Arhiv za Julij, 2012

Biti sam doma pri skoraj 21ih letih ni enako kot pa par let nazaj, kar še ne pomeni da je manj zabavno, ravno nasprotno. Ampak je velika razlika v tem ali si samo doma par urc ali en dan, ali pa 10 dni.  Spomnim se tistih časov ko sta me staradva pustila doma za kratek čas, s skuhanim kosilom in vse kar sem delal te popoldneve je bilo gledanje televizije, zajebavanje ljudi po telefonu in pa epsko plezanje do omarice s sladkarijami. Brez odgovornosti, čista zabava. Zdaj je seveda čisto drugače. Večja odgovornost, več dela, več skrbi, manj časa za lenarjenje. Zalivanje rož, hranjenje zverin, kuhanje, čiščenje, pranje perila, pomivanje posode, pospravljanje posode in še marsikaj. Zraven šihta in ostalih prostočasnih dejavnost zna bit vse skupaj malce naporno, ampak zame ni boljšega kot pa to da sem sam doma. Kot že veste, rad uživam v družbi samega sebe, če pa v bajti dalj časa ni žive duše pa toliko bolje. Takrat se malo spustim z verige. Glasba na maksimum (tako kot mora bit), serije na ful, eksperimentiranje z vokalnimi sposobnostmi in imitiranje Chrisa Martina in kar je najboljše pri tem ko si sam doma, paradiranje po bajti v Adamovem kostumu. Ne samo sprehajanje. Kuhanje, gledanje serij, pisanje bloga itd. Kaj? Če je vroče. :mrgreen: Čista uživancija v miru in nemilosti svojih misli in pa svojega ocd – ja, ki ga paranoično skrbi ali sem ugasnil plin in likalnik ter zaklenil vrata. Razni sumljivi zvoki ob polnoči ravno ne pripomorejo k mirnim nočem. Ampak zadnje čase sem itak preveč utrujen in btk volje da bi se sploh sekiral in enostavno kot pokošen padem v posteljo.

Druga stvar katero obožujem ko sem sam doma je kuhanje. Skozi ta leta ko prakticiram aktiven stil življenja sem izpopolnil svoj repertoar jedi, ki sedaj vebujejo malo več kot pa testenine in pražena jajca. Ampak sem še vedno »The pasta masta«, o tem ni dvoma. :mrgreen: Trenutno sem na testeninski dieti. Ne namerno, ampak izključno zaradi tega ker se mi ne da kuhati drugega, ni časa, pa še praktično je. Več skuham, zapakiram v posodico in nesem na šiht, simpl. Mimogrede, 20 minut pred tem ko se spravim jest ni žive duše, ko pograbim žlico pa se jih seveda vispa najmanj 10, od tega vsaj trije s stavnimi listki da ja traja dlje. Screw you universe. Sovražim stave. V glavnem. Teh deset dni je minilo prehitro. Morda bi raje bil na morju s starimi ampak, kaj češ. Nekdo mora delat medtem ko drugi uživajo. :D Ugotovil sem, da bi lahko tako živel še kak teden ali pa mesec več, če bi me seveda vsake toliko časa pričakala modra kuverta. Vse to me je nekako prisililo k razmišljanju o življenju na svojem, ki ga verjetno ne bom izkusil prej kot pa po koncu študija, razen če prej ne zadenem sedmice. Ravno včeraj ko sem pretekel svoj krog, se stuširal, se najedel, pospravil kuhinjo, nahranil mačke in psa ter vse vsedel za računalnik sem si rekel: »A tako bi to zgledalo«. No, seveda bi bilo marsikaj drugače, ker ne bi živel na vasi ampak nekje v predmestju. Ne bi imel avta ampak badass črno Vespo, morda še kakšnega psa in pa seveda brez rož, ki že zdaj rahlo trpijo. Tisti ki imate pred bajto skorajda vhod v botanični vrt veste o čem govorim. So much flowers so little time. Komu se da zalivat vse to? No, hvalabogu da je bilo zadnjih nekaj dni deževnih, če ne bi obupal nekje pri peti »kangli« in iz kleti na plano izvlekel »žlauh«. :mrgreen:

Še ena odlična stvar tega ko si sam doma je ta, da si za določene stvari lahko vzameš čas in jih narediš z občutkom in v miru.

Biti sam doma je fantastično. Že princip in dejstva da te nihče ne kontrolira, da si malce bolj »svoboden« kot prej in da ni nikogar ki ti pravi kaj moraš nardit govorijo sama zase. Sicer biti sam doma zdaj ni več enako kot pa v otroštvu. Brezskrbnost je zamenjala odgovornost. Ampak čeprav bi naj bil že odrasel moški, to da sem sam doma v meni še vedno prebudi tisto iskreno otroško srečo in navdušenje. Po drugi strani pa sem v teh desetih dneh ugotovil koliko pravzaprav starši naredijo v in okoli bajte medtem ko moja rit sedi pred ekranom.

  • Share/Bookmark

Comments 12 komentarjev »

Moje življenje je pokopališče rutin. Počasi prehajam iz ene v drugo v iskanju ravnotežja med realnim in idealnim jazom. Iščem smisel življenja, pred sabo vidim uspeh, seveda bom tudi od časa do časa padel ampak, sploh ne razmišljam o tem, nočem razmišljati o tem. Nekaj časa nazaj sem imel samo obrise tega kako je imeti nekoga v življenju. Zdaj vem več. In zanimivo se mi zdi, da se ti zatem nekako zviša želja po več. Občutiš kaj vse lahko imaš, zvišaš pričakovanja do življenja, daš v višjo prestavo. Spoznaš da v življenju obstaja več kot pa samotarjenje, asocialnost, tek, faks, šiht in pa posedanje za računalnikom. Seveda sem vse to vedel že prej, ampak stvari vidiš v neki novi luči. Po nečem hrepeniš, to dobiš, hočeš več. Logika. Nekako si nočem priznati da obstaja več, ker v tem kaj počnem zdaj kar uživam no, recimo.

Vse to in še več se mi valja po mislih ko iz kontejnera opazujem pestro dogajanje pred potrošniško meko. Ravno včeraj sem razmišljal kaj pravzaprav počnem. Služim denar, ki ga bom delno porabil za stvari ki mi bodo omogočile da nekaj delam boljše kot prej in posledično bodo sledili boljši rezultati. In za stvari ki bodo moje življenje delale znosnejše. Ma kakšno šparanje. Live for the moment pa to. :mrgreen: Priznam da je ravnanje z denarjem moja šibka točka.  Nekako tako se je glasil zaključek. Meni se zdi kar smiselno no. Sicer pa ne vem zakaj imam v zadnjih parih dneh takšne globoke debate s samim seboj. Mogoče zato ker je crknil radio. Ni »backround« podlage in zaradi tega se zagledam v neko točko in začnem podzavestno filozofirati. Ko sem že pri trafiki. Delo v trafiki je idealno za študenta sociologije, še bolj pa za psihologe. Je nekako idealna točka za opazovanje ljudi in skupin, njihovih navad in značajev. Da ne govorim o tem kolikokrat se v šestih urah narežim raznim neumnostim ki jih vidim, še večkrat pa se primem za glavo ko ne morem verjeti kaj ljudje dajo na sebe, v sebe in ob sebe. Božemili. Pravijo da se ni lepo režat tuji nesreči ampak jebiga, če je smešno je smešno. Mogoče me je karma kaznovala za moj posmeh ko so mi ukradli kondome, ko se je nenadoma vlilo in me v boju za premoženje stuširalo, skupaj s tričetrt časopisa in ko je sunek vetra v sekundi dvajset rahlo »preuredil« izbiro revij. Vse skupaj sem pospremil s tistim »I don’t give shit« nasmehom, ki se je malo spremenil ko sem moral določene zadeve plačati. :D Nekaj najbolj zanimivega kar se mi dogaja je to, da ko se hočem znebiti evrskih in dvoevrskih kovancev jih nazaj dobim z dvojno mero. VEDNO. Da, prodajalci v trafiki ne maramo »velikega« drobiža, ker ga je muka šteti zvečer. Kar je v nasprotju s popularnim mnenjem da naravnost obožujemo drobiž. Ne. Druga stvar je to da mi spet pravijo gospa. Ma jim ne zamerim. Čeprav gospe nimajo ravno takšne zbirke dlak na obrazu pa dobro, moja košata pojava mogoče pravi drugače.

In tako se je rodila nova rutina. Zgodnje zbujanje (če je ob 8h zgodaj), tek ali miganje, pisanje, serije, kuhanje, hrana, hrana in še enkrat hrana, šiht, hahahaha, hrana, marš!, kačing!, serije, spanje. Toliko stvari ki jih hočem delat in tako malo časa. Ma saj so počitnice. Nimam nekih skrbi. Pač…živim…čeprav bi raje počel kaj drugega. Lenaril, se pražil na soncu nekje ob morju, magari v toplicah. Vse skupaj se mi zdi prehitro. Ne trpim ampak…po izpitnem obdobju sem vletel naravnost v delovno rutino. Mislil sem, da bom delal parkrat na teden ne vsaki dan razen nedelje. Da bo vse skupaj bolj nonšalantno. Lenarjenje in počivanje ter občasno služenje zelencev ampak jebiga. Mogoče je tako celo bolje. Peoplewatching, kramljanje s prijetnimi in manj prijetnimi strankami, razvijanje poklicnih deformacij in…življenje, tako kot je, brez olepšav. Ena izmed dobrih stvari hitrega tempa je da pozabiš, pozabiš na vsakdanje bedarije o katerih bi sicer razmišljal in se sekiral ter jih morda počel. Včasih ne vidim nekega smisla v tem, v služenju denarja, zapravljanju, faksu, takemu življenju nasploh. Včasih bi najraje vse skupaj pustil in šel po svoje potem pa si rečem fuck it, kar je je, te že mora tak bit. Nekako poskušam uživati v teh nekaj dobrih letih ki še jih imam(o) pred sabo, hkrati pa pa čakam na boljše čase in na to da mi bo kaj padlo z neba v moje naročje. Vem da bi lahko bil marsikaj več in da bi lahko iz življenja iztisnil marsikaj več ampak trenutno pač nisem pr volji, ampak slednje se zna spremeniti tudi čez noč.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Spet je čas za nekaj zanimivih, smešnih in neumnih besednih zvez ki jih ljudje vtipkajo v google in naletijo na moj blog. Uživajte.

Hipsterji. – So uradno mainstream.

Ptujsko narečje. – Ké?

Če ne veš pri čem si pri moškem. – Vprašaj google.

Kako bo brada rasla hitreje? – Več bo treba seksat.

Le s teboj. – Oh, stop it, you.

Majice za v Španijo. – Napis »We feel you« ni slaba ideja.

Slonova rit. – Še vedno manjša  kot pa od tvoje mame.

Wayfarer očala brez dioptrije. – Hipster alert!

Ali moški zameri če ne more prespati pri ženski? – Ne, zameri če mora spati :mrgreen:

Avto brez gasa se vozi sam diesel. – Ma nemoj?

Beli čevlji 2012. – Šminkeruuu.

Blog bela rit.:mrgreen:

Bolje biti perverzen, kot pa… – Kaj?

Boljše biti malo perverzen kot… – No, bo kaj?

Čakati na punco.Tole.

Gnusijo se mi moški ki gledajo. – Pardon no.

Izsušen in neprijeten vonj po pitbullu. – Mislim da si narobe razumel besedo »hotdog«.

Kaj pomeni beseda dolgčaš? – To da v google vtipkaš kaj pomeni beseda dolgčas.

Kako priti iz friend zone. – Zini nekaj.

Kdaj si res nekadilec? – Amm, ko ne kadiš?

Ko te moški prvič vidi zakaj ne posluša? – Ker si te predstavlja nago.

Kradla sem in so me dobili, kaj zdaj? – Dob.

Našeškaj me. – As you wish.

Objava za Facebook za veliko lajkov. – Prosim da ne reproduciraš.

Oblačim se v žensko. – You go girl!

Peljem se po cesti ko zagledam štoparko. – Gledal sem preveč filmov da vem kam to pelje.

Pomen japonskih tatujev. – I’m a douche.

Smille or die. - :)

Švic majca. – Šminkeruuu.

Tek v boksaricah. – Challenge accepcted.

Všeč so mi gepardi. – Dobro zate.

Zlesti pod hlačke ampak v srce. – To cilj moških je.

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Dejstvo je, da se ljudje v duhu novodobništva vedno bolj odločajo za alternativne načine življenja kot sta naprimer vegetarijanstvo in veganstvo, ter na splošno za bolj zdrav način življenja. Na drugi strani pa lahko zaznamo vedno več hedonistično naravanih posameznikov, ki uživajo v vsem kar jim lahko življenje in narava ponudi. Ne vem ali je to samo moj občutek, ampak mislim da sta ta dva »ekstrema« v današnji družbi lepo vidna, predvsem zaradi tega ker smo na vrhuncu potrošniškega kapitalizma.Tako kot v debati ki jo bom predstavil kasneje, sem tudi glede mnenja o načinu življenja posameznika zavzel nevtralno stališče. Živite kako hočete, delajte kar hočete. Jaz imam svoj sistem, ki ga sproti razvijam in dopolnjujem, in razen če nimate kakšnih res dobrih argumentov mi prosim ne solite pameti, kakor vam ne solim jaz. Če vas kaj zanima rade volje pomagam in svetujem. Simple as that.

Razlog za to objavo je debata katero je malo pred koncem predavanj načel profesor. Nekje med brainstormingom in razmišljanjem kaj bi jedel za kosilo je moji glavi zadonel stavek: »Uživanje mesa in mlečnih izdelkov je enako kajenju«. Ker prakticiram zdrav in aktiven stil življenja in jem meso ter mlečne izdelke mi je seveda v trenutku zarotiralo glavo. Ok, pa da vidimo kaj ima profesor za povedati. Argument za to trditev je bil ta, da uživanje mesa in mlečnih izdelkov poskrbi za enak odstotek rakavih celic kot pa pri kajenju. Da razložim. Pri kadilcih je seveda najpogostejši rak na pljučih in za to vrsto raka je v več kot 80% krivo prav kajenje. Prav tako so znanstveniki ugotovili, da so za (prekomerno) uživanje mesa in mlečnih izdelkov najpogostejši raki na črevesju, prsih in prostati. In tako kot je kajenje vzrok za 80% vseh obolenj za pljučnim rakom je uživanje mesa in mlečnih izdelkov vzrok za približno isti odstotek rakavih obolenj na prsih, črevesju in prostati. Iz tega lahko zaključimo da je uživanje mesa in mlečnih izdelkov enako škodljivo kot kajenje. To so bili profesorjevi argumenti, ki so ga očitno vspodbudili k temu da postopoma postane vegetarijanec, kar je velikokrat tudi ponosno povedal. Še ena trditev je bila iz mojega stališča zanimiva. »Uživanje mleka in mlečnih izdelkov ter mesa skrajša življenje za približno 8 let.« Naj omenim da je bilo skozi nekonstruktivno (manjkale so mi samo kokice) debato velikokrat omenjena življenska doba, kakovost življenja, zdrav način življenja, alternative mesu in mlečnim izdelkom, kar pa me je zmotilo pa je to, da niti enkratni bila omenjena genetika. Da sploh ne omenjam gibanja, ki sicer spada med »zdrav način življenja«, ampak ni bilo specifično omenjeno. Seveda poznamo primere, ko so ljudje kadili kot Turki in jedli mastno domačo hrano pa so živeli čez 70 ali celo 80 let. Je pa res da so ogromno fizično delali, kar ne morem reči za današnjo družbo.  Kaj ti pomaga zdrava hrana ali pa veganstvo če se zraven malo ne zmigaš? Nekaj že, ampak zagotovo ni optimalno. V teorije zakaj človek je in zakaj naj ne bi jedel mesa pa se ne bom spuščal.

Ker je beseda tekla o življenski dobi nas je profesor, seveda tiste ki jemo meso in tiste ki kadijo, vprašal kako dolgo bi radi živeli. 80 ali 60 let? Večina jih je odgovoirla z 80, nekaj malega nas je bilo zadovoljnih z 60. Nato pa je sledila za moje pojme bedna poteza. »Zdaj pa vas vprašam koliko bi jih privoščili svojim staršem?« Nice one professor. Prljava igra, ni kaj. :mrgreen: Mislim, o čem sploh govorimo? Lep način da z nizkimi udarci dosežemo svoj prav. Skozi debato sem mislil večkrat nekaj zinit, prazaprav sem v glavi pripravljal pravcat govor, ki bi verjetno »užalil« marsikoga ampak sem ga zadržal zase, sem raje Švica kot potencialni agresor. :D Šparam z živci. Prav zabavno je bilo spremljati pričkanje kadilcev, vegetarijancev, veganov in vsejedcev, ki bi se skoraj sprevrglo v vsesplošno dretje. Pravzaprav je name delovalo nekako antistresno, čeprav je velikokrat malo manjkalo da bi komu kaj zabrisal v glavo. Da, imam take kontradiktivne momente in spremembe v volji. Na koncu sem bil celo ponosen na sebe, ker se nisem vpletel v to štalo, ker če se bi, bi verjetno prilil olje na ogenj in užival.

V glavnem. Kaj lahko napišem pod črto? To, da je dolžina življenja očitno zelo pomembna. Večno mladi, večno zdravi, to je cilj. Med debato sem razmišljal. Kdo sploh hoče živeti tako dolgo? V tem svetu in tem času je meni osebno 60 let več kot dovolj. Razen če prej odkrijejo eliksir mladosti, potem si še lahko premislim. Če sem že v debati zavzel nevtralnost pa vam lahko tu povem kakšno je moje mnenje glede raka, dolžine življenja in uživanja mlečnih izdelkov ter mesa. Jem meso, jem mlečne izdelke in v tem uživam. Raje živim manj kot pa da se odpovem določenim užitkom kot so mesne in mlečne dobrote. Čeprav vem da meso ni več takšno kot je bilo in da tudi mleko ni več to kar je bilo. Dodani hormoni, razpršena maščoba ki se nalaga na stene žil, holesterol, adrenalin. Moj aktivni način življenja potrebuje meso in mlečne izdelke tako pač je. Ne trdim da se vse skupaj ne da brez tega, ampak meni tako paše in v tem uživam. Kaj pa delate vi pa je vaša stvar. Lahko kadite, ste vegan ali pa jeste prav vse, me ne briga, jaz vas ne sodim. Sodim samo tiste, ki skušajo z bednimi argumenti nekoga prepričat v nasprotno.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Tek je ena najvarnejših, najpreprostejših in zabavnih načinov vadbe, raziskovanja svojih mej in eden najboljših načinov pobega v svoj svet. Včasih pa zna biti vse skupaj malo nevarno, še posebej če tekate v kakšnih »divjih« vaških gozdovih tako kot jaz, kjer vas mimogrede lahko kaj obere do kosti. Zezam se. Ampak ni daleč od tega. :mrgreen: V betonskih đunglah vas lahko oplazi kakšna težka mašinerija ali pa vas pogricka kakšen manjši šnaucer, ki jih nališpane najstnice in starine tako rade peljejo s seboj. In če vas slučajno res ugrizne ste seveda krivi vi, ker ste pač imeli preveč vpadljivo barvo copat ali pa ste bili malo bolj sumljive košato-bedanske pojave. Če ste med bolj nerodnimi tako kot jaz, se verjetno tu pa tam spotaknete preko svoje noge, krtinovcev, nič hudega slutečega psa, vej, kamnov, grbin itd. Narava ponuja veliko dobrih stvari kot so svež zrak in splošno lepoto, ampak sumljvi zvoki ob pol 10h zvečer, ki jih slišite samo zaradi tega ker ste doma pozabili glasbo pa niso ravno dobri za splošno počutje. Če pa ste doma pustili mrcino ki bi vas lahko obvarovala pred kakšnih bajeslovnim ali naravnim bitjem pa še slabše. Tek zna biti tudi boleč. Zapletel sem se že v trnje, veje, stopil v šop kopriv, najpogosteje pa sem si nategnil vezi v gležnju ko sem retardirano stopil med hojo. Da, med hojo, ne tekom. Neroda pač. Tek v naravi pa je dober tudi za znanje borilnih veščin. Takoj ko se zapletete v pajačevino postanete mojster kung fuja. Sovražim ta občutek.

Vsi ti dogodki so bolj kot ne neškodljivi. Da se nasmejiš svoji nerodnosti in neumnosti, ampak pred kratkim sta se mi zgodila dva dogodka ki bi se lahko končala malo bolj tragično. Nekega lepega poletnega večera sem se s svojo mrcino odpravil na lahkoten tek. Naj omenim da moj pes zgleda kot lisica, zakaj je to pomembno v nadaljevanju, prav tako je bila že rahla tema. Nakar v bližini sredi gozda zagledam avto. Vedel sem da je nekje lovec ker je pred tem ko sem šel laufat parkrat počilo, nisem pa videl kje je. No, in laufam naprej, malo bolj previdno kot prej ker ga nisem hotel prestrašiti, verjetno ne rabim razlagati da bi še rad nekaj časa obstajal. Takoj ko sem pritekel izza ovinka se pred mano prikaže lovec s puško v eni roki in telefonom v drugi. Jaz lahkotno z rahlo kislim nasmeškom tečem naprej, ker sem nekako pričakoval da je nekje blizu in ga bom verjetno prestrašil, nakar me zagleda, se vstraši kot da proti njemu maršira petstokilski srnjak, spusti mobitel in s puško nameri vame. V tistem momentu sem zmrznil, možgani niso mogli procesirati dogodka. Nisem vedel ali se naj vržem po tleh ali iz riti potegnem belo zastavico in zavpijem: »I surrendaaa!« No, na koncu sem samo zmrznil in zaprl oči v upanju na najboljše. Konec dober, vse dobro pravijo. Spustil je puško in se začel režat, tudi meni je ušel smeh, ampak ne tisti navadni smeh, ampak tisti »I shouldn’t be alive« smeh. Potem ko sem preživel lažji srčni infarkt sem se z rahlo tresočimi nogami odpravil naprej. K sebi sem prišel šele doma, ko sem se zavedel kaj se je pravzaprav zgodilo in da bi dejansko lahko ostal brez glave. Pri lovcih nikoli ne veš, nič čudnega če se streljajo med sabo. Kasneje so moji možgani sproducirali misel da bi moja glava, skupaj s tekaškimi čevlji lahko visela zrvaen kakšnega jazbeca ali pa lisice. :D

Drugi dogodek se je zgodil kak teden nazaj. Bil sem že nekje na polovici poti, kjer me vsakič nadere pes, ki ni ravno majhen. Vedno ko sem šel mimo njega sem se spraševal če ga to cukanje verige in zaganjanje v mene ne boli, ker še je mene zabolelo ko sem samo videl kako ga zategne, vsakič. In ta pes je vedno na verigi, kar me pripelje do vprašanja, kakšen je sploh smisel v tem da imaš psa in ga imaš vedno na verigi? Nič čudenga da se psu tu pa tam sfuzla. No vglavnem. Bil sem ravno pred njegovim teritorijem. Opazoval sem novo fasado na lastnikovi hiši in vijuganje ptičev, mislim da lastovk. Naj omenim da sem tekel z glavo obrnjeno nazaj. V tistem trenutku ko sem obrnil glave se je pred mano nariše ta mrcina ki z verigo vred maršira proti moji pojavi. Iz sebe sem spravil huronski krik, ki je bil bolj podoben vpitju 10-letne deklice in se zagnal v šprint za svoje življenje, v hrib, po asfaltu. Ne vem če sem že kdaj šprintal tako hitro. Mrcina me je očitno hotela samo odgnati iz svojega teritorija, ker se ni zagnala za mano v hrib. V tem »epskem boju« in še bolj »epskem« kriku in šprintu sem izgubil telefon. Razmišljal sem da bi šel nazaj ponj, ampak raje nisem izzival sreče, čeprav pes ki laja ne grize, ampak vseeno. Potem se po bližnjici čez gozd vrnil na prvotni tir in dokončal tek. Naključje je bilo tako da so lastniki, s katerimi se poznamo, ravno v tistem trenutku sem jaz zašprintal v hrib prišli domov iz dvodnevnega potovanja in so tako našli telefon iz katerega je hreščala glasba in tako poklicali fotra. Zaradi paničarjenja mame sem se nazaj šel z avtom. Z lastniki smo se malo pogovorili in nasmejali in to je blo to. Konec dober vse dobro. Brez zamer. Čeprav bi se vse skupaj lahko končalo malo bolj hudo, za mene in za njih, še posebej če bi jaz začel komplicirati tako kot nekateri, ki bi verjetno zahtevali da se psa uspava ali zahtevali odškodnino ali kaj podobno bizarnega. Ampak jebiga, taki ti je život.

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Izbrisano.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Da, še živim, še diham, vaš najpriljubljenejši bloger še ustvarja. V moji glavi se dogajajo iste stvari kot vedno, razen tega da trenutno dejansko čutim prenasičenost informacij, ki kar čakajo da se lahko pretvorijo v črno na belem. Zadnje čase velikokrat zatavam nekam v tri dni. Listam knjige in zapiske, ki me nekako prisilijo k razmišljanju out of the box in ne v piflanje dejstev. Berem o evoluciji čoveštva, religiji, stanju spolov v družbi, izobraževanju, kulturi, politiki, ljubezni in nič čudnega da moji možgani zatavajo in v fascinaciji prebranega ter analiziranega začnejo pisati surrelane scenarije. Toliko teorij, toliko različnih mnenj, toliko dihjemajočih informacij, da za trenutek neham biti utopični realist in sem celo navdušen nad človeštvom in njegovim razvojem ter dosežki. Milijoni let razvoja. Ljudje smo awesome, ampak se tega ne zavedamo. Živimo v različnih kulturah, govorimo različne jezike, verjamemo v različne stvari, ampak vsi iščemo bistvo življenja. Gradili smo veličastne civilizacije, izumili nešteto stvari ki naše življenje naredijo lažje in bolj strpno. Znamo živeti v harmoniji. Ni vedno človek človeku volk.

Ravno včeraj sem med brainstormingom razmišljal da smo lahko srečni da nas mati narava prenaša. Sicer pa je itak ne briga kako živimo mi. Če gledate na svet in ljudi z določenga zornega kota se iz nekod prikaže vsa lepota, ki je ni težko prezreti, samo iskati je treba, včasih je celo pred našim nosom. Razvoj tehnologije je na višku. Imamo pametne telefone, laptope, avtomobile, za popizdit hiter internet ampak še vedno najdemo razloge za nerganje, ki so ponavadi bedasti. Da, tehnologija včasih zataji, deal with it. Bodite srečni da ste bili nahitrejši spermij, za nekatere je že to dovolj. Pa kakšna tehnologija, samo poglejte veličino narave. Ampak vsa lepota, vsi dosežki, vsa ljubezen niso zadostna protiutež temu kaj delamo sami s seboj, z našo kulturo in naravo iz katere smo se rodili, ali pa so nas vesoljci teleportirali s planeta Nibiru. Nekaj od tega. Torej, vse dobro kar smo kadarkoli dosegli in storili ne odtehta dejstva da obstajajo vojne, lakota, revščina, verski fundamentalisti, umetno ustvarjene bolezni in še marsikaj. Tega se ne da kar tako odmisliti. Nima veze če vidiš svet še tako lep, to ti bo nekje plavalo po zavesti. Ignorance is bliss.

Nekaj takega se dandanes  dogaja v moji glavi. Hodim na tanki meji med dvema skrajnostima. Med lepoto, harmonijo in mirom na eni strani in na apokaliptičnem videnju uničenja vsega živega na drugi. Včasih mi določeni ljudje z določenimi dejanji vrnejo zaupanje v nas, nato pa se zbudim iz sanj, se v stanju pripravljenosti priplazim do hladilnika, se vsedem za mizo in odprem znani dnevnik…in vsega je konec. Prvo v mene butne slovenska faušija, svetovni pohlep, kdo ima več jajc in kdo je bolj bogat, ter stavki, ki mi velevajo kako bo potekal moj dan in kako naj živim. Druga mi ne preostane kot pa da zaprem cajtnge in jih zabrišem čez dnevno sobo. Sicer mi rekdkokaj zbije dobro voljo, ampak so pa stvari ki me naredijo fizično jeznega. Pa koga briga koliko zasluži neka fancy pantsy uradna oseba? Nimate lastnega življenja? Res me zanima kaj se dogaja v glavi ljudi ki spremljajo vse možne oddaje in časopise kjer secirajo ljudi po dolgem in počez, jih obtožujejo vsega možnega in se jim posmehujejo samo zaradi tega da se počutijo boljše o sebi. Dejansko včasih toliko razmišljam o tem da postanem jezen in pizdim če ves svet. Ljudje toliko govorimo o drugih in čez druge, ter o tem kakšen je svet in kakšen bi lahko bil, da enostavno pozabimo na svoje življenje in dejanja s katerimi bi lahko doprinesli k izboljšanju stanja. Tudi sam sem eden izmed njih, priznam. Nimam idej, nimam blage veze kako izboljšati družbo.

Preveč vem, to je moj problem. Vem da zna bit svet lep, vem pa tudi kakšno je realno stanje, ki ga znam ignorirat, kar pa ne pomeni da tu pa tam ne pride na plano. Včasih je potrebno odmisliti brezobzirnost in odurnost današje družbe in živeti v iluziji, ki si jo gradimo sami. Sicer pa je na nas samih katera polovica nas bo prevzela ozirima katero polovico bomo ignorirali. Idealna harmonija med tema dvema svetovoma se išče vso življenje.

Nekako poskušam zaključit ta zapis ampak še imam toliko stvari v glavi ki hočejo ven. Za nekatere je kar boljše da ostanejo na varnem. Zadnje čase me možgani konstantno bombardirajo s smetmi in v meni vzbujajo negotovost in skrbi. Nočem razmišljat o tem ampak vseeno se od nekje pojavi glas, ki izziva mojo strpnost. Ko je vsega skupaj preveč, mi ne preostane drugega kot pa da grem laufat ali spat za kake pol urce, v upanju da bodo glasovi spali dlje in me pustili pri miru. Naivno sem upal da se  bo vse skupaj umirilo do spanja. Takrat se fešta šele začne. Vročina, pot, tisoče nepotrebnih misli in še več tistih ki ti narišejo smeh na obraz.

Vse skupaj me prisili k razmišljanju o samem sebi. O tem kje leži bistvo mojega obstoja. Nočem postati samo opeka v zidu sistema. Nočem postati eden tistih obrazov ki ga pogosto vidim na ulici. Dolg obraz, strmenje v prazno in hoja brez namena ali smeri. Hočem verjeti da nas čakajo boljši časi in včasih mi to tudi uspe, ampak trenutno globalno stanje govori drugače. Sicer pa, ne vem zakaj sploh jamram. Življenje je lepo, še posebej če imaš zraven osebo ob kateri pozabiš na te misli. Življenje je lepo tudi ko si sam, ampak mislim da vsi nenazadnje stremijo k temu, da najdejo osebo ki je samo njihova, ob kateri si lahko to kar si in s katero se lahko predajaš mesenim in drugim užitkom. :mrgreen: Mislim da se vse vrti okoli tega, da upaš, da slej kot prej najdeš posebno osebo, s katero se lahko imaš fajn in upaš da ob tebi ostane vsaj nekaj časa. Zanimivo je odkrivat nove občutke. O tem sem pisal malo nazaj. To je tisto kar človeka vleče naprej, to je tisto kar ti da motivacijo v tem zablojenem svetu. Zame je veliko stvari še napol ali v celoti neodkritih. Šele zdaj spoznavam kako mlečen sem v resnici.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »