Telo mi je mrazil čuden občutek ki ga je vsake toliko časa prekinil val vročine. Hlad je padel med beton, kožo je ježil rahel vetrič. Sonce se je v daljavi počasi utapljalo samo vase. Nepremično sem z zaprtimi očmi strmel v nebo in užival v zadnjih sončnih žarkih. Čez čas sem se zavedel da stojim sredi ulice. Z nasmehom na obrazu in rokami v žepu. Odprl sem oči. Za trenutek se mi je zdelo kot da sem izgubil zavest. Deja vu. Počutil sem se lahkega, praznega. Kaj za vraga se je pravkar zgodilo? Občutki so še vedno v višavah, realnost samo čaka da jih trešči na tla. Zmedeno gledam okoli sebe. Počutim se kot da sem na vrtiljaku. Ljudje kot mravlje en za drugim živčno teptajo tla, vsem se nekam mudi. Zdi se mi kot da sem edini ki mu čas prizanaša, kot da tu stojim že tisoč let. Pogledam na uro a si ne zapomnim, pogledam drugič, vem še manj. Končno se za trenutek zberem in pogledam tretjič. Minilo je komaj sedem minut. Kam zdaj? Mesto ki sem ga poznal kot svoj lasten žep je nenadoma postalo tuje. Mrak je počasi spreminjal pokrajino pred mojimi očmi. Spet se mi je zdelo kot da sem v transu, brez občutka. Čas in prostor nista pomembna. Poskušaš se zbrati a misli so višje od tebe. Skušajo splesti rdečo nit,  v celoto povezati nekaj, kar se še ni zgodilo.

Instinktivno naredim korak. Smer je znana. Misli se umrijo, počasi pristanejo v glavi. Globoko vdihem. Vajeti prevzame stari jaz. Nekaj metrov pred mano se naslika bar, prazna terasa, ravnokar se prižgejo luči. Ni lepšega od prazne tearse, še bolje, praznega bara. Sicer ne pijem kave, ampak mogoče se zna današnji dan še zavleči. Optimist pa tak. Moral bi iti na predavanja. Ampak raje zrem v globoko modrino kot pa prenašam masaker možganov. Iz črnine se od nekje vklopi zavest. Neusmiljeno začne mleti. Včasih se zdi, kot da si sam par korakov pred njo. Nato pa pride za tabo. Kot viski. V trenutku strasti ali pa neumnosti narediš nekaj, kaj se ti zdi tisti trenutek primerno. Šele potem razmišljaš o posledicah. S skodelico kave v rokah sem nepremično zrl v praznino. Moj moralni kod je je naredil ovinek. Še vedno sem bil malo lesen, še vedno nisem znal čisto izklopiti glave. Še vedno sem se spraševal kaj je prav in kaj ne. Kako da ne, saj sem samo človek. Spet se mi je zgodilo nekaj, na kaj si sploh nisem upal pomisliti. Vesolje se spet igra s mojim potrpljenjem, ve da ga imam preveč in da se prehitro vdam. Še posebej pred ženskami. Te so moja šibka točka odkar sem odkril svet svoje spolnosti. Znova in znova mi je na misel prišla veriga vprašanj. Zakaj jaz in zakaj zdaj? Zakaj enkrat ne more biti vse preprosto? Vedno je nek twist, vedno življenje naredi ovinek, zaide v drugo smer, v zgodbo doda nove in nepričakovane karakterje. Včasih je bilo preprosto, ampak včasih sem bil sam. Brez prijateljev, izoliran v samoti in neusmiljenju svojih misli. Zdaj je drugače. Zdaj sem se odprl. Znova sem se rodil. Stojim na najvišji gori sveta in kričim v nebo. Kaj pa zdaj? Kaj hočeš od mene?

Pravo vprašanje je kaj hočem od sebe. Svet se podira, država se podira, sistem samo čaka da se sesuje sam vase. Kaj hočeš? Ali boš pustil vse skupaj za sabo? Se boš spet zaprl pred svetom in ljudmi ki ti hočejo pomagati, ki hočejo biti s tabo ko se bo Zemlja prepolovila na pol? Alter ego vleče v eno smer, vest v drugo. Eno je iluzija, drugo je realnost. Ampak tudi iluzija je lahko resnična, če se vdaš v usodo. Kaj mi še ostane narediti na tem svetu? Kaj hočem? Hočem pobegnit pred svetom ki me obdaja, pred Velikim Bratom ki me opazuje. Ampak nočem bit sam. Pot do tja je še dolga. Zakaj vmes ne bi užival? Pozabi na svojo preteklost, začenja se nova era mojega živlenja. Zadnji čas je da počim komforni balonček in se spoznam s tveganjem, adrenalinom, seksom, ljubeznijo in bolečino. Padale bodo glave, mnogokatero srce se bo razbilo na koščke. Čakaj, a nisem to že naredil? In kaj se je zgodilo? Zlomil sem se. Zakaj bi se spet spustil v to? Alter ego je odločen. »Zato ker pred tabo stojita gospa doktor in ona. Ne bodi mevža in enkrat v življenju izkoristi tisto kar ti je dano. Go with the flow. Ugasni glavo, ugasni vest. Mogoče se ti zdi da ti je vse padlo z neba. Še nisi uganil znamenja? Ona je tista s katero lahko pobegneš, njo lahko rešiš. Z njo lahko pustiš svet za sabo«. Kako pa veš? »Vsaj enkrat mi zaupaj. Malo razmisli, kaj je bil tisti občuek ko te je skoraj zmanjkalo ko si jo prvič videl? Kaj ti je gospa doktor malo prej razlagala? Umiri se in bodi to kar si. Ja vem, če boš to kar si boš zafrknil situacijo. Ko boš prišel do zidu globoko vdihni. Bom preklopil«.

Skodelica kave ki sem jo držal je postala hladna. Pogled je še vedno usmerjen v praznino. Telo je nepremično. Za mano se slišijo koraki, tisti zvok ko peta udarja ob les. Nerazločna pojava švigne mimo mene. Zadiši po ženski. »Zdravo«. Mnja, kaj, prosim? Ja o zdravo, kak…? »Preko ceste sem te vidla, sem že mislila da te ne bo.« Joj sori, čist sem se spozabil, dayrdeaming pa to. »Ni panike, vem kako je«. Čas se spet za trenutek ustavi. Ah, lepota pa taka. Mislim da je začutila da je moj pogled prilepljen na njo. Odločno a rahlo sramežljivo se usede. Njene oči se za trenutek ustavijo v mojih, nagne se naprej in se nasloni na komolce. Z nasmehom na obrazu me vpraša: »No torej, kaj pa je s tabo narobe?«.

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !