Ni je bilo lahko dobiti v moje roke. Do zdaj mi je skorajda vsaka padla v naročje. Kot da bi šlo za nek čuden dogovor med mano in vesoljem. Bila je prva za katero sem se res potrudil in mislim da je tudi zadnja. Pot do tja je bila posuta z bodicami in žerjavico. Jaz sem bil bos. Pred njo sem se prvič v življenju počutil gol, razkrit do popolnosti, brez kančka sramu.

Živčno sem stopal po mestu. Bilo je hladno, sonce se tistega dne še ni prikazalo, upal sem da se bo prikazala ona, samo zaradi tega sem šel nazaj…in še zaradi par umazanih skrivnosti ki sem jih držal v sebi. Bil je eden tistih dnevov ko se enostavno ne počutiš popolnega, ko baterije niso do konca napolnjene. Obutek imaš kot da možgani potrebujejo par dodatnih sekund da dojamejo kar se dogaja okoli tebe. Mračnost vremena to še samo stopnjuje. Veter je rezal v kosti in kljuboval mojim lasem. 5 minut pred ogledalom je bilo zaman. Kot ponavadi sem se premalo oblekel, hotel sem zgledati kul, da opravičim tisti listek o katerem sem razmišljal cel teden, pa ne toliko o listku, bolj o njej. Kaj ji naj rečem? Kaj pa če ji je listek bil bil kul? Ali je nasmeh pomenil to da me razume? Ali naj bom jaz, ali kul jaz? Ali naj oblečem kavboke ali črne hlače? »Kakšen stil je že imela? Sranje, ne spomnim se!« Spomnim se samo njenega objokanega obraza in nato popolnega nasprotja. Zanimivo kolikokrat sem hotel biti nekdo drug. Nekdo ki je bolj smešen, prijazen, uvideven, miren, nekdo ki ugaja, nekdo ki je enostavno kul. Ampak to vse sem bil jaz. Tega skozi najstniška leta ne dojameš, misliš da moraš biti nekdo drug. Čez čas se ta dva jaza spojita v celoto, nimaš več razloga da si nekdo drug. Ampak tudi ko si starejši seveda skušaš zgledati najbolje. Kot pristaš minimalizma sem nase navlekel belo majico, sivi pulover, temne kavbojke, usnjeno jakno in allstarke, na izi, tak kot sem.

Živčnost na poti je naraščala, čutil sem da se znojim. Stiskal sem pesti, pokal sem si členke. Spretno sem se izogibal množicam ljudi, občutek sem imel kot da vsi strmijo vame. Ustavil sem se pred prehodom za pešče, globoko sem vdihnil. Za trenutek se mi je uspelo umiriti. Topla sapa se je ustavila mojem vratu, nejevoljno sem pogledal nazaj. Visoka pojava se je za korak odmaknila. Nadaljeval sem razmišljanje o tem kaj bom danes povedal psihologinji…

Pozvonim:

Prosim?

– Amm ja, naročen sem za zdaj.

Super, ti si, no pridi gor.

»Super? A me ni zadnjič vikala? No sej, tak star pa tud nisem«. Živčnost se je spremenila v navdušenje. Še malo pa bom jo videl, če. Tiste stopnice sem pretekel kot za šalo. Zadihan sem odprl vrata čakalnice, no čakalnice, bil je ozek hodnik s parimi stoli na katerih trenutno ni bilo žive duše. Spet se je slišal tisti kitajski zvok, morda je bil indijski, nisem prepričan. Iz sobe je stopil starejši par, malo čez štirideset, ves razočaran, poklapan. Pogled osredotočen na tla, med njima meter prostora. »Ma jebiga«, sem si rekel. Izza vrat pokuka gospa doktor:

Pridi.

Nekaj je bilo drugačnega na njej, to sem opazil takoj. Rjavi skodrani lasje… »a niso bili prejšnji teden ravni?«. Bleda lica so dobila barvo, tanke ustnice so dobile volumen. Na nosu so počivala hipsterska očala, predvidevam je imela zadnjič leče. Kljub temu da sem prejšnji teden bolj kot ne gledal in govoril v prazno, sem opazil da ne zgleda slabo. Vstopil sem v sobo. Obrnila mi je hrbet. Pogled se mi je ustavil na njeni zadnjici, za trenutek sem obstal. »O. Moj. Bog. Pajkice. O super, stoji mi.« Nerodno sem se usedel in prekrižal noge da bi zakril napete hlače, brez uspeha, videl sem kje so se ustavile njene oči. Mislim, da se mi je od strahu skrčil. Srce je za trenutek poskočilo. »Zberi se!«. Postalo mi je vroče. Vem da sem zardel. Njej je rutinirano ušel samo nasmeh. Svinčnik ki se valjal med njenimi prsti je obstal v njenem ugrizu. Napetost bi lahko rezal z nožem.

No, kaj pa mi boš danes povedal?

– Emmm, ja, hmm…kak ste?

  • Share/Bookmark


3 odgovorov v “Ognjena črnina”

  1.   Svoboda pravi:

    Opala, a to so resnični dogodki? :P

  2.   Rubin pravi:

    Kakšno zvezo pa ima ta članek z naslovom Nov uspeh ravenskega boksa ?

  3.   pametnarit pravi:

    @Svoboda, nekaj je bazirano na resničnih dogodkih/karakterjih nekaj pa ne. :P
    @Rubin, mimam pojma…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !