Včasih se sprašujem kam bi me odnesel tok življenja če se določene stvari ne bi uresničile, in obratno. Kaj če bi predlani naredil peti predmet in bi zdaj veselo korakal proti koncu drugega letnika? Kaj če ne bi šel na tisto odbojko in spoznal tiste ljubke stvarce? Kaj bi počel v prostem času in o čem bi razmišljal če ne bi pisal bloga? Kaj če se sploh ne bi rodil? Kaj če bi bil ženska? Kaj če bi bil invalid? Kaj če bi se rodil v drugem desetletju ali pa celo tisočletju. Kakšen človek bi bil, kaj bi počel, kakšen sloves bi se me držal? Včasih si je težko priznati da si ti ta človek v nekem času in prostoru. Bitje iz mesa in krvi, s svojim umom, telesom, problemi, prednostmi in interesi. Nemalokrat si postavim tisto age old filozofsko vprašanje. Zakaj sem tu? Zakaj se to dogaja meni? Ali se to res dogaja ravno meni? Zakaj nekaj počnem? Odgovore ponavadi najdem, ampak jih tako zakompliciram da se raje vdam in nadaljujem s tuširanjem, spanjem ali pa ležanjem na žgočem pomladnem soncu.

Zakaj sploh študiram? Da ugajam drugim? Sebi? Verjetno zaradi tega da me kapitalistični sistem ne požre in izpljune po dolgem in počez. V veliki meri sem razlog za študij odkril v prvih mesecih na faksu. Ne gre toliko za širitev obzorij ampak bolj za neko osebno rast in zadovoljstvo. Da uspeš neko goro informacij sestaviti v neko celoto in da razumeš kaj tisti vesoljec pred tabo sploh hoče povedat in se ob tem počutit vsaj malo ponosno. Egotrip torej. Žur, razvrat, alkohol, seks? Očitno sem na napačnem planetu. Kar me pripelje do naslednjega popularnega new age vprašanja. Kaj je bolj pomembno? Osebni uspeh, morda diploma, magisterij ali celo doktorat, ali pa duša s katero lahko dočakaš konec? Seveda je idealno oboje skupaj. Spomnim se ko so me predlani v kremplje prijele misli o koncu sveta in sem prišel do zaključka da je skrajni čas da si najdem brhko mladenko s katero bi lahko okusil vse možne čare življenja in nato srečen umrl. Ko sem že pri fizični minljivosti. Ravno predvčerajšnjim sem v kratkih hlačah ležal na terasi s kopalno brisačo pod ritjo in glasbo v ušesih. Ko sem kočno ujel sapo in se sprostil se je začelo tudi filozofiranje, v večini povezano z besedlili v komadih. Nekako sem osupnil nad mislijo da bi lahko verjetno zdaj, v tem trenutku v miru in srečen izdihnil. Na soncu in v spremljavi dobre glasbe. Kaj hočeš lepšega. Nikomur nisem nič dolžan, nikomur se nisem zameril. Verjetno so bile te misli vsaj malo povezane s počasi prihajajočim izpitnim obdobjem, seminarskimi in članki. Saj bom jutri. Valda da se je bolše lupčkat kot pa pisat članek o neparticipaciji mladine. :mrgreen:

Velikokrat se ujamem v razmišljanju ki ga še sam ne razumem. Ne morem sestaviti delcev. Zdi se kot da je to razmišljanje na nekem višjem nivoju ki ga še nisem sposoben doseči. Toliko idej, toliko zanimivih prebliskov, ampak očitno premalo lepila. Ali pa moji možgani preprosto vedo več in skrivajo informacije. Nekje znotraj obstaja oddelek mož v črnih oblekah ki skrbijo da ne postanem Einstein. :mrgreen: Če že pišem o vsem kar mi pade na pamet naj omenim še par utrinkov iz včerajšnjega teka. Nekje vmes sem se spraševal. Zakaj to delam? Zakaj grizem skozi bolečino in se ne vdam, medtem ko sopem skozi zobe, v glavi pa si ponavljam »no pain no gain« in »pain is weakness leaving the body? Zakaj? Zakaj se enostavno ne sesujem in treščim pa makadamu, po možnosti v razkrajajoče se truplo mačke katere smrad mi dodobra prevetri sinuse? Ok, dejal sem že da rahlo uživam v bolečini, ampak. Res. Sam sebe ne razumem. Ker pred sabo vidim napredek? Ker v tem uživam? Ker se mi smeje medtem ko bi telo odnehalo um pa še vedno drži? Poplava endorfinov? Lažna zavest o idealnem telesu? Preveč prostega časa? Nekdo ve. Tek v lahkotni sapici je postregel tudi s starcem ki je sedel na klopi pred staro bajto in ponosno opazoval svojo kmetijo, pašnik, vrtove in živino. V njegovih očeh je sijal ponos. Včasih kakšno rečeva medtem ko odfrčim mimo njega, ponavadi samo zamahne z roko in nerazločno zamomlja. In potem sem tu jaz. Nadobuden mladenič. Študent/Brad Pitt. Bloger. Pametnjakovič. Življenski dosežki? Naprimer to da sem se v osmem klasu skoraj zadavil na odbojkarski mreži. Da sem se spotaknil na svoji nogi in si zvil gleženj. Odličen skozi vsa leta osnovne šole. Impresivno. Medobčinski prvak v skoku v daljino. Vau. Eno leto kradel državi. Zanimivo.

Mlad sem še, imam še marsikaj za pokazat. Samo včasih pa se zamisliš nad svojo pojavo, dosežki in življenjem. Ampak trenutno nimam kaj za jamrat. Življenje je lepo. Na izi. Serija se bliža h koncu. Ob sebi imam osebo mi krade ure. Faks laufa, šiht laufa. Samo čakam kje bom kaj zajebal. :mrgreen:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark


11 odgovorov v “Kaj bi, če bi?”

  1.   NuckinFuts pravi:

    High on life? :mrgreen:

  2.   pametnarit pravi:

    Pa to. :mrgreen:

  3.   Sakir pravi:

    Nč bat, zmer se najde kak kamenček, čez katerga se spotakneš in pogrneš… verjetno v tvojem primeru glede na uspehe na občinski ravni, deleč. :mrgreen:

    But that’s life in če se znamo nazaj pobrat je tist kar šteje, kar nas žene naprej. vztrajnost je pa včasih samo prednost. :cool:

  4.   pametnarit pravi:

    Nimam kaj dodat. :mrgreen:

  5.   Chemfusion pravi:

    Food, constantly on my mind too :)

    In ja, se da zdržat tudi brez raznih čipsov, čokolad in ostalih junk food zadev. Sicer se zgodi vsake toliko časa, d ami recimo ful zapaše pomfri, ali čipsi, ampak si ga ob takih priložnostih z veseljem privoščim.

  6.   maia pravi:

    Oh, kako zelo smo poglobljeni zadnje čase, čemu je tako? :mrgreen: I don’t think, therefore I’m probably not ;)

    Btw, Chemfusion, si se zataknil v prejšnji temi? :D

  7.   misslilyy pravi:

    Jst sem se čipsu že zdavnaj odpovedala,zavoljo za super postavo.
    Čokolado imam še vedno rada samo temno,že zaradi tega ker ima več kakava.;) Pri Milki sem ugotovila da ima več kemikalij in sladkorja kot kakava. Sem zelo disciplinirana kar se tiče prehrane če ne bi bila bi že bila preveč debela.

  8.   Chemfusion pravi:

    rofl, maia, ja sem se res, sem imel obe odprti in nisem bil pozoren kam pišem xD My bad.

  9.   misslilyy pravi:

    Jst sovražim vse ameriške junk food korporacije,morali bi jih ukiniti. Zanimivo da sem v OŠ bila nora na Mcdonalds in njihove Happy meale sedaj se mi tam vse gabi.Itak jih nikoli ne bodo,sploh zdaj ko je kriza. Ni čudno, da ima potem toliko ljudi povišan holesterol in raka predvsem pa probleme z debelostjo.Lahko bi še naštevala.
    Če se že kdaj pregrešim se raje s torto,burekom ali piščančjim kebabom.

  10.   pametnarit pravi:

    @Chemfusion & misslilly, a sta se malo zgubila?.. :mrgreen:

    @maia, ne vem čuj :P , go with the flow pa to. :mrgreen:

  11.   misslilyy pravi:

    @pametnarit: Ja,očitno sem se res izgubila tvoj prejšnji blog bi tako mogla komentirat.Hey dude as long as youre getting laid.;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !