Arhiv za April, 2012

Včasih se sprašujem kam bi me odnesel tok življenja če se določene stvari ne bi uresničile, in obratno. Kaj če bi predlani naredil peti predmet in bi zdaj veselo korakal proti koncu drugega letnika? Kaj če ne bi šel na tisto odbojko in spoznal tiste ljubke stvarce? Kaj bi počel v prostem času in o čem bi razmišljal če ne bi pisal bloga? Kaj če se sploh ne bi rodil? Kaj če bi bil ženska? Kaj če bi bil invalid? Kaj če bi se rodil v drugem desetletju ali pa celo tisočletju. Kakšen človek bi bil, kaj bi počel, kakšen sloves bi se me držal? Včasih si je težko priznati da si ti ta človek v nekem času in prostoru. Bitje iz mesa in krvi, s svojim umom, telesom, problemi, prednostmi in interesi. Nemalokrat si postavim tisto age old filozofsko vprašanje. Zakaj sem tu? Zakaj se to dogaja meni? Ali se to res dogaja ravno meni? Zakaj nekaj počnem? Odgovore ponavadi najdem, ampak jih tako zakompliciram da se raje vdam in nadaljujem s tuširanjem, spanjem ali pa ležanjem na žgočem pomladnem soncu.

Zakaj sploh študiram? Da ugajam drugim? Sebi? Verjetno zaradi tega da me kapitalistični sistem ne požre in izpljune po dolgem in počez. V veliki meri sem razlog za študij odkril v prvih mesecih na faksu. Ne gre toliko za širitev obzorij ampak bolj za neko osebno rast in zadovoljstvo. Da uspeš neko goro informacij sestaviti v neko celoto in da razumeš kaj tisti vesoljec pred tabo sploh hoče povedat in se ob tem počutit vsaj malo ponosno. Egotrip torej. Žur, razvrat, alkohol, seks? Očitno sem na napačnem planetu. Kar me pripelje do naslednjega popularnega new age vprašanja. Kaj je bolj pomembno? Osebni uspeh, morda diploma, magisterij ali celo doktorat, ali pa duša s katero lahko dočakaš konec? Seveda je idealno oboje skupaj. Spomnim se ko so me predlani v kremplje prijele misli o koncu sveta in sem prišel do zaključka da je skrajni čas da si najdem brhko mladenko s katero bi lahko okusil vse možne čare življenja in nato srečen umrl. Ko sem že pri fizični minljivosti. Ravno predvčerajšnjim sem v kratkih hlačah ležal na terasi s kopalno brisačo pod ritjo in glasbo v ušesih. Ko sem kočno ujel sapo in se sprostil se je začelo tudi filozofiranje, v večini povezano z besedlili v komadih. Nekako sem osupnil nad mislijo da bi lahko verjetno zdaj, v tem trenutku v miru in srečen izdihnil. Na soncu in v spremljavi dobre glasbe. Kaj hočeš lepšega. Nikomur nisem nič dolžan, nikomur se nisem zameril. Verjetno so bile te misli vsaj malo povezane s počasi prihajajočim izpitnim obdobjem, seminarskimi in članki. Saj bom jutri. Valda da se je bolše lupčkat kot pa pisat članek o neparticipaciji mladine. :mrgreen:

Velikokrat se ujamem v razmišljanju ki ga še sam ne razumem. Ne morem sestaviti delcev. Zdi se kot da je to razmišljanje na nekem višjem nivoju ki ga še nisem sposoben doseči. Toliko idej, toliko zanimivih prebliskov, ampak očitno premalo lepila. Ali pa moji možgani preprosto vedo več in skrivajo informacije. Nekje znotraj obstaja oddelek mož v črnih oblekah ki skrbijo da ne postanem Einstein. :mrgreen: Če že pišem o vsem kar mi pade na pamet naj omenim še par utrinkov iz včerajšnjega teka. Nekje vmes sem se spraševal. Zakaj to delam? Zakaj grizem skozi bolečino in se ne vdam, medtem ko sopem skozi zobe, v glavi pa si ponavljam »no pain no gain« in »pain is weakness leaving the body? Zakaj? Zakaj se enostavno ne sesujem in treščim pa makadamu, po možnosti v razkrajajoče se truplo mačke katere smrad mi dodobra prevetri sinuse? Ok, dejal sem že da rahlo uživam v bolečini, ampak. Res. Sam sebe ne razumem. Ker pred sabo vidim napredek? Ker v tem uživam? Ker se mi smeje medtem ko bi telo odnehalo um pa še vedno drži? Poplava endorfinov? Lažna zavest o idealnem telesu? Preveč prostega časa? Nekdo ve. Tek v lahkotni sapici je postregel tudi s starcem ki je sedel na klopi pred staro bajto in ponosno opazoval svojo kmetijo, pašnik, vrtove in živino. V njegovih očeh je sijal ponos. Včasih kakšno rečeva medtem ko odfrčim mimo njega, ponavadi samo zamahne z roko in nerazločno zamomlja. In potem sem tu jaz. Nadobuden mladenič. Študent/Brad Pitt. Bloger. Pametnjakovič. Življenski dosežki? Naprimer to da sem se v osmem klasu skoraj zadavil na odbojkarski mreži. Da sem se spotaknil na svoji nogi in si zvil gleženj. Odličen skozi vsa leta osnovne šole. Impresivno. Medobčinski prvak v skoku v daljino. Vau. Eno leto kradel državi. Zanimivo.

Mlad sem še, imam še marsikaj za pokazat. Samo včasih pa se zamisliš nad svojo pojavo, dosežki in življenjem. Ampak trenutno nimam kaj za jamrat. Življenje je lepo. Na izi. Serija se bliža h koncu. Ob sebi imam osebo mi krade ure. Faks laufa, šiht laufa. Samo čakam kje bom kaj zajebal. :mrgreen:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »

Če boste kdaj zašli v pogovor z mojo malenkostjo boste kaj hitro ugotovili da zelo rad govorim o hrani. Vprašanja »kaj bom jedel?«, »kdaj bom jedel?«, »koliko bom jedel?« in »kolikokrat bom jedel?« so najpomebnejša vprašanja dneva. Mimo tega enostavno ne morem. To je pač posledica dolgoletnega načrtnega pridobivanja kilogramov. Enostavno ti ta način prehranjevanja zleze pod kožo. Tako sem se skozi ta leta navadil stvari, ki je v mojem primeru ključnega pomena za uspeh. Ne jem zato ker sem lačen, ampak zato ker morem. Simpl. Zato se me je v krogu domačih prijel vdzdevek »požeruh«. Prvi sem pri mizi in zadnji grem od nje. Tako na dan zlahka pospravim kakšnih 4-5 obrokov in samo svojemu metabolizmu se lahko zahvalim da nimam sto kil, ter seveda temu, da nekaj tega tudi pokurim. Lahko rečem da sem na nek način obseden z hrano. Skoraj vse vrti okoli tega. Ravno zdaj razmišljam ali naj pojem par mandljev ali naj počakam do kosila. V mislih procesiram sliko izpred pol ure ko sem glavo tiščal v hladilnik in se žalostil ob skormonosti ponudbe. Sicer se je v zadnjih mesecih ta rutina obrnila na glavo. Predvsem zaradi nehumanega urnika na faksu in pa tekočih dogodkov. Tako sem po dolgem času občutil tisto pravo lakoto, po drugi pa čustveno sitost s kančkom grenkobe. Saj veste kako je ko ti nekdo zruši udoben mehurček vsakdana. Sicer mi je prenesetljivo hitro postalo vseeno, ampak, princip pa to.

In ko jaz to zgodbo veselo razlagam vsakemu ki jo je željčen, folk ponavadi ne razume nekaterih stvari. Kako za vraga lahko toliko pojem? Preprosto, zato ker morem, ker sem si zadal nek cilj in mi ga ni težko izpolnit. Kjer je volja je pot. Druga stvar je, kako se lahko odpovem nekaterim dobrotam kot so sladkarije, čips, kokakola, ocvrta hrana, alkohol? Enostavno, ker me ovirajo pri zadanih ciljih. Presenčeneni bi bili  kako zelo ne potrebujete teh stvari če imate dovolj poguma da se jim odpoveste. Seveda se spomnim okusa, tega fenomenlanega okusa in občutka zadovoljstva ko sem te dobrote metal vase. Aja, tu je še en catch. Ponavadi se ljudje prehranjujejo po preprostem načelu. Če je nekaj dobro, potem to jem. Jaz pa med drugim ne jem stvari ki so mi dobre, enostavno zato ker jih ne jem, ker jih me potrebujem. Naprimer pomfri, pomfri je dober, ampak ga ne jem. Ne ustreza moji filzofiji. Ponavadi sem deležen začudenih pogledov. Tu pa tam sem v očeh nekoga mojster samokontrole. Kar tudi sem, na nek način. Čeprav sem se malo razvadil. Po moje sem master of self control že tedaj ko po kosilu ne zmažem mikavne sladice. Za konec ponavadi pride vprašanje: »zakaj to delaš?«. Ne vem, zato ker mi paše, zato ker se ob tem počutim odlično, zato ker mi daje neko zadovoljstvo, neko pot v življenju. Tako kot ti uživaš v kajenju, pitju, žuranju in zate dobri hrani jaz uživam v teku, dviganju uteži in samotarstvu. Če k temu dodamo še puranjega na žaru z rižem je življenje popolno. Live and let live.

Seveda imam tudi jaz nekaj svojih vprašanj. Ni mi jasno kako lahko ljudje jejo samo enkrat do dvakrat na dan in hkrati ostale utrujajo s svojimi self-pity izjavami. Mislim. Get your shit together. Ni tako težko. Sam sem mnenja da začeti ni težko, vzdržati tako dolgo pa je druga stvar. Ker pač folk vidi da glede tega vem kaj govorim, me tu pa tam vprašajo za kak nasvet. Kako se zrediti? Kako izgubiti maščobo? Izrazi na njihovih obrazih so neprecenljivi. Še posebej takoj za tem ko jim povem kaj vse morajo omejiti in kaj morajo črtati iz svojega jedilnika. Če pa slučajno omenim kak tek ali pa kako utež pa malo manjka da jim čeljust ne pade na tla. Nekako mi ne uspe dopovedat da drastična spremeba ni možna v tednu dni, ni to to kaj vidite v Cosmotu. Rade volje pomagam, ampak očitno so moje lastne izkušnje nekaj zelo strašnega in nemogočega.

Zaključim lahko, da smo hrano iz osnovne potrebe po preživetju skozi tisočletja spremenili v fetiš in obsedenost. To je pač prišlo z razvojem kultur in civilizacij. Še dobro. Ok, res da obstaja druga plat obsesije z hrano. Recimo da je kontrolirana obsesija nekaj povsem drugega. :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Comments 18 komentarjev »

Včasih se mi zdi da so mediji in socialna omrežja na svetu samo zaradi tega da mi višajo pritisk in nižajo upanje za preživetje človeške rase. Reklame, reality showi, limonade, novice ob katerih ti že pri naslovu IQ začne drastično padati in petelinčenje preko spleta. Pa komu se da pisat, komu se da to brat in komu se da glede vsega tega repenčit preko spleta? Ok služba je služba. Samo me zanima kako se novinarji in novinarke počutijo ob pisanju teh prispekov, so zadovoljni s svojim življenjem? Očitno niso če tako zavzeto sledijo prehranskemu in modnemu urniku modernih barbik. Res je to, da sem si sam kriv da to sploh opazim, ampak. Kako pa naj ne, če pa sem bombardiran z vseh strani? Nad televizijo sem že davno obupal. En razlog je to da je bilo nekomu 40€ na mesec preveč, drug pa je, da me enostavno preveč skrbi za svoje psihično zdravje. Plus tega se mi nakup dvbt sprejemnika ne zdi racionalna zadeva. Tu pa tam s kančkom očesa ujamem kak kader medtem ko meljem večerjo. Pa še tedaj imam tak filing kot da se mi bodo vsi organi pravkar spremenili v tekoče sranje, zraven pa mi sedem palčkov posiljuje vse možne čute. Ste že slučajno videli par zadnjih reklam za Always? Potem veste o čem govorim. Ste slišali vokalne sposobnosti »talentov« na X-Factorju? Pa kaj ti ljudje nimajo prijateljev ki bi jim povedali da so zanič? Ali nimajo niti trohice samospoštovanja? Reklame za pralne praške. Samo to bom rekel. Včasih malo manjka da mi začne iz vseh odprtin teči kri, ker moji možgani tega enostavno ne morejo procesirati.

Nikoli ne bom razumel politike radijskih postaj. Par komadov predvajajo 5-6x dan dokler niso zlajnani, nato pa jih slišiš samo še 2x na mesec, v nedeljo popoldne, ob 7h, ko so že vsi napol mrtvi. Mislim, logika pa taka. O bogatem izboru hitov 80ih, 90ih in danes pa sploh ne bom. Obstaja kakšna radijska postaja v Sloveniji ki ne predvaja tega pop-house-electro-dubstep-wannaberap-newage sranja? In pa reklame na radijih. Đizuskrajst. Izvirnost na višku. Da ne govorim o nadležnosti glasov ki jih spocajo zraven. Povsem nepotrebne stvari. Ne moreš lepo povedat? Včasih bi najraje poklical Pentagon naj zrušijo Harvey Norman, Lidl in pa zgradbo kjer popravljajo avtostekla. Samo da ne bodo več snemali reklam. Spet, nihče me ne sili da poslušam radio. Ampak včasih, ko postane cd monoton, pa zapaše. Pa še tedaj skoraj vedno naletim na reklame. Fantastično. Vem da radijske postaje skorajda živijo od tega, ampak, ne, enostavno ne.

Kot nekateri izmed vas veste, je včeraj bila določena nogometna tekma. Vse je potekalo po starem. Live commentary na Facebooku za katerega nisem prosil. Spet, obstaja gumb unfriend ali pa block, ampak, včasih pa je zabavno spremljati visoko intelektualne informacije ki so jih ti talenti sposobni ustvarit. Raven agresije in primitivnosti me vedno znova osupne. Dobro, navijaš za en klub, sovražiš drugi klub. Slednje se redno menjava, toliko o zvestobi do smrti. Pa ne bom več o nogometu. Jasno mi je da obstajajo ljudje ki spremljajo ta najbolj popularen šport in znajo brzdati svoje nagone. Ampak ostali. Nimam besed. Kot sem že večrat omenil se z nogometom ne razumeva najbolje. Z njim imam hipsterski odnos. Preveč je mainstream, preveč je pompa, preveč se piše in govori njem. Takšne stvari enostavno izgubijo na zanimivosti in vrednosti. Vi le glejte vaš fusbal. Jaz bom kot siva miška spremljal svoj basket, hokej in tenis.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 15 komentarjev »

Izbrisano.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

So profesorji ki z lahkoto poskrbijo da bi si večina študentov rade volje prerezala zapestja. Samo da boli, bolj itak ne more. Ti specifični profesorji so znani po tem da se bolj kot ne hranijo z našo energijo, zaradi  tega so tudi tako dolgočasni. So pa profesorji ki se jim vidi da uživajo v svojem delu in tu pa tam poskrbijo za kakšno zabavno izjavo.

Jezus je bil prvi marksist. Pred kratkim smo na veliko razpravljali o religiji. V sociologiji obstajata dve osnovni nasprotujoči si teoriji. Funkcionalizem in marksizem. Funkcionalisti menijo da je religija temelj družbe saj pomaga ohranjati mir, solidarnost in razvoj družbe. Marksisti pa streljajo nazaj s teorijo da je religija opij za ljudstvo, da zavira razvoj družbe in posameznika, da samo skrbi za prevlado elit. Ohranja neko lažno zavest, omili dejstvo da vladajoči razred tepta vse pod seboj. Opij za ljudstvo ne v tem pomenu da je to strup za družbo, ampak da pomaga lajšati bolečino realnega sveta. No vglavnem, da ne bom preveč zašel v stroko. Marksisti si prizadevajo za brezrazredno družbo kjer ni privatne lastnine, kjer ni razlik, kjer noben ni lačen in kjer imajo vsi enako. Podobno terijo je imel Jezus. Mir, solidarnost, enakost. Tako je profesor marskistično teorijo povezal z naukom Jezusa in nastala je izjava: »Jezus je bil prvi in največji marksist, ker se je ravno on najbolj zavzemal za enakopravnost tako kot marksisti« Zanimivo. Ne vem zakaj sem se jaz edini smejal tej karikaturi. :mrgreen:

Zakaj so ženske po svetu v povprečju bolj religiozne od moških? Šlo se se je za krščansko teološko izpoved. Profesor je iz tega speljal zanimivo in duhovito teorijo. Jezus je v nasprotju z drugimi verskimi ikonami prava dušica. Njegov lik je nežen, razumevajoč, oproščujoč in rahlo profesorski. Zdravil je bolne, delal čudeže, hodil po vodi, trpel na križu. Poleg tega pa je na križu in tudi velikorat drugje upodobljen napol gol. Vse ta naštete značilnost plus potno fit telo z vidnimi sixpacki. Nič čudnega da so ženske bolj verne od moških. Ženske podzavesto iščejo omenjene lastonsti pri moškem, in če ta moški zmore še nekaj nadnaravnega, fantastično.Zanimiva teorija. Predvsem zaradi tega ker prazaprav povsem logična. :D Obstaja pa tudi biološka teorija. Znano dejstvo, da ženske bolje procesirajo čustva in tako uteho iščejo v liku ki jim lahko ponudi neko čustveno stabilnost.

Jezus. The marxist. The playboy. :mrgreen:

V Mariboru znamo včasih biti pravi partybreakerji. Naša FF ni stavkala, kar me ni ravno prizadelo ker se mi itak ni dalo vstati ob 6h zjutraj. Kak teden dni pred stavko je beseda na predavanju nanesla prav na omenjen način izražanja nezadovoljstva. Profesor je izpostavil zanimivo primerjavo. Povprečen tedenski delovni urnik zanaša 40 ur. Redni profesor ima minimalno 6 ur predavanj na teden. K temu pa še seveda moramo prišteti pisanje člankov in pripravljanje na predavanja. Omenjen profesor ima malo več kot dvakratno vsoto minimalnih ur. Omenil je da so pogoji za delo vseeno katastofalni. Da jih je premalo, da ima več profesorjev več predmetov. Ampak vseeno je rekel da mu gre dobro. Da nima kaj za stavkat. Da ga znižanje plače za 10% ne bi prizadelo. S tega stališča ne podpira stavke. Stavko podpira s stališča razporeditve dela, ki je že zdaj katastrofalna. In če kdo to dela zaradi denarja pa je itak zgrešena logika. Zanimivo mnenje zaposlene osebe v javnem sektorju.

Sicer pa glede na to da mi je ta profesor ideološko zelo blizu, pri interpretiranju njegovega mnenja ne morem biti ravno nepristranski. V njemu nekako vidim sebe čez par let, če bo šlo vse po planu. To je samo eden izmed mnogih načrtov. Spoštujem take ljudi ki so brez dlake na jeziku, ki znajo pičiti študente, jim naložiti nek mentalni izziv. Ampak študenti ne marajo tega, nočejo se izpostavljati čeprav so tega sposobni, nekako še vedno ne razumem te mentalitete.

  • Share/Bookmark

Comments 16 komentarjev »

Ravno ko sem hočem v miru vsest in napisat kaj se mi je zanimivega zgodilo v preteklih tednih, se sosedi razlije vodna postelja. Panika. Fantastično. No, konec dobro, vse dobro. Po enourni intervenciji sva uspela stvar povrniti v prvotno stanje. Zanimiva reč. Ne ravno udobna, če sem že pri tem. Zadnjiih par tednov me spet obdaja rahel kaos. Šiht, faks, snemanje, spanje. Kup umazanih oblačil na kavču je vedno večji, okno prostega časa pa vedno manjše. Počutim se kot da nekaj zamujam, vse leti mimo mene. Imam občutek da mi moral delati nekaj pomembnega. Za faks ne delam ravno dosti, oziroma skoraj nič. Seminarske se bližajo, počasi se bo moral začeti pisati članek o apatični mladini. To sem opazil danes ko sem konzultacijo za seminarsko nalogo potegnil praktično iz riti. Tolažim se s tem da nekateri sploh niso prilezli do sem. Padli borci, ki so se po prvem semestru vgreznili v zemljo niso ravno dobra tolažba ampak za silo bo. Snemanje serije poteka po planu. Zakorakali smo že v drugo polovico. Rešili smo tiste majhne delčke, zdaj pa prihajajo pomembnejše scene. Osebno mislim da bo vse skupaj izpadlo odlično. Čeprav bi včasih raje bil doma kot pa pred kamero. Ampak zakaj jamrati zdaj? Stvar se bliža finišu, folk je kul in pa celotna zadeva je dobra. Kot veste mi je pot presekala določena oseba s katero zadeva odlično napreduje. Že tako sem izven rutine, za nameček pa se mi je za nekaj časa ustavil svet, ki se je komaj pred kratkim spet začel vrteti. Življenje postaja zanimivo a hkrati naporno. Preveč informacij in čustev ter skoraj premalo časa za procesiranje.

Pred kratkim me je poklical sošolec iz osnovne šole če se lahko oglasi na kafeju. Prvič po dveh letih. Ok, valda, komot. Ne vem zakaj ne. Izkazalo se je da je zraven pipeljal kolega. Wannabe biznismena s preveliko obleko in gromozansko “zlato” uro. Mentorja. Na daleč sem videl da mi hočeta nekaj prodati. Ampak ajde, mogoče pa je kaj zanimivega. Mi je že žal da sem ju spustil v bajto. Šlo se je za zavarovanje in varčevanje. Skozi ves pogovor, ki me je mimogrede stal uro mojega življenja in par začudenih pogledov, nisem hotel razumeti niti ene stvari. Prazne glave sem kimal in se na silo smejal samo da čimprej gresta. Lepo sem jima razložil da jaz živim po svojem sistemu in ne jebem takšnih stvari 5 posto. Ampak ne, bolj kot praviš da ne rabiš, bolj rine v tebe. Sem že mislil zinit da naj svojo verbalno diarejo odvržeta kje drugje, ker je malo manjkalo pa bi fasal popizditis. Pa mislim človek. Dve leti se nismo vidli pa še to mi hočeš nekaj prodat. Ti to resno? Med drugim sem ugotovil da kava očitno name nima nekega učinka, to pa zaradi tega ker je v eni kapsuli ki jo vzamem pred  tekom do 5x več kofeina kot v skodelici kave. Če k temu dodaš še malo zelenega čaja, pol dobiš kr močan kick. Ne pali. Nikoli nisem rad pil kave, ampak zadnje čase mi je vedno bolj dobra, pijem jo iz navade in ker ima vedno boljši okus. Pijem pa črno brez vsega. Samo zaradi tega ker se sliši badass. Raw.

Počasi a vstrajno se bližam koncu zadnje sezone serije Breaking Bad. Nimam kaj dodati. Pogledal sem si tudi film Shame, s katerim imajo očitno nekateri velike probleme. Ok, res da je veliko frontalne golote in seks scen, ampak. Moško telo, žensko telo. Big deal. Pač, na čase dobiš porcijo Fassbenderjevega orodja. Všeč so mi taki artistični filmi brez nepotrebnh dialogov. Slika pove tisoč besed. Nisem vedel ali se naj poučim ponosnega ali zaskrbljenega ko sem pri določenih scenah kimal od razumevanja. To zdaj ne pomeni da imam tako razgibano spolno življenje kot akter v filmu. Jaz ga sploh nimam. Razen solo vložkov. Ne da bi kimal zaradi razumevanja kot da se je to zgodilo meni, ampak. Veste ko gledate en film in vam je vse kristalno jasno? Nekako se ti vse poveže v glavi, jasno ti je kako je prišlo do določenih zadev. No vglavnem. Po ogledu sem si rekel: »Ne gledam več porničev«. Česar sem se držal…par dni. :mrgreen:

YouTube slika preogleda

I remember when I lost my mind,
There was something so pleasant about that place,
Even your emotions have an echo in so much space…

  • Share/Bookmark

Comments 17 komentarjev »

Veliko je glasbe ob kateri zapreš oči in se enostavno predaš trenutku ko ti mravljinci potujejo po telesu. Sam preferiram sinergijo kitar, bobnov in dobrega vokala. Včasih zapašejo tudi kakšni elektronski ritmi in pa glasba s katero se je vse začelo. Skozi zgodovino se je nagnetlo veliko legendarnih bandov z legendarnimi frontmani, kitaristi in bobnarji. V tem zapisu se bom bolj kot ne osredotočil na vokale, ki so bodisi zasloveli zaradi svoje perfekcije ali pa zaradi barve glasu in razpoznavnosti. Omenil bom samo nekaj svojih najljubših vokalov v rock glasbi ker jih je enostavno preveč da bi izpostavil vse. Obstajajo vokali, sinergija glasbil in melodij ki bi jih lahko poslušal ves dan in včasih moji možgani izrazijo prav to željo. Kot sem že večkrat omenil, skupino ali izvajalca cenim glede na nastope v živo. Studijski posnetek je lahko ne vem kako dober, če ne znaš podobnega storiti v živo, nisi vreden mojega časa. :D

YouTube slika preogleda

Chris Martin ni ravno močan na vokalu, ampak ima enega tistih glasov, ki prepoznaš takoj ko odpre usta.

YouTube slika preogleda

The Boss & Co. Nimam kaj dodati. Pure energy.

YouTube slika preogleda

Matt Bellamy si lasti enega najbolj čistih vokalov zgodovini. Poleg tega je bil izbran za kitarista preteklega desetletja. Včasih mi ni jasno kako mu uspe skupaj spraviti mojstrske riffe in se za nameček dreti v mikrofon. Seveda ne smem pozabiti drugih dveh mojstrov. Glede na to da so samo trije, proizvedejo veliko hrupa. :mrgreen:

YouTube slika preogleda

Eddie Vedder. Pevec skupine Pearl Jam. Znan po svojem žametnem glasu ki deluje prav pomirjajoče. Če ste gledali film Into The Wild potem ga poznate. Posebnost komada je da pravo besedilo ne obstaja. Sicer obstaja ampak ni pravo, ker ga Vedder vsakič malo priredi. Poskusite ga razumeti kaj poje, če vam uspe, vsaka čast. Solo na koncu pa je balzam za ušesa.

YouTube slika preogleda

Kings Of Leon so mešanica izjemnega vokala, basista, kitarista in bobnarja. Dolgo nisem vedel da so v bistvu bratje, kitarist pa je njihov bratranec Zgornji komad je perfekcija. Če imate čas si na tak ali drugačen način prilastite njihov koncert v londonski O2 areni. Bas linija v tem komadu pa bi verjetno lahko ozdravila raka.

YouTube slika preogleda

Freddie Mercury, nuff said.

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Izbrisano.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Izbrisano.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Pravijo da obleka naredi človeka. No ja, verjetno ima vsak od nas neko drugačno interpretacijo tega znanega reka. Človek je vizualno bitje. Lahko zanikate, ampak prvi vtis si ustvarite glede na zunajnost človeka v parih sekundah ko ga zagledate. Potem pa se razvije mnenje ki ga nosi vaša življenska filozofija. Tu vskočijo vaši kompleksi glede čistoče, urejenosti, frizure, stila in zunanjosti nasploh. Zadnje čase mi veliko domačih očita da okoli hodim kot raztrgan dohtar. Razkuštran, neurejen, neobrit, v zlizanih in raztrganih trenirkah ter zmučkanih majicah. Ja halo, če sem pa doma. Kaj bo Obama prišel ocenit mojo garderobo al kaj? Res ne štekam teh oldtajmerjev, ki mi nudijo denar da se grem ostričt in se zgražajo nad mojo nonšalatnostjo, ko pa so bili štiri desetletja nazaj še hujši od mene. Prav zanimivo je kako nimajo skoraj nobenega problema s tabo ko se vedeš po njihovih pravilih, si urejen in prijazen, ko pa začneš malo misliti s svojo glavo pa jim očitno stopiš na žulj. Zdaj, tu sta dve možnosti. Ali sami kot mladostniki tega niso imeli in so nevoščljivi, ali pa mislijo da bom zaradi svoje zunanjonsti pristal na ulici.

Mislim. Ok, priznam. V zadnjih nekaj letih sem se zelo spremenil. Tako zelo da sem presenetil samega sebe. Včasih se sprašujem ali sta v meni vseskozi rasli dve osebi. Ker če me pogledate zdaj in kakšen sem bil tri do štiri leta nazaj je razlika očitna. Takšna da me razredničarka iz srednje šole na obletnici ni prepoznala. Prav tako sošolka iz osnovne šole in celo sosed. Vse to te prisili, pa ne prisili, nekako te vodi v razmišljanje o sebi. Kaj sem takšnega spremenil na sebi in o sebi da me ljudje s katerimi sem bil včasih blizu ne prepoznjo več? Zagotovo sem šel skozi osebno transformacijo, rast, spremembo ali karkoli. Sem veskozi bil ena oseba, ali sta se v meni borili dve osebi tako da je na koncu prevladala močnejša stran? Torej tista ki je izkoristila ponujen potencial. O tem filozofiram ko se spravim v posteljo. :D

Skoraj skozi vso srednjo šolo sem fural isti look. Urejen, raznobarven, raznovrsten, zlikan, alergičen na packe in umazanijo. Irokeza na glavi, dragi čevlji in kombinacija electrohousa ter rocka v ušesih. Padel sem v ta zlajnan stil. Zaradi tega sem bil velikokrat narobe interpretiran. Tam proti koncu tretjega letnika sem se že začel počutiti nekako ujetega v svojem stilu. Na zunaj sem oddajal drugačen vibe kot sem ga sam čutil in proizvajal odznotraj. Pa saj veste, ko si mlajši še te nekako skrbi kaj si drugi mislijo o tebi. Oziroma je ta skrb zaradi kemijskih eksplozij v telesu na višjem nivoju kot kasneje. Kar mi je fascinantno pri vsem tem, pri tej spremembi je to, kako velik vpliv je na to imela glasba. Vsaj v mojem primeru. Zdaj, ne vem ali z drugačnim mišljenjem, drugačno življensko filozofijo pride glasba, ali se pa vse to začne z glasbo. Eno ali drugo, glasba je v moji transformaciji imela velik pomen in je velik del mene še danes. Dandanes na našo življensko filozofijo, ki se izraža tudi v stilu oblačenja vpliva marsikaj in marsikdo. Vse skupaj narekuje nekakšna mešanica medijev, glasbe, filmov, pop kulture mnenja drugih in področja v katerih se sami počutimo udobno. Vse skupaj je ena bitka za socialni položaj. Sam nimam časa za to. Zame je dovolj da sem bil zmagovalni spermij, nimam časa za te mainstream fore.

Zdaj? Zdaj hodim okoli v majicah, kavbojkah in allstarkah. Basic stuff. Razkuštran, včasih neobrit, po želji. Postal sem minimalist. Manj je več. Simpl. Barvno paleto sestavlajo osnove. Bela, črna, siva, temno modra. Ne trudim se biti drugačen, nočem se izpostavljati. Sem le senca sebe izpred parih let. Pa še to ne. Drugim se zdi da sem čisto drug, niso daleč od resnice. Če domači tega ne morejo dojeti je to njihov problem, meni je všeč da okoli hodim kot raztrgan dohtar, ker se tako počutim udobno. Kdo pa me bo gledal v teh rovtah? Ko pa grem spet med civilizacijo pa seveda pogledam da ne zgledam kot Bedanec. :mrgreen:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 24 komentarjev »