Arhiv za September, 2012

Prvi del naše spletne serije. Uživajte. ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Mesec je mimo in spet je čas za vaše umotvore.

Serija Izbrisani. – V nedeljo.

Kako spuščati sklopko? – Ziher si delal izpit na dizlu zdaj pa maš bencinarja a?

Puta. – Hej! Razen če si Španec.

Bom letos dobil punco? Da.

Dekleta kelnarce. – Najlepše so kelnarce, vsak pijanec ve. :mrgreen:

Dojenček kaka trikrat na dan. – Tudi jaz, včasih.

Enostavno narisati realnega mačka. – Poglej se v špegl v nedeljo zjutraj in riši.

Iščem moškega z velikim za mojo ritko. – Termometrom?

Golih muskih zadnjica. – Vsakomur svoje pravijo.

Kam je treba vtakniti penis? – Ja v nos, kam pa drugam?

Kdaj mačka spregleda avto? – Felix, R.I.P.

Kje kupiti maltodextrin? – Na mariborski tržnici na oddelku za ribe pri gospe z največjim bicepsom.

Ko moški pospravlja. – Čudež.

Ko se punca zaljubi. – Še večji čudež.

Ko se vsedeš na kaktus. – Well, fuck.

Koliko lajkov imate? – Zagotovo več od tvojega inteligenčnega kvocienta.

Misli ob trgatvi grozdja. – P***a sem nažgan!

Mreža za kokoši. – Na tak način ne boš dobil punce.

Najmanjša rit. – Od tvoje mame ziher ne.

Najstnice v pajkicah. – Oh dear god. Jailbaits! Jailbaits everywhere!

Ne znam odrasti. – Mislim da tega nihče ne zna.

Nočem otrok. – Welcome to the club. :D

Pametna vagina. – I got nothing. :mrgreen:

Pecivo za trgatev. – Špricer.

S trdim sem jo naskočil. – Z mehkim bi jo malo težko. :mrgreen:

Tea se boža po riti. – Kdo je ta Tea in kje sem bil jaz?

Tegli porno filmi. –Zanimiv fetiš.

Zakaj Jezus ne more biti redni profesor? – No, to pa še mene zanima…predlogi? :D

Žena mi ugaja zadnje čase preveč me mogoče vara? – Mogoče je nisi dovolj dobro naskočil, oh wait.

Zrel moški nategne mladeniča. – Malo čuden opis zavarovalniške goljufije.

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Že par dni sam sebi govorim da bi lahko kaj napisal, ampak spet sem v tisti fazi ko mi je vseeno za vse skupaj. Ste kdaj dosegli kaj dokaj pomembnega in nato nekaj časa sedeli na tem dosežku, ob tem pa vam je dol viselo za cel svet? Ja? No, nekako tako se počutim že več kot teden dni. Sicer pridno pišem ideje na listek papirja, trenutno se številka giblje nekje okrog 5. Ni časa, ni volje. Največ volje je v brainstormingu tik pred spanjem ko so misli tako globoke, genialne, ironične in smiselne da bi se najraje vstal in začel tipkat. Gravitacijske sile okrog postelje pa so na žalost zelo močna stvar. :mrgreen: Trenutno življenje stagnira, vse je po starem. Uživam v istih stvareh, pritisk mi dvigajo iste stvari…in ljudje, najbolj pa v zadnjem tednu komercialni radiji. Odločil sem se da se malo poglobim v sistem in logiko delovanja popularnih radijskih postaj na Štajerskem koncu.

Velikokrat sem bil na meji da radio zabrišem skozi okno trafike, ker to kar sem doživljal je že na meji absurdnosti, ampak ok, sam sem se spustil v to. Očitno obstaja  neka norma koliko pop-electro-wannabe-rap-rock zmazkov se mora predvajati na uro in na dan, pač, razumljivo, od same dobre glasbe se nikakor ne more živeti, čeprav ima večina radijev soliden repertoar  80ih in 90ih, recimo, za silo. Razen tistih ki vrtijo ponos slovensko balkanske glasbe in lirične umetnosti, skupino Skater, rogoške slavčke in srbske mačote ter starlete ki vse zvenijo povsem enako, vsaj meni. Prišel sem tudi do zanimivih vzorcev. V približno osmih urah sem nekatere pesmi slišal tudi trikrat, na eni postaji. Trenutno je v Sloveniji izredno popularna skladba I Follow Rivers. Predvaja se v originalu, odlični priredbi in seveda remixu. V enem dnevu sem jo slišal, reci in piši šestkrat. Na treh različnih radijskih postajah. Na eni trikrat,dvakrat v priredbi in enkrat v originalu. Pesem je dobra, priredba od skupine Triggerfinger je še boljša, ampak…trikrat na dan, resno? Pesem katero sem tudi sam na začetku veliko poslušal, še preden so jo odkrile radijske postaje in Facebook, se je spremenila v ganbanganje mojih ušes, v slabem smislu. Rahlo so mi pokvarili tudi izid novega albuma od skupine The Killers, s konstantnim predvajanjem singla Runaways, po dva do trikrat na dan. Ne razumem tudi tega da večino novih komadov, tudi tiste ki so odlični konstantno predvajajo kaka dva tedna po trikrat na dan, oz, kako dolgo se pač držijo na lestvicah, potem pa komad ponikne in mogoče pride na plano parkrat na mesec, v nedeljo. Pogrešam pa tudi živo glasbo. Posnetke koncertov itd. Nekateri izvajalci so nedvomno v živo boljši kot pa v studiju.

Ne razumem tudi izogibanja predvajanju domačih izvajalcev in tiščanja slovenske glasbe v nočno jutranje ure, pa še takrat je glasba pod nivojem. Mislim. Imamo izvajalace kot so Dan D, Vlado Kreslin, Adi Smolar, Siddharta, Tide, Mi2, Big Foot Mama, Predin, Gal Gjurin, Elvis Jackson in še veliko drugih ki so ostali pozabljeni v 80ih. Slišim jih izredno redko ali pa sploh ne. Komadi od teh izvajalcev so v večini boljši ko pat ti zmazki ki jih konstatno in repetativno tiščijo v naša ušesa, da sploh ne omenjam kako nadležni so takrat ko se bliža fuzbal. Ampak seveda, kaj pa je druga za pričakovati od komercialnih radijev? Ugotovil sem tudi da je glasbeni izbor delno odvisen tudi od moderatorja, kar je včasih dobra stvar, so še ljudje z dobrim okusom, sicer so tu spet norme pop zmazkov ampak, za silo je. Včasih znajo presenetiti tudi s kašnim že pozabljenim komadom, to se ponavadi zgodi pozno popoldne, največkrat v soboto ali nedeljo, ko radia praktično nihče ne posluša, razen mene, ko že petič v dnevu meljem za mizo.

Verjetno se sprašujete zakaj sploh poslušam radio. V avtu ga poslušam zelo redko, sem oborožen s cd-ji glasbe po mojem okusu. Včasih preklopim na novice ali pa prometne informacije da zvem če lahko stopim na plin ali ne. Šiht pa je drugačna zgodba. Sedenje v trafiki brez glasbe pa je čudno, že zaradi ropota računalnikov in hladilnika. Še manj pa me zanima kaj si imajo ljudje za povedati, zato si pač prižgem radio, in upam na najboljše, brez krvavenja iz ušes.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 14 komentarjev »

V medijih in tudi na faksu velikokrat slišimo kakšno o revščini, stereotipih, klišejih, o splošnem družbenem stanju, o stanju etničnih skupin, priseljencev, o pretiranem konzumerstvu in pa o splošno popularnih zadevah. Sebi lahko rečeš da razumeš nekatere stvari ker so ti pač logične, ampak jih dojameš šele takrat ko vidiš in opazuješ ljudi okoli sebe. Njihovo mimiko, kretnje in besede. Delo v trafiki je idealno za takšno opazovanje ker mi ponuja lep pogled na današnjo (slovensko) družbo. Sprva se na dogajanje nisem preveč oziral, ker se mi ni zdelo nič posebnega. Pač ljudje ki hodijo po svojih vsakodnevnih opravkih. Nato pa sem iz čistega dolgčasa začel malo smukati okoli sebe. In hitro sem opazil določene vzorce in stereotipe, za katere sem mislil da so iz trte zviti, ampak očitno ni tako.

Velikokrat sem si domišljal kaj se ljudje v daljini pogovarjajo glede na to kaj pove njihov bodylanguage in obrazna mimika. Kakšen naglas imajo, s kod so. Nekako se je treba zabavat če je dolgčas. Tudi pogovori s strankami so zabavni. Čeprav vsak ki je kadarkoli delal s strankami ve, da niso vedno dobre volje in da tudi nimajo vedno prav, ampak takrat pač kimamo in se na silo smejimo, za dobro vseh. Nasplošno pa znamo biti ljudje kar zabavni. Kot sem že omenil, vidim in slišim marsikaj. Mlade in stare zaljubljence, katerim se lahko samo nasmehnem in obujam spomine, simpatična dekleta ki iz raznih bmw-jev stopajo z dolgimi nosovi, za njimi pa kot največji frajer postopa gospod »douchebag« za katerega je seveda nošenje vrečk pod častjo. In tako se boge in shirane revice s prefektno urejenimi nohti in petkami mučijo medtem ko njihov frajer odklene avto na 200m, da se ja vidi. Vidim izmozgane šoferje tovornjakov, delavce iz držav stare juge, ki čez teden garajo tu, za vikend pa se vrnejo domov. Vidim ljudi vseh barv in etičnih skupin ter verskih prepričanj. Cigani, južnjaki, muslimani, Kitajci, Slovenceljni, backpackerji in družine iz vseh evropskih držav ki se odpravljajo na zaslužen dopust. Vsi romajo v konzumersko meko, nekaj pa  se jih ustavi tudi pri meni.

Ko sem začel delati vsak dan, sem začenjal opažati rutino drugih ljudi. Isti ljudje, ob isti uri, z istimi željami. Vsak dan, točni kot urca. Dobra posledica tega je, da za vsaj četrt strank že vnaprej vem kaj in koliko bodo kupili. Od težkokategornikov ki kupijo tri škatle cigaretov na dan, do najstnic  ki pridejo s svojo odraslo kolegico tu pa tam po kak zavitek omenjene droge in me sprašujejo po osebnih podatkih :mrgreen: . Ob vsem tem se začenjaš spraševati kako zelo smo ljudje predvidljivi, kako lahko si je zapomniti določene želje različnih ljudi. Vse to je voda na mlin živiliskih, tobačnih in ostalih organizacij. No, da ne zaidem preveč na temno stran. Opazil sem tudi, da so slovenski moški očitno res velike copate. Njihove primadone jih pošiljajo po revije za katere sploh nimajo pojma da obstajajo (trači, Cosmo). Prav smešni so ko skušajo razložiti po kaj so prišli. Smilijo se mi, res. Še bolj so smešni ko pridejo po cigarete za svoje dame in izrecno poudarijo da to ni za njih, da slučajno ne bi pomislil da oni vlečejo te »ženske« cigarete. En tip je enkrat šel trikrat od avta pa do trafike da je nabavil vse kar mu je kot kraljična na zrnu graha sedeča žena v avtu povedala. Medtem bi sama lahko pobrala nagrado za mamo leta. Mulca je očitno tiščalo lulat. Iz sedeža je s čikom v rokah držala otroka ko je on poskušal markirati zelenje, ker mu to ni uspelo ga je še parkrat po riti in sirena je zatulila. Vse skupaj je še samo potrdilo moje prepričanje kako zelo si ne želim otrok. Slišal sem tudi najbolj stereotipen prepir med zakoncema kar jih je. In sicer je žena možu očitala da jo nikamor ne pusti medtem ko on s prijatelji lahko gre kamorkoli si želi in kadarkoli si zaželi. Ona pa »gnije« na fotelju doma in skrbi za otroke. In to niso osamljeni primeri, to vidim vsak dan.

V glavnem. Vse skupaj je že smešno. Vedno eni in isti vzorci. Ljudje kot zombiji hodijo not in ven iz konzumerske meke. Na obrazu imajo tisti sladkokisli »middleclass« nasmeh. Svoje do roba napolnjene vozičke vozijo do svojih megalomanskih terencev. Videti so srečni, nasmejani, ampak nekaj je na njihovi pojavi kar mi vzbuja dvom. Res je, da ni vse tako črno kot se zdi. To so samo moja opažanja, vidim tudi ljudi ki se jim na obrazu vidi da uživajo življenje, ampak dejstvo je, da jih je veliko manj kot tistih, o katerih sem pisal. Kar vidim in kar opazim je neke vrste tisto življenje ki ga ljudje živijo in ne tisto ki pravijo da ga.

In kot je rekel komedijant Russell Peters: »I don’t make the stereotypes, I just see them« :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Ena izmed najboljših lastnosti glasbe je, da jo lahko odkrivaš znova in znova. Nove skupine, nove zvrsti. Lahko brskaš po nesramno bogati zgodovini ali pa se podaš na avanture po sedanjosti. Kar zadnje čase opažam je to, da se kar nekaj novih rock skupin vrača h koreninam te zvrsti, k Bluesu. Če to skombiniramo z alternativnim, indie, garažnim in južnjaškim stilom, dobimo marsikaj zanimivega. Preprosti trdi zvoki bobnov, kitare (veliko se uporablja distortion) in bas kitare s vpadljivim vokalom. Simpl, ampak prekleto dobro. Tako sem se sam v zadnjih dneh podal na eno raziskovanje, veliko zaslug za to ima odlična serija Suits (Nepremagljivi dvojec) s svojim še boljšim izborom glasbe. Verjetno poznate dvojec The White Stripes in njun najbolj udarni singel »Seven Nation Army«. Če smo že pri Jacku Whiteu naj omenim njegovo priredbo U2-jeve pesmi Love is Blindness, ki sicer ne pade v ta stil ampak, komad je surov…pure emotion.

Zdaj, da me ne bo kdo linčal, ne spoznam se tako zelo na zgodovino glasbe, ampak mislim da so med novejšimi izvajalci s tem trendom vračanja h koreninam začeli Kings Of Leon. Njihovo zgodnje delo je tisti čisti južnjaški rock, da o talentu skupine in izjemnem vokalu sploh ne govorim.

YouTube slika preogleda

Ravno Kings of Leon so vplivali na odličen band ki sem ga odkril šele pred kratkim in sicer so to trio Band Of Skulls. Kar mi je všeč pri njih je njihova preprostost in trdi zvok. Če ste ljubitelj rock’n'roll glasbe in glasbe nasploh vam priporočam da namenite pozornost njhovemu novemu albumu, ki je še boljši od prejšnjega in pa predvsem tem komadom. Fires , Death By Diamonds And Pearls , Lay My Head Down , I Know What I Am in pa  Sweet Sour.

YouTube slika preogleda

Zach Galifianikis za bobni. :mrgreen:

Verjetno sta vam znana tudi The Black Keys. Če ne po svojih (bivših) bradah pa po svoji glasbi, s katero uspešno žanjeta nagrade. Sicer pa nagrade niso pomembne. Za glasbenika verjetno so, ampak zame je pomembna glasba in zvok v živo.

YouTube slika preogleda

Naslednji na seznamu nedavnih odkrtij je Gary Clark Jr. Odličen kitarist, odličen vokalist. Svoj blues sicer fura rahlo pozersko in nosi očala tudi v studiu ampak, zvok je femomenalen. :D

YouTube slika preogleda

Vsem tem izvajalcem je skupna ena lastnost, odlično nastopajo v živo. In to je tisti kriterij po katerem sam cenim glasbenike. Vsekakor so vsi ti izvajalci po svoje zelo dobrodošla osvežitev v svetu glasbe in v žanru samem.

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Ko je v mojem življenju prišlo do pomembnih prelomnic in pa tudi do preprostih vsakodnevnih stvari kot naprimer kaj bom jedel, koliko se bom učil, koliko bom tekel, koliko uteži bom dvignil, sem vedno zaupal svojemu občutku. Poslušal sem svoje telo in svoje misli ter zadevo zaključil iz tega. Brez nekih zunanjih motenj. Ampak ni bilo vedno tako. Ko greš skozi svoja napomembnejša leta razvoja je seveda zanašanje na druge skoraj neizogibno. Nekako si potisnjen v sistem in od tebe je odvisno h komu se boš zatekel. Večina ljudi ima prijatelje in starše. Na slednje sem se sicer lahko zanesel kadar sem hotel, ampak, včasih so bili problemi preveč delikatni da bi z njimi razpravljal o tem. Kolegi pa so pač kolegi. Nekateri so tam ko jih rabiš ti, nekateri se pojavijo ko kaj rabijo od tebe, priskledniki. Redkokdo je tam, da posluša vso tvoje sranje in kanček »genialnosti« ki lije iz tebe. Prevečkrat sem poslušal druge in sem zato naredil nekaj kar je bilo po volji drugih in ni bilo nujno najbolje zame. Ampak iz napak se učimo. Torej, bolj kot ne sem se vedno zanašal samo na sebe, če ste brali moje starejše zapise veste zakaj. Nisem imel druge izbire. Razmišljal sem o stvareh o katerih drugi niso imeli pojma, poslušal sem glasbo o kateri drugi niso slišali, imel sem probleme ki jih drugi ne bi razumeli, živel sem v okolju ki ni bilo ravno zadovoljivo za mojo takratno življensko filozofijo. Če malo pomislim…v svojih najstniških letih sem bil neke vrste pre-hipster. :mrgreen:

Zanašanje na sebe, poslušanje samega sebe in svojega telesa me je pripeljala do stanja v katerem sem zdaj. Uspešno jadram skozi morje življenja. Sicer je bilo morje velikokrat razburkano, tudi jadra so se kdaj pa kdaj strgala, bili so primeri ko sem treščil ob čeri ampak, platno sem zašil, koščke sem zalepil in zajadral dalje. Velikokrat sem seveda preveč analiziral določene stvari in se tolkel pa glavi zakaj se ravno meni dogajajo te stvari. Ampak zakaj ne ravno meni? Zadnje čase vedno manj verjamem v naključja in se bolj nagibam k temu da vse zgodi z nekim razlogom. Čez čas s kozmičnimi silami razviješ nek odnos, na življenje začenjaš gledati popolnoma drugače. Iščeš pomen, razloge, včasih pa pustiš življenju prosto pot pa bo kaj bo.

Ampak včasih zna bit problem ko si preveč prepričan sam vase in v svoj prav. Pa ne zaradi prevelikega ega, ampak zaradi tega ker te zna vsakršna napaka podret na tla, tako da se dolgo ne vstaneš. Preziraš druge, njihova mnenja, njihov obstoj se ti zdi irelevanten in moteč. Zato je bolje, da na tem mestu stopiš korak nazaj, se pomiriš in odpreš svoje misli. Sicer sam s tem nimam nekih izkušenj, ampak nekajkrat sem že bil na meji. Rešila sta me globok vdih in glasba. Torej, nekako je prikladno da zaupaš samemu sebi in poslušaš kaj ti govorita telo in glava, ampak včasih še sam ne veš kaj je prav in kaj ne.

Tako me je prejšni teden nekaj podrlo na tla. Prepričan sem bil s svoj prav in uspeh, ampak se je izkazalo ravno nasprotno. Ko sem prvič zagledal to zadevo me je spreletel srh, mravljinci so se dvigali po hrbtenici, pore se odprle, prsti so spolzeli skozi goste lase, dlan se je ustavila na čelu…facepalm. Kaj zdaj? Zagotovo je to napaka, nedko se je zmotil…kaj zavraga ji ni ustrezalo saj pa sem napisal vse, še preveč! Naslednji korak je bil potaličitev misli. Ma eh, saj bo, jaz imam prav, nisem padel, nardil sem. Dejansko sem se za nekaj časa rešil mračnih misli, stopil sem korak nazaj in vdihnil, tekel sem z odločnim korakom in izdihnil svež zrak kateri se ob svežih jutranjih temperaturah spremeni v blag dim. Šiht je prišel še kako prav. Nisem imel časa razmišljati, analizirati in procesirati. Nekako sem  bil užaljen. Veste tisti občutek ko si res  100% prepričan sam vase, ko z nasmeškom na obrazu za sabo pustiš del sebe, nekaj za kaj si se trudil ure in ure, ponosno hodiš brez da bi se ozrl nazaj, prepričan si da je opravljeno z odliko, nato pa nate pade bomba. Senca dvoma ki te razžira. Še vedno si prepričan v svoj prav, ne daš se kar tako, prepričan si da jim boš dokazal nasprotno. Najbolj opevan dan tedna je prinesel dobre novice. Možnost napake. Možnost da se usreniči rek da se tudi najboljši kdaj pa kdaj zmotijo. Vikend je bil živčen. Nepremično sem bulil v ekran in svet okoli sebe, brez kančka življenja v sebi. Čas je tekel neprimerno počasi. En del mene se je po vnovičnem ogledu filmov Into The Wild in 127 Hours že sprijaznil s tem da se ne bom pobral. Končno je prišel ponedeljek. Katarza v pisarni polni živčnih študentov je bila neizogibna. Imel sem prav! Občutek me ni varal, sem vedel! In vse to, vsi ti občutki samo zaradi tega ker se profesorici ni dalo pogledat izpitov za nazaj in je raje napisala da smo padli da nas je zvabila na ustni zagovor, da si sami pridemo pogledat zadevo in se z njo pogvorit na štiri oči. Pametno ampak…ni vredno mini srčnega napada. Tako sem z dvignjenimi rokami (kot Rocky) zmagoslavno izstopil iz kabineta in se skoraj v slow-motionu spogledal z očmi čakajočih študentov v katerih je bilo videti kanček obupa in zavisti, njihov kratek nasmeh se je hitro podrl, njihove oči so se spet osredotočile na kup papirovja ki so ga živčno in tresajoče držali v potnih rokah. I Feel You. Tud sam se bil na vašem mestu, ampak to je z mano. Potrdilo se je, da lahko zaupam svojemu občutku, ki sicer ni brez napak, ampak do zdaj je deloval fantastično. Tako da ja…prvi letnik je za mano. :mrgreen:

YouTube slika preogleda

“The reason I talk to myself is that I’m the only one whose answers I accept”. ~George Carlin

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »

Ah ja, spet je nedelja. Še kar ne morem verjeti da je že september. Še malo pa konec sveta. :mrgreen: Kot ste verejetno opazili, zadnje čase ravno nimam neke inspiracije za pisanje. Rutina šihta ubije del kreativnosti, potem sta tu bila izpita in pa seveda rutina vsakdana. Zbujanje okrog  7h, pol 8h, tek na tešče, tuš, šejk, aktualne informacije, zajtrk, serije, kuhanje kosila in pripravljanje na šiht, šiht, bluženje po netu, spanje. Znova in znova. Ja vem, izgovori. Če povem po pravici se mi niti ni dalo razmišljat o tem kaj bi pisal, čeprav sem imel mnogo idej ki so vzklile v filozofiranju pred spanjem a so do jutra med sanjami izpuhtele. Če ne gre pač ne gre. To ni stvar blokade ampak mentalne lenobe, ko se ti enostavno zdi da se ponavljaš in si praviš »pa koga bo to sploh zanimalo?«.

Zadnja dva tedna sta sicer bila precej pestra. Nekako sem doživljal tisti vrhunec življenja takrat ko sem sam.  Zjutraj se zbudiš, se malo raztegneš, malo pojamraš, si obuješ tekaške čevlje in z glasbo v ušesih ter nogah oddrviš čistemu užitku naproti. Narava se prebuja, sonce že žge, ljudje in živali počasi prihajajo iz brlogov, zverina komaj sledi tempu ki ti ga narekuje melodija. Nekako se počutiš svobodnega ko teptaš tla pred seboj, svobodnega kot nikoli prej. Nekaj je v tistem zvoku, korak za korakom, gib za gibom. In ravno zaradi tega sem pred kratkim opazil da mi tek več ni napor ali rutina, nekaj kar pač delaš da bolje zgledaš v ogledalu, ampak neka povsem druga dimenzija življenja, skoraj nuja. Nuja v pomenu sprostitve. Tako kot nekateri za prebuditev rabijo kavo in čik, jaz potrebujem en krog. Opazil sem tudi da če en dan ne tečem, se počutim malo čudno, nekaj mi manjka, začnejo me srbeti podplati. In če sem tolikokrat nergal nad krajem kjer živim zaradi tega ker se tu nič ne dogaja, ker so moji kolegi bili desetine kilometrov daleč, to vzamem nazaj. Ni ga čez tek v surovi naravi.

Pestro je bilo tudi v moji glavi. Nekako sem presenečal samega sebe kako mi je bilo vseeno za vse skupaj. Čeprav veš da si samo s svojim znanjem in trudom krojiš svoje življenje, pa včasih pričakuješ malo sreče ali pa nek znak da ti je usojeno nadaljevati v določeni smeri. »Če mi je usojeno bo izpit lahek«, sem se prepričeval. Med poplavo informacij in brainstormingom sem se igral z mislijo neuspeha. Kaj če mi spodleti, kam potem? Kako dalje? Kaj bodo mislili drugi? In zanimivo se mi je zdelo da sem neuspeh enačil z več svobode, več svobode v smislu izstopa iz sistema. Padel sem, tu stojim pred nemilostjo ljudi, storil sem socialni samomor. Kam dalje? Svoboden sem kot ptič na veji. Lahko grem kamorkoli. Denarja imam nekaj. Morda se odpravim na backpacking po Evropi – Into The »Wild« style, morda prevzamem biznis v trafiki, morda grem na prvo letalo za nevemkam. Lahko samo grem v neznano, brez obveznosti, pustim poslovilno pismo in se odpravim s trebuhom za kruhom. Kdo mi brani? Razen staršev in sorodnikov nimam občutka da bi za sabo pustil ljudi ki jim je mar kam grem. No, recimo tistih par bralcev bi skrbelo kam sem poniknil. :P Pa čeprav bi bil bogisigavedi kje, bi se še vedno lahko javil. ;) Igranje z navidez negativnimi mislimi včasih zaide v pravo navidezno pustolovčino. Vse skupaj sem pospremil z nasmehom in rahlim cmokom v grlu.

Iz teh misli me zbudi kup papirovja ki še ga je treba pregledati, morda si še nekaj zapomniti. Pri obeh izpitih sem bil sproščen kot nikoli prej. Pričakovane teme, malo sreče, veliko znanja in raztur. Čeprav še nimam rezultatov sem prepričan da je prvi letnik uspešno za mano. In kaj zdaj? Tiste misli so padle v vodo, ostal bom »ujet« v sistemu in isti socialni matrici. Moja utopična plat je izgubila, zmagala je racionalna. Ampak tako življenje mi je zaenkrat bolj po godu kot pa tista nepredvidljivost in surovost življenja. Malo študiraš, malo pišeš, malo tečeš, malo migaš, živiš v svojem mehurčku rutin in razvad, dokler si še mlad. Vse skupaj sem vzel za znak da mi je še naprej namenjeno iti po tej poti.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »