Arhiv za Junij, 2012

Tako, študijsko leto se počasi bliža h koncu, ostala sta mi samo še dva izpita katera sem si z izjemno premišljenostjo in strateškimi napori pustil za na konec, ker le zahtevata malce več kot en dan pozornosti. Šala. Ostali pa so seveda bili opravljeni »like a boss«, o tem sploh ni bilo dvoma. :mrgreen: Če pogledam nazaj in pomislim kaj vse sem se naučil skozi teh slabih devet mesecev, je bila realnost  drugačna od pričakovanj. Lagal bi če bi rekel da nisem pričakoval nekih stereotipnih zadev kot so popivanje, razvrat in učenje pozno v noč ampak ta hišica iz kart se hitro podre ko dojameš v kaj si se spustil in kdo pravzprav si. Izvedel sem marsikaj novega in zanimivega. Priznam da sem imel na začetku dvome o tem kakšno »breme« sem si zadal, ampak me je vse skupaj nekako pritegnilo in potegnilo v ta vrtinec novih spoznaj in samoizpopolnjevanja, tako sem trenutno točno tam kjer hočem biti. Spoznal sem tudi temne plati slovenskih študentov. Lenoba, apatičnost in jamranje sošolcev na taki ravni, da so mi od sranja iz vseh strani skoraj eksplodirali možgani ali pa sem bil tik pred tem da storim harakiri iz časti in spoštovanja do sebe. Po devetih mesecih se stanje na področju pripravljenosti sodelovanja na predavanjih in vajah ni bistveno izboljšala. Po vprašanju profesorja se skozi predavalnico zasliši glas čričkov, ali pa jih morda slišim samo jaz. Angleški jezik ima lep izraz za tako stanje: »You could have heard a pin drop«. Edina dobra stvar pri tem je ta, da s(m)o se izoblikovali dežurni rešitelji, ki premoremo nekaj osnovnega znanja in poguma da odgovorimo avtoriteti pred nami. Prav zanimivo je kako se takoj po vprašanju začne intenzivno buljenje v nas s tistim naravnost smešnim izrazom, češ, daj že enkrat no. Druga stvar zanimiva pri tem pa je ta, da smo skoraj vsi dežurni rešitelji moškega spola. Razmerje v razredu je prb. 10-30 v prid ženskam. Toliko o tem da ženske rade govorijo, predvsem takrat ko je potrebno. :mrgreen:

Pravzaprav sem na to temo sam razvijal neke teorije zakaj je temu tako. Da, nekateri pač imamo preveč časa. Osebno za to krivim vikanje študentov s strani profesorjev, ki posledično ustvari socialno distanco in pretiran respect do avtoritete. Ne mi rečt da se ne da ustvariti prijetnega in sproščenega ozračja in hkrati obdržati profesionalen nivo. Seveda mi je en čas ugajalo da me profesorji in ostala buržoazija na fakulteti vika, ampak potem pa vse skupaj postane že zlajnano. Na koncu se že počutiš kot da si na tričetrt poti pod zemljo. Od vseh, mislim da okrog 15ih profesorjev nas ni vikal samo eden. Vzdušje je bilo drugačno, bolj sproščeno, čeprav je bil predmet tako dolgočasen, da…raje ne bi…nimam besed. Kar je nekako izničilo ta prijateljsko-profesionalen odnos med nami. Ali pa se za vse skupaj enostavno kriva apatičnost mladih. Me zanima kako bi bilo takšnim študentom na kakšnih mednarodnih fakultetah. Na Dunaju ali pa v Amsterdamu naprimer. Po pričevanju kolegov in branja blogov si tam, če ne sodeluješ, v velikih škripcih. V bistvu te živega pojedo, če ne prideš pripravljen na uro. Drugi te prisilijo v to da pokažeš kaj znaš, prisotna je neka meja tekmovalnosti ne pa tekmovanje kdo bo najbolje oponašal fikus. Res pa je, da je na teh mednarodnih fakultetah vzdušje veliko bolj sproščeno zaradi ene zelo pomembne malenkosti, jezika, v primeru da so predavanja in diskusije v angleščini. V Sloveniji se vsi vikamo, vsi smo gospoda. Tam so vsi YOU, s čemer se izniči ta socialna distanca ampak se vseeno vse kdo ima niti v rokah. In dejstvo da obstajajo takšni profesorji, ki te sami povabijo (izven ur) na pijačo in nadaljnjo diskusijo samo zaradi tega ker si pokazal neko zanimanje za neko stvar, je za naše stanje skoraj izven tega planeta. Ne rečem da v Sloveniji ne obstajajo taki profesorji ker vem da, ampak večina se jih preveč ukvarja z lastno izjemnostjo.

Poleg naštetega me je to leto naučilo da je na tem svetu v bistvu vsak zase. Timsko delo my ass. Trust no one. Kar je pripeljalo do tega da sem eno seminarsko v bistvu napisal skoraj sam, pri drugi pa sem moral vsem najmanj petkrat povedat kaj imajo za nardit. Ne vem ali sem naletel na nesposobne ljudi ali…ne vem. Ampak kar se mora se mora. Zaradi takih stvari mi pač ne bo spodletelo.  Najpomembnejše vprašanje študentov je: »Kam gremo jest«. Zame osebno je sicer bolj pomembno »kdaj gremo jest« ampak dobro, potejto potato. Če prideš na predavanje 15 minut prej te ponavadi čaka prazna predavalnica, v glavi pa spet začne peti pesem čričkov. Pojavijo se sence dvoma v lastno prisotnost v določenem času in prostoru, ampak minuto do ure pa v predavalnico hujše kot blitzkrieg  vdre horda kolegov in kolegic v polni pripravljenosti za oponašanje čudes rastlinskega sveta. Okej pretiravam, ampak če bi videli in slišali kar sem jaz, bi morda razumeli čemur takšno ostro karikiranje. :mrgreen:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »