Ko se je začetna (ne)prijetnost polegla je iz mene spet lil epski monolog. Poleg tega sem zraven ves čas razmišljal če bo prišla all ne. Ni bilo malokrat, da sem zazrl v prazno in za trenutek utihnil. Trenutek tišine, oči se bežno srečajo in za delček sekunde ostanejo ujete v pogledu. Vname se rahla iskra. Sem gospe doktor slučajno všeč? Že vem, povedal ji bom svoje najbolj umazane skrivnosti in to da čakam na njo, to jo bo ohladilo, če jo sploh zanimam. Moje besede so postajale vedno bolj intenzivne, surove, poetične. Odločno sem lomil vse tabuje, na dan je prišlo tudi tisto kar še nisem povedal nikomur. Umazano, sprevrženo. Očala je odložila na mizico poleg sebe, s prsti si je popravila lase, nagnila se je naprej. Prekrižal sem roke, naslonil sem se nazaj, prešel sem v obrambno držo. Besede so še vedno lile iz mene. Pomaknila se je še bliže meni. Jo palim? Ne vem zakaj nisem nehal, zakaj se nisem vstal in odšel, saj vendar čakam na njo, ampak ko imaš pred sabo kot tigrico plazečo se vročo malo več kot tridesetletno psihologinjo…Planila je name, naenkrat sva bila na kavču. Njene prsi sem začutil na svojih. Sekalci so v trenutku strasti silovito treščili. Ugriznil sem jo v ustnico in jo odrnili, sledil je globok vdih. »Kaj?« Oh, ko bi le vedela kaj. »A nočeš?«. Na obrazu se mi je izrisal nasmeh. Morate razumeti da se do tedaj še nisem znašel v taki situaciji. To so sanje skoraj vsakega moškega. Kako klišejsko, seksi psihologinja ena na ena s pacientom. Kaj pa ona? Ma jebeš.

Nasmeh je prešel v resen pogled. Glava je bila prazna, prazna kot še nikoli prej. »Sprosti se, vem kaj hočeš«. Bodite tiho. Sploh več nisem razmišljal, navalil sem na njo. Oblačila so frčala po zraku, njena očala je iz mize zabrisalo na tla »Sranje!«. Kam greš? Potegnil sem jo nazaj. Obstala sva v pogledu. Možgani se vklopijo nazaj. Kaj pa ona? Ne zdaj samo ne zdaj prosim, sranje. Ogenj v njenih očeh se je vedno bolj iskril, izgubil sem v njih. V moji glavi je nastala črnina. Kaj sem sploh razmšljal? Ok, gremo dalje. Položil sem jo kavč in ji začel slačiti pajkice. Najraje bi jih samo raztrgal na pravem mestu in ostalo pustil na njej. Roke so počasi in nežno odkrivale poti po njenih gladkih stegnih. »Daj me že, kaj čakaš, daj ga not!« Ok, ok, sori no. Obrnila se je in se postavila na vse štiri. Zastal mi je dih. Ah, življenje je lepo. Kavč je postajal premajhen, znoj se je lepil na usnje. Prijel sem jo in celo njeno majhno pojavo prestavil na mizo. Na očala, daj si jih gor. »Aaaa, tvoj fetiš na očala?« V bistvu bolj na hipsterke. »O tem se še bova pogovorila.« A se ne pogovarjava zdaj? »Recimo da se ja.«

Vroča zabava se je nadaljevala na naslonjaču. Nerodno sva krilila in poskušala obdržati ravnotežje a sta se najini telesi znašli na tleh. V navalu smeha sem se odkotalil na mehko preprogo. S prstom sem ji pokazal naj mi sledi. Še vedno nisem imel pojma od kod vsa ta moja vnema, odločnost, surovost in strast. Vedel sem da imam to v sebi, niti pomislil nisem da bo to udarilo na tak fenomenalen način. Zadihana se je zvrnila z mene. »Vau, hvala gospodič, to sem rabla!«. Amm, ni problema, gospa doktor. »Še vredu da je moj mož v Franciji«. Mhmmm… Čakaj malo…kaj? Eh, jebeš, I just had sex, best sex ever!

Od nekje se zasliši tisti kitajsko-indijski zvok. To pa je bilo hitro. Nasmehneva se in strmiva v strop. »Veš, tista frajla o kateri si mi prej govoril mi je zadnjič govorila o tebi.« Postane mi vroče, srce začne razbijati. Res? Sicer pa, zakaj mi to pravite? Kaj pa zaupnost med pacientom in psihologom? »Eh, to je precenjeno. Sicer pa, a si ne želiš vedeti kaj je govorila o tebi? Naredila sem izjemo ker sem videla kako govorita en o drugem, še posebej glede na to da sta se samo enkrat videla, za par sekund.« Bom jo raje sam vprašal. »Samo bodi previden, punca je zlomljena, ne vem če jo bo dalo tako zlahka sestaviti nazaj«. Hvala za nasvet. Zakaj pa ste potem navalili na mene če ste vedeli za naju? »Naju? A sta že par al kaj?« Sej veste kaj mislim. »Ja glej, ženska sem, imam svoje potrebe. Poleg tega pa sem ti hotela pomagati, razumi to kot del terapije. Sam si prišel k meni in mi govoril o tem da imaš probleme z ženskami. Problemov nimaš, samo ne veš še kaj ti paše. Zato sem danes prišla v pajkicah, skodranih laseh in z očali. Se ne spomniš kaj si mi pripovedoval?« A to delaš, mislim delate z vsakim? »Samo s tistimi katerim se da pomagat. Nimaš pojma koliko je totalno zjebanih ljudi. V bistvu si eden redkih. Pa lahko me tikaš.« Kaj pa ona? »To pa jo kr sam vprašaj«. Ja ti si načela to temo, če si že kršila temeljno načelo mi še lahko poveš. »Sem ti že povedala, težka bo, z njo treba ravnati zelo nežno.« Zakaj se počutim krivo ker mi to praviš? Imam občutek kot da jo bom izkoristil. »Fant, izklopi glavo, povabi jo na čaj.« Malo si kontradiktorna. Praviš mi naj pozabim na to, ampak si mi to ravno povedala. Ista fora kot da mi rečeš da naj ne razmišljam o zelenem slonu. »Glej, zdiš se mi fajn dečko, hočem ti samo pomagat. Hočem ti spraznit glavo da boš lahko nadeljeval, ali z njo ali brez nje, poleg tega pa si med tem še nabereš kilometrino. Če veš kaj mislim«.

Ravno ko sem od hladu na tleh dobil kurjo kožo je zazvonil domofon. »To  je ona veš«. Sranje. Hitro pobereva in nase navlečeva vse kar je prej padalo z naju. »Pridi gor« Zakaj si jo že poslala gor? »Kaj jo naj pustim čakat al kaj? Alo frajer, pulover maš narobe oblečen«. O pa res. »Se vidiva naslednjič?« Te pokličem. V istem trenutku odpreva vrata. Ko vstopiva v hodnik se tistem trenutku prvič danes prikaže sonce. Vem, pocukrano. Ampak prisežem, tako je bilo. Drug drugemu se nasmehneva. »Zdravo«. Zdravo, emm te lahko malo zmotim? »Ja?« Maš slučajno po tem kaj časa? »Zakaj?« Amm, za en čaj? Kavo? Ali dve? »Ja valda« Pol pa grem jaz malo okoli pa se dobiva tu čez…kako uro recimo? »Ok, super«. No fajn, It’s a date. Emm ja hmm, nisem mislil… »Ok ok, It’s a date then«.

No, to pa je šlo dokaj dobro. Mislim da sem na sebi še večji nasmešek kot pred tem ko je pred mano vzdihovala napol gola gospa doktor. Zaprl sem vrata in bežno slišal. »Zakaj tu not diši po seksu?”.

Sranje…

  • Share/Bookmark


11 odgovorov v “Ognjena črnina”

  1.   Svoboda pravi:

    Svobodin okus.. yes yes :D

  2.   pametnarit pravi:

    Nice taste. :P

  3.   NuckinFuts pravi:

    Tvoje pisateljske sposobnosti so naravnost neverjetne. Moar! :mrgreen:

  4.   Chemfusion pravi:

    NuckinFutsove besede x 2 :mrgreen:

  5.   pametnarit pravi:

    Oh you two…stop it… :mrgreen:

  6.   Libertas pravi:

    Če bi me neslo v drugo smer, kot sicer me … Bi verjetno imela podoben fetiš. Hudo. :D
    Ena boljših stvari, ki jih berem v zadnjem času. ;)

  7.   Tanč pravi:

    nekaj manjka…

  8.   maia pravi:

    We want more! :)

    Btw, ko bo šlo tole vse skupaj v knjigo in bo prodajna uspešnica, ti delam zastonj PR. Častna! :)

  9.   pametnarit pravi:

    @Libertas, heh ^^ tenkju, bom nadaljeval po svojih najboljših močeh. ;)

    @Tanč, jap, ti na mizi zraven gospe doktor. ;)

    @maia, and you wil get it. ;)

    Te držim za besedo! :P

  10.   Ericsson pravi:

    A lahko naslov od te psihologinje ;D

  11.   Pametna Rit » Ognjena črnina pravi:

    [...] Telo mi je mrazil čuden občutek ki ga je vsake toliko časa prekinil val vročine. Hlad je padel med beton, kožo je ježil rahel vetrič. Sonce se je v daljavi počasi utapljalo samo vase. Nepremično sem z zaprtimi očmi strmel v nebo in užival v zadnjih sončnih žarkih. Čez čas sem se zavedel da stojim sredi ulice. Z nasmehom na obrazu in rokami v žepu. Odprl sem oči. Za trenutek se mi je zdelo kot da sem izgubil zavest. Deja vu. Počutil sem se lahkega, praznega. Kaj za vraga se je pravkar zgodilo? Občutki so še vedno v višavah, realnost samo čaka da jih trešči na tla. Zmedeno gledam okoli sebe. Počutim se kot da sem na vrtiljaku. Ljudje kot mravlje en za drugim živčno teptajo tla, vsem se nekam mudi. Zdi se mi kot da sem edini ki mu čas prizanaša, kot da tu stojim že tisoč let. Pogledam na uro a si ne zapomnim, pogledam drugič, vem še manj. Končno se za trenutek zberem in pogledam tretjič. Minilo je komaj sedem minut. Kam zdaj? Mesto ki sem ga poznal kot svoj lasten žep je nenadoma postalo tuje. Mrak je počasi spreminjal pokrajino pred mojimi očmi. Spet se mi je zdelo kot da sem v transu, brez občutka. Čas in prostor nista pomembna. Poskušaš se zbrati a misli so višje od tebe. Skušajo splesti rdečo nit,  v celoto povezati nekaj, kar se še ni zgodilo. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !