Arhiv za Oktober, 2012

Na začetku meseca sem si ob svojem osebnem prazniku rekel, da so v toku mojega življenja potrebne spremembe. Nisem si mislil da bo vse skupaj pripeljalo to tega, v kaj sem zagodel zdaj. Ne skrbite, niso droge, no ja, odvisno od konteksta. Še vedno ne vem ali naj verjamem v naključja ali ne, dogodki v zadnjem letu in mesecu so bili zelo sumljive narave. Začneš se spraševati kaj za vraga vesolje hoče od tebe. Ok, rahlo sem sremenil rutino, ampak zaboga vesolje, ne toliko naenkrat. Vse je prišlo tako hitro in tako lahko. Bolj kot ne mi je padlo v naročje. Par klikov in par čajev in tu sem. Pišem v tem sončnem, dela prostem dnevu. Veter tanjša snežno odejo, po žlebovih se sliši slap vode, glasbo prekine ropot rolet. Znašel sem se med dvema ognjema. In nimam blage veze kako naj to zadevo izpeljem brez da bi kdorkoli trpel. Ja vem, ne moreš zadovoljiti vseh. Sploh mi ni jasno kako sem se lahko sploh znašel v tem. Zanimivo kaj lahko nastane iz neke nedolžne zafrkancije. Pripelje to tega, da te oseba začne po tednu dni druženja klicati v pomanjševalnicah, ti pa se sprašuješ kaj za vraga so to ene šifre in kaj bi naj to pomenilo. Ok, vzamite v obzir da imava s to osebo pestro zgodovino.

Ne boste verjeli, uspelo mi je celo ne preveč razmišljati o tem. Na vse pretege skušam blokirati tisti glasek ki postavlja neprijetna vprašanja. »Bo kaj bo. Ne razmišljaj o tem. Ja, ampak, kaj pa če…nehaj! Ok, have fun.« Ja, tanka je meja med breskbrnostjo in potačitvijo misli nekam nazaj, čeprav veš da bodo našle svojo pot nazaj. Če ne prej pa v brainstormingu pred spanjem, kjer nimaš dovolj moči in kontrole nad tem kaj pride na plano. Čude me edino, pa ne ravno čudi no..zanimiva mi je kronologija vsega tega. Zgodilo se je nekaj, to nekaj je pripeljalo do nekaj drugega, dolgčaš in na novo pridobljena odločnost je pripeljala do nekaj tretjega, vse skupaj je pripeljalo do nekaj četrtega in voila, sranje. :mrgreen: Torej, ženske. Ne moremo z njimi in brez njih ne? Ali nekako tako. Že zdaj vem da iz vsega tega delam prevelik halo, ampak samo sledim toku svojih misli, ki zadnje čase ne mislijo več tako dosti. Mislijo že, ampak to raje spremenim v dejanja, zaradi tega sem kje sem. Kako malo je potrebno da dobiš nekaj kar si želiš. Želiš že, ampak to res potrebuješ? Ja vem da je to predelan verz iz awesome Coldplayega komada Fix You ob katerem sem preživjal veliko večerov in dvomil v svojo moškost. Pravzaprav me ta komad spominja še mnogo bolj zabavnih zadev. No vglavnem, da ne zaidem.

Ja, torej. Ljubezenski ideali. Ma ne, preveč materiala. V življenju moškega slej kot prej pride do tega da začne razmišljati o svoji popolni ženski. Ma ne, tud tu lahko zaidem, mogoče tema za kak drug zapis. Kaj je prav in kaj ne? Se je prav igrati s čustvi in srcem drugih, če veš da se to ne bo izšlo, ali se imaš fajn dokler se lahko imaš ter izkoristiš priliko? Ji to poveš, ji to tajiš? Hmmm. Mogoče me občutek vara in problema sploh ni. Mogoče je samo v moji glavi. Problem je v tem, da jaz nisem taka oseba, ki bi druge speljala na led za lastno korist. Preveč sem pošten, preveč iskren. Počutim se odgovornega za nekatere zadeve. Mislim da ljudem pripada resnica, čeprav zna bolet. V novo leto svojega obstoja sem stopil z naslednjo logiko. Nekje globoko v sebi imam občutek, da je to zadnje dobro leto, morda dve ki ga še imamo, pred kakršnikolim kolapsom ki prihaja. Zato bi naj izkoristil te momente. To bližino in toplino sočloveka, ženske, tudi če vse skupaj temelji na laži. Ta logika ne sovpada z mojim moralnim kodom, ki je seveda neprimerno bolj zadržan. Kje zdaj zarisat mejo? Kaj je prav in kaj ne? Vest trka in peče. Take zadeve so kočljive. Osebo poznaš in ji zaupaš, čeprav nimaš kaj preveč skupnega z njo. In sem spet pri idealih in imperfekcijah, napakah. Nenazadnje sem samo človek, vidim jih. V življenju moraš iti skozi veliko imperfekcij da dosežeš ali dobiš perfekcijo. Med tem časom pa lahko imaš kaj na strani, pa čeprav veš da iz tega ne bo nič. Težko je pozabit, izklopit svoj jaz, ki nenehno razmišlja, nenehno melje in se ne izklopi, ne vem če se ga sploh da izklopit, razen s substancami. Kdo je tu kriv, kaj je tu prav? Tega ne ve nihče, oziroma misli, da to ve za sebe.

Torej. Sem med dvema ognjema. Eden gori bolj kot drugi. Ta ki bolj gori počasi ugaša. Pri drugem se je močno zaiskrilo. Zakaj jaz? Zakaj vse ne moreti biti znova preprosto? Morda pa je najbolje da si vsaj enkrat v življenju rečem…just go with the flow…ali pa pustim vse za sabo in jovo na novo…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Besedni zvezi »upor v Sloveniji« in pa »ljudje v Sloveniji končno stopili na ulice« sta material direktno za v znanstveno fantastiko. Ljudem v Sloveniji očitno gre lepo. Vozimo najboljše znamke, kupujemo v diskontih, jemo lazanje iz škatle pogrete v mikrovalovni pečici. Vse da obržimo visok socialni status. Ne bi rekel da ne vidim krize, da je ne opazim. Ampak nekako stežka gledam ljudi kako počasi kopni njihovo dostojanstvo zavoljo neke navidezne komfornosti. In slednje je po moje problem, ne samo v Sloveniji, tudi drugod po Evropi. Ljudje so komforni, ljudem je očitno udobno, ne glede na stanje v državi ali na svetu. Treba je razumeti da imajo ti ljudje družine, živijo svoje udobno življenje, imajo svojo rutino, ukvarjajo se s svojimi otroci in problemi, kaj jih briga kaj se dogaja, glavno da dobijo tisti mesečni znesek, da zagotovijo pteživetje sebi in svojim bližnjim. Ja, mogoče jim nižajo plače, višajo ure in postavljajo nehumane zahteve. Ampak zavoljo prej naštetega požrejo ta cmok v grlu in nadaljujejo s svojim življenjem. Niso pripravljeni žrtvovati svoje službe in svoje družine zaradi nečesa kar bi mogoče prineslo boljše čase. Niso pripravljeni iti na vse ali nič. Dylan Moran je lepo povedal da obstajata dva tipa ljudi. The Bakers and The Shakers. The Bakers so ljudje ki držijo vse v sebi, ki so komforni, mirni, podrejeni. To so ljudje iz zahodnoevropskih držav in Anglije. The Shakers pa so ljudje ki morajo dati vse iz sebe. Irci, Arabci in ljudje Mediterana. Nadaljeval je z razmišljanjem o tem kako hitro se je zgodila revolucija v arabskih državah, praktično čez noč. Nato pa je postavil vprašanje: »Kako dolgo mislite da bi trajalo preden se bi zgodila revolucija pri nas? Kolikokrat bi nas mogle banke zajebat da bi se nekdo končno vstal?«. Zanimivo vprašanje. Očitno nam gre predobro.

Ljudje se lahko pogovarjajo o tem, tudi mladi na faksu se pogovarjamo o tem. Ampak na koncu dneva gremo domov in stopimo v drug svet, svoj svet. Kaj pa naj storimo naprimer? Zdi se da so naši prijemi premehki. Izvajamo neke upore in izražamo naše nezadovoljstvo, tudi na ulici včasih, ampak kot sem rekel, potem gremo vsi domov in nadaljujemo s svojim življenjem. Zdi se kot da se na lep način ne da več nič storiti. In mnenja sem da se res ne da. Oblast nas zatre, ali pa obrača besede tako da v masi ljudi postanemo nemoralni in celo teroristi, državni sovražniki. Marx je rekel da revolucija mora biti nasilna, da ni druge poti, ker je vedel kakšna moč leži v buržoaziji. Tisti v katerih živi uporniški duh vedno gledamo v zgodovino in iz teh ideologij skušamo ustvariti neko svojo. Owen, Marx, Engels. Socializem, Maxizem, komunizem. Ampak to so teorije ki so v preteklosti boleče strmoglavile. Kaj naj torej naredimo? Kje naj iščemo? Bolj kot iščem, bolj se mi zdi da je radikalizem edina pot do korenitih sprememb. Zadnjič sem med predavanjem dobil eno radikalno idejo za revolucijo v Sloveniji.  Zakaj ne bi malo pogledali naprej, namesto da kopljemo po preteklosti? Izklopimo internet in vse skupaj naprtimo vladi. Dajmo jim okusit malo njihovega zdravila. Ampak to je samo ideja, kje so še ljudje ki so tega dejansko zmožni. Ampak sanjam lahko, mar ne?

Kdo pa je sploh pripravljen na revolucijo? Tudi sam lahko pišem o tem, čez par ur bom na faksu kjer se bom spet pogovarjal o tem, naredim pa nič. Ampak, če malo razmislite. Ljudjem ki imajo družine je udobno. Živijo v svojem svetu. Oni odpadejo. Mladi. Mladi smo tisti ki bi lahko to izpeljali. Nimamo družin, študiramo kaj pač študiramo, živimo pri starših, lenarimo za računalniki. Mi lahko gremo komot na vse ali nič, praktično nimamo kaj izgubit. Ampak vsi udobno čakamo na nekoga drugega da se vstane. Nekega vodjo, samooklicanega mesijo ali kogarkoli drugega da mu lahko sledimo. Njemu in njegovim ideajam. Če sem že omenil internet. Internet ima izjemno moč in bi lahko igral pomembno vlogo pri morebitnih vstajah in uporih. Pravzaprav je tako vlogo že imel (Egipt, skupina Anonymous). Ideje, samo ideje. Aja če sem že pri stanju v državi. Kateri idiot si je zmislil volitve na Martinovo? Sicer pa, je res idiot, ali samo hoče da zmaga nekdo ki ne bi smel? Đej Đej je letos poskrbel bo prste vmes imela tudi vojska in sicer v tem smislu, da volilna komisija sploh ne bo imela vpogleda koliko listkov je že v škatlah. Se ni nekaj podobnega dogajalo med diktaturo v Čilah? Samo pravim. Nekaj tule močno smrdi.

Sicer pa, kot je rekel Carlin. Če imaš sebične in igonrantne državljane, boš dobil sebične in ignorantne voditelje. Nas lahko potem to stanje sploh preseneča?

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Drugi del je bolj umirjena, laidback, filler epizoda.

YouTube slika preogleda

Tretji del pa je enostavno kul. Moj najljubši. Dogaja se ful. :P

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Ah ja, alkohol, kaj naj rečem. Situacija je nanesla da sem ta teden bil dvakrat v rožicah, kar ni ravno občajno za takšnega športnega-wannabe-healthy-lifestyle fanatika in kot sem sam, ampak je bilo vredno. Prav pasalo se ga je napit, malo od jeze, malo od žalosti, malo od veselja. Recimo da sem si vzel off teden. Na tak način se zdaj tolažim ker so šle vse dvignjene uteži in pretečni kilometri v nič, ampak, jebeš. To sicer ni moj tedenski rekord v pijančevanju, tega zlahka pobere maturatntski izlet z osmimi dnevi konstantne omame, ampak to je enkrat v življenju, tam si daš duška. Z gospodom alkoholom nisva nikoli bila na ti, še zdaj ne, zdaj še posebej ne. Skozi zadnja leta srednje šole sva skoraj postala dobra prijatelja, ampak potem je prišla tista enoletna pavza in v tem času se ni ravno dostikrat oglasil. Razen tu pa tam ob kosilu. Aja, pa enkrat ko sem bil sam doma, razočaran nad življenjem in svojo nesposobnostjo in sem v kleti našel dve buteljki sladkega refoška, za kateri seveda potem nisem mel pojma kam sta izgnili. To je bil večer. Glasno dretje ob žalostinkah in plesanje z namišljenimi damami. Žalostno, vem.

Ko sem bil mlajši sem bil naiven in nezrel, ampak sem užival. S kolegi in kolegicami smo hodili ven vsak drugi vikend, kak mesec tudi vsak vikend. Osebno nisem šel ven do začetka tretjega letnika, za kar je poskrbela soseda, za kar sem ji lahko samo hvaležen, ker če še malo bolj dolgo sameval v svoji sobi bi se mi verjetno kratkomalo zmešalo. Takrat sem vedel zakaj sem se napil. Ker se brez alkohola nisem mogel imeti fajn in ker je bit trezen med pijanimi najstniki rahlo neprijetno. :D Ko se spomnim nazaj sem se imel fenomenalno, pač, užitek trenutka. Zdaj ko sem rahlo starejši si lahko samo rečem: »I’m too old for this shit«. Jaz sem bolj umirjenega tipa, saj veste, raje uživam v družbi nekje na mirnem in toplem, na izi. Z dobro glasbo in kvalitetnim etanolom. Nič ni hujšega kot pa poceni alkohol. Malo denarja malo muzike. Ponavadi se takšni mirni dogodki končajo ne ravno mirno in velikokrat zelo prenesetljivo, saj veste. Greste na dve pijčai, domov pa pridete tako nažgani da niste sposobni črkovati svoje face, ali pa se zbudite in ne veste kje ste.

Ampak je zanimivo razmišljati o tem kaj ti je včasih pomenil alkohol, zabava in ples in kaj ti pomeni zdaj. Včasih je bila to zame edina oblika zabave, čisti užitek, brez skrbi, brez obveznosti. Ven sem šel da sem se mel fajn. Zdaj itak grem ven parkrat na leto, pa še takrat si rečem da ne bom pil, ampak sem vdam v usodo. Nase dam socialno masko in svoje misli utapljam v pijači, se smilim samemu sebi in filozofiram o svojem bednem življenju in o človeštvu, ali bo sploh kdaj boljše? Ja, mi fajn, se smejem in pripovedujem ter si izmišljuem zgodbe, ampak kaj se dogaja znotraj moje glave je povsem druga zgodba. Nimam se rad ko sem pijan. Po eni stran postanem družaben in pretirano zgovoren, po drugi strani pa tečen in zagrenjen. Odvisno od tega kaj pijem. Drug dan pa je vse ok. Kot da se ne bi nič zgodilo. Ponavadi se brez  mačka zbudim in z občutkom krivde in sramu nadaljujem kjer sem končal. Če povem po pravici. Nikoli nisem maral okusa alkohola, verjetno nisem edini, ampak kdor pije zaradi okusa ne pije pravilno, pravi avstralski stand-up komedijant Jim Jeffries. Recimo da se strinjam z njim. Pijemo zaradi žalosti, jeze ali veselja. Ko zvrneš 0.3 viskija in se zdrzneš ob mešanici občutkov je okus zadnje o čem razmišljaš. Na misel mi pride samo surovost življenja.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Ko pride do žensk sem eden izmed najmanj sposobnih moških na planetu, pri nekaterih stvareh, kar je sicer generičen problem moških dandanes. Ja ok, morda se podcenjujem, ampak vseeno. Sodeč po svojih izkušnjah mi gre še kar dobro, ampak na koncu vedno nekaj zataji, redko se konča tako kot jaz želim, zato se velikokrat čudim svoji nesposobnosti in se tolčem po glavi in se sprašujem »zakaj za vraga jaz?«. Ženske so bile in so še vedno lepo dišeča bitja narejena iz dolgih las, prsi, zadnjice in drugih oblin katere sem od daleč opazoval. Sčasoma sem se jim približal in spoznal njihovo kulturo, včasih sem katero spoznal tudi od bliže. Slednjih ni bilo dosti, ampak bilo jih je nekaj, recimo da omembe vredno, ne da bi se s tem hvalil, šovinist pa nisem. :mrgreen:  Kot ste že spoznali v moji prejšnih zapisih sem človek ki občutno preveč razmišlja, se ne zna sprostiti (tudi pod vplivom raznih substanc) in v bistvu ne ve kaj bi naredil, dokler mu nekdo ne pokaže kako. Zakaj? Zato ker si ne dovolim biti vsaj malo prasec. Zakaj? Ker do žensk gojim neko določeno spoštovanje. In kot vemo  takšni fantje ponavadi ostanemo na hladnem, ali pa v tem vsem dobro znanem fenomenu, ki se mu reče »friendzone«. Čeprav sem bil ne glede na vse pri puncah vedno priljubljen. Ja itak, če pa sem jim hodil po čokoladice tri nadstropja v kletno etažo, jih poslušal ko je bilo treba in jim svetoval, ter izdajal skrivnosti moškega sveta. Velikokrat sem si tudi želel da bi bi bil ženska. Samo da bi lahko rekel stvari ki jih lahko rečejo. Da bi si lahko privoščil biti nerazumljen v tem tradicionalno racionalnem moškem svetu ki to več ni.

Osebno se mi je družbi žensk zgodilo že toliko stvari, pri katerih se lahko samo primeš za glavo, da se že sprašujem kaj za vraga je narobe z mano, ker to več ni normalno. Ampak kdo lahko samemu sebi reče da je normalen? Recimo. Maturantski izlet. Bodimo iskreni. Na maturantskega se gre zato, da se v desetih dneh sprostijo vse nabrane frustracije in seksualna energija nabrana skozi srednjo šolo. In te ni malo. Optimistično oborožen sem odletel v Grčijo in upal na najboljše. Imel sem tri šanse. Izkoristil nisem nobene. Zakaj? Prva mi je zaspala na postelji, ker je nisem hotel naskočit ker sem zgledal kot Jamie Lee Curtis in sem se pač šel »očedit«. Unisex party pa to. Drugi sem na uho zašepetal: » Grema seksat?«, kar v družbi njene cimre ni doživelo podpore. Tudi za trojček ni bila. Pri tretji pa sem tako dolgo mučkal da je rekla da ima menstruacijo. Kot da je izvohala da še nisem. In to je bilo to. Pa ne samo seks, da ne boste mislil da ciljam samo na to. Tudi pri ostalih stvareh sem lesen. Lahko jih nasmejem s svojim čarmom in očarljivostjo (ego pa tak), ampak ko pride do bolj resne situacije pa sem v temi.  Ženska bi me lahko odkrito osvajala ali pa celo gola ležala v postelji, pa bi se še vedno obotavljal, češ, a lahko? Ne upam si vzet. Če pa si že vzamem pa ponavadi kaj zataji. Ponavadi možgani cockblockajo sami sebe, ker razmišljao v nemilosti ljubezenskih idealov. Z nekom ki nimaš čustvene povezave pač ne boš seksal. One night stand? Pa kaj še! Pa naj bo dekle še tako privlačno, še bolje če deluje na tvojem nivoju. Ne ne, to pa ne. Ne skrbite, sem že šel čez »gay faze«. Ok, pogledam čednega moškega, ampak si mislim »I bet he’s getting so much ass«.

In tako sem tu kjer sem. Kaj mi ne dovoli biti normalen, ali kul, ali kakorkoli se že temu reče. Moji možgani, ki so čudo kreacije narave, socialnega sveta in matrice v kateri živim. Da bi enkrat bilo vse ok, ne. Vedno pride nekaj vmes. Redke so bile situacije v katerih je šlo vse kot po maslu. Lahko si rečem: »to je pač življenje«, ampak po tolikih fail-ih iz moje strani pač ne morem ostat ravnodušen. So bile zmage in to grandiozne ampak…In mislim in mislim in še kar mislim. Te misli režejo globoko. Sprašujem se, bom kdaj sploh zmožen biti normalen? Bo kdaj prišel dan ko bo šlo vse tako kot sem si zamislil? E, to. Zamisil. Spontanost mi ni ravno vrlina. Vse poteka po planu…in ti plani so se velikokrat nepričakovano usresničili, kar je malo scary. Kot da me vesolje zeza. »Ok, vse bo šlo kot si si zamislil, AMPAK«. Svetovale so mi, »sprosti se«, ampak moj mlinček je še mlel naprej, one niso krive nič. Mislim. Načelo karme pri meni pogrne na celi črti. Delaj dobro in dobro ti bo povrnjeno? Bullshit! Ne vem kdaj bo to nenehno mletje zapustilo mojo glavo in se spremenilo v nekaj v čemer bom lahko užival, kar še ne pomeni da nisem, ampak skoraj vedno je manjkala pika na i. In na koncu si lahko ironično rečem: »Takšno je pač življenje«.

YouTube slika preogleda

“The only barrier between you and pleasure is your mind, and mine is fucked up.” ~ Smarty

  • Share/Bookmark

Comments 15 komentarjev »

Z jesenjo imam en tak tipičen love/hate relationship. Ko nastopi konec poletja se zadnje čase vedno spomnim svojih prvih srednješolskih dni, kako sem sam taval po ulicah mesta,  gledal predse  v tla in se izogibal množic ljudi ter očesnemu kontaktu. V razredu sem zmedeno gledal okoli sebe in potihem sodil svoje bodoče sošolce in upal da bom v katerem našel malo samega sebe. Ko sem prišel domov me je v sobi pričakal vonj novih zvezkov, kjnig in oster vonj belila ki se je valil iz kavbojk. Na dan tu pa tam pricurljajo tudi otroški spomini. Trgatev za trgatvijo, nabiranje gob, kostanjev in kurjave za peko le teh. Vonj po gozdu in po gobah, vlaga v zraku, bolečina v blazinicah prstov od pikov kostanjevih ježkov, v oblačila in lase butne dim in tam tudi ostane, starešina že razpravlja o kurilni sezoni. Turobno vreme, sonca od nikoder, dež, nič ni za počet. Ljudje so tečni, ti si še bolj. Narava tone proti počitku in tudi ti se počutiš da bi lahko z lahkoto malo pohiberniral. Zunaj je mrak, veke so težke, stol je neudoben, postelja kar kliče. Ampak se ti ne da. V glavi ni miru, telo protestira. Razmišljaš o sebi, kaj bi lahko storil bolje ko je bilo še poletje, zdaj je jesen, prepozno je že. Čas teče, prekleto hitro. Želiš si samo neko preprosto pot.

Veter počasi a vstrajno reže v kosti in doda nek nov občutek. Veter v laseh. Ne maram ga, razen ko tečem, takrat me briga kako zgledam. Barve narave se spreminjajo, v daljini je že videti nove stare odtenke, ki kar kličejo po tem da bi jih ovekovečil. Lončnicam na balkonih bije zadnja ura, kmalu bodo odvržene na kompost. Smrt, za lažje in hitrejše novo življenje. Pa vendar v tem turobnem vzdušju najdeš neko udobje, varnost in zatočišče v nekem prostoru in času. Nekaj ti govori da je življenje lepo, kljub temu da vse okoli tebe počasi odmira, a to nisi ti, čeprav se počutiš del narave in bi tudi ti včasih dal v nižjo prestavo in se veličastno vrnil spomladi. Življenje gre dalje in čeprav se zdi da vse postaja bolj umirjeno, tempo ostaja isti. Naravo ne briga, ona gre po svoje. Jesensko vreme mi je po eni strani všeč. Ni prevroče, ni prehladno, predvsem zgodaj jeseni, ko se poletje še ni čisto poslovilo. Življenje in razmišljanje je znosnejše, prav tako tek. Sopihanje v mešanici sopare in hladu zamenja lahkotnost gibanja in dihanja. Sovražim pa tisto prehodno vreme ki nastopi malce pozneje, ko človek ne ve  kaj bi bal nase. Včasih ti je vroče včasih te zebe. Zjutraj je 10 stopinj, popoldan jih je 22. Včasih je oblačno, včasih prav po poletno pripeka sonce. Kot da se narava poigrava z nami in našo garderobo. »O glej ga frajerja kako debelo je oblečen, ha, ajmo malo zakurit«. Ampak tudi to je bolje od tega kaj pride naslednje. Mraz, dež, severni veter, blato, spolzke poti kamorkoli greš. Mokro, mokro in še enkrat mokro. Ampak razumeš da tako pač more biti, naravni cikel življenja, znova in znova dokler bomo tu.

Zadnje čase mi jesen predstavlja nekaj drugega kot včasih. Ne silijo me več na trgatve, ne silijo me več nabirat gob ali kostanjev. Ostajam doma, ali pa me tam sploh ni. Ne hodim več v šolo, hodim na faks. Nisem več otrok, sem odrasel človek s svojimi problemi, ki so se mi ob teptanju praproti in mahu zdeli tako daleč in tako nerazumljivi. Zdaj jesen prinese nove naloge, nove težave in uspehe. Ni več pavze da lahko sveže začnem in se spočijem od tega kar sem takrat ponosno in z veseljem pustil za sabo. Jesen prinese tudi novo dozo surrealnosti, katero sem paradoksalno vzel za svojo, češ da ne gledam televizije. Reka življenja teče dalje, jeseni pobere še tisto zadnjo umazanijo ki pade vanjo preden se umiri in ustali na svojih bregovih. Jesen je filozofska, veliko je časa za razmišljanje, tudi vreme se strinja s tem. In zdaj sedim na svojem stolu, poslušam to čudovito melodijo in obujam spomine ter si želim da bi večkrat šel po gobe in po kostanje. Da bi se nadihal svežega zraka in breskrbno teptal pot brez sabo. Ampak to je mimo. Brezskrbno teptanje je zamenjala surovost življenja, gobe in kostanji pa so postali hitri koraki po gozdnih poteh.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Tako, pa se je začelo. Novo študijsko leto, nov list v pomladi mojega življenja, nova rutina. Prav zanimivo je bilo danes opazovati nove, sveže, nališpane obraze od glave do pet urejenih brucev in bruck. Polni entuziazma so rahlo sramežljivo spoznavali območje ki jim bo prinašalo tako želene uspehe a hkrati tudi težave. Zanimivo se je bilo spomniti kako je bilo leto dni nazaj. Ob pogledu na vse te obraze sem v nekaterih našel tudi sebe. Sam samcat padeš v nek sistem pravil in socialni krog od katerega si nato bolj kot ne odvisen ali pa so drugi odvisni od tebe, odvisno kako se znajdeš v tej zmedi. Med uvodnim predavanjem sem razmišljal kaj vse se je spremenilo od časa ko sem zmedeno taval po dolgih hodnikih fakultete ki jo zdaj poznam…nič kaj boljše kot prej če povem po pravici. V bistvu nič kaj preveč. Dobiš neka nova znanja in izkušnje, nove prespektive, iz kopice informacij sestaviš celoto, v jedru pa ostaneš isti, z malo tršo kožo. Za novoletne resolucije je še sicer prehitro, ampak sam pri sebi sem se odločil da v letu ki me čaka malo premešam štrene. Ampak res malo, mičkeno, nič kaj drastičnega.

Za en čas se bom odpovedal določeni stvari za katero verjamem da mi je povzročala težave pri eni drugi stvari in pri življenju nasploh. In zato ker lahko, ker me zanima kako dolgo lahko zdržim, kje so moje meje, tako mentalne kot fizične. Recimo da bom poskušal biti bolj družaben, socialen ali karkoli pač. Prejšnje študijsko leto sem bil zunaj reci in piši, dvakrat. Navdihnil me je princip, »go out and meet some people« in ker sem danes pač dobre volje zato ker lahko od zdaj pijem tudi v Ameriki sem si rekel, »probam lahko, pa bo kaj bo«.  Pa idi malo ven, mogoče ti kaj rata. Nisem nedružabna oseba in sovražim če mi kdo to reče, uživam v družbi istomislečih ljudi in takih ni dosti. Mislim da nisem edini ki enostavno hoče biti v družbi ljudi kateri so mi kul. Mislim, big deal. Poskusil bom biti tudi bolj produktiven, čeprav je bilo minulo leto kar soldino, z lahkoto najboljše do zdaj. Naredil sem prvi letnik faksa, posnel serijo, pisal blog, tekel, šprintal, dvigal, spoznaval nove osebe in stvari, pridno delal. Čeprav sem bil večinoma časa sam, sem počel stvari v katerih sem užival, brez nekih pritiskov, odrekanj in obžalovanj. Čemu bi se torej zdaj spreminjal, zakaj bi se sploh spreminjal če pa mi tako gre tako zelo lepo?

Vsi iščemo nek smisel v življenju, kaj nam ga daje je odvsino od nas. Sam sem ga dolgo iskal v samoti in v družbi samega sebe…in sem ga tudi našel. Ampak vedno je tu vprašanje: »Kaj pa če?«. Kaj pa če malo spremenim svojo rutino, malenkost skrenem z začrtane poti, kaj se lahko zgodi? Vsi smo radovedni, če obstaja kaj večjega znotraj in zunaj našega delovanja. Cela študentska leta pač ne bom čubil za ekranom in se smili samemu sebi ter se sladkokislo smejal vsakič ko vidim kak zaljubljen par. Sam sebi si lahko pravim da je to očitno to, da več kot to ni dosegljivo, ampak vem da ni tako. Poglejte iz druge strani, recimo da gre pri vsem skupaj za en solo eksperiment, čeprav če malo pomislite, je celo živlenje en velik eksperiment. Iščemo nezanke, teze, teorije in dejstva s katerimi nato dokazujemo svoj prav, se podrejamo drugim, jih nadvladamo, primerjamo in jih spustimo v svoje življenje. Ker sem človek rutin bo vse skupaj malo težje, ampak ni neizvedljivo. Še vedno bom jaz, ne mislim se podrejat drugim, podrejal se bom samo svojim načrtom in mislim. Ne bo škodilo če grem malo v lajf, ampak mislim, da se bo ob odkrivanju novih dogodivščin, vedno znova pokazalo kaj je zame še vedno najboljše. Samota. Tak sem in tak bom in mislim da me bo zelo težko spreobrniti,za kar seveda sploh ni nobene potrebe. Nihče še ni niti poskušal, no recimo. Torej, zakaj bi se naj že spreminjal? Zase ali za druge? Za druge ki jih očitno vodi močna želja po ne vem že čemu. Kar pač narekuje sistem.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »