Arhiv za Avgust, 2012

Tako, končno je na splet priplaval trailer našega projeka in sicer spletna serija Izbrisani. Serija govori o vzponih in padcih mladega rock benda in pa o ljubezenskih ter drugih težavah ki pridejo naproti. Kaj naj rečem. Trud in čas ki smo ga vložili se je končno izplačal. Trailer je izpadel super, tako da komaj čakam da si ogledam celo cerijo.

Uživajte. ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Tako, kot obljubljeno. Keywordi brez cenzure. Resnici na ljubo, pretekli mesec niste bili ravo zelo poredni.

Ali spite goli? – A je sploh kakšen drug način?

Prvič v ritko. – Vso srečo.

S škarjami urediti sramne dlake. – Če se spravljaš zraven s škarjami potem ti raje priporočam fleksarco.

Smešna pošast. – A si sebe pogooglal/a?

»Inteligentni sistemi riti« - Vlade? Aja, inteligentni…

Blog o ženskih zadevah. - Tale naprimer je odličen.

Bomo umili tla zunaj. – Fascinantno! Povej mi kaj več.

Date vašemu fantu prstek v rit? – Surprise buttsex!

Facebook našeškaj me. – Spank that Zuckerberg!

Fant pravi da se ne trudim. – Verjetno ima prav.

Fantje in britje nog. – Whatever makes you happy.

Igre ženske tepeš po riti. – Seks?

Jesenske barve sten. – Listnato?

Kajenje me odbija. – Ne vem zakaj, ampak prva slika ki se mi je prikazala v glavi je bil badass trampolin s cigareto v ustih. :mrgreen:

Kako obrisati rit igre. – Bogi otroci…

Kako ravnamo z riževimi tortiljami? – Baje da jih pojemo.

Karglas. – Popravi karglas zamenja. Pok!

Konji in ženske seksajo. – Na kmetiji je lepo ia ia ooo.

Mi ga spet žingamo. – Domov še ne gremooo.

Menstruacija po štiridesetem. – A ni že takrat menopavze?

Moj otrok si želi čivavo. – A da bi še eno majhno kričečo zverinico imeli v bajti?

Mojemu fantu paše v ritko. – Mislim da imam slabe novice zate, razen če si moški.

Neprilagojen blog. – No, neprilagojen ravno nisem, malo nor morda.

Poceni veliki tegli. – Ma kdo kaj viška?

Porno orgije sexs filmi. – A ne bi bla ena beseda dovolj?

Predam geparda. – Pa kaj je s temi gepardi?

Pretep po riti. – Mislim da je od tvoje mame ravno dovolj velika za en »fajt«.

Prst v riti. – Jap, splošno stanje Slovenceljnov.

Punce lulajo. – Ma nemoj?

Sanjati zadnjico. – Mmmmm…

Seks z osli in pesi. – Ah, Štajerci…

Slovenčki, poljedelstvo in seks. – O glej, še en Godina »fan«.

Što znači kršela? – Pa to ti je ovo znaš, pčela, samo je bolj debeli i kresne u tri pm.

www.delo.si najstnice.si – Multitasking a?

  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »

Where is my mind? Vprašanje ki si ga še sam sebi ne morem odgovoriti. Nekje pač, počne kar pač počne. Da, rutina razbije kreativnost na koščke. Ideja tu, ideja tam. Košček tu, košček tam. Spraviti stvar v celoto sicer ni nemogoče, pravijo da pametni pišejo, še bolje, geniji si zapomnijo. Slednje očitno nisem. Sem pa človek, mladenič ki razmišlja o stvareh nekako neznačilnih za njegova leta. Se sprašuje vprašanja ki niso pomembna samo za njegov obstoj, ampak tudi za dobrobit drugih. Človek ki razume današnjo kulturo in svet, ampak se mu zdi marsikaj nelogično, nepotrebno, nepravično, kruto brez meja. Človek. Človek ki razmišlja o boljših časih, zase, in za druge. Naredi pa nič. Kaj pomaga da se sekiraš in sprašuješ zakaj obstaja lakota, revščina, vojna? Kje je smisel da se ubadaš s tem kako za vraga ljudje ne razumejo, kako da ne vidijo kako zlahka nas manipulirajo. Mediji, propaganda, ideološki boji. Za njih je vse igra, za nas tudi, pa ne bi smela biti. Kaj pomaga? Nič. Glavo napolni z utopičnimi idejami, jezo in bolečino. At least you can do is care? Bullshit. Ko končno »dojameš« za kaj se igra igra tako kot se igra bi najraje bruhal in izločil vse kar sem karkoli prebral slišal in videl. Ampak to je tvoja percepcija sveta. Tvoja matrica, tvoj mehurček, nerazumljiv za druga bitja, katera začneš navsezadnje zaradi nevednosti ki si jo sam skreiral prezirati. Glej one norce ko se vsak vikend zabavajo, pijejo in kadijo, mar ne bi raje začeli živeti bolj smotrno? Smotrno? Misliš seveda tako kot si ti želiš? Zdravo, uporniško, aktivno? Potejto, potato.

Nisem v krizi. Sledim toku misli. Pravzaprav sem zelo dobre volje. Samo sprašujem se čemur vse to? Zakaj neki sem se podal na to pot raziskovanja skrivnosti sveta, ljudi, človeške narave če pa iz tega dobim samo žalost, sekiranje. Ah, ignorance is a bliss. Pustimo svetle trenutke malo na strani, danes sem bolj na mračni strani, kar pa se lahko kaj hitro spremeni. Kolikokrat sem si že rekel da sem bom od nekega momenta naprej imel samo fajn, brez sranja ki se mi vali po glavi in spremeni razmerje na tehtnici. Lahko se pretvarjam da mi je lepo, lahko potisnem te misli daleč v ozadje vsakdana. Lahko uživam v lepoti narave, teka, fizičnega napora, seksualne energije, hrane, bolečine, smeha, sonca, ljubezni. Lahko vidim same zvezdice in sončke ter na koncu dneva sladko zaspim, vprašanja, mnenja, rešitve priplavanjo na vrh, kot sranje kakršno so. Človeški možgani so zanimiva stvar, potlačitev misli je še bolj. Tlačiš, tlačiš in tlačiš, kot zelje za kisanje, na plano pridejo ravno tedaj ko je to najmanj potrebno. Sicer je na meni če se jim pustim ali ne, ampak, se bom spustil v vojno z lastno pametjo, z lastnimi mislimi ki me delajo to kar sem in to kar nisem? Seveda, kot da nimam nič bolj pametnega za delat, ampak predal pa se ne bom, še manj pa obupal. Čeprav ti vsi svetli trenutki v celem življenju ne morejo razsvetliti te temne jame v kateri si se znašel. Zaradi česa? Sprašuješ se kje je vzrok. Aaa, vzrok. Lušna stvarca. Vedno ga iščemo v drugih stvareh, še raje v ljudeh, še raje v svetu in višjih silah v katerih še sami ne vemo kaj bi naj našli. Ne iščem izhoda, niti ga nočem. Kljub napisanem uživam življenje. Ta zapis je pač primer kaj netipični skoraj 21 letnik razmišlja medtem ko se mu zaradi tega ker popoldan ni spustil rolet koža lepi na usnjen stol. Filozof pa tak.

S takimi večeri samo hranim svojo utopično in romantično dušo. Ne vem kako je biti na dnu, kako je ko si vedno lačen in žejen ter umazan. Ne vem kako je ko konstantno živiš v strahu, ne vem. Ne vem kako je nekoga iskreno ljubiti. Zato s tako lahkoto pišem o tem. Čutim bolečino svojega ega, redko bolečino drugih. Pravijo da nekaj razumeš šele takrat ko to doživiš, niso ravno zgrešili. Kaj pomaga da me skrbi za vse to če pa nimam pojma kako je. Lahko berem na stotine čankov, teorij, raziskav, lahko pametujem. Pravzaprav sploh ni tako težko biti pametnjakovič. Vse kar potrebuješ je malo znanja, karizmo in retorične sposobnosti in že lahko obračaš nevedno množico. Zato bom zaenkrat kar ostal pri »at least I can do is care«, čeprav je iluzija.

Rutine bo počasi konec. Upam da bom takrat lahko v miru in svobodi spisal kaj bolj smiselnega, ker dobivam občutek da se ponavljam. Da bom dosegel to svobodo sta pred mano dva izpita. Oh the irony. Še dvakrat se morem potrudit da ugodim subjektivnim potrebam drugih. Tako bom lahko jeseni spet zasedel predavalnice v upanju na boljše čase, ali pa šus na prvo letalo za nevemkam.

Danes sploh nisem imel namena pisati, zanimivo, vse skupaj je bilo dosti bolje v glavi.

Potrebujem dopust.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

V približno dveh mesecih in pol, kolikor traja moja prisotnost v trafiki, sem videl in slišal že marsikaj. Ker sem že po naravi radoveden ne rabim razlagati kako zabavno je vse skupaj. Pred kratkim sem iz čistega dolgčasa začel pisati seznam bolj ali manj zabavnih stvari ki jih opazim ali pa se mi zgodijo med šihtom. Nekaj od teh sem tudi »twitnil«.

-Ko se romi odpravijo nakupovat pride cela družina. Starešina pa ponavadi obsedi v avtu in skadi kak čik.

-Romi so velikokrat bolj prijetne, umirjene, prijazne in uvidevne stranke kot pa »tapravi« Slovenci. Po moje enostavno zaradi tega ker jih boli za vse skupaj. Razen ko prideta dva frajerja in ti zaradi tega ker ne vidita cigaretov rečeta. »ALo, beži bek, nismo prišLi da tebe gLedamo!« :mrgreen:

-Tudi ženske razumejo kako se je briti enkrat na teden, in to z raznimi kretnjami tudi nakažejo. Khm. »Hvala lepa, pridi še kaj«. :mrgreen:

-Lepa dekleta zelo rada kadijo. Morda moj občutek za zadnjo trditev vara zaradi tega ker v trafiko pridejo ravno zaradi tega ker kadijo.

-Preveč, preveč…

-Raztrgane, svetle, jeans hotpants na moških. Božemili. Rumene pajkice, kričeče zelena majica in modri čevlji z ogromno peto na ženski. Božemili x2.

-Samo vprašanje časa je kdaj bo Lidlu zmanjkalo sladoleda.

-Dandanes je skoraj nemogoče ugotoviti koliko let štejejo najstnice.

-Pajkice.

-Ljubezen ne pozna meja (ob pogledu na prav simpatičen par v katerem je ženskega dela bilo 2x več skupaj). Kak lepo. :D

-Prvo polovico šihta čakam da lahko jem, drugo pa da lahko grem domov…jest.

-Če bi lahko, bi folk parkiral sredi trgovine.

-Pravijo da ženske ne znajo parkirat, moja opažanja pravijo drugače.

-Če bi radi na hiter način izpraznili vsebino želodca tu pa tam preberite kakšen slovenski tabloid. Ampak res berite…kot da že slike niso dovolj.

-»Revija za moške s stilom«. V reviji pa polno razgaljenih moških. Hmm…mešani občutki.

-Playboy in FHM sploh nista tako napačni reviji. Se da veliko zanimivega prebrat, khm, pogledat.

-Ljudje kradejo…in ne dragih stvari. Kradejo čigume in časopise, max. cena: 1.30€. Barabe.

-Vespe so zakon.

-Ko v trafiki jem, me ljudje gledajo kot da sem padel iz lune. Oh ti pacek ti, tega pa ne smeš.

-Mislim da je bistvo pop revij v tem, da ustvarjajo probleme in negotovosti ki jih ni, nato pa za rešitev le teh od vas zahtevajo denar.

-Lenoj je čudno ime, ampak sem si premislil takoj ko je mama rekla: Lenoj pojdi z menoj. xD

-Kot bi rekel dr. Stare: Gospodična s hojo pravkar rojene žirafe.

-»Kak te niaš totih čikof? Najbolše da kar zapreš dol«. Sej bom, ob 8h. Troll mode on.

-Toliko peoplewatchinga me počasi spreminja v voaerja.

-Čistilni robčki: odkrijte ureznine za katere niste imeli pojma.

-Nisem prepričan ali ženska nosi spodje perilo ali pa so le morda hotpants.

-U, tale srečka zgleda zanimiva. Dobitek: 5€. Fuck yeah, I’m rich.

-Amm, katerega dela stavka »žal nimamo« niste razumeli, gospod? Poleg tega pa sem še kriv da je tako vroče. Ljudje…

-Milfs, milfs everywhere!

  • Share/Bookmark

Comments 17 komentarjev »

Ah ja, samo da je nedelja, da se spočijem od napornega sedenja s…še več sedenja. Še en teden je mimo, še en teden rutine. Pravzaprav se od prejšnjega tedna oz. zapisa ni kaj dosti spremenilo razen tega da sem eno stvar naredil (verjetno) zadnjič drugo pa prvič. Naš no-budget projekt je skoraj pri koncu. Z ekipo sem posnel verjetno zadnjo sceno ki zahteva moje izjemne leseno-nerazumljive igralske sposobnosti. In ravno na koncu smo ugotovili da bi lahko bila serija za odtenek bolj zabavna če bi sodeloval pri nastajanju scenarija, ker smo nekaj stvari posneli čisto spontano s komičnimi vložki moje malenkosti.  Še vedno mislim da bi lahko vlogo odigral veliko bolje če bi mi šefe pustil malo več svobode pri razvijanju karakterja. :mrgreen: Pa dobro, kar je je, se ne sekiram. Prav zanima me kako bo vse skupaj izpadlo ko bo končano montiranje. Že zdaj vidim da ne bom mogel gledati svoje pojave v akciji, še posebej na velikem platnu na premieri. Na kateri bom mimogrede moral tudi nekaj malega povedati. Dolgo sem razmišljal da bi izvedel klasičnega Jonasa, (prišel bi na oder in rekel samo hvala ter odšel dol) ampak bi verjetno izpadel kot gustek. Zato v glavi premlevam kaj naj rečem tistim parim ljudem ki nas bodo dejansko prišli pogledat. Seveda nas vse skupaj skrbi kakšen bo odziv publike, ker smo le Štajerci, premiera pa bo v našem glavnem mestu. Ničkolikokrat sem omenil da bi lahko na našo stran dobili vsaj ženski del publike in sicer z mojim paradiranjem zgoraj brez, ampak so te ideje naletele na gluha ušesa. :mrgreen:  V glavnem. Ko bo zmontiran trailer ga bom verjetno prilepil tudi na blog. ;)

Ta teden sem prvič prostovoljno daroval kri, ker baje to da ti pod tušom 5 minut teče kri iz nosa ne šteje. Tja nisem šel ravno z mislijo da bom pomagal komu drugemu, ampak da bom pravzaprav pomagal sebi. Nekje sem slišal da je baje dobro če na vsake toliko časa daš kri, da telo vzpodbudiš da začne delat nove in sveže krvničke, plazmo ter ostale zadeve. To da bo moja kri pomagala nekomu drugemu je pa stvar tistih ki so mi kri vzeli. Pač, dobro, super, rade volje, ni problema vi kr. Ne me razumet narobe. Res da sem šel tja s sebičnimi nameni, ampak to da bo šla moja kri v nekoga drugega in mu verjetno pomagala je odlično, je pač stvar ki rahlo nabije ego, ampak me ravno ne gane. Rade volje pomagam in za razliko od nekaterih ne pričakujem nič v zameno. Tu maš, have fun.  Medtem ko sem čakal in izpolnjeval razne obrazce je bil v teku klasični primer »kdor visoko leta nizko pade«, oziroma »kdor veliko govori prvi omedli.« Nekako sem pričakoval kako se bo vse skupaj končalo. Tip je vsaj uro in pol mlatil prazno slamo in skrbel za »sproščeno« vzdušje nato pa je s pravim šovom poskrbel da smo se vsi skupaj pošteno nasmejali. Pravzprav so to bili bolj kot ne tisti hinavski nasmehi, na obrazu ljudeh se je prav videlo da mu privoščijo. »Če ne druga je vsaj utihnil«, je bil eden izmed komentarjev. Aja, nikoli še nisem videl da bi kdorkoli tako ekspresno hitro izgubil zdravo barvo kože. Creepy.

V trafiki je vse po starem. Začuda ta teden nisem nič zafrknil, kar je prenesetljivo ker sem s problemi že dolgo časa na ti. Edino kar je, vsak dan me obišče par najstnic za katere ne vem ali jim naj rečem naj gredo domov spat ali naj zinem kaj duhovitega da bodo prihajale bolj pogosto. Večinoma si s svojo odraslo kolegico pridejo po čike in me spraševat kako mi je ime in koliko sem star. Vsaj nekdo ki se zanima za moj emšo. :mrgreen: Vsak dan me obišče tudi starejši moški ki ima očitno vohalne sposobnosti medveda ker se prikaže ravno takrat ko jem, pa naj bo ura ob 4h, 5h ali pa 6h. I hate him.

Še malo pa me čakata dva izpita za katera nisem prepričan ali jih hočem opravit zaradi tega da dokažem sebi da zmorem, da drugim dokažem da zmorem ali zaradi tega ker hočem še dalje obstajati v določeni socialni grupi. Na koncu sem ugotovil da nič od tega, ravno za tem ko sem dobil izjemno idejo za napis na majico. Svet mora to videti. :mrgreen: Aja, pa k svojim mičnim frizerkam se moram spravit, ker moja čupa ovira aerodinamični perfromans in pretok zraka med tekom oz. ker zgledam da sem vsak čas pripravljen skočit na motor. To bi blo to.

YouTube slika preogleda

Don’t think i’m lying…I’m flying…

  • Share/Bookmark

Comments 12 komentarjev »

Zadnje dni sem bolj kot ne preživel v balončku konstantnega filozofiranja. Na koncu je vse skupaj prišlo do točke da sem že bil sam sebi tečen. Razmišljal sem o tem kako že vso življenje skušam nekomu ugodit, zadovoljit njihovim standardom, jih ubogat, poslušat, se jim prilizovat, se na silo smejat, sklepat kompromise, zatirat svoja resnična čustva z razlogom da dobim to kar želim in ne to kar potrebujem. Bodisi so to starši, šefi, stranke, kolegi, dame ki so mi polepšale tistih par mesecev, učitelji, profesorji in bitja katerih ravno ne maram. Ampak ni to to kar počnemo vsi? Skozi celo življenje se podrejamo določenim ljudem in njihovim subjektivnim standardom ter sklepamo kompromise, z razlogom da imamo mir in da dobimo svoje, pa čeprav nismo vedno zadovoljni z rezultatom. To je življenje. Eno veliko podrejanje ljudem in sistemu. Redko kdo se reši teh okov, še posebej ker smo programirani za sistem v katerem živimo, to nam je vcepljeno v glavo, tako nas naučijo in tako nas pripravijo. Ideološka prepričanja in znanost so za nas objektivna in točna tako kot je za aboriđina objektivno to, da ga ob treh zjutraj v šotoru s piskrom v roki lovi duh pokojne tašče. Ok, pretiravam, ampak mislim da ste dojeli point. Ljudje smo tako prepričani v svoj prav, ne dovolimo da karkoli zatrese naše temelje. Lahko si še tako odprtih misli, vedno se najde neka stvar katero boš trmasto brez kompromisov zagovarjal do konca.

In tako strmim v prazno. Sedim v ohlajeni škatli, opazujem kako se vročina dviga od asfalta in izgine v višino. Se sprašujem ali še obstaja kaj več kot večno podrejanje in ugajanje sistemu ter ljudem medtem ko iščem smisel svojega obstoja in hrepenim po boljših časih, ne samo zase. Zdi se mi da zadnje čase samo obstajam v nekem času in prostoru. Čas mineva prehitro a hkrati tako počasi. Počutim se svobodnega, ampak nič manj ali nič več kot ponavadi. Sem brez nekih dolgoročnih ciljev. Ne morem ravno reči da živim za trenutek, ker ko pomislim na to da me spet čakajo bukve in ure branja zato da spet ugodim standardom in kriterijem določenih ljudi, postanem tečen. Ni mi. Prevroče je za razmišljanje, poskušal sem kaj napisati, ampak misli mi prekine vročina, skupaj z določenimi dejstvi, in tako me je minilo. Zgrudil sem se na posteljo z rokami in nogami narazen s vprašanjem kaj pravzaprav hočem in kaj počnem. Pobeg v pomirjajoč svet melodije in besed je prijeten, pobeg v surrealistični svet serij še bolj. Pozabim na to kaj sem včasih preživljal, kakšne mislim so švigale skozi mojo glavo, polno nepotrebnih skrbi, sekiranja, jeze in samopomilovanja. Pozabim na to kar sem imel in kaj bi lahko imel če bi se bolj potrudil, če bi spremenil nekatere stvari, če bi lahko bral misli. Koliko besed je ostalo neizrečenih, koliko ljubezni je ostalo v srcu. Včasih se počutim da imam toliko ljubezni v sebi da…ne vem…da bi pa kaj storil glede tega to pa ne. Ah, romantik pa tak. Nekako se mi zdi kot da se hočem prisilit k temu da sem slabe volje brez nekega tehtnega razloga, čeprav mi ljudje s svojimi besedami včasih dajo zelo oprijemljive stvari, ampak me ne briga, jezen sem par minut nato pa mine. Samo ko slišim besede kot so politika, ideološki boji, konec sveta, rdeči in črni ter fusbal se mi naježi koža. Toliko je nasičenosti da imam občutek kot da mi bo razneslo glavo, konstatno pumpanje medijev, ki obračajo besede, podpirajo laži in manipulirajo z ljudmi. Včasih je lahko ignorirati, včasih pač ne.

Vsak se na neki točki vpraša kaj prazvaprav počne tu. Če je to življenje ki ga hoče živeti. Včasih ko pogledam kaj se dogaja po svetu me kar konkretno zaboli. Nočem več prenašati tega sranja, hočem drugam, ne drugam na tem planetu, drugam v vesolje. Ampak slej kot prej se moraš predati, misli da bi lahko spremenil svet na boljše se srečajo s kruto realnostjo, ki pravzaprav sploh ni tako kruta. Živim svoje življenje, delam, tečem, migam, študiram. Mogoče se mi zdi da sem brez ciljev ali pa da sem nesrečen, še sam ne vem kaj me vleče dalje. Ampak to je življenje in očitno brez kompromisov, podrejanja in ugajanja ni osebnega zadovoljtva. Vsak ima svoje temačne momente, ki refleksirajo zavest polno bolečine in vprašanj. Naša odločitev je kaj bomo ignorirali in čemu bomo pustili da vpliva na nas. Velikokrat pozabim da sem še mlad in poln življenske energije, da lahko prešprintam 70 metrski hrib in na koncu na vso moč skočim v zrak. Zato pustim takim stvarem da me zarežejo do živega. Rana se zaceli, ampak ostane brazgotina, brazgotina življenja, ostane grenak priokus. In na meni je ali bo ostal grenak ali ga bo zamnenjala sladkoba življenja, neizkoriščene ljubezni in ostalih klišejev. Ta filozof v meni, ta utopični realist in romantik išče neko ravnovesje med dobrim in slabim, med preteklostjo in možnostmi ki se odpirajo, poskrbi za to da ne postanem preveč naiven, da se tu pa tam ustavim in poslušam samega sebe (še preveč), daje neko pozitivno energijo, kljub globokim, ne ravno lepim mislim. Mislim da je razcepljena osebnost. Na eni strani ve da bi z malo truda lahko imel marsikaj in marsikoga, po drugi strani pa uživa v samoti, brez drugih, brez skrbi. Noče razbiti rutine a upa da jo kdo sesuje na koščke. Ve, da stanje na svetu in v državi ni rožnato, a vseeno verjame v boljše čase, po drugi strani pa upa da bo svetu kmalu zavladal kaos, nič ne bi imel proti če bi res bilo konec sveta. Konstantno niha sem ter tja, išče kompromise, rešitve, se podreja in ugaja trenutnim situacijam, mislim ter življenju.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Pozor! Sledi laično subjektivna ocena filma The Dark Knight Rises, hvala za razumevanje.

Ko sem prvič gledal trailer za zadnji del Batmana sem si rekel: »To pa grem gledat v kino pa magari sam!«. In tako se je tudi zgodilo. Nisem nek poznavalec stripovskih junakov, recimo da sem laik na tem področju, ne poznam zgodb iz stripov, iz pop kulture in nekaj lastnega raziskovanja pa približno vem kaj se dogaja. Tega filma nisem šel gledat zaradi tega ker je oglaševan kot epski, megalomanski zaključek triologije in ker je ob ponedeljkih v Koloseju 1+1 gratis in pač grem ter s sabo pripeljem nekoga ki ima še manj pojma za kaj se gre. Nolana spremljam že dalj časa, pogledal sem vse njegove filme in lahko rečem da je eden izmed najboljših na svojem področju. Taka pričakovanja sem imel tudi za The Dark Knight Rises. Če ob bok Nolanu dodamo še glasbo Hansa Zimmerja potem pa je vse skupaj že beyond epic. Filmu se ne reče zastonj »The Inception Reunion«, saj so v njem skoraj vsi glavni protagonisti iz omenjene mojstrovine. Nolan pač ve s kom mora delat.

Za tiste ki še greste gledat, poskušal bom biti čim bolj obziren. Prvo par nasvetov. Obvezno si še enkrat pozorno pogledajte Batman Begins in seveda The Dark Knight. Batman Begins zaradi tega, ker se glavna nit Vzpona viteza teme nanaša na prvi del triologije in pa zaradi tega, ker so v filmu nekateri dialogi in fraze, ki so smešne izključno zaradi tega ker se navezujejo na izrečeno v Batman Begins. The Dark Knight pa zaradi tega, da boste več vedeli o zgodbi Harveya Denta in pa seveda zaradi Jokerja, ki je lagano ukradel film. Zamislite si kakšna epic zasedba in zgodba bi bila možna če bi Heath Ledger še živel. Nekako bi pasal na čelo zapornikov ki marširajo iz »simbola zatiranja«. Mogoče bi bilo vse skupaj že preveč kičasto. :D Nekako sem ponosen na sebe da sem tako dolgo zdržal brez kakšnih večjih spoilerjev.

Nikoli še nisem pisal ocene filma zato ne vem kako se naj tega lotim. Pač, povedal bom kakšni so bili vtisi in občutki. Na začetku sem skušal premagati tisti kliše, ki pravi da kokice zmažeš že pred začetkom filma. Kar mi je uspelo. Kokice sem imel celo še pet minut po začetku filma. No v glavnem. Film je res epski, zgodba je vrhunska in jebeš tiste kritike ki pravijo da je občutno predolg. Mogoče se na čase vleče, ampak ni nič takega kar ne bi bilo pomembno za zaključek. Splača se, ker to kaj vidite na koncu je naravnost…nepričakovano, epsko, več kot dostojno. Vse kar vam ne bo všeč skozi film, če se vam bo humor zdel preveč cheesy, bitke preveč epske in za lase privlečene, nepotrebni poljubi in seks scene. Vse to boste pozabili ko se bo pred vami odvrtetlo zadnjih deset minut filma. Nolan je mojster tega da gledalca z nekimi navidez nepomembnimi stvarmi odvrne od glavne niti filma, nato pa BUM. In tako sediš v stolu…z čeljustjo do tal. Tom Hardy je kot Bane naravnost strašen. Mogoče sem pričakoval da bo njegov glas mogoče bolj globok in strašen, kar sicer je na čase, v večini pa zveni kot eleganten anglež. Kar je sicer dobra stvar, doda neko globino karakterju in njegove fraze naredi še bolj epske kot sicer. Drugače ne bi z njim ponavljal fraz iz tarilerjev. »When Gotham is ashes, you have my permission to die« in pa »Your punishment must be more severe« Anne Hathaway je kot Catwoman fantastična, ne samo v oprijeti usnjeni opravi, ampak kot karakter, ukrade skoraj vsako sceno. In kar se največkrat zgodi, po krivci. Kritiki pozabijo na Christiana Balea, ok v Temnem vitezu jim tega  skoraj ni za očitat ampak vseeno. Perfekten kot vedno. Michael Caine pa je pač Michael Caine. Če za to vlogo ne dobi vsaj nominacije na oskarja potem pa res. Zaradi njegovega igranja so se mi zarosile oči, dvakrat. Tudi bog svoje delo opravi odlično. :mrgreen: Če ste ljubitelj Batmana in Nolana…you’re in for a treat. In kot je za Nolana značilo, gledalca rad pusti na suhem s vprašanji kaj se je/bo zgodilo, hkrati pa dostojno zaključi to epsko triologijo.

In tako kot vedno nisem mogel mimo opazovanja ljudi in okolice. Prvič sem ga gledal prejšnji petek, ko je bila v Mariboru premiera. Dvorana je bila polna morda malo čez polovico, ampak se je čutilo da s(m)o to tisti ki vemo za kaj se gre, ki smo gledali prva dva dela in ki smo nestrpno čakali na zaključek. V dvorani je vladala spoštljiva tišina, vsi smo debelo gledali na platno. Ko je bila v filmu kakšen inside joke se je po dvorani razlegel smeh. Vse skupaj mi je bilo zelo zelo všeč, ker sem prav občutil tisti pozitiven vibe ki ga dobiš ko si v družbi istovedečih in istomislečih. Drugič pa sem ga šel gledat v družbi režiserja in scenarista našega malega projekta in sicer v ponedeljek. Kot sem že omenil takrat velja pravilo 1+1 gratis. Dvorana je bila nabito polna, tipično slovenceljsko, glavno da je zastonj, čeprav nimamo pojma za kaj se gre. Imeli smo tako srečo da smo sedeli poleg kretena ki je ves čas na glas žvečil kokice in se huronsko smejal, tudi takrat ko ni bilo nič smešnega. Čeprav moram priznati da je bil kar brihten za svojo pojavo, ker je skoraj spoilal film za pol dvorane. Prav čutilo se je da je drugačno vzdušje. Tistega smeha ni bilo več. Ko se je kdo pojavil iz prvega filma v humorni situaciji ni bilo smešno ampak so se postavljala vprašanja: »Alo, kaj ni to oni?« Nekdo je kino pripeljal po moji oceni 3 letnega otroka, ki je sicer bil tiho ampak…resno? Počutil sem se prav neprijetno, utesnjeno glede na prvi ogled, kjer sem se počutil svobodnega med somišljeniki. Ampak če potegnem pod črto, vse skupaj mi ni pokvarilo vnovičnega ogleda, čeprav od zdaj naprej hodim samo na premiere.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »