S samemu sebi prenestljivo močjo jo dvignem in priitisnem ob vrata. Njena desna roka jih spretno zaklene. Ugrizne me v ustnico, črne petke treščijo ob tla, roke popustijo, nežno pristane na tleh in me prilepi ob vrata, katerih hlad me zmrazi na mojem razgretem hrbtu. V ozadju se približuje ona, gola perfekcija. Koraki si križoma in zapeljivo sledijo en za drugim. Še vedno ne morem verjeti da je to res. Bliže kot je, bolj se na njenem obrazu riše nasmeh. Gospa doktor se je znašla na kolenih. Njen pogled me ubija. Hočem jo, za vsako ceno. Čas se upočasni, zdi se kot da si bereva misli. Njen obraz se bliža mojema, zaprem oči. Nagajivo me poljubi na lica, prst pristane v mojih ustih in za trenutek ostane ujet. Njena dlan polzi vedno bolj navzdol. Pogledam predse in nato navzgor. Oči mi obrača kot še nikoli, telo preplavi vročina. Sistem se za trenutek ustavi…

Odprem oči…

Pred sabo vidim samo belino ki ji ni videti konca. Kje sem? V belini se nekaj premika. Telo je še vedno v ekstazi. Ko se končno zavem sveta okoli zaslišim znan smeh. Pogledam predse in dvignem odejo. Zagledam par modrih oči in razkuštrane črne lase. »To je pa bilo hitro, kaj si kaj takega sanjal?«.  O ja, naš prvi ples, se še spomniš? Njeno golo telo se igrivo vleže zraven mene, naslonjena na komolec me pogleda. Zadnje čase veliko mislim na njo. Se ti zdi prav kaj sva naredila? »Morala sva, ni bilo druge rešitve«. Mnja, mogoče pa res…ziher si lačna, kaj boš?

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !