Arhiv za Maj, 2012

Že dolgo nazaj sem nehal šteti kolikokrat mi je kdo rekel da sem preveč resen, da ne znam uživati, da sem asocialen, nedružaben, partybreaker, partypooper, gustek in da preveč razmišljam. Nisem se dolgo sekiral. Priznam, moje misli so velikokrat nasičene z vsemi možnimi, v nekem trenutku, irelevantimi smetmi.  Moji možgani so zanimiva stvarca. In da, včasih jih nadvse sovražim. Ampak na koncu koncev me delajo takšnega kot sem. Življenje zna bit zabavno ko vsebino tvojih misli v večini sestavljajo šale najljubših komedijantov, glasbena besedila in razne bedarije ki jih pobereš na spletu. Tu pa tam se oglasi alter ego, ki te skuša speljati na led ampak se mu ne pustiš, čeprav je včasih prav prijetno kramljati z njim. Da, skozi svoja, po mnenju naše kulture, najboljša leta se nisem ravno predajal hedonističnim užitkom in prav moja glava polna skrbi ter dvomov me je prikrajšala za prekomerno nalivanje s poceni alkoholom, klicanje jelenov, pretepe, prepotentne debile in plehke barbike, one night stand-e, obupno glasbo, ali kar današnja mladina preprosto imenuje, »sobota«. To ne pomeni da nisem tu pa tam ušel iz verige, ampak enostavno to, da nisem izkoristil vsega svojega potenciala. Nisem ponotranjlil štajerske slovenske pivske kulture, ljubezni do fusbala in zmožnosti brezskrbne zabave. Gledano z moje stroke imam potencial da postanem socialna napaka, če to že nisem. Nimam zadostnih kvalifikacij za tipičnega Slovenceljna.

No, če sem že bil prikrajšan za dolčene mladostniške norosti pa sem z druge bil prikrajšan bližine sočloveka in razvijanje socialnih spretnosti. Ampak veste kaj, danes mi ne manjka prav nič. Ne vem zakaj folk misli da sem hardcore samotar če grem sam jest. Nekateri sošolci so vidno užaljeni ko se odločim da se grem sam hranit v svojo priljubljeno gostilno namesto v mariborski veganski harem. Nothing personal…ne odklanjam bližine vašega obstoja, ampak tip hrane ki ga boste zaužili. Razlika. O tem kako sem preživljal svoj prosti čas medtem ko sem spolno, fizično in psihično dozoreval in končno zacvetel  raje ne bi. Prevečkrat sem iskal krivca, dokler mi končno ni potegnilo da sem si kriv sam. Delno tudi moja geografska izoliranost, ampak pustimo trivialne zadeve. Ko pomislim nazaj sem bil velikokrat osamljen, žalosten, in nesrečen, ampak za brezveze. Medtem ko so drugi uživali v svoji rutini sem jaz užival v surrealnosti serij, glasbe in lastnih misli, katerih se je čez čas nabralo toliko da sem začel pisati blog. Če ga nebi, bi mi verjetno razneslo glavo, ali pa bi v moji glavi začeli odmevati glasovi in bi bil zrel za na psihiatrijo.

Skozi ves ta čas ko sem bil sam in ko so se menjavala obdobja sreče in smiljenja samemu sebi sem hrepenel po nekom s katerim bi lahko delil svoje misli. Kdorkoli. Za večino sošolcev sem bil preveč alternativen, starši sploh niso prišli na misel, starine pa so pač starine. Naj sprehajajo svoje šnaucerje, berejo slovenske novice in pizdijo nad politiki in mladimi. V bistvu sem s svojimi dejanji in mišlenjem odganjal ljudi medtem ko sem naivno čakal da kdo končno vdre v moj osebni prostor in mi obrne svet na glavo, če sem malo preveč samokritičen. Samega sebe nikoli nisem imel za nedružabnega ali pretirano asocialnega. Če me postavite v dobro družbo ali pa v pogovor v dvoje, zelo težko utihnem. Samo vprašajte bivše sošolke. Oversharing na višku. Znam in uživam biti sam, uživam pa tudi v družbi. Nedružaben ni isto kot sramežljiv.

Da se vrnem na začetno temo, vidim da sem se malo zgubil. Vglavnem. Da, preveč razmišljam. Kar zna bit zelo resen problem, v nekaterih primerih pa zna biti celo koristno. Tega se zavedam. V bistvu nekako preklapljam med dvema skrajnostima. Včasih razmišljam preveč, včasih pa premalo. To da imam zmešnjavo v lobanji še ne pomeni da se ne znam sprostiti in uživati v čarih življenja, ampak enostavno to da potrebujem malo več časa da se adaptiram na določeno situacijo. In ko se to končno zgodi, se popolnoma predam in občutki so fenomenalni. Zaradi te socialne distance ki mi je postala nekako samoumevna sem postal previden. Kar me včasih tepe po glavi, ampak dobro, kar je pač je. Tak sem, jebiga. Da se vrnem na osamljenost. So stvari ki so bolj zabavne če jih počneš sam in so stvari ki so veliko bolj zabavne v dvoje (ali več). Sam sem človek ki se na (dobre) spremembe zelo hitro adaptira in končno imam nekoga s kom lahko odkrito delim svoje misli in norost ter pozabim na svojo polno glavo. Mogoče bo sčasoma prazna nepotrebnih smeti. Vse kar potrebuješ da lahko počasi začenjaš prazniti nepotrebne stvari v glavi je prava oseba in odkrit pogovor. Seveda pomaga tudi pisanje bloga, poslušanje glasbe, meditacija itd. Ampak pogovor in človeški dotik je tista prava stvar, čeprav se nam asocialcem zdi včasih vse skupaj malo overrated, ampak verjemite, ni.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Vedno sem se spraševal kaj je tisto kar vleče ljudi naprej, da nadaljujejo življenje, da živijo kako živijo. Življenje nam je dano, je produkt dveh teles ko se zdužita v eno. Cel čas iščemo pomen le tega. Se sprašujemo če je v vsem skupaj kaj svetega, če je za tem kaj več. Ali smo samo vreča kemikalij? Ali smo samo stroj pohlepnega sistema? Zombiji ki brez prestanka izvajajo isto rutino dan za dnem. Lajšajo življenje drugim medtem ko si grenijo svoje dneve na tem svetu. Life is life. Pa če vzkliješ v Sloveniji, sredi Afrike ali pa v Ameriki. Padeš v neko kulturo, v nek sistem družbenih vrednot in norm ter poskušaš iz vsega kar ti je dano izvleči najboljše. Ko sem se malo nazaj ujel v peoplewatchingu se nisem mogel načuditi raznolikosti teles in kamuflaž pred mano. Vsi drugačni ampak vsi enaki. Poslovneži s ciničnim nasmehom, playerji z oprijetimi pinky majčkami, ogromnimi špegli, zraven pa bravno usklajene in do popolnosti urejene prisklednice, vedno nasmejane najstnice, polne življenja in fasade ter neurejeni dolgolasci razočarani nad svojo podobo in svetom okoli sebe. Vsi živijo svoja življenja, tako ali drugače.

Nekateri smisel življenja najdejo v denarju, karieri, osebnem uspehu, razkazovanju intelektuala in razkazovanja nasploh. Drugi pa v odkrivanju novih kotičkov sveta, človeškega telesa in uma. In ravno pri slednjem sem se v razmišljanju ustavil. Novi občutki. Želja po neodkritem, niezkušenem, morda celo prepovedanem se mi zdi zelo močno gonilo na poti življenja. Ni vsa fora v tem? Vsi trdo garamo da venomer odkrivamo nekaj novega, nekaj kar smo si vedno želeli. Želja je seveda da odkrivamo globoko in široko, brez zunanjih motenj, ampak se prepogostokrat zgodi da nam kdo zatira pogled, da naš um polni z nekimi new age mainstream ideali ki kvarijo naš pogled na svet in nam vcepljajo lažno zavest o sebi in drugih. Človek bi se moral sam odločit kaj pričakuje od sebe in kaj od njega pričakujejo drugi ampak, only in a picture perfect world. Človeški um in čustva so v sinergiji močno orožje za osebno izpopolnjevanje. Občutki ki jih doživljamo v ekstazi so vredni vsega truda. A ne hodimo ravno zato v šole in univerze? Da kasneje žejemo osebne zmage in se kopamo v občutku uspeha? Zaradi tega vso življenje iščemo osebe s kateremi odkrivamo stvari ki so se nam prej zdele nedosegljive in neizvedljive.

Mene osebno naprej vleče sla po odkrivanju novih zadev, stvari, čustev, občutkov. Uspehi, porazi, bolečina, ljubezen, žalost, zločin in kazen, eksplozije edorfinov, zadovoljevanje vseh čutov, hrana, glasba, tek, svoboda, smeh in solze, adrenalin. Vse to se splača ko se končno doseže željeno. Zdi se mi da nas večina živi za te stvari. Trdo garamo, se živciramo, sekiramo, podrejamo, počnemo neumne stvari. Vse to samo zaradi tistega fiksa ki pride kasneje. Fiks je seveda izjemenem. V fiksu se skriva esenca življenja. Vse želje, strasti in bolečine združene v en sinergijski krog ki mrazi telo. Sam sem človek ki zna (mogoče zaradi tega ker sem še mlečen) uživati v tistih majhnih trenutkih ki delajo življenje lažje. Občutek sonca na obrazu, ko z zaprtimi očmi strmim vanj. Vonj po bencinu. Mravljinci ko zaslišim perfekten kitarski riff. Nasmeh ko pomislim na njo, ter sveži občutki ki pridejo za tem. Moja fascinacija nad ženskim telesom se je povečala. Rad odkrivam in s prstom drsim po gladki koži, po vdolbinah in gričih, linije in poteze vodijo prst ter mu dajejo pot ki je nikoli ne zmanjka. Čudo narave. Popoln stroj. Trenutno se nahajam v tranzciji in podoživljanju na novo odkritih občutkov ki jih zlepa ne pozabiš. In mislim da je to to. To kar sem hotel povedat. To je tisto kar vleče ljudi naprej. Tisto kar je neodkrito, tisto česar še nismo izkusili. Tisto v katerem leži ves trud, strast in volja, pa naj bo realno, fikcijsko ali prepovedano. Ni pomembno ali je to osebno materialni uspeh, čustvena in fizična zadovoljitev ali pa duhovno razsvetljenje, ali pa kr vse skupaj.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Evo me. Sem še med živimi. Ne skrbet. Imam eno dobro in eno malo manj dobro novico, kako za koga. Dobra novica je ta, da je življenje lepo. Malo manj dobra novica pa je odločitev s katero sem se ubadal zadnjih par dni. Ni bilo lahko, ampak obveznosti terjajo svoj davek. Letošnji april je bil eden najbolj pestrih mesecev v mojem življenju, predvsem zaradi osebe ki mi je obrnila svet na glavo, but in a good way. Ta vibe iz aprila se nadaljuje tudi v maju. Odločil sem se, da vas za kratek čas zapustim. Ampak samo do takrat ko se znova zaženem in se ustalim v novi rutini. Ne se bat, ne bom nehal pisat. Sicer zadnje čase hodim okoli prazne glave, brez idej, brez prebliskov. Enostavno živim in ne razmišljam preveč, kar je že mali čudež. Trenutno si urejam misli. Na eni strani kaos, na drugi strani kristalna čistina. Hočem delati 10 stvari naenkrat ampak priznam da enostavno ne zmorem več. A man can do as much as he can. Serija se bliža h koncu. Urnik je vedno bolj natrpan in napet, jaz sem vedno bolj neučakan. Faks trka na vrata. Lepo vreme me vabi v naravo na en fiks. In potem je tu ona. Ona ki z vesljem ruši mojo rutino in pri tem uživa, in jaz ji pustim. Predolgo sem živel v svojem varnem mehurčku, s svojimi pravili in tempom. Čas je za spremembo. Seveda se vam bom tu pa tam oglasil s kakšnim prebliskom, mislijo ali pa celo zapisom. Mimogrede, sem tudi na Twitterju.

V glavnem, uživam. Glejte, nisem več v tisti svoji rutini. Sam samcat v svoji sobi. Ogromno časa za razmišljanje o ažurnih problemih in bedarijah. Sicer pa sem vam v eno bluzil skoraj eno leto, mislim da me imate že dovolj. :mrgreen:   Imel sem vzpone in padce. S prstom kazat na krivca je nesmiselno. Sam sem se podal v pisanje in sam sem se soočil s trenutno situacijo. Razumite to pavzo kot konec prve sezone neke serije. Konec poglavja v neki knjigi. Konec in nato nov začetek. Seveda se obremenjujem s tem kaj si boste mislili vi. Verjetno si mislite da se mi je čisto utrgalo. Ne skrbet, ni se mi. Hodim po oblakih ampak imam jasen pogled na tla. Včasih pride obdobje ko je vsega preveč, ko je življenje lepo in pozabiš na določene stvari v kateri leži neka odgovornost.  Zadnji tedni so bili res…nimam besed. Seveda mi je zelo težko nehat. Ampak če hočem določene stvari uredit tako kot treba potem se vam morem na žalost za nekaj časa odpovedat. Nič osebnega. Tako pač je. In vem da bi začel pisat bedarije. Vse na hitro, brez repa in glave, toliko sem fer do samega sebe in do vas, da si za zapis vzamem čas.

Tako da. Uživajte in se slišimo ko se slišimo.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »