Vedno sem se spraševal kaj je tisto kar vleče ljudi naprej, da nadaljujejo življenje, da živijo kako živijo. Življenje nam je dano, je produkt dveh teles ko se zdužita v eno. Cel čas iščemo pomen le tega. Se sprašujemo če je v vsem skupaj kaj svetega, če je za tem kaj več. Ali smo samo vreča kemikalij? Ali smo samo stroj pohlepnega sistema? Zombiji ki brez prestanka izvajajo isto rutino dan za dnem. Lajšajo življenje drugim medtem ko si grenijo svoje dneve na tem svetu. Life is life. Pa če vzkliješ v Sloveniji, sredi Afrike ali pa v Ameriki. Padeš v neko kulturo, v nek sistem družbenih vrednot in norm ter poskušaš iz vsega kar ti je dano izvleči najboljše. Ko sem se malo nazaj ujel v peoplewatchingu se nisem mogel načuditi raznolikosti teles in kamuflaž pred mano. Vsi drugačni ampak vsi enaki. Poslovneži s ciničnim nasmehom, playerji z oprijetimi pinky majčkami, ogromnimi špegli, zraven pa bravno usklajene in do popolnosti urejene prisklednice, vedno nasmejane najstnice, polne življenja in fasade ter neurejeni dolgolasci razočarani nad svojo podobo in svetom okoli sebe. Vsi živijo svoja življenja, tako ali drugače.

Nekateri smisel življenja najdejo v denarju, karieri, osebnem uspehu, razkazovanju intelektuala in razkazovanja nasploh. Drugi pa v odkrivanju novih kotičkov sveta, človeškega telesa in uma. In ravno pri slednjem sem se v razmišljanju ustavil. Novi občutki. Želja po neodkritem, niezkušenem, morda celo prepovedanem se mi zdi zelo močno gonilo na poti življenja. Ni vsa fora v tem? Vsi trdo garamo da venomer odkrivamo nekaj novega, nekaj kar smo si vedno želeli. Želja je seveda da odkrivamo globoko in široko, brez zunanjih motenj, ampak se prepogostokrat zgodi da nam kdo zatira pogled, da naš um polni z nekimi new age mainstream ideali ki kvarijo naš pogled na svet in nam vcepljajo lažno zavest o sebi in drugih. Človek bi se moral sam odločit kaj pričakuje od sebe in kaj od njega pričakujejo drugi ampak, only in a picture perfect world. Človeški um in čustva so v sinergiji močno orožje za osebno izpopolnjevanje. Občutki ki jih doživljamo v ekstazi so vredni vsega truda. A ne hodimo ravno zato v šole in univerze? Da kasneje žejemo osebne zmage in se kopamo v občutku uspeha? Zaradi tega vso življenje iščemo osebe s kateremi odkrivamo stvari ki so se nam prej zdele nedosegljive in neizvedljive.

Mene osebno naprej vleče sla po odkrivanju novih zadev, stvari, čustev, občutkov. Uspehi, porazi, bolečina, ljubezen, žalost, zločin in kazen, eksplozije edorfinov, zadovoljevanje vseh čutov, hrana, glasba, tek, svoboda, smeh in solze, adrenalin. Vse to se splača ko se končno doseže željeno. Zdi se mi da nas večina živi za te stvari. Trdo garamo, se živciramo, sekiramo, podrejamo, počnemo neumne stvari. Vse to samo zaradi tistega fiksa ki pride kasneje. Fiks je seveda izjemenem. V fiksu se skriva esenca življenja. Vse želje, strasti in bolečine združene v en sinergijski krog ki mrazi telo. Sam sem človek ki zna (mogoče zaradi tega ker sem še mlečen) uživati v tistih majhnih trenutkih ki delajo življenje lažje. Občutek sonca na obrazu, ko z zaprtimi očmi strmim vanj. Vonj po bencinu. Mravljinci ko zaslišim perfekten kitarski riff. Nasmeh ko pomislim na njo, ter sveži občutki ki pridejo za tem. Moja fascinacija nad ženskim telesom se je povečala. Rad odkrivam in s prstom drsim po gladki koži, po vdolbinah in gričih, linije in poteze vodijo prst ter mu dajejo pot ki je nikoli ne zmanjka. Čudo narave. Popoln stroj. Trenutno se nahajam v tranzciji in podoživljanju na novo odkritih občutkov ki jih zlepa ne pozabiš. In mislim da je to to. To kar sem hotel povedat. To je tisto kar vleče ljudi naprej. Tisto kar je neodkrito, tisto česar še nismo izkusili. Tisto v katerem leži ves trud, strast in volja, pa naj bo realno, fikcijsko ali prepovedano. Ni pomembno ali je to osebno materialni uspeh, čustvena in fizična zadovoljitev ali pa duhovno razsvetljenje, ali pa kr vse skupaj.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


5 odgovorov v “Neodkrito”

  1.   stricmarc pravi:

    To je vprašanje za vse živo: za rastline, enoceličarje, živali, človeka. Očitno je gon po oranitvi življenja in vrste vgrajen v struturo živih bitji. Če ne bi tega bilo , bi vrsta že po prvi generaciji izumrla. Ta nagon je v bistvu vzrok, zakaj živimo.Seveda pa si ta vzrok želimo usmisliti na različne načine, predvsem pa se znotar družbe ( krdela) potrjevati in uveljavljati. Pa naj gre za pleh, babe, denar, slavo, pomembnost ali samo intimno kompenzacijo tega ( duhovna rast, modrost, iskanje boga)
    Če te probleme skušamo razumevati ne le antropološko, pač pa biološko, so bolj jasni, saj jih ne zakrivajo človekovi konstrukti.

  2.   NuckinFuts pravi:

    No, lepo, da si malce pobrcal :mrgreen:
    Vse kar je prvič, je unikatno. Le prepuščaj se občutkom, ne bo jih nikoli več. Zakaj? Boš že vidu :P

  3.   Sakir pravi:

    Starejši postajaš, teži je do konca napolnit čašo… zato vedno večji dosežki, za kompenzacijo, za užitek, za zmago. :mrgreen:

  4.   Štefan pravi:

    Težko je najti pravi izvleček. Poznam ženico, ki trmasto vztraja v svojem majhnem kotu, je kot bi bila v rumpl kamri, čeprav ji je bilo nudeno veliko boljše življenje. Tako je z mano, dokler bom imel svoj kotiček kjer bom lahko aktivno živel, bom živel kot želim. S čebelami, vrtom, sadjem in rožami. Nekateri prestopajo izstopajo iz ene miselnosti v drugo, čez noč hočejo biti “novi” ljudje, celo z nivim karakterjem…
    Vsak naj živi kot se njegovi duši prilega, samo da ni izgubljena duša! Zato pustite umetniku dleto in čopič, kmetu zemljo in živali, inovatorju dajte papir in svinčnik, pustite verniku vero in oboževalcu Tita, naj ima Tita!

  5.   pametnarit pravi:

    @stricmarc, odlično povedano. ;)

    @NF, ne me strašit :P

    @Sakir, agreed.

    @Štefan, vsakomur svoje, pravijo. ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !