Arhiv za November, 2012

Z lenimi in brezvoljnimi koraki sem teptal granitne kocke pred sabo. Vsak korak je bil mučen, vsak vdih skoraj boleč. Dišalo je po snegu. Ta vonj mi je vedno bil všeč, ker me je spomnil na na vonj naše kleti. Neka  nedefinirana mešanica vlage in ostalih skrivnostnih sestavin. Zima se bliža. Že dva tedna je bilo oblačno, turobno. Zdi se, kot da delujem na sonce, kot da moje celice nujno potrebujejo topel vir svetlobe. Pogledoval sem proti nebu v sivino ki ji ni konca. Nekje na sredi poti sem se spomnil kam sem namenjen. Bil je petek, ki mi že dolgo ni pomenil nič. Drugi se ga veselijo, zame petek pomeni 6 ur trpljenja na dveh kvadratnih metrih prostora, kjer sem se s svojimi prisilnimi nasmehi počutil kot suženj sistemu. Hotel sem pobegniti, daleč vstran, pustiti vse za sabo. Kljub vsemu pa je to bil dan, ko je bila na sporedu gospa doktor. Koraki so postajali hiterjši in voljnejši. Že sama misel na to kaj me čaka je bila dovolj da sem si moral vsake toliko časa moral popraviti hlače. Ličnice so se vdale prijetnim mislim. Kaj me čaka danes?

Ustavil sem pred stanovanjem in pogledal gor. Kljub temu da ni bilo sonca me je svetloba v trenutku zaslepila. Kaj bi dal za očala. Na oknu se je izrisala podoba gospe doktor. Kodrasti lasje, globok dekolte, očala. S kazalcem je navihano pokazala naj pridem gor. Nadležen zvok mi odpre vrata v nov svet, v svet realnega jaza. Kjer sta alter ego in jaz eno, kjer ni pretvarjanja in laži. Preskočim tistih par stopnic in se narišem na vhodu. Hodnik je sameval. Iz sobe se je bilo čisto na tiho slišati žensko kramljanje. Nova pacientka? Možno. Ampak glas je bil znan. Gospa doktor odpre vrata in me z divjim pogledom usmeri v sobo. Poln energije se zaženem v sobo kjer me na tla pribije njen obraz. Telo preplavijo ognjeni občutki. Po čelu spolzi kaplja potu. Kaj za vraga? Ostanem brez besed. Pogledam gospo doktor in njo. Sobo za par sekund preplavi ostra tišina in napetost. Cmok v grlu postaja nevzdržen, dlani vedno bolj potne, po hrbtu me pikajo mravljinci. Tišino prekine moje jeclanje. K…k..kaj? Gospa doktor se vsede, prekriža noge in zamahne z roko. »Pridi, vsedi se, ravnokar sva se pogovarjale o tebi. Meni še vedno ni bilo nič jasno. Ona me pogleda in se nasmeji. »Vsedi se k meni no. Kaj si tak prestaršen? Jaz, amm…zakaj smo vsi trije v sobi? »Kaj si tak živčen?« Pridi k meni no. Moje misli so bile v ognju. Ali vesta ena za drugo? Sranje, v kaj sem se spustil, zakaj vedno jaz, zakaj jaz, to ni fer. Gospa doktor si počasi odpne majico, gumb za gumb. »Kak si?« Ammm. Izpod srajce pogledajo polne prsi, ujete v čipkasto črnino. Od nekje se njena roka znajde na mojem kolenu in počasi polzi navzgor. Gospa doktor odstrani svojo srajco iz svoje kože in jo zabriše na tla, njena hipsterska očala počivajo na nosu, njene oči pa se ustavijo v mojih. Če bi pogledi lahko ubijali.

Z leve strani se zasliši nežni šepet. »Zdaj si najin«. Okej…kaj? Še manj mi je jasno kot prej.  Je to test? Se to res dogaja meni? Čakaj…kako? Njeni prsti polzijo po mojem licu, po kavču se igrivo zapelje bliže meni, spretno in prej kot bi mignil se znajde v mojem naročju. Z obema rokama mi dvigne brado, njeni, prej nikoli rdeči nohti se zarinejo v moja lica in potujejo navzdol. Razgrete ustnice pristanejo na mojih, jezik igrivo a odločno vstopi in se zaplete v strasten ples. Za trenutek se mi zvrti. V ozadju slišim korake gospe doktor. Počasni, zapeljivi. Ko njeni zobje iz ječe spustijo svojega ujetnika se mi prikaže cela pojava. Oči počasi polzijo od spodaj navzgor. Črne pete, mrežasti vzorec ki se nenadoma ustavi pri popku, čipkasta črnina. Od lepote me stisne v prsih. Nagajivo pomežikne in mi reče: »še pridem na vrsto«. Odprta usta si zopet prisvoji ona. Trenje ki ga povročajo hlače postaja nevzdržo, vse na naju je odveč. Majica eskpsresno zgine z mene. Divje zabiča z lasmi in začne svojo pot navzdol. Rdeča šimnka pušča vroče sledi na mojem telesu. Ne prav nežno zagrize v mojo kožo. Telo mi zadrhti. V glavi vlada tema, šok se še ni polegel. Zaprem oči in se prepustim momentu. Njene oči čutim v svojih. »Poglej me«. Kaj? Skoraj bi lahko rekel da se iz njene modrine vali dim. »Nisi pričakoval tega ne?« Eh, res?  Z rokami jo prestavim poleg sebe in v svoje naročje povabim gospo doktor. To se ne dogaja meni. »Ja pa se«. Naj to štejem kot del terapije? »Recimo«. Njeno telo pristane v moji domeni. Poljubi me še bolj divje od nje. S kotičkom očesa vidim da je njena modrina dokočno zagorela. Gospo doktor močno primem za stegna, njeni zadnjici dam rahlo vzpodbudo. Njene roke se ovijejo mojega vratu. S samemu sebi prenestljivo močjo jo dvignem in priitisnem ob vrata. Njena desna roka jih spretno zaklene. Ugrizne me v ustnico, črne petke treščijo ob tla, roke popustijo, nežno pristane na tleh in me prilepi ob vrata, katerih hlad me zmrazi na mojem razgretem hrbtu. V ozadju se približuje ona, gola perfekcija. Koraki si križoma in zapeljivo sledijo en za drugim. Še vedno ne morem verjeti da je to res. Bliže kot je, bolj se na njenem obrazu riše nasmeh. Gospa doktor se je znašla na kolenih. Njen pogled me ubija. Hočem jo, za vsako ceno. Čas se upočasni, zdi se kot da si bereva misli. Njen obraz se bliža mojema, zaprem oči. Nagajivo me poljubi na lica, prst pristane v mojih ustih in za trenutek ostane ujet. Njena dlan polzi vedno bolj navzdol. Pogledam predse in nato navzgor. Oči mi obrača kot še nikoli, telo preplavi vročina. Sistem se za trenutek ustavi…

Odprem oči…

Pred sabo vidim samo belino ki ji ni videti konca. Kje sem? V belini se nekaj premika. Telo je še vedno v ekstazi. Ko se končno zavem sveta okoli zaslišim znan smeh. Pogledam predse in dvignem odejo. Zagledam par modrih oči in razkuštrane črne lase. »To je pa bilo hitro, kaj si kaj takega sanjal?«.  O ja, naš prvi ples, se še spomniš? Njeno golo telo se igrivo vleže zraven mene, naslonjena na komolec me pogleda. Zadnje čase veliko mislim na njo. Se ti zdi prav kaj sva naredila? »Morala sva, ni bilo druge rešitve«. Mnja, mogoče pa res…ziher si lačna, kaj boš?

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Telo mi je mrazil čuden občutek ki ga je vsake toliko časa prekinil val vročine. Hlad je padel med beton, kožo je ježil rahel vetrič. Sonce se je v daljavi počasi utapljalo samo vase. Nepremično sem z zaprtimi očmi strmel v nebo in užival v zadnjih sončnih žarkih. Čez čas sem se zavedel da stojim sredi ulice. Z nasmehom na obrazu in rokami v žepu. Odprl sem oči. Za trenutek se mi je zdelo kot da sem izgubil zavest. Deja vu. Počutil sem se lahkega, praznega. Kaj za vraga se je pravkar zgodilo? Občutki so še vedno v višavah, realnost samo čaka da jih trešči na tla. Zmedeno gledam okoli sebe. Počutim se kot da sem na vrtiljaku. Ljudje kot mravlje en za drugim živčno teptajo tla, vsem se nekam mudi. Zdi se mi kot da sem edini ki mu čas prizanaša, kot da tu stojim že tisoč let. Pogledam na uro a si ne zapomnim, pogledam drugič, vem še manj. Končno se za trenutek zberem in pogledam tretjič. Minilo je komaj sedem minut. Kam zdaj? Mesto ki sem ga poznal kot svoj lasten žep je nenadoma postalo tuje. Mrak je počasi spreminjal pokrajino pred mojimi očmi. Spet se mi je zdelo kot da sem v transu, brez občutka. Čas in prostor nista pomembna. Poskušaš se zbrati a misli so višje od tebe. Skušajo splesti rdečo nit,  v celoto povezati nekaj, kar se še ni zgodilo.

Instinktivno naredim korak. Smer je znana. Misli se umrijo, počasi pristanejo v glavi. Globoko vdihem. Vajeti prevzame stari jaz. Nekaj metrov pred mano se naslika bar, prazna terasa, ravnokar se prižgejo luči. Ni lepšega od prazne tearse, še bolje, praznega bara. Sicer ne pijem kave, ampak mogoče se zna današnji dan še zavleči. Optimist pa tak. Moral bi iti na predavanja. Ampak raje zrem v globoko modrino kot pa prenašam masaker možganov. Iz črnine se od nekje vklopi zavest. Neusmiljeno začne mleti. Včasih se zdi, kot da si sam par korakov pred njo. Nato pa pride za tabo. Kot viski. V trenutku strasti ali pa neumnosti narediš nekaj, kaj se ti zdi tisti trenutek primerno. Šele potem razmišljaš o posledicah. S skodelico kave v rokah sem nepremično zrl v praznino. Moj moralni kod je je naredil ovinek. Še vedno sem bil malo lesen, še vedno nisem znal čisto izklopiti glave. Še vedno sem se spraševal kaj je prav in kaj ne. Kako da ne, saj sem samo človek. Spet se mi je zgodilo nekaj, na kaj si sploh nisem upal pomisliti. Vesolje se spet igra s mojim potrpljenjem, ve da ga imam preveč in da se prehitro vdam. Še posebej pred ženskami. Te so moja šibka točka odkar sem odkril svet svoje spolnosti. Znova in znova mi je na misel prišla veriga vprašanj. Zakaj jaz in zakaj zdaj? Zakaj enkrat ne more biti vse preprosto? Vedno je nek twist, vedno življenje naredi ovinek, zaide v drugo smer, v zgodbo doda nove in nepričakovane karakterje. Včasih je bilo preprosto, ampak včasih sem bil sam. Brez prijateljev, izoliran v samoti in neusmiljenju svojih misli. Zdaj je drugače. Zdaj sem se odprl. Znova sem se rodil. Stojim na najvišji gori sveta in kričim v nebo. Kaj pa zdaj? Kaj hočeš od mene?

Pravo vprašanje je kaj hočem od sebe. Svet se podira, država se podira, sistem samo čaka da se sesuje sam vase. Kaj hočeš? Ali boš pustil vse skupaj za sabo? Se boš spet zaprl pred svetom in ljudmi ki ti hočejo pomagati, ki hočejo biti s tabo ko se bo Zemlja prepolovila na pol? Alter ego vleče v eno smer, vest v drugo. Eno je iluzija, drugo je realnost. Ampak tudi iluzija je lahko resnična, če se vdaš v usodo. Kaj mi še ostane narediti na tem svetu? Kaj hočem? Hočem pobegnit pred svetom ki me obdaja, pred Velikim Bratom ki me opazuje. Ampak nočem bit sam. Pot do tja je še dolga. Zakaj vmes ne bi užival? Pozabi na svojo preteklost, začenja se nova era mojega živlenja. Zadnji čas je da počim komforni balonček in se spoznam s tveganjem, adrenalinom, seksom, ljubeznijo in bolečino. Padale bodo glave, mnogokatero srce se bo razbilo na koščke. Čakaj, a nisem to že naredil? In kaj se je zgodilo? Zlomil sem se. Zakaj bi se spet spustil v to? Alter ego je odločen. »Zato ker pred tabo stojita gospa doktor in ona. Ne bodi mevža in enkrat v življenju izkoristi tisto kar ti je dano. Go with the flow. Ugasni glavo, ugasni vest. Mogoče se ti zdi da ti je vse padlo z neba. Še nisi uganil znamenja? Ona je tista s katero lahko pobegneš, njo lahko rešiš. Z njo lahko pustiš svet za sabo«. Kako pa veš? »Vsaj enkrat mi zaupaj. Malo razmisli, kaj je bil tisti občuek ko te je skoraj zmanjkalo ko si jo prvič videl? Kaj ti je gospa doktor malo prej razlagala? Umiri se in bodi to kar si. Ja vem, če boš to kar si boš zafrknil situacijo. Ko boš prišel do zidu globoko vdihni. Bom preklopil«.

Skodelica kave ki sem jo držal je postala hladna. Pogled je še vedno usmerjen v praznino. Telo je nepremično. Za mano se slišijo koraki, tisti zvok ko peta udarja ob les. Nerazločna pojava švigne mimo mene. Zadiši po ženski. »Zdravo«. Mnja, kaj, prosim? Ja o zdravo, kak…? »Preko ceste sem te vidla, sem že mislila da te ne bo.« Joj sori, čist sem se spozabil, dayrdeaming pa to. »Ni panike, vem kako je«. Čas se spet za trenutek ustavi. Ah, lepota pa taka. Mislim da je začutila da je moj pogled prilepljen na njo. Odločno a rahlo sramežljivo se usede. Njene oči se za trenutek ustavijo v mojih, nagne se naprej in se nasloni na komolce. Z nasmehom na obrazu me vpraša: »No torej, kaj pa je s tabo narobe?«.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Nogomet. Šport oboževan po vsej zemeljski obli. Vsesplošno priljubljena igra z žogo se je kot najbolj agresiven virus razširila po vseh celinah. Za žogo se po blatu podijo mali Afričani ki so tik pred zrelimi leti za vojaški rok, za njo se po postgladiatorskem štadionu podijo profesionalne lutke ustvarjene za dobiček kapitalistov in z njo se na igrišču in kjerkoli drugje ljubijo prebivalci južnoameriške celine. Brez dvoma je nogomet najbolj plemenit, opevan, priljubljen, izpostavljen in nadležno-dolgočasen šport. Vseposod ga je veliko, vseposod ga je preveč. O njem se govori doma, v službi, v medijih, v družbi in na družabnih omrežjih, kjer imajo, pričakovano, vsi najbolj polna jajca testosterona. Tako kot njihovi idoli ali smrtni sovražniki na terenu. Razumem zakaj fuzbal sedi na prestolu vseh športov, kjer mu družbo s sramoto dela njegova bolj zanimiva, lepša in inteligentnejša polovica. Atletika namreč. Nogomet je na izi, je sproščen. Traja 90 minut. Velikokrat se ne zgodi nič. Je kot seja našega parlamenta, kjer se velikokrat znajdem v istem položaju kot predstavnica madžarske manjšine, ki sproščeno in produktivno uporablja ta čas za lepotni spanec. Ni ga lepšega. Iz hladilnika si vzameš pir, žena ti prinese čips, noge daš na mizo in akcija. Ženo ali punco pa se tisti večer pusti na suhem. Boge revice si potem v spalnici pilijo nohte in berejo Cosmopolitan. Nogomet je počasen šport. Mislim da tisti, ki kot pribiti sedijo za gromozanskimi ekrani ne prenesejo športov ki so manj prijazni za njihove oči in um. Naprimer košarka, tenis, hokej. Ne, to pa je preveč, boli me glava. Ko pa v kinu gledajo Jasona Stathama ko uleti na jahto in pobije 20 ljudi samo s svojimi kletvicami pa so navdušeni. Ker so besede in metki seveda počasnejši od žoge.

Nogomet je 90 minut prvovrstnega dolgčasa. 20 patoloških narcisov se podi za okroglim mehurjem, med tem ko ostala dva branita svoj dragoceni bunker. Teče kri, lomijo se kosti in očitno so velikokrat na tribunah tudi hollywoodski režiserji ki izbirajo med bogato paleto zaigranih smrti. S streljanjem ali brez, ali pa s kotaljenjem ali brez. Nadvse priljubljena pa je tudi scena kjer ti učbeniški paceinti z borderline motnjami ne vejo česar za vraga so krivi. Oni ne vejo ničesar. Vse skupaj je odlično za kak mafijski film. Nogomet je nasilen šport. Ne samo na igrišču, kjer se dogajajo raznorazne sumljive zadeve ki ne samo da so na meji razumljivega ampak so dejansko storjene z namenom da nekomu zlomiš ali zviješ ud, kot v starih časih spustiš malo krvi in upaš da se bo spametoval in pa ga seveda malo odrivaš ker je pač ogrožal tvojo z egoizmom napolnjeno auro, ki jo seveda rabiš da zadovoljiš svoje lastnike. Nogomet ne deli samo nacionalnih držav, ampak tudi regije znotraj le teh. Kot da že rivalstvo Slovenija – Hrvaška ni dovolj bizarno in nepotrebno, je tu seveda rivalstvo Ljubljana – Maribor. Vijolčni proti zelenim.  Če sodržavljan, sočlovek ne navija za pravi klub, ne nosi prave barve in ne poje pesmi ki so vrhunski lirični presežek, ga je seveda potrebno malo spametovati. Trije na enega, da ga le naučijo kaj je prav. Da o rivalstvu Barceolna – Real  in Messi – Ronaldo sploh ne govorim. Ker to pa je meji debilizma, oziroma je debilizem. Z užitkom berem objave na družabnih omrežjih in forumih. To je čista uživancija, to je hranjenje in božanje ega. Počutim se bolje, superiorno. Zaradi nogometa se ljudje prepirajo, zaradi njega propadajo prijateljstva, zveze, zaradi tega ljudje umirajo. Samo zaradi tega ker nekdo ne navija za isti klub in ker se je pač takrat sam znašel v samotni ulici s tremi huligani nasprotnega moštva. Podirale so se tribune in za sabo pokopale množice ljudi. Na zelenico letijo bakle, stoli, bogatašem na drugi strani pa se ritne luknje zapirajo z ekspresno hitrostjo. Zanimivo. Nekaterim najvijačem ni problem uničevati privatne lastnine, ko pa policisti na njih uprabjo svojo privatno lastnino pa je cel halo. Nogomet riše meje med mladimi, med starejšimi in med državami. Žene so vse histerične v skrbeh kje zavraga se potikajo njihovi možje. Ali z razbito glavo ležijo v temačni uličici ali pa morda natepavajo kelnarco.

Nogomet je globalna distrakcija. Svetovno prvenstvo, evropsko prvenstvo, nacionalne lige. Kupite! Kupite! Bodite kot oni!  Kupite ta dres, kupite ta tv paket, vse tekme zastonj, kupite ta čips, kupite ta šal, kupite to pivo ker pa pije tudi vaš najljubši žogobrcaš. Brijte s tem brivnikom da boste imeli tako gladko kožo kot on. Pardon, gladke noge. Kako naj resno dojemaš osebo če so njegove noge bolj gladke kot pa od njegove namišljene punce? Dvomiš v svojo seksualnost? Ok, če si biker pol razumem. Postrižite se kot on in uporabite celo tubo gela ki se sveti v temi, s tem boste v mednožjih takozvanih kokoši zanetili ogenj. Stavite! Stavite! To je ziher fix. Itak mate samo 500€ plače, ajmo 100€ zmetat skozi okno. Itak ima mafija vse pod kontrolo. Nasičenost s tem športom je neverjetna. Moje srce ne gori za reprezentanco in ne gori za tisti pravi klub. Nogomet samo podžiga nacionalizem, patriotizem in riše meje med že tako razdeljenim, egocentričnim in zafrustiranim prebivalstvom.

KRUHA IN IGER!

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Ognjeno jutro je gasil prebujajoč se nov, hladen dan. Z rokami za vratom in prekrižanimi nogami sem leno ležal na postelji. Iz kopalnice se je slišal hrup naglice. Vstal sem se in radovedno odkorakal proti izvoru. Naslonil sem na vrata in opazoval njeno peščeno figuro. Lasje so razkuštrani, oči opazujejo svoje telo in pazijo da ne umažejo moje srajce. Roka je počivala na ozkem pasu, v drugi je držala ščetko ki je nežno manevrirala skozo zobe. Navihano je bila naslonjena na eno koleno, ko je to postalo utrujeno je na vrsto prišlo drugo. Njena zadnjica se je poredno zamigala. Ah…Za trenutek se ujameva v pogledu. »Kaj?« Nič nič. Vstopim, objamem jo okoli pasu in jo poljubim na vrat. »Daj mir če si zobe umivam«. Tuš? Quickie? Zajtrk lahko preskočiva. »Iti morava, dolgo ne moreva več bit tu.« Umiri se no, plan je dober, uspelo nama je, zdaj se lahko imava fajn, pozabi na preteklost. Njeno telo se nagne naprej, zadnjica nežno pritisne na moj pas, nagoni se prebudijo. Z roko ji polzim po hrbtu in štejem vretenca, eno za drugim, prsti se ustavijo na robu črnine. Skoraj tako popolna je da si je ne upam dotakniti. Nagajivo jo sunem naprej kar dobim povrnjeno nazaj. Z rokami se za trenutek oprime umivalnika. Najine oči se ujamejo v ogledalu. Na obrazu se ji nariše pohoten nasmešek. Tuš? Obrne se in me vroče poljubi. Močno me ugrizne v spodnjo ustnico in me vodi v tuš. Gumbi od srajce plastično zazvenijo ko pristanjo na tleh. Slap vode pade na naju in z naju opere sledi vročega jutra. Spet imam občutek kot da se vse okoli mene dogaja v počasnem posnetku. Njeni črni lasje postanejo še bolj črni, kapljice počasi polzijo po njenem telesu, kot da bi tekmovale katera na bo na njej ostala dalj časa, katera se bo vpila v njeno gladko kožo. S prstom ji dvignem brado in ji vrnem za tisti prejšjni poljub. Zazrem sem ji v oči in obstanem v modrih globinah, za trenutek se mi zašibijo kolena. Točno tako kot prvič. Na obrazu se mi nariše nasmeh. »Kaj?«. Nič, srečen sem, samo to. »Upam da sva našla to kaj sva iskala«. Nasmejeva se in se strastno poljubiva. Je to ljubezen, je to kar sem iskal? Perfekcija občutkov.

Nagajivo in gibčno dvigne nogo ter se nasloni naprej. Ugrizne me v uho. »Pridi«. Obrni se, hočem te od zadaj. »As you wish«. Primem jo za rame in jo sunkovito obrnem tako da komaj obdrži ravnotežje. Najine dlani so prilepljene na steklo. Moje počasi polzijo navzdol in se na pol poti srečajo z njenimi. Prsti se prekrižajo in končno najdejo svojo pot. Na steklu ostane naslonjena le njena glava. Čvrsto jo primem za prsi in si jo vzamem še močneje kot prej. V navalu stasti ugasneva vodo, ne zmeniva se za to in nadaljueva v objemu. Njene noge ne vzdržijo več. Spusti se na kolena. Obrne se in mojstrsko konča najin mokri ples. Pogleda me navzgor in se nasmeji. Ves zadihan ji pritrjuem. To je to kar sva iskala. »Med drugim«. Igrivo se vstane in v roke vzame milo, ki začne polzeti po mojem telesu. »Če sva že v tušu«. Vrnem ji uslugo. S krožnimi gibi umijem vsak kotiček njenega telesa. Sploh se ne zaveda kako rad to počnem. Mokra in potešena stopiva iz kraja umazanega zločina. Drug drugega obriševa in se smejeva najinemu početju ki na plano privabi mnoge spomine. »Se spomniš?« Se ja. Najbolši dan mojem življenju. »Do zdaj«. Ne laskajte si gospodična, to je samo začetek.

Kot iz škatlice stopiva iz sobe. Zanalašč hodim za njo da lahko vonjam to vanilijevo in kokosovo omamo. Kam greš tako hitro? »Sej veš, mudi se.« Spet si živčna za brezveze. Dvigalo naju pelje navzdol. Zakaj skrbiš? »Če pa…« Kaj če pa? Plan je dober, to je to kar sva si želela. Kaj te potem skrbi? »Foter«. Kaj je z njim? »Kaj če naju najde?« Tvoj foter ni neki mafijaš da bi imel vseposod povezave. Sicer pa si rekla da si se znebila sledi, saj imava samo keš, tega se ne da izsledit. Pri nas take tehnologije ni. »Samo vseeno, sej veš kakšen je, kaj si bo mislil? Kaj če bo poslal koga za nama?«. Daj ne nori, nisva v filmu. Ding! Z roko v roki stopiva iz dvigala in se ustaviva pri velikem lesenem pultu. »Oh, hello you lovebirds. How can I help you?« Yes, we would like to check out. »Just a moment please…Here you go. Thank you for staying.« No, thank you for having us.

»Kam pa zdaj? Sever? Jug?« Draga, v Amsterdamu sva…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Zadnjič sem se ujel v razmišljanju o »starih« časih. Ko še ni bilo Facebooka, ko je bil popularen MSN. Ko telefoni še niso bili veliki kot »cigl«. Ko si osebo ki ti je bila všeč dejansko vprašal za cifro ali pa hotmail, ne pa da si od nekoga zvedel ime in jo šel »stalkat« na Facebook. Potem pa čakaš mesec ali dva preden jo klikneš in končno povabiš na kavo. To sploh ni tako daleč nazaj, 4, največ 5 let, preden se je razbohotilo največje družabno omrežje. Poznam prednosti Facebooka, ki so predvsem praktičnost in to da ti za pogovor ni treba nekam it in se gledat iz oči v oči. Udobno se lahko nasloniš in pišeš. Dvakrat lahko premisliš kaj boš povedal. Če misliš da bo kaj izpadlo preveč vulgarno ali moteče za osebo na drugi strani lahko to zbrišeš. Filtriraš svoje misli. Skoraj kot da si nekdo drug. Vse se zdi tako platonsko. Ampak kljub temu lahko čutiš ton besed ki jih navrže tvoja sogovornica, še posebej če jo že poznaš in vse napisane besede bereš z njenim glasom. Ampak kljub temu ne moreš videti njene obrazne mimike, njenih kretenj, njenih oči. Tistih majhnih trenutkov ko je ji je nerodno, ko se smeji, ko je negotova. Tudi neprijetna tišina je ena izmed osnovnih stvari pogovora na štiri oči. Slej kot prej se zgodi. V pristnem pogovuru ne moreš nalepiti »smajlija« ali pa reči: »hehe«. Ampak razumem zakaj je vedno manj pristnega stika med ljudmi. Tehnologija je omogočila da preskočimo nekaj korakov in se izognemo tistim zadevam zaradi katerih nam srce začne hitreje biti. Prvi stik, pristop, strah pred zavrnitvijo. Na spletu to izgine oziroma je vse skupaj neprimerno lažje. Klikneš, če odgovori toliko boljše, če ne pa več sreče prihodnjič. In to je to.

Če gledamo na Facebook in na vse skupaj iz skupinske in organizacijske plati je ta zadeva super. Predvsem za nas študente. Če ne bi bilo Facebooka bi na ne vem koliko ur prišel brezveze in tudi ne vem če bi prvi letnik izpeljal tako elegantno kot sem ga. Vsaka stvar ima svoje prednosti. Ampak če malo pogledamo iz druge strani. Iz strani povezave dveh ljudi. Ženske in moškega, dveh moških, dveh žensk. Kakorkoli pač. Predstavljajte si ta scenarij. Spoznate osebo ki vam je všeč. Preveč ste sramežljivi da bi takoj storili prvi korak. Pokaže se, da je to sorodnik ali sorodnica po ne vem katerem kolenu od vaše najboljše kolegice ali kolega. Izveste ime in priimek. Greste na Facebook in jo poiščete. Počakate par dni, da oseba misli da imate življenje in jo dodate. Izkaže se da vama je všeč ista glasba, gledata iste filme, imata podobno življensko filozofijo. Super. Osebo kliknete in pogovor steče, gresta na kavo in kot bi mignil se znajdeta skupaj v postelji in živita srečno dokler si en ne premisli. Popoln scenarij mar ne? Pa dajmo vse skupaj malo obrnit. Situacija je ista, ampak vidite da nimate nekih skupnih točk. Oseba posluša glasbo ki jo vi prezirate, ali pa jo prvič slišite. Gleda filme za katere nimate pojma da obstajajo, ima čisto drugačen karatkter kot vi. Ampak saj veste, enkrat se živi, vsak ima svoje potrebe in greste v akcijo. Naredite domačo nalogo, pozanimate so o vseh stvareh ki so ji všeč in jo povabite na kavo. Vidite kam merim? Vse skupaj je zdaj zgrajeno na nekem pretvarjanju, na lažeh. Ne bi vedel kako se bi taka zveza končala, ampak mislim da ne dobro. Tretji scenarij pa je malo bolj radikalen, čeprav se to dejansko dogaja, ne zatiskajmo si oči. Na Facebooku smo goli, čeprav mislimo da smo anonimni, vsi vidijo kaj delamo, kaj poslušamo, kje smo bili in kje smo. Vse skupaj lahko kaj hitro zlorabijo za lastno korist. Nekdo se pretvarja da so mu všeč iste stvari kot tebi samo da bi te zvabil nekam na samo in bogsigavedi kaj se bi zgodilo potem.

Če potegnem črto. Ja, ne sovražim Facebooka. Je kul stvarca ampak, po pameti. Dejstvo je, da pogrešam tisti pristni stik in pogovor. Zdi se mi da ga je vedno manj. Saj se je kul pogovarjat z osebo po telefonu in ji pisat smse. Je lažje, je pratkično. Vsakič pa se tudi ni treba dobit na kavi, še posebej če je oseba 100km vstran od tebe. Zato pa obstaja tehnologija. Govorim o tistih osebah ki so nam bližje in za katere ni nikoli časa. Ali je premrzlo ali je prevoče. »Pa saj imaš telefon, piši mi, pa kaj bi spet rad.« Nekateri pravijo da je pogovor overrated. Mogoče zato ker je lažje biti oblečen na spletu kot pa gol pred osebo.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Ko se je začetna (ne)prijetnost polegla je iz mene spet lil epski monolog. Poleg tega sem zraven ves čas razmišljal če bo prišla all ne. Ni bilo malokrat, da sem zazrl v prazno in za trenutek utihnil. Trenutek tišine, oči se bežno srečajo in za delček sekunde ostanejo ujete v pogledu. Vname se rahla iskra. Sem gospe doktor slučajno všeč? Že vem, povedal ji bom svoje najbolj umazane skrivnosti in to da čakam na njo, to jo bo ohladilo, če jo sploh zanimam. Moje besede so postajale vedno bolj intenzivne, surove, poetične. Odločno sem lomil vse tabuje, na dan je prišlo tudi tisto kar še nisem povedal nikomur. Umazano, sprevrženo. Očala je odložila na mizico poleg sebe, s prsti si je popravila lase, nagnila se je naprej. Prekrižal sem roke, naslonil sem se nazaj, prešel sem v obrambno držo. Besede so še vedno lile iz mene. Pomaknila se je še bliže meni. Jo palim? Ne vem zakaj nisem nehal, zakaj se nisem vstal in odšel, saj vendar čakam na njo, ampak ko imaš pred sabo kot tigrico plazečo se vročo malo več kot tridesetletno psihologinjo…Planila je name, naenkrat sva bila na kavču. Njene prsi sem začutil na svojih. Sekalci so v trenutku strasti silovito treščili. Ugriznil sem jo v ustnico in jo odrnili, sledil je globok vdih. »Kaj?« Oh, ko bi le vedela kaj. »A nočeš?«. Na obrazu se mi je izrisal nasmeh. Morate razumeti da se do tedaj še nisem znašel v taki situaciji. To so sanje skoraj vsakega moškega. Kako klišejsko, seksi psihologinja ena na ena s pacientom. Kaj pa ona? Ma jebeš.

Nasmeh je prešel v resen pogled. Glava je bila prazna, prazna kot še nikoli prej. »Sprosti se, vem kaj hočeš«. Bodite tiho. Sploh več nisem razmišljal, navalil sem na njo. Oblačila so frčala po zraku, njena očala je iz mize zabrisalo na tla »Sranje!«. Kam greš? Potegnil sem jo nazaj. Obstala sva v pogledu. Možgani se vklopijo nazaj. Kaj pa ona? Ne zdaj samo ne zdaj prosim, sranje. Ogenj v njenih očeh se je vedno bolj iskril, izgubil sem v njih. V moji glavi je nastala črnina. Kaj sem sploh razmšljal? Ok, gremo dalje. Položil sem jo kavč in ji začel slačiti pajkice. Najraje bi jih samo raztrgal na pravem mestu in ostalo pustil na njej. Roke so počasi in nežno odkrivale poti po njenih gladkih stegnih. »Daj me že, kaj čakaš, daj ga not!« Ok, ok, sori no. Obrnila se je in se postavila na vse štiri. Zastal mi je dih. Ah, življenje je lepo. Kavč je postajal premajhen, znoj se je lepil na usnje. Prijel sem jo in celo njeno majhno pojavo prestavil na mizo. Na očala, daj si jih gor. »Aaaa, tvoj fetiš na očala?« V bistvu bolj na hipsterke. »O tem se še bova pogovorila.« A se ne pogovarjava zdaj? »Recimo da se ja.«

Vroča zabava se je nadaljevala na naslonjaču. Nerodno sva krilila in poskušala obdržati ravnotežje a sta se najini telesi znašli na tleh. V navalu smeha sem se odkotalil na mehko preprogo. S prstom sem ji pokazal naj mi sledi. Še vedno nisem imel pojma od kod vsa ta moja vnema, odločnost, surovost in strast. Vedel sem da imam to v sebi, niti pomislil nisem da bo to udarilo na tak fenomenalen način. Zadihana se je zvrnila z mene. »Vau, hvala gospodič, to sem rabla!«. Amm, ni problema, gospa doktor. »Še vredu da je moj mož v Franciji«. Mhmmm… Čakaj malo…kaj? Eh, jebeš, I just had sex, best sex ever!

Od nekje se zasliši tisti kitajsko-indijski zvok. To pa je bilo hitro. Nasmehneva se in strmiva v strop. »Veš, tista frajla o kateri si mi prej govoril mi je zadnjič govorila o tebi.« Postane mi vroče, srce začne razbijati. Res? Sicer pa, zakaj mi to pravite? Kaj pa zaupnost med pacientom in psihologom? »Eh, to je precenjeno. Sicer pa, a si ne želiš vedeti kaj je govorila o tebi? Naredila sem izjemo ker sem videla kako govorita en o drugem, še posebej glede na to da sta se samo enkrat videla, za par sekund.« Bom jo raje sam vprašal. »Samo bodi previden, punca je zlomljena, ne vem če jo bo dalo tako zlahka sestaviti nazaj«. Hvala za nasvet. Zakaj pa ste potem navalili na mene če ste vedeli za naju? »Naju? A sta že par al kaj?« Sej veste kaj mislim. »Ja glej, ženska sem, imam svoje potrebe. Poleg tega pa sem ti hotela pomagati, razumi to kot del terapije. Sam si prišel k meni in mi govoril o tem da imaš probleme z ženskami. Problemov nimaš, samo ne veš še kaj ti paše. Zato sem danes prišla v pajkicah, skodranih laseh in z očali. Se ne spomniš kaj si mi pripovedoval?« A to delaš, mislim delate z vsakim? »Samo s tistimi katerim se da pomagat. Nimaš pojma koliko je totalno zjebanih ljudi. V bistvu si eden redkih. Pa lahko me tikaš.« Kaj pa ona? »To pa jo kr sam vprašaj«. Ja ti si načela to temo, če si že kršila temeljno načelo mi še lahko poveš. »Sem ti že povedala, težka bo, z njo treba ravnati zelo nežno.« Zakaj se počutim krivo ker mi to praviš? Imam občutek kot da jo bom izkoristil. »Fant, izklopi glavo, povabi jo na čaj.« Malo si kontradiktorna. Praviš mi naj pozabim na to, ampak si mi to ravno povedala. Ista fora kot da mi rečeš da naj ne razmišljam o zelenem slonu. »Glej, zdiš se mi fajn dečko, hočem ti samo pomagat. Hočem ti spraznit glavo da boš lahko nadeljeval, ali z njo ali brez nje, poleg tega pa si med tem še nabereš kilometrino. Če veš kaj mislim«.

Ravno ko sem od hladu na tleh dobil kurjo kožo je zazvonil domofon. »To  je ona veš«. Sranje. Hitro pobereva in nase navlečeva vse kar je prej padalo z naju. »Pridi gor« Zakaj si jo že poslala gor? »Kaj jo naj pustim čakat al kaj? Alo frajer, pulover maš narobe oblečen«. O pa res. »Se vidiva naslednjič?« Te pokličem. V istem trenutku odpreva vrata. Ko vstopiva v hodnik se tistem trenutku prvič danes prikaže sonce. Vem, pocukrano. Ampak prisežem, tako je bilo. Drug drugemu se nasmehneva. »Zdravo«. Zdravo, emm te lahko malo zmotim? »Ja?« Maš slučajno po tem kaj časa? »Zakaj?« Amm, za en čaj? Kavo? Ali dve? »Ja valda« Pol pa grem jaz malo okoli pa se dobiva tu čez…kako uro recimo? »Ok, super«. No fajn, It’s a date. Emm ja hmm, nisem mislil… »Ok ok, It’s a date then«.

No, to pa je šlo dokaj dobro. Mislim da sem na sebi še večji nasmešek kot pred tem ko je pred mano vzdihovala napol gola gospa doktor. Zaprl sem vrata in bežno slišal. »Zakaj tu not diši po seksu?”.

Sranje…

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »

Ni je bilo lahko dobiti v moje roke. Do zdaj mi je skorajda vsaka padla v naročje. Kot da bi šlo za nek čuden dogovor med mano in vesoljem. Bila je prva za katero sem se res potrudil in mislim da je tudi zadnja. Pot do tja je bila posuta z bodicami in žerjavico. Jaz sem bil bos. Pred njo sem se prvič v življenju počutil gol, razkrit do popolnosti, brez kančka sramu.

Živčno sem stopal po mestu. Bilo je hladno, sonce se tistega dne še ni prikazalo, upal sem da se bo prikazala ona, samo zaradi tega sem šel nazaj…in še zaradi par umazanih skrivnosti ki sem jih držal v sebi. Bil je eden tistih dnevov ko se enostavno ne počutiš popolnega, ko baterije niso do konca napolnjene. Obutek imaš kot da možgani potrebujejo par dodatnih sekund da dojamejo kar se dogaja okoli tebe. Mračnost vremena to še samo stopnjuje. Veter je rezal v kosti in kljuboval mojim lasem. 5 minut pred ogledalom je bilo zaman. Kot ponavadi sem se premalo oblekel, hotel sem zgledati kul, da opravičim tisti listek o katerem sem razmišljal cel teden, pa ne toliko o listku, bolj o njej. Kaj ji naj rečem? Kaj pa če ji je listek bil bil kul? Ali je nasmeh pomenil to da me razume? Ali naj bom jaz, ali kul jaz? Ali naj oblečem kavboke ali črne hlače? »Kakšen stil je že imela? Sranje, ne spomnim se!« Spomnim se samo njenega objokanega obraza in nato popolnega nasprotja. Zanimivo kolikokrat sem hotel biti nekdo drug. Nekdo ki je bolj smešen, prijazen, uvideven, miren, nekdo ki ugaja, nekdo ki je enostavno kul. Ampak to vse sem bil jaz. Tega skozi najstniška leta ne dojameš, misliš da moraš biti nekdo drug. Čez čas se ta dva jaza spojita v celoto, nimaš več razloga da si nekdo drug. Ampak tudi ko si starejši seveda skušaš zgledati najbolje. Kot pristaš minimalizma sem nase navlekel belo majico, sivi pulover, temne kavbojke, usnjeno jakno in allstarke, na izi, tak kot sem.

Živčnost na poti je naraščala, čutil sem da se znojim. Stiskal sem pesti, pokal sem si členke. Spretno sem se izogibal množicam ljudi, občutek sem imel kot da vsi strmijo vame. Ustavil sem se pred prehodom za pešče, globoko sem vdihnil. Za trenutek se mi je uspelo umiriti. Topla sapa se je ustavila mojem vratu, nejevoljno sem pogledal nazaj. Visoka pojava se je za korak odmaknila. Nadaljeval sem razmišljanje o tem kaj bom danes povedal psihologinji…

Pozvonim:

Prosim?

– Amm ja, naročen sem za zdaj.

Super, ti si, no pridi gor.

»Super? A me ni zadnjič vikala? No sej, tak star pa tud nisem«. Živčnost se je spremenila v navdušenje. Še malo pa bom jo videl, če. Tiste stopnice sem pretekel kot za šalo. Zadihan sem odprl vrata čakalnice, no čakalnice, bil je ozek hodnik s parimi stoli na katerih trenutno ni bilo žive duše. Spet se je slišal tisti kitajski zvok, morda je bil indijski, nisem prepričan. Iz sobe je stopil starejši par, malo čez štirideset, ves razočaran, poklapan. Pogled osredotočen na tla, med njima meter prostora. »Ma jebiga«, sem si rekel. Izza vrat pokuka gospa doktor:

Pridi.

Nekaj je bilo drugačnega na njej, to sem opazil takoj. Rjavi skodrani lasje… »a niso bili prejšnji teden ravni?«. Bleda lica so dobila barvo, tanke ustnice so dobile volumen. Na nosu so počivala hipsterska očala, predvidevam je imela zadnjič leče. Kljub temu da sem prejšnji teden bolj kot ne gledal in govoril v prazno, sem opazil da ne zgleda slabo. Vstopil sem v sobo. Obrnila mi je hrbet. Pogled se mi je ustavil na njeni zadnjici, za trenutek sem obstal. »O. Moj. Bog. Pajkice. O super, stoji mi.« Nerodno sem se usedel in prekrižal noge da bi zakril napete hlače, brez uspeha, videl sem kje so se ustavile njene oči. Mislim, da se mi je od strahu skrčil. Srce je za trenutek poskočilo. »Zberi se!«. Postalo mi je vroče. Vem da sem zardel. Njej je rutinirano ušel samo nasmeh. Svinčnik ki se valjal med njenimi prsti je obstal v njenem ugrizu. Napetost bi lahko rezal z nožem.

No, kaj pa mi boš danes povedal?

– Emmm, ja, hmm…kak ste?

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Kakšna je moja zgodba? Ma saj veste. Tipični asocialnež, čeprav ne mara te oznake. Priljubljen pri puncah ampak nikoli ni našel tiste prave, nikoli si ni upal. Je bilo par izjem, ampak nič posebnega. Devičnik do svojega dvajsetega leta. Edinec. Odraščal v samoti, bolj kot ne brez kolegov. Družbo mu je delal virtualni svet in surrealnost. Dober po srcu, vedno pripravljen pomagat. Vedno dobre volje. Ne kadi, ne pije, ne ponočuje. Utopist. Romantik. Realist. Pesimist. Flegmatik. Vsega po malo. Ljubitelj serij, stand-up komikov in filmov. Odličen glasbeni okus. Upornik po duši.

Življenje je bilo kljub večim padcem kot vzponom lepo. Hodil sem na faks. Delal za vikend. Užival v tistem kar sem imel najraje. Tek, hrana, serije, glasba, samota. Živel sem pri starih, imel sem dostojen avto, dovolj denarja za manjši luksuz. In to je bilo to. Dan za dnem, del za delom, kilometer za kilometer. Kaj mi je manjkalo? Bližina, dotik. Tako kot večina nas sem živel in še živim v ljubezenskem idealu. Iskal sem perfekcijo. Zato nisem bil zmožen raznih one night standov, ali pa imeti prijateljice samo za mesene užitke Nisem se držal pravil. Prehitro sem postal navezan. Takoj ko mi je uspelo, če mi je uspelo, kar ni bilo velikokrat, se je začel masaker možganov s strani srca. Ironično so se moji problemi začeli in končali pri seksu.

Sčasoma se se je moj uporniški in romantični jaz začenjal vedno bolj poglabljati sam vase, iskati rešitve za probleme ki jih sploh ni bilo. Popolnoma sem ponotranjil svojo teorijo da je pred človeštvom samo še kakšno leto ali dve udobnega življenja. Nato pa bo počilo, in to zelo. Torej bi po tej logiki moral izkoristiti vsak trenutek ki ga imam, kar je seveda šlo navzkriž z mojo komforno laidback držo ki sem jo fural celo življenje. Kako naprej? Rekel sem si: »Pa dajmo probat«. Postajal sem vedno bolj odločen, začel sem pijančevati, zapletal sem se v čudne ljubezenske trikotnike. Začuda sem postajal vedno bolj priljubljen. Na faksu sem bil malo pod vrhom. Vsi so bili navdušeni nad mojo novo držo. Čudilo me je kako malo je bilo potrebno za uspeh. Bal sem se, da bo vse skupaj preraslo moj moralni kod. Bal sem se da bom postal nekdo drug, po meri drugih. Bal sem se da bom zavrgel vse vrednote, ki so me prej definirale kot dobrega človega. Zato sem se umaknil v svoj brlog. Vedno bolj sem razmišljal kaj bo z nami, kaj bo z mano. Kdaj bom spoznal tisto pravo? Kdaj se bomo končno uprli sistemu. Vedel sem da se znotraj te črnine ki me obdaja skriva ogenj, ki samo čaka da izbruhne z vso svojo močjo. Kako ga spustiti na plano? Kako lahko en človek spremeni svet?

Misli so žgale kot žerjavica. Bolečina je postopoma postajala neznosna. Kdaj bom končno zadovoljen, kdaj bom našel perfekcijo? Kdaj bom zadovoljil svoj ego? Svoje misli? Svojo glavo? Ko več ni šlo dalje sem se enostavno zlomil. Sesedel sem se sam vase. Solze jeze in obupanja so tekle v potokih. Tudi svoboda ob teku ni več pomagala. Niti nežni žarki jesenskega sonca, ki so me božali po obrazu ko sem korak za korakom jadral skozi veter. Tudi moj venomer pozitiven značaj je usahnil. Mislil sem da sem na koncu. Ni bilo prvič, da sem pomislil da bi končal s svojim življenjem. Ampak toliko dostojanstva še mi je ostalo. Kolikokrat sem si že rekel da bo bolje. Hotel sem se znebiti svoje kože, kot kača, začeti sveže.

Dovolj sem imel ljudi, dovolj laganja, debilizima, potrošništva, praznih objub, kulture, družbe, vsega. Bil sem kot lonec kateremu bo počasi odneslo pokrovko. Saj sem se zlomil. Ampak kaj sledi potem? Sestavljanje nazaj, koža je trša, občutki so za silo pomirjeni. Samo svojemu potrpljenju se lahko zahvalilm da se nisem zlomil do konca, da sem se lahko sestavil nazaj. Svet ni pravičen, ljudje niso pravični, država ni pravična. Kaj je res in kaj ne? Kaj je prav in kaj ne? Ali smo na Zemlji sami? Religije, sovraštvo, lakota, pranje možganov, ožemanje narave. Te stvari kot bodice načenjajo tvojo kožo. Hočeš čutiti bolečino drugih, ni ti vseeno, hočeš čutiti vsaj nekaj. Ker do zdaj nisem čutil nič, razen glasbene omame. Čutil sem nekaj, ampak ne vem kaj. Nekaj je še bilo razen občutka napetih hlač.  Kot da bi me nekaj stiskalo v srcu in trebuhu. Kaj je to? Je to ljubezen? Je to zatrapanost? Kaj? Hotel sem samo nekaj čutiti, da vem da sem živ. Bolečina pride in gre, užitek pride in gre. Hotel sem samo svojo popolno žensko, svoje popolno življenje. Imel bi fancy minimalistično črnobelo stanovanje, vozil bi Minija z 211 konji, na jugu Francije bi med ulicami vijugal z vintage Vespo, v postelji bi se zbudil z njo, z mojo bodočo žensko, z mojo popolno žensko. Bila bi popolna. Skupaj bi gledala serije in filme. Všeč bi ji bila ista glasba kot meni. Vedno bi bila skupaj, v objemu, drug ob drugem. Všeč bi ji bila hrana ki bi jo skuhal, z mano bi se šla tuširat ko bi končal s tekom ali dviganjem uteži. Samo bila bi, v nekem času in prostoru. Sama, brez drugih. Pa niti ne vsega tega, ampak samo neko dušo. Da jo lahko držim v svojih rokah, da lahko čutim njeno dihanje in njen utrip srca. Samo to. Samo nekoga ki bil tam ko bi ga potreboval. Nekoga s katerim bi se lahko v miru napil.

Kako sem imel vse naštudirano. Nehal sem šteti kolikokrat sem sanjal da sem zadel na lotu. Da sem imel vse. Da sem seksal vse povprek in imel pod sabo ne vem koliko ljudi. Pravijo da so sanje tisto kar si res želiš. Moje sanje so bile plehke, ampak navsezadnje sem samo človek, izoblikovan od staršev in pokvarjen od sistema. Bil sem kot vsi drugi, ampak tako drugačen. Potreboval sem pomoč.  Rekel sem si: »Ali si pomagam sam ali pa pomoč poiščem drugje«. Samemu sebi sem pomagal že prevečkrat, če bi temu lahko rekel pomoč. Zato sem vstopil v tisto sobo, in ko sem stopil korak naprej, sem zagledal njo…takrat se je moj lov na perfekcijo končal…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Obožujem jo gledati kako se oblači. Kako počasi zakriva svoje obline. Ne nasitim se je. Ve da jo opazujem. Ve da jo obožujem. Prsi počasi le dobijo podporo, čeprav je ne rabijo. Raje sem če je nimajo. Rob modrca se ustavi na robu ognjene črnine. Ne vem s čem sem si zaslužil to perfekcijo. Črne čipkaste hlačke počasi in nerodno polzijo po kratkih a božanskih nogah, za trenutek se pri stegnih napnejo in sekundo kasneje zakrijejo orožje s katerim obvlada moj svet. Obrne se in nagajivo pobere mojo črno srajco ter si jo počasi in z občutkom nadene. Zapne si jo le toliko da zakriva njeno venomer gladko, po kokosu in vaniliji dišečo kožo. Najraje bi jo pojedel.

Si ziher da ne boš kave, ups, čaja, ni več toplo zunaj.

– Ne draga, ne bom, koliko še imava časa?

Nisem tvoja draga, dragi, saj nisva poročena.

– Daj povej koliko je ura preden te še enkrat vržem na posteljo.

Dobre pol ure še imava.

–Greva jest?

Da dragi.

Nisem si mislil da nama bo uspelo.

Nikoli ne bom pozabil trenutka ko sem jo prvič zagledal. Stopal sem iz sobe ko se je pred mano risala majhna in košata podoba, mogoče malo starejša od mene. Koža na licih se ji je svetlikala od solz ki so kot slap lile iz nje. Ozek pas solza so kot reko zajezili črni madeži. Oči so bile hladne, a jaz sem začutil toploto od glave do pet. Iz slušalk se je slišala znana melodija. Po roki ji je lezla ognjena črnina. Hotel sem jo imeti. V počasnem posnetku sva se spogledala. Iz lista ki ga je držala v rokah sem uspel razbrati njeno ime. Kako nebi, če pa je bilo načečkano vse povprek. Na tem mestu je dobro da povem da sem ravno končal svojo s prvo uro pri psihologinji. Počutil sem se fantastično. Rabil sem samo nekoga, ki mu lahko odkrito povem vse umazanije in probleme ki so tičali v moji glavi. Asocialnost, problemi pri ženskah, neheno mletje v glavi, nezmožnost izklopa glave, nenehne debate z alter egom, bolane misli. Nihče ni vedel da sem tu. Skrbno sem izbral ta prostor. Nihče ne sme vedeti. Priznal sem si da imam problem. Za to sem bil celo pohavljen, celo bonbonček sem dobil. Rekel sem si: »Eno uro, nič več«.

Pogovor pri psihologinji je potekal čisto tako kot sem si predstavljal. Prvo kaj sem zagledal je bil kavč in komaj sem čakal da se vržem na njega, dam roke za glavo, noge za rob in strmim v strop medtem ko iz mene lije epski monolog. In tako je bilo, približno. Sedel sem na udobnem naslanjaču in govoril. Nisem si upal vprašati če lahko sedem na kavč. Kako tipično od mene. Ko se je ura iztekla sem utihnil, ker je od nekje po kitajsko zadonelo. Še zdaj nimam pojma od kje. Gospodična, ki po moji oceni ni bila kaj dosti starejša od tridesetih let, se je iz kimajočega psa, saj veste , tistega v avtih, spremenila v dominantno figuro in mi predala listek na katerega je že davno nekaj napisala. Listek sem obrnil, na njem je pisalo. »Manj porničev, fanté«. Duhovito res. Ušel mi je smeh. Vstal sem in nakazal svojo smer proti vratom.

Se vidiva naslednjič?

– Težko verjetno, saj ste napisali kaj je narobe z mano.

Fant, to je samo začetek.

– Adijo!

V pogledu sva ostala ujeta malo več kot trenutek. Čisto sem pozabil sem da imam v roki ta listek. Strmenju je sledil kratek pogled navzdol. Sranje, videla je! Na njenem obrazu se je narisal velik nasmeh, obrisala si je solze in zmajala z glavo, češ, kako malo je potrebno. Postalo mi je vroče. Pomežiknila mi je in se vrnila k čečkanju svojega imena. Obstal sem, v sramu in začudenju. Še sam ne vem kaj sem si takrat rekel. Zmedeno sem zakorakal ven.

Nisem imel pojma da me bo rešila…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Mesto se prebuja v nov dan. V zraku je mešanica megle in smoga. Rahel hladen prš ježi kožo, še vročo izpod odej. Sonce se počasi dviga izza meglic. Počasi a vstrajno obarva veličastne oblake v odtenke rumene in oranžne. Kot predrt rumenjak ki počasi polzi po snežno belem pobočju pod seboj. Oblaki se odmikajo veličastnosti svetlobe, med njimi se razkriva nebeško modro nebo. Vdihnem dim poln omame. Izdihnem v ekstazi olajšanja. Življenje je lepo. Kljub prijetno toplemu jutru mi  kožo začne ježiti mraz. Navsezadnje napol gol sedim na balkonu. Vrnem se k njej. Odeje so se ohladile. Oklenem se je kot klop in jo stisnem k sebi. Nejevoljno zamrmra in se obrne na hrbet. Draži me. Pustim jo ker vem kaj sledi. »Zebe me«, reče stokajoče. Obrne se na bok in s svojo zadnjico poišče svoje mesto. Ko bi se videla kako ljubka je ko to počne. Zgodaj še je, bojim se da ne bom prenesel pogleda na uro. Svojo brado naslonim na njeno ramo. Uide mi poljub.

Odprem oči. Nimam pojma koliko časa je minilo. Megla se je nabrala na mojih očeh. Pomanem si jih. Nič bolje. Pogledam jo. Odeja se je nagajivo ustavila na polovici njenega telesa. S prstom začnem polzeti po hribih in dolinah te božanske stvaritve. Ona je vse kar sem si želel, še zdaj ne vem kako nama je uspelo. Njena, s črnilom oplemenitena roka me vedno znova preseneča. Ni ga jutra ko v tej mojstrovini ne najdem kakšnega novega pomena, kakšen nov odtenek barve. Vse deluje sveže. Črnina z rahlim zelenkastim odtenkom se dviga od njenega zapestja pa vse do tja, kjer naramnica modrca začrta mejo. Vmes očarajo bodeče, ognjeno rdeče vrtnice in nežno prelivanje oranžno rumenih odtenkov za katere imam občutek kot da se nikoli ne bodo končali. Pot črnila se nadaljuje po hrbtu, kjer med njim kraljuje hladno modra z nedolžno belino, kot njene oči. Moji prsti so zatavali med njene polne prsi. Vedno sem rad to počel. S prstom polzel po oblinah. Čutim da je budna a se pretvarja da spi. Kurja koža ji preplavi telo, naježijo se mi dalke. Surova privlačnost je na meji da eksplodira v ekstazo strasti. Nežno ji začnem pihati po vratu in pod ušesom. Dolgo ne more več zdržati. Sunkovito se obrne in se globoko zazre v moje oči. Še vedno me stisne pri srcu ko zagledam njen popoln obraz. Majhen in ljubek. Iz trepalnic ji padajo delčki otrdele maskare. Zdi se mi kot da se vse dogaja v počasnem posnetku. V njenih očeh namesto hladno modre zagledam divje rdečo. Moj palec gladko spolzi iz zgornje na spodnjo ustnico, ostali prsti božajo vrat. Njene dolge bujne, nikoli ravne črne lase ji popravim za desno uho. Poljub, strasten kot nikoli prej zagreje najina telesa do vrelišča, hladen ostane edino njen okrasek v popku. Zmrazi me vsakič ko se ga dotaknem. Odeje so odveč, še rjuha se komaj kaj drži. Njeni lasje me bičajo po telesu in me še bolj požgejo, vzamem si jo bolj in močneje kot kadarkoli prej. Nekaj v naju prebudi surovost strasti in užitka ki kar traja in traja…svet se za trenutek ustavi, neha se vrteti, zdi se ko da luč sveti samo na naju, dve objeti in vklenjeni telesi za trenutek obstojita. Boginja skoraj do krvi zagrize v mojo spodnjo ustnico in ne spusti dokler se svet spet ne začne vrteti v pravo smer. Kot mrtvo pijana padeva po postelji. Rjuhe ni več.

Gola obleživa na goli postelji. Briga me kako nečista je, saj sva umazana tudi sama. Težko še bolj umažeš že umazano stvar. Z nagajivim in ljubkim glasom mi reče:

Boš kavo?

–Saj veš da je ne pijem.

Čaj? Nekaj moraš spiti, še posebej ker te po tem čaka druga runda.

– Vodo prosim.

Se nadaljuje…

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »