Kakšna je moja zgodba? Ma saj veste. Tipični asocialnež, čeprav ne mara te oznake. Priljubljen pri puncah ampak nikoli ni našel tiste prave, nikoli si ni upal. Je bilo par izjem, ampak nič posebnega. Devičnik do svojega dvajsetega leta. Edinec. Odraščal v samoti, bolj kot ne brez kolegov. Družbo mu je delal virtualni svet in surrealnost. Dober po srcu, vedno pripravljen pomagat. Vedno dobre volje. Ne kadi, ne pije, ne ponočuje. Utopist. Romantik. Realist. Pesimist. Flegmatik. Vsega po malo. Ljubitelj serij, stand-up komikov in filmov. Odličen glasbeni okus. Upornik po duši.

Življenje je bilo kljub večim padcem kot vzponom lepo. Hodil sem na faks. Delal za vikend. Užival v tistem kar sem imel najraje. Tek, hrana, serije, glasba, samota. Živel sem pri starih, imel sem dostojen avto, dovolj denarja za manjši luksuz. In to je bilo to. Dan za dnem, del za delom, kilometer za kilometer. Kaj mi je manjkalo? Bližina, dotik. Tako kot večina nas sem živel in še živim v ljubezenskem idealu. Iskal sem perfekcijo. Zato nisem bil zmožen raznih one night standov, ali pa imeti prijateljice samo za mesene užitke Nisem se držal pravil. Prehitro sem postal navezan. Takoj ko mi je uspelo, če mi je uspelo, kar ni bilo velikokrat, se je začel masaker možganov s strani srca. Ironično so se moji problemi začeli in končali pri seksu.

Sčasoma se se je moj uporniški in romantični jaz začenjal vedno bolj poglabljati sam vase, iskati rešitve za probleme ki jih sploh ni bilo. Popolnoma sem ponotranjil svojo teorijo da je pred človeštvom samo še kakšno leto ali dve udobnega življenja. Nato pa bo počilo, in to zelo. Torej bi po tej logiki moral izkoristiti vsak trenutek ki ga imam, kar je seveda šlo navzkriž z mojo komforno laidback držo ki sem jo fural celo življenje. Kako naprej? Rekel sem si: »Pa dajmo probat«. Postajal sem vedno bolj odločen, začel sem pijančevati, zapletal sem se v čudne ljubezenske trikotnike. Začuda sem postajal vedno bolj priljubljen. Na faksu sem bil malo pod vrhom. Vsi so bili navdušeni nad mojo novo držo. Čudilo me je kako malo je bilo potrebno za uspeh. Bal sem se, da bo vse skupaj preraslo moj moralni kod. Bal sem se da bom postal nekdo drug, po meri drugih. Bal sem se da bom zavrgel vse vrednote, ki so me prej definirale kot dobrega človega. Zato sem se umaknil v svoj brlog. Vedno bolj sem razmišljal kaj bo z nami, kaj bo z mano. Kdaj bom spoznal tisto pravo? Kdaj se bomo končno uprli sistemu. Vedel sem da se znotraj te črnine ki me obdaja skriva ogenj, ki samo čaka da izbruhne z vso svojo močjo. Kako ga spustiti na plano? Kako lahko en človek spremeni svet?

Misli so žgale kot žerjavica. Bolečina je postopoma postajala neznosna. Kdaj bom končno zadovoljen, kdaj bom našel perfekcijo? Kdaj bom zadovoljil svoj ego? Svoje misli? Svojo glavo? Ko več ni šlo dalje sem se enostavno zlomil. Sesedel sem se sam vase. Solze jeze in obupanja so tekle v potokih. Tudi svoboda ob teku ni več pomagala. Niti nežni žarki jesenskega sonca, ki so me božali po obrazu ko sem korak za korakom jadral skozi veter. Tudi moj venomer pozitiven značaj je usahnil. Mislil sem da sem na koncu. Ni bilo prvič, da sem pomislil da bi končal s svojim življenjem. Ampak toliko dostojanstva še mi je ostalo. Kolikokrat sem si že rekel da bo bolje. Hotel sem se znebiti svoje kože, kot kača, začeti sveže.

Dovolj sem imel ljudi, dovolj laganja, debilizima, potrošništva, praznih objub, kulture, družbe, vsega. Bil sem kot lonec kateremu bo počasi odneslo pokrovko. Saj sem se zlomil. Ampak kaj sledi potem? Sestavljanje nazaj, koža je trša, občutki so za silo pomirjeni. Samo svojemu potrpljenju se lahko zahvalilm da se nisem zlomil do konca, da sem se lahko sestavil nazaj. Svet ni pravičen, ljudje niso pravični, država ni pravična. Kaj je res in kaj ne? Kaj je prav in kaj ne? Ali smo na Zemlji sami? Religije, sovraštvo, lakota, pranje možganov, ožemanje narave. Te stvari kot bodice načenjajo tvojo kožo. Hočeš čutiti bolečino drugih, ni ti vseeno, hočeš čutiti vsaj nekaj. Ker do zdaj nisem čutil nič, razen glasbene omame. Čutil sem nekaj, ampak ne vem kaj. Nekaj je še bilo razen občutka napetih hlač.  Kot da bi me nekaj stiskalo v srcu in trebuhu. Kaj je to? Je to ljubezen? Je to zatrapanost? Kaj? Hotel sem samo nekaj čutiti, da vem da sem živ. Bolečina pride in gre, užitek pride in gre. Hotel sem samo svojo popolno žensko, svoje popolno življenje. Imel bi fancy minimalistično črnobelo stanovanje, vozil bi Minija z 211 konji, na jugu Francije bi med ulicami vijugal z vintage Vespo, v postelji bi se zbudil z njo, z mojo bodočo žensko, z mojo popolno žensko. Bila bi popolna. Skupaj bi gledala serije in filme. Všeč bi ji bila ista glasba kot meni. Vedno bi bila skupaj, v objemu, drug ob drugem. Všeč bi ji bila hrana ki bi jo skuhal, z mano bi se šla tuširat ko bi končal s tekom ali dviganjem uteži. Samo bila bi, v nekem času in prostoru. Sama, brez drugih. Pa niti ne vsega tega, ampak samo neko dušo. Da jo lahko držim v svojih rokah, da lahko čutim njeno dihanje in njen utrip srca. Samo to. Samo nekoga ki bil tam ko bi ga potreboval. Nekoga s katerim bi se lahko v miru napil.

Kako sem imel vse naštudirano. Nehal sem šteti kolikokrat sem sanjal da sem zadel na lotu. Da sem imel vse. Da sem seksal vse povprek in imel pod sabo ne vem koliko ljudi. Pravijo da so sanje tisto kar si res želiš. Moje sanje so bile plehke, ampak navsezadnje sem samo človek, izoblikovan od staršev in pokvarjen od sistema. Bil sem kot vsi drugi, ampak tako drugačen. Potreboval sem pomoč.  Rekel sem si: »Ali si pomagam sam ali pa pomoč poiščem drugje«. Samemu sebi sem pomagal že prevečkrat, če bi temu lahko rekel pomoč. Zato sem vstopil v tisto sobo, in ko sem stopil korak naprej, sem zagledal njo…takrat se je moj lov na perfekcijo končal…

  • Share/Bookmark


4 odgovorov v “Ognjena črnina”

  1.   Stric Marč pravi:

    Popolni človek ne najde ženske svojih sanj. Saj je tako popoln, da jo ne rabi. večina ljudi pač išče nekaj, kar od njega zahteva okolica, ponotranjena merila in lastna slabost. Zveza je lahko odlična, če se v lastnostih dopolnjujeta in dosežeta popolnost kot par. V večini primerov ni tako, pa vendarle še kar shajamo. Svet ni idealen zato je pomembno, da ohraniš v svoji notranjosti neke idelale in da preko hobijev ( če poklicno ne gre) del afirmacije svoje notranjosti. Samomor pa naj ostane kot zadnja možnost umika. Ko jo zapraviš, ni možnosti popravnega izpita.

  2.   Ericsson pravi:

    Ej model, dej še men eno tako zrihti :)

    No pa malo bol zares. Opažam da sem ravno v takšni situaciji kakor ti. Že od malega… drugačen, z to napako, da za razliko od drugih (preveč) razmišljam s svojo glavo. Razlika med nama je, da sem sam ravnokar diplomiral pri 21 letih. Glede punce pa je bilo nazadnje tako, da preden sem ugotovil s kako super sošolko sem bil vsak teden 2 leti skupaj v razredu, si je ona našla fanta.

    Ko sem diplomiral sem se predvsem vprašal “a to je to?” Ves čas sem se gnal in sedaj je to mimo. Kaj pa zdej?

    Trenutno se mi je povsem odpelo. Namerno počnem stvari, za katerih “nočem” oz. za katere je bil izgovor pomanjkanje časa zaradi študija. Uglavnem dogaja :D

    Punce pa ni, ampak “sej bo jutr bolš”.

  3.   Libertas pravi:

    Problem je, da tudi me (ali pa vsaj jaz) tipov sploh ne opazimo ali ne gledamo kot potencialne fante, dokler ti jasno/jasneje ne izrazijo naklonjenosti. Pač ne posvečaš pozornosti temu.
    Torej – kar pogumno. Pa ne panicirat in mrzlično iskat punce; ko najmanj pričakuješ, se pojavi. Pa saj si sam napisal v prejšnji Ognjeni črnini. :)

  4.   LittleSweetie pravi:

    Zanimiva objava. Mislim, da se v določenih delih le-te najdemo notri prav vsi. Sam sem bil skoraj isti, le s to razliko, da sem si v glavi dodelal, da perfekciji ni oziroma kakor moja boljša polovica pravi “there is always room for improvements”. Če iščeš eno, ki je v vseh pogledih popolna in brez napak…ah ja, ne bo ti uspelo, ker ne obstaja. Imamš jih sam in ima jih ona (napake namreč). Vse kar je treba naresti je to, da “zagrabiš” tisto, ki ti daje pravi občutek…tisto ko enostavno veš “ona je prava”… to čutim sedaj ob svoji The One. ;)

    @Libertas
    Se ne bi mogel bolj strinjati z izjavo “ko najmanj pričakuješ, se pojavi” :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !