Tek je ena najvarnejših, najpreprostejših in zabavnih načinov vadbe, raziskovanja svojih mej in eden najboljših načinov pobega v svoj svet. Včasih pa zna biti vse skupaj malo nevarno, še posebej če tekate v kakšnih »divjih« vaških gozdovih tako kot jaz, kjer vas mimogrede lahko kaj obere do kosti. Zezam se. Ampak ni daleč od tega. :mrgreen: V betonskih đunglah vas lahko oplazi kakšna težka mašinerija ali pa vas pogricka kakšen manjši šnaucer, ki jih nališpane najstnice in starine tako rade peljejo s seboj. In če vas slučajno res ugrizne ste seveda krivi vi, ker ste pač imeli preveč vpadljivo barvo copat ali pa ste bili malo bolj sumljive košato-bedanske pojave. Če ste med bolj nerodnimi tako kot jaz, se verjetno tu pa tam spotaknete preko svoje noge, krtinovcev, nič hudega slutečega psa, vej, kamnov, grbin itd. Narava ponuja veliko dobrih stvari kot so svež zrak in splošno lepoto, ampak sumljvi zvoki ob pol 10h zvečer, ki jih slišite samo zaradi tega ker ste doma pozabili glasbo pa niso ravno dobri za splošno počutje. Če pa ste doma pustili mrcino ki bi vas lahko obvarovala pred kakšnih bajeslovnim ali naravnim bitjem pa še slabše. Tek zna biti tudi boleč. Zapletel sem se že v trnje, veje, stopil v šop kopriv, najpogosteje pa sem si nategnil vezi v gležnju ko sem retardirano stopil med hojo. Da, med hojo, ne tekom. Neroda pač. Tek v naravi pa je dober tudi za znanje borilnih veščin. Takoj ko se zapletete v pajačevino postanete mojster kung fuja. Sovražim ta občutek.

Vsi ti dogodki so bolj kot ne neškodljivi. Da se nasmejiš svoji nerodnosti in neumnosti, ampak pred kratkim sta se mi zgodila dva dogodka ki bi se lahko končala malo bolj tragično. Nekega lepega poletnega večera sem se s svojo mrcino odpravil na lahkoten tek. Naj omenim da moj pes zgleda kot lisica, zakaj je to pomembno v nadaljevanju, prav tako je bila že rahla tema. Nakar v bližini sredi gozda zagledam avto. Vedel sem da je nekje lovec ker je pred tem ko sem šel laufat parkrat počilo, nisem pa videl kje je. No, in laufam naprej, malo bolj previdno kot prej ker ga nisem hotel prestrašiti, verjetno ne rabim razlagati da bi še rad nekaj časa obstajal. Takoj ko sem pritekel izza ovinka se pred mano prikaže lovec s puško v eni roki in telefonom v drugi. Jaz lahkotno z rahlo kislim nasmeškom tečem naprej, ker sem nekako pričakoval da je nekje blizu in ga bom verjetno prestrašil, nakar me zagleda, se vstraši kot da proti njemu maršira petstokilski srnjak, spusti mobitel in s puško nameri vame. V tistem momentu sem zmrznil, možgani niso mogli procesirati dogodka. Nisem vedel ali se naj vržem po tleh ali iz riti potegnem belo zastavico in zavpijem: »I surrendaaa!« No, na koncu sem samo zmrznil in zaprl oči v upanju na najboljše. Konec dober, vse dobro pravijo. Spustil je puško in se začel režat, tudi meni je ušel smeh, ampak ne tisti navadni smeh, ampak tisti »I shouldn’t be alive« smeh. Potem ko sem preživel lažji srčni infarkt sem se z rahlo tresočimi nogami odpravil naprej. K sebi sem prišel šele doma, ko sem se zavedel kaj se je pravzaprav zgodilo in da bi dejansko lahko ostal brez glave. Pri lovcih nikoli ne veš, nič čudnega če se streljajo med sabo. Kasneje so moji možgani sproducirali misel da bi moja glava, skupaj s tekaškimi čevlji lahko visela zrvaen kakšnega jazbeca ali pa lisice. :D

Drugi dogodek se je zgodil kak teden nazaj. Bil sem že nekje na polovici poti, kjer me vsakič nadere pes, ki ni ravno majhen. Vedno ko sem šel mimo njega sem se spraševal če ga to cukanje verige in zaganjanje v mene ne boli, ker še je mene zabolelo ko sem samo videl kako ga zategne, vsakič. In ta pes je vedno na verigi, kar me pripelje do vprašanja, kakšen je sploh smisel v tem da imaš psa in ga imaš vedno na verigi? Nič čudenga da se psu tu pa tam sfuzla. No vglavnem. Bil sem ravno pred njegovim teritorijem. Opazoval sem novo fasado na lastnikovi hiši in vijuganje ptičev, mislim da lastovk. Naj omenim da sem tekel z glavo obrnjeno nazaj. V tistem trenutku ko sem obrnil glave se je pred mano nariše ta mrcina ki z verigo vred maršira proti moji pojavi. Iz sebe sem spravil huronski krik, ki je bil bolj podoben vpitju 10-letne deklice in se zagnal v šprint za svoje življenje, v hrib, po asfaltu. Ne vem če sem že kdaj šprintal tako hitro. Mrcina me je očitno hotela samo odgnati iz svojega teritorija, ker se ni zagnala za mano v hrib. V tem »epskem boju« in še bolj »epskem« kriku in šprintu sem izgubil telefon. Razmišljal sem da bi šel nazaj ponj, ampak raje nisem izzival sreče, čeprav pes ki laja ne grize, ampak vseeno. Potem se po bližnjici čez gozd vrnil na prvotni tir in dokončal tek. Naključje je bilo tako da so lastniki, s katerimi se poznamo, ravno v tistem trenutku sem jaz zašprintal v hrib prišli domov iz dvodnevnega potovanja in so tako našli telefon iz katerega je hreščala glasba in tako poklicali fotra. Zaradi paničarjenja mame sem se nazaj šel z avtom. Z lastniki smo se malo pogovorili in nasmejali in to je blo to. Konec dober vse dobro. Brez zamer. Čeprav bi se vse skupaj lahko končalo malo bolj hudo, za mene in za njih, še posebej če bi jaz začel komplicirati tako kot nekateri, ki bi verjetno zahtevali da se psa uspava ali zahtevali odškodnino ali kaj podobno bizarnega. Ampak jebiga, taki ti je život.

  • Share/Bookmark


8 odgovorov v “Lovec in zver”

  1.   barbara pravi:

    Ahm! Oprosti, ampak rabim kanček klarifikacije. Zakaj je pomembno, da tvoj pes izgleda kot lisica? :D

  2.   pametnarit pravi:

    Ker bi me lahko lovec vključno z njim počil. :mrgreen:

  3.   barbara pravi:

    Ok, ampak, madona, ne mi rečt, da ti pol res kot srnjak izgledaš? :mrgreen:

  4.   pametnarit pravi:

    Rahla tema + kapljica rujnega pa bi me lahko zamenjal za karkoli. :mrgreen:

  5.   barbara pravi:

    Hahahahahahahahahahahahahahaha!!!!!!!!!!!!!!! Got it! :mrgreen:

  6.   Sakir pravi:

    Lovci pa orožje… slaba kombinacija. :mrgreen:

    Brez glasbe pa sploh ni poante v teku. :D
    Ni motivacije.

  7.   pametnarit pravi:

    Res je :mrgreen: Posebej pri nas, kjer še je posebej znano da večina lovcev ni ravno prisebnih. x)

    Meni pa ni nekega problema it laufat brez glasbe. Še vedno me vleče naprej. :D

  8.   Pametna Rit » Malo več kot 6 popolnoma resničnih dejstev o meni pravi:

    [...] svojemu kompanjonu, ter koval načrt kako se mi spet zaplesti v noge. Ker to da me skoraj ustreli lovec in raztgra pes očitno ni [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !