Obožujem jo gledati kako se oblači. Kako počasi zakriva svoje obline. Ne nasitim se je. Ve da jo opazujem. Ve da jo obožujem. Prsi počasi le dobijo podporo, čeprav je ne rabijo. Raje sem če je nimajo. Rob modrca se ustavi na robu ognjene črnine. Ne vem s čem sem si zaslužil to perfekcijo. Črne čipkaste hlačke počasi in nerodno polzijo po kratkih a božanskih nogah, za trenutek se pri stegnih napnejo in sekundo kasneje zakrijejo orožje s katerim obvlada moj svet. Obrne se in nagajivo pobere mojo črno srajco ter si jo počasi in z občutkom nadene. Zapne si jo le toliko da zakriva njeno venomer gladko, po kokosu in vaniliji dišečo kožo. Najraje bi jo pojedel.

Si ziher da ne boš kave, ups, čaja, ni več toplo zunaj.

– Ne draga, ne bom, koliko še imava časa?

Nisem tvoja draga, dragi, saj nisva poročena.

– Daj povej koliko je ura preden te še enkrat vržem na posteljo.

Dobre pol ure še imava.

–Greva jest?

Da dragi.

Nisem si mislil da nama bo uspelo.

Nikoli ne bom pozabil trenutka ko sem jo prvič zagledal. Stopal sem iz sobe ko se je pred mano risala majhna in košata podoba, mogoče malo starejša od mene. Koža na licih se ji je svetlikala od solz ki so kot slap lile iz nje. Ozek pas solza so kot reko zajezili črni madeži. Oči so bile hladne, a jaz sem začutil toploto od glave do pet. Iz slušalk se je slišala znana melodija. Po roki ji je lezla ognjena črnina. Hotel sem jo imeti. V počasnem posnetku sva se spogledala. Iz lista ki ga je držala v rokah sem uspel razbrati njeno ime. Kako nebi, če pa je bilo načečkano vse povprek. Na tem mestu je dobro da povem da sem ravno končal svojo s prvo uro pri psihologinji. Počutil sem se fantastično. Rabil sem samo nekoga, ki mu lahko odkrito povem vse umazanije in probleme ki so tičali v moji glavi. Asocialnost, problemi pri ženskah, neheno mletje v glavi, nezmožnost izklopa glave, nenehne debate z alter egom, bolane misli. Nihče ni vedel da sem tu. Skrbno sem izbral ta prostor. Nihče ne sme vedeti. Priznal sem si da imam problem. Za to sem bil celo pohavljen, celo bonbonček sem dobil. Rekel sem si: »Eno uro, nič več«.

Pogovor pri psihologinji je potekal čisto tako kot sem si predstavljal. Prvo kaj sem zagledal je bil kavč in komaj sem čakal da se vržem na njega, dam roke za glavo, noge za rob in strmim v strop medtem ko iz mene lije epski monolog. In tako je bilo, približno. Sedel sem na udobnem naslanjaču in govoril. Nisem si upal vprašati če lahko sedem na kavč. Kako tipično od mene. Ko se je ura iztekla sem utihnil, ker je od nekje po kitajsko zadonelo. Še zdaj nimam pojma od kje. Gospodična, ki po moji oceni ni bila kaj dosti starejša od tridesetih let, se je iz kimajočega psa, saj veste , tistega v avtih, spremenila v dominantno figuro in mi predala listek na katerega je že davno nekaj napisala. Listek sem obrnil, na njem je pisalo. »Manj porničev, fanté«. Duhovito res. Ušel mi je smeh. Vstal sem in nakazal svojo smer proti vratom.

Se vidiva naslednjič?

– Težko verjetno, saj ste napisali kaj je narobe z mano.

Fant, to je samo začetek.

– Adijo!

V pogledu sva ostala ujeta malo več kot trenutek. Čisto sem pozabil sem da imam v roki ta listek. Strmenju je sledil kratek pogled navzdol. Sranje, videla je! Na njenem obrazu se je narisal velik nasmeh, obrisala si je solze in zmajala z glavo, češ, kako malo je potrebno. Postalo mi je vroče. Pomežiknila mi je in se vrnila k čečkanju svojega imena. Obstal sem, v sramu in začudenju. Še sam ne vem kaj sem si takrat rekel. Zmedeno sem zakorakal ven.

Nisem imel pojma da me bo rešila…

  • Share/Bookmark


4 odgovorov v “Ognjena črnina”

  1.   NuckinFuts pravi:

    I like where this is going.

  2.   Medea pravi:

    You can write boy! Všeč, zelo ;)

  3.   pametnarit pravi:

    @NF, me too. :Đ

    @Medea, thanks. ;)

  4.   Svoboda pravi:

    Opalaaaa :D I like ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !