Zadnjič sem se ujel v razmišljanju o »starih« časih. Ko še ni bilo Facebooka, ko je bil popularen MSN. Ko telefoni še niso bili veliki kot »cigl«. Ko si osebo ki ti je bila všeč dejansko vprašal za cifro ali pa hotmail, ne pa da si od nekoga zvedel ime in jo šel »stalkat« na Facebook. Potem pa čakaš mesec ali dva preden jo klikneš in končno povabiš na kavo. To sploh ni tako daleč nazaj, 4, največ 5 let, preden se je razbohotilo največje družabno omrežje. Poznam prednosti Facebooka, ki so predvsem praktičnost in to da ti za pogovor ni treba nekam it in se gledat iz oči v oči. Udobno se lahko nasloniš in pišeš. Dvakrat lahko premisliš kaj boš povedal. Če misliš da bo kaj izpadlo preveč vulgarno ali moteče za osebo na drugi strani lahko to zbrišeš. Filtriraš svoje misli. Skoraj kot da si nekdo drug. Vse se zdi tako platonsko. Ampak kljub temu lahko čutiš ton besed ki jih navrže tvoja sogovornica, še posebej če jo že poznaš in vse napisane besede bereš z njenim glasom. Ampak kljub temu ne moreš videti njene obrazne mimike, njenih kretenj, njenih oči. Tistih majhnih trenutkov ko je ji je nerodno, ko se smeji, ko je negotova. Tudi neprijetna tišina je ena izmed osnovnih stvari pogovora na štiri oči. Slej kot prej se zgodi. V pristnem pogovuru ne moreš nalepiti »smajlija« ali pa reči: »hehe«. Ampak razumem zakaj je vedno manj pristnega stika med ljudmi. Tehnologija je omogočila da preskočimo nekaj korakov in se izognemo tistim zadevam zaradi katerih nam srce začne hitreje biti. Prvi stik, pristop, strah pred zavrnitvijo. Na spletu to izgine oziroma je vse skupaj neprimerno lažje. Klikneš, če odgovori toliko boljše, če ne pa več sreče prihodnjič. In to je to.

Če gledamo na Facebook in na vse skupaj iz skupinske in organizacijske plati je ta zadeva super. Predvsem za nas študente. Če ne bi bilo Facebooka bi na ne vem koliko ur prišel brezveze in tudi ne vem če bi prvi letnik izpeljal tako elegantno kot sem ga. Vsaka stvar ima svoje prednosti. Ampak če malo pogledamo iz druge strani. Iz strani povezave dveh ljudi. Ženske in moškega, dveh moških, dveh žensk. Kakorkoli pač. Predstavljajte si ta scenarij. Spoznate osebo ki vam je všeč. Preveč ste sramežljivi da bi takoj storili prvi korak. Pokaže se, da je to sorodnik ali sorodnica po ne vem katerem kolenu od vaše najboljše kolegice ali kolega. Izveste ime in priimek. Greste na Facebook in jo poiščete. Počakate par dni, da oseba misli da imate življenje in jo dodate. Izkaže se da vama je všeč ista glasba, gledata iste filme, imata podobno življensko filozofijo. Super. Osebo kliknete in pogovor steče, gresta na kavo in kot bi mignil se znajdeta skupaj v postelji in živita srečno dokler si en ne premisli. Popoln scenarij mar ne? Pa dajmo vse skupaj malo obrnit. Situacija je ista, ampak vidite da nimate nekih skupnih točk. Oseba posluša glasbo ki jo vi prezirate, ali pa jo prvič slišite. Gleda filme za katere nimate pojma da obstajajo, ima čisto drugačen karatkter kot vi. Ampak saj veste, enkrat se živi, vsak ima svoje potrebe in greste v akcijo. Naredite domačo nalogo, pozanimate so o vseh stvareh ki so ji všeč in jo povabite na kavo. Vidite kam merim? Vse skupaj je zdaj zgrajeno na nekem pretvarjanju, na lažeh. Ne bi vedel kako se bi taka zveza končala, ampak mislim da ne dobro. Tretji scenarij pa je malo bolj radikalen, čeprav se to dejansko dogaja, ne zatiskajmo si oči. Na Facebooku smo goli, čeprav mislimo da smo anonimni, vsi vidijo kaj delamo, kaj poslušamo, kje smo bili in kje smo. Vse skupaj lahko kaj hitro zlorabijo za lastno korist. Nekdo se pretvarja da so mu všeč iste stvari kot tebi samo da bi te zvabil nekam na samo in bogsigavedi kaj se bi zgodilo potem.

Če potegnem črto. Ja, ne sovražim Facebooka. Je kul stvarca ampak, po pameti. Dejstvo je, da pogrešam tisti pristni stik in pogovor. Zdi se mi da ga je vedno manj. Saj se je kul pogovarjat z osebo po telefonu in ji pisat smse. Je lažje, je pratkično. Vsakič pa se tudi ni treba dobit na kavi, še posebej če je oseba 100km vstran od tebe. Zato pa obstaja tehnologija. Govorim o tistih osebah ki so nam bližje in za katere ni nikoli časa. Ali je premrzlo ali je prevoče. »Pa saj imaš telefon, piši mi, pa kaj bi spet rad.« Nekateri pravijo da je pogovor overrated. Mogoče zato ker je lažje biti oblečen na spletu kot pa gol pred osebo.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


7 odgovorov v “Stik”

  1.   maia pravi:

    Ja …in to je glavni razlog, da mene ni in me ne bo na Facebooku. Pa tudi to, da ni organizacije s strani skupine na faksu je včasih fajn, ker se pred zaprto predavalnico znajdeš s sošolcem, ki ga praktično ne poznaš in gresta potem na normalno kavo, kar se drugače ne bi nikoli zgodilo. Ne vem, meni je res fajn brez.

  2.   Sakir pravi:

    Tehnologija ubija pristen medčloveški stik, spoznal to zadnjič na kosilu… kjer smo vsi prisotni po uvodnem pogovoru na plano potegnil mobitele, povsem podzavestno. :mrgreen:
    Na spletu imamo življenje, ki je pač bolj idealno od resničnega, ker ne znamo več vzdrževat pristnih odnosov in je, kot si zapisu, lažje tipkat kot pa gledat v oči.
    Odličen zapis.

  3.   barbara pravi:

    “Počakate par dni, da oseba misli da imate življenje in jo dodate.” Hahahahaha, ta je dobra. Sicer se je pa to dogajalo tudi prej, ko so bile v igri še telefonske. Jaz drugače na FB-ju nimam nobenih problemov- zaščitena sem huj ko bengalski tiger, ker me ne najdeš pa da se j….š, plus imam zelo omejeno število ljudi gor, plus, razen popizdevanj glede določenih nepravic in neresnic ne pišem nič, ne o filmih, ne o glasbi, ne o knjigah, ne o političnem prepričanju, njente. Če pa iz tiste revščine komu rata kaj o meni ven potegnit- two points for persistance and lets go for a drink honey :mrgreen:

  4.   Chemfusion pravi:

    Mja, jaz FB profil sicer imam, ampak ga izrabljam za samopromocijo v ribolovu. Če se me bo mogoče kdo kdaj “usmilil” in mi ponudil sponzorstvo ali pisanje člankov v svetu ribolova.
    Osebnega, razen kdaj pa kdaj kakšnega komada, nimam gor nič.

  5.   pametnarit pravi:

    @maia, tud jaz sem pomislil da bi se “skenslal” ker bi lahko čas ki ga porabim za prebiranje butastih stvari porabil za kaj bolj produktivnega, ampak hudič je nalezljiv. :mrgreen:

    @Sakire, taki smo mi ko gremo kam jest in čakamo na hrano. :mrgreen: Tako…manj je drame, pritiskov in realnosti…

    @barbara, hard to get pa to… :mrgreen: Bom jaz mojim soblogerjem dal nalogo da poiščejo neko dekle da lahko grem z njo na pijačo. :mrgreen: I keed. :P

    @Chem, na izi, tako je najboljše…

  6.   barbara pravi:

    Kok teb hitr poguma zmanjka :mrgreen:

  7.   Samo pravi:

    Pozabu si še četrti scenarij, ko se dogovoriš za kavo in ugotoviš, da je to v bistvu tvoja sestra ali celo mama :)

    Drugače pa se strinjam z napisanim, da je vse veliko lažje za računalnikom in kupom kablovja, kjer lahko ustvariš virtualne občutke, iluzijo. Ko pa le-ta izgine pa ostaneš sam in gol.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !