Z jesenjo imam en tak tipičen love/hate relationship. Ko nastopi konec poletja se zadnje čase vedno spomnim svojih prvih srednješolskih dni, kako sem sam taval po ulicah mesta,  gledal predse  v tla in se izogibal množic ljudi ter očesnemu kontaktu. V razredu sem zmedeno gledal okoli sebe in potihem sodil svoje bodoče sošolce in upal da bom v katerem našel malo samega sebe. Ko sem prišel domov me je v sobi pričakal vonj novih zvezkov, kjnig in oster vonj belila ki se je valil iz kavbojk. Na dan tu pa tam pricurljajo tudi otroški spomini. Trgatev za trgatvijo, nabiranje gob, kostanjev in kurjave za peko le teh. Vonj po gozdu in po gobah, vlaga v zraku, bolečina v blazinicah prstov od pikov kostanjevih ježkov, v oblačila in lase butne dim in tam tudi ostane, starešina že razpravlja o kurilni sezoni. Turobno vreme, sonca od nikoder, dež, nič ni za počet. Ljudje so tečni, ti si še bolj. Narava tone proti počitku in tudi ti se počutiš da bi lahko z lahkoto malo pohiberniral. Zunaj je mrak, veke so težke, stol je neudoben, postelja kar kliče. Ampak se ti ne da. V glavi ni miru, telo protestira. Razmišljaš o sebi, kaj bi lahko storil bolje ko je bilo še poletje, zdaj je jesen, prepozno je že. Čas teče, prekleto hitro. Želiš si samo neko preprosto pot.

Veter počasi a vstrajno reže v kosti in doda nek nov občutek. Veter v laseh. Ne maram ga, razen ko tečem, takrat me briga kako zgledam. Barve narave se spreminjajo, v daljini je že videti nove stare odtenke, ki kar kličejo po tem da bi jih ovekovečil. Lončnicam na balkonih bije zadnja ura, kmalu bodo odvržene na kompost. Smrt, za lažje in hitrejše novo življenje. Pa vendar v tem turobnem vzdušju najdeš neko udobje, varnost in zatočišče v nekem prostoru in času. Nekaj ti govori da je življenje lepo, kljub temu da vse okoli tebe počasi odmira, a to nisi ti, čeprav se počutiš del narave in bi tudi ti včasih dal v nižjo prestavo in se veličastno vrnil spomladi. Življenje gre dalje in čeprav se zdi da vse postaja bolj umirjeno, tempo ostaja isti. Naravo ne briga, ona gre po svoje. Jesensko vreme mi je po eni strani všeč. Ni prevroče, ni prehladno, predvsem zgodaj jeseni, ko se poletje še ni čisto poslovilo. Življenje in razmišljanje je znosnejše, prav tako tek. Sopihanje v mešanici sopare in hladu zamenja lahkotnost gibanja in dihanja. Sovražim pa tisto prehodno vreme ki nastopi malce pozneje, ko človek ne ve  kaj bi bal nase. Včasih ti je vroče včasih te zebe. Zjutraj je 10 stopinj, popoldan jih je 22. Včasih je oblačno, včasih prav po poletno pripeka sonce. Kot da se narava poigrava z nami in našo garderobo. »O glej ga frajerja kako debelo je oblečen, ha, ajmo malo zakurit«. Ampak tudi to je bolje od tega kaj pride naslednje. Mraz, dež, severni veter, blato, spolzke poti kamorkoli greš. Mokro, mokro in še enkrat mokro. Ampak razumeš da tako pač more biti, naravni cikel življenja, znova in znova dokler bomo tu.

Zadnje čase mi jesen predstavlja nekaj drugega kot včasih. Ne silijo me več na trgatve, ne silijo me več nabirat gob ali kostanjev. Ostajam doma, ali pa me tam sploh ni. Ne hodim več v šolo, hodim na faks. Nisem več otrok, sem odrasel človek s svojimi problemi, ki so se mi ob teptanju praproti in mahu zdeli tako daleč in tako nerazumljivi. Zdaj jesen prinese nove naloge, nove težave in uspehe. Ni več pavze da lahko sveže začnem in se spočijem od tega kar sem takrat ponosno in z veseljem pustil za sabo. Jesen prinese tudi novo dozo surrealnosti, katero sem paradoksalno vzel za svojo, češ da ne gledam televizije. Reka življenja teče dalje, jeseni pobere še tisto zadnjo umazanijo ki pade vanjo preden se umiri in ustali na svojih bregovih. Jesen je filozofska, veliko je časa za razmišljanje, tudi vreme se strinja s tem. In zdaj sedim na svojem stolu, poslušam to čudovito melodijo in obujam spomine ter si želim da bi večkrat šel po gobe in po kostanje. Da bi se nadihal svežega zraka in breskrbno teptal pot brez sabo. Ampak to je mimo. Brezskrbno teptanje je zamenjala surovost življenja, gobe in kostanji pa so postali hitri koraki po gozdnih poteh.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


5 odgovorov v “Jesen”

  1.   Sakir pravi:

    Jesen je tak mini nov let, prej septembra zatem oktobra…
    Novo šolsko, študijsko leto, zdej pa taka mini inventura, kaj je treba do konca leta še nardit. :mrgreen:

  2.   pametnarit pravi:

    Nardit, pospravit, spremenit. :mrgreen:

  3.   Chemfusion pravi:

    jesen je zmeraj prestavljala en otako letno prelmonico ja, ubistvu bi skoraj lahko rekli da smo leta šteli po 1septembru (oz oktobru) in ne po dejanskem novem letu. :)

    “Nisem več otrok, sem odrasel človek s svojimi problemi…” hehe, ne morem da se nebi nasmehnil ob temle :)

    Le čak da prideš v odraslo dobo (če se temu lahko tako reče) šiht…(baba, otroci :P ) Pol boš pa reku ah ja kok je blo lepo v študentskih letih, življenje ni blo čist nč kruto takrat.
    Jaz menda sedaj uživam zadnje mesece brezskrbnosti, čeprav načrtujem, da bi podobno živel tudi ko bo šiht, samo da bom zjutraj namesto na faks šel na delo.

  4.   pametnarit pravi:

    Ja sej, tehnična in dejanska odraslost sta dva zelo različna pojma.

    Ja, bo treba uživat dokler lahko. :mrgreen:

  5.   barbara pravi:

    Ah Smarty, dete drago…. pejd po kostanj. Saj ni treba po tistega užitnega. Samo pejd po kostanj. K te bo minilo tole, tale melanholija, boš vidu. Z leti sicer, ampak ti bo pa mičkn žal za nazaj, da nisi šel po kostanj. Samo gobe na miru pusti srce. :mrgreen:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !