Arhiv za Marec, 2012

Tisti ki je dnevu določil 24 ur bi moral znova premisliti svojo odločitev. Jap, spet se po moje premalo posvečam svojim prostočasnim aktivnostim. Še vedno trdim da si nisem nakopal preveč dela, v kar niti nočem podvomiti. Ampak to je samo moj občutek. Pravzaprav realno stanje sploh ni tako slabo. Čez teden sedim na faksu in se smejim temu da se je z nekaterimi matera narava grdo poigrala ko jim ni vgradila detektorja sarkazma. In če je kdo podkovan v sarkazmu in trollanju so to profesorji. Zdaj pa si zamisliite kakšne borbe so to, ko jih nekateri sošolci voljno in nevede hranijo z materialom. Pri eni določeni osebi se skoraj zdi da to dela zanalašč, ampak po bolj temeljitem analiziranju smo skupno ugotovili da gre za pomankanje možganskih celic, ki bi znale takšne informacije procesirati. Vsakič ko ta oseba odpre usta v tričetrt klasa udari egoboost. Poleg napenjanja smejalnih mišic na faksu pa to za đabe počenjam tudi pred kamero. Trenutno smo z ekipo skoraj na pol poti. Lagal bi, če ne bi rekel, da sem si vse skupaj predstavljal malo drugače in da nisem vmes pomislil na to zakaj neki sem rekel »ja valda, ni problema«. Zgleda da nisem drugi Brad Pitt. Ampak sem presenetil samega sebe. Nisem vedel da lahko tako lahkotno lažem. Mogoče mi kdaj pride prav. Zezam se. Ni igranje tako lahka zadeva. Še bolj pa učenje dialogov. Ključ do uspeha je znebitev občutka da te nekdo, v tem primeru kamera, opazuje. You don’t say. Prvotno bi moral igrati basista, ampak za kitaro zgledam kot da ne vem koliko je 1+1. Tako zdaj udriham po bobnih. Dobra stvar tega je, da če na snemanje pridem s kančkom jeze, domov odidem v blaženem stanju. I want one. Zdaj mi je jasno zakaj ima sosed v kleti boksarsko vrečo in zakaj okoli hodi kot da je zadet. Vglavnem. Zaenkrat je kr vredu no. Sem pogledal par montiranih posnetkov in je zadeva kul. Mimogrede. Nisem vedel da se tudi nos poveča na kameri. Full HD Pinocchio. :mrgreen:

V trafiki ni nič novega. Razen da se mi vsakič ko se pred okencom pojavi dobra bejba pokvari žnj mašina ali pa ji pozabim vrniti drobiž in se zato za njo derem kot fizički radnik na gradbišču. Vsakič. Ne vem v čemu je fora, da me možgani in elektrotehnika hočejo prikazati še večjega gusteka ko sem. They know! Včasih bi bilo najboljše da se mašina pod blagajno enostavno transformira in mi stisne šamar. Tako, iz dobre volje. Šele zdaj vidim kako lesen sem ko mi približa kakšno estetsko zadovoljivo bitje. Nekaj znotraj mene hkrati zmrzne in se stopi. Komaj se zadržujem da ne bi kateri kaj zašepetal. Na koncu pa ponavadi zgledam kot da ne znam šteti do tri. Poleg tega sem ugotovil da ta praksa ni tako napačna. Če je sila je pač sila. V takih primerih pride plastenka od Fruca zelo prav. If you know what i mean.

V zadnjem mesecu in pol sem zredil za slabe 4kg. Nimam pojma kam so se porazdelili kilogrami. Kile gor maščoba pa dol. Awesome! Po moje so mi samo otekli možgani od vseh možnih aktivnosti ki jih morajo v zadnjem času opravljati. Če pa k temu prištejete še vsakodnevno sranje in neumnosti ljudi pa je itak čudež da še mi vrat sploh podpira glavo, poleg tega so verjetno tudi tik pred eksplozijo. Šalo na stran. To so že prvi rezultati nove sezone. Maščobo ki se je nabrala čez zimo so nadomestila mišična vlakna. Nekaj je tudi zraslo na novo ali pa zraven. Posledično zaradi tega pred ogledalom preživim še več časa kot ponavadi. :mrgreen:

Tako. Ne morem reči da mi je trenuten tok in stil življenja blazno všeč, še manj hitrost. Ampak, kaj češ. Obljuba dela dolg in denar ne raste na drevah. That’s just life I guess…

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Comments 14 komentarjev »

V zadnjem mesecu sem se znašel v nekaj takšnih situacijah, da že skoraj upravičeno sumim da so me v pesti dobile neke višje sile. Konstatni deja-vuji. Doma, na faksu, na šihtu. Ravno zadnjič sem bil na predstavitvi knjige o…mislim da revolucionarnih gibanjih po svetu. No, vglavnem, tam sem bil ker sem pač moral biti. Saj veste. Študenti pač. Po pol ure sem začel navihano gledati okoli sebe. Vse je za trenutek postalo megleno. Verjetno zaradi tega ker sem bil na meji tega da se zgrudim na tla, tako kot Mr. Bean v tisti fazmozni sceni v cerkvi. Še celo v prvi vrsti sem sedel. Zanimivo. Ko je predavanje pisateljice in gostov postalo malo bolj toplo in domače ter manj neugodno za nas v prvi vrsti sem zaplaval nekam v svoj svet. Opazoval sem mimiko ljudi pred sabo, barvo glasu, oblačila in simpatično obutev nežnješega spola. Po nekaj minutah me je prežel tisti znani filing. Prepričan sem bil da sem že bil tu in da sem te ljudi že nekje videl. No, za enega je bilo jasno, ker je profesor na mojem faksu, ampak za ženski del sem pa bil prepričan da sem jih nekje že videl. Glas, obrazne poteze. Vse sem že nekje videl, ampak nekako nisem mogel povezati v celoto. Med razmišljanjem kam v moje življenje bi popredalčkal te tri gospe pred sabo se mi je posvetilo da morda sanjam, da sem zaspal in da se mi ravno zdaj vsi režijo. Bil sem že tik pred tem da se uščipnem, ali pa da zavrtim svoj totem, če bi ga imel seveda. Kar nekaj časa je trajalo predem sem se zresnil in si samemu sebi rekel da sem bedak. Posledično tudi zaradi tega ker z mislimi nisem bil zmožen premakniti mične mizice na katero bi lahko naslonil noge. Use the force pa to. :mrgreen:

Taki občutki so se mi že velikokrat dogajali skozi življenje, ampak v zadnjem času pa je to že nenormalno. Kot da bi mi nekdo izvlekel iz neke situacije in me potem čez trenutek vrnil nazaj. Me zanima kakšen izraz imam na faci ko se tega zavem. Po moje nekaj takšnega. Kot da te motnje v toku življenja niso dovolj, se mi dogajajo sumljiva naključja. Naj vam naštejem nekaj primerov.

Napisal sem blog o določenem profesorju. Čez par dni sem bil pri njemu po neki jaki matematiki prvi vprašan. Pa še skrito sem upal da bom jaz, da mu lahko povem svoje. In ker sem imel podlago sem seveda lahko raztural.

Med učenjem za predstavitev sem se za par sekund spomnil svojega bivšega prisklednika in glej ga zlomka, čez pol ure me klikne na FB-ju.

Dolgo časa sem zbiral evre da si končno kupim kartuše za printer in ko sem jih imel dovolj sem bil tik pred tem da jih naročim prek neta.  Seveda sem tisti dan pozabil, naslednji dan pa me foter vpraša kateri model printerja mamo da mi kupi kartuše.

Med vožnjo na faks so mi misli ušle na punce s katerimi sem preživel nekaj lepih trenutkov. Ko sva se kasneje s kolegom peljala na kosilo sem na koncu mostu na klopci zagledal svojo bivšo. Na poti nazaj na faks pa sem se med zavijanjem iz v oči v oči srečal srečal z še enim dekletom za katero mi je žal da sem jo spustil. In da je stvar še hujša. Postale so bolj…privlačne. Pa ravno takrat sem ugotovil da je samsko življenje bomba  :mrgreen:

Že dolgo sem gnjavil in klicaril okoli za neko delo med vikendom. Nič. In ravno takrat ko sem že zganjal paniko zaradi pomankanja sredstev se od nekje prikrade ta trafika.

Od vedno sem si želel zaigrati na el. kitaro. Ne nujno naučeno. Samo jamming pa to. V zadnjih nekaj mesecih se je ta želja še povečevala. Po nekem naključju imajo fantje s katerimi preiskušam svoje igralske sposobnosti svoj band. Ko so bili naveličani mojega namerno nadležnega prosjačenja je malo manjkalo da mi niso kitare zabrisali v glavo.

Zadnjič sem v trafiki bil malo pred tem da se spet začnem smilit samemu sebi ker se pač nihče ne spomni na mene. V roku petih minut sem dobil dva sms-a. True story. ;)

Verjetno so bila ta naključja res samo naključja. Pravi ljudje in stvari ob pravem času na pravem mestu. Simpl. Ampak jaz ne bi bil jaz če si okrog tega ne bi zamišljal nekih surrealnih scen. Ampak verjetno bi se vsak malo ustavil v razmišljanju in začudenju zakaj se mu to v zadnjih časih tako pogosto dogaja. Ker je zanimivo. Poraja določena vprašanja o zmožnosti človeškega uma v kombinaciji z naravnimi in kozmičnimi silami. Je še kdo tam zunaj?

YouTube slika preogleda

:mrgreen:

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Mislil sem, da se bom glede na svojo politično apatičnost rešil prevelikega vpletanja o debati glede družinskega zakonika, ampak naneslo je tako, da bom tudi jaz prislonil svoj lonec. Kaj češ. Naj prvo razjasnim da nisem oddal svojega glasu, nisem bil priden državljan ki verjame da njegov glas šteje. Propagandi in bombardiranju iz vseh strani nisem posvečal pozornosti in tudi nisem nasedel površinskim in neutemljenim argumentom za in proti. Tudi sam sem bil na začetku površen. Seveda sem bil za. Vsi si zaslužijo enakopravnost, vsaka ljubezen je “prava” ne glede na spolno usmerjenost, in če hočejo svojo ljubezen kronat z otrokom, naj jo. Sledil sem svojemu moralnemu kodu, vrednotam v katerih so me vzgajali, no, bolj kot ne sem si jih oblikoval sam. O teh stvareh se v naši bajti ni kaj dosti govorilo, nisem dobil razlage kako pa kaj, zato sem se pozanimal sam. Razen sosed je tu pa tam blatil čez vse drugačne, hvala bogu da se nisem nalezel. No, da se vrnem na temo. Na začetku sem bil za, ampak vseeno nisem imel namena iti na referendum, mislim da ne rabim razlagati zakaj. Vsa srečanja in debate glede tega so švignile mimo mene, niti trznil nisem. Sam sebi nisem dovolil da slučajno čemu nasedem.

Tu pa tam sem prebral kakšnen blog, tudi na faksu in doma nismo mogli mimo tega, ampak to je bilo to. Pri takih zadevah se vedno trudim biti nepristranski, čim bolj objektiven, poslušati obe strani. Ampak ponavadi se, če zavzameš ta položaj, začneš kregati z vsemi povprek. Razpizdijo te iz vseh strani in ker oboji nakladajo, se enostavno vdaš. Jebiga. Naj se odločijo. Tako nekako je bilo tudi v mojem primeru. Proti koncu sem še nekaj migal, ampak potem pa mi je bilo dosti tega sranja. Ker sem pač tako naravnan da želim srečo vsem, ne glede na življensko filozofijo, sem debelo gledal, ko sem prebral nekaj členov zakonika. Gre se za to, da se v primeru ogroženosti otroka daje prevelike pravice pristojnim organom, da lahko brez privolitve staršev vzamejo otroka v svojo posest. Okej. Zanimivo. Bral sem naprej. 176. člen daje pravico državnim organom da v primeru pandemije cepi otroke, spet brez privolitve skrbnikov. Prav tako lahko, v primeru upora proti katerikoli obliki cepitve, otroka vzamejo. Hmmm. Še bolj zanimivo. In pač jaz ne bi bil jaz če ne bi takoj pomislil na bedni poiskus države da dobi še večjo kontrolo nad svojim podmladkom in državljani. Že tako filajo otroke z vsem možnim, če bi še dobili to pravico da lahko cepijo in vzamejo otroke ob vsaki nevšečnosti? Ne bi bilo ravno vredu. Nato sem razmišljal dalje. Priznam da sem koval razne teorije zarot. Ne morem iz svoje kože. Naprimer to, da bi se s sprejetjem teh členov počasi začelo neko obvezno cepljenje s katerim bi okužili otroke in iz njih naredili ubogljive zombije. Neumno vem. Verjetno gre za samo površno napisan člen, ampak kako daleč smo res od tega? Pa še nekaj, že tako otroke vzgajamo permisivno, brez pravega sistema vrednot in norm in če bi ti mulci imeli vedenje da lahko pokličejo socialno za vsako malenkost bi bili priča norišnici. Tega ne privoščim nobenemu, ne glede v kakšni družini odraščate in kakšne spolne usmerjenosti ste. Vem da gre za karikature, namerno sem površen samo zato da pokažem svoj point.

Kot sem že omenil, sem človek ki ga zmoti prva oblika kršenja svobode posameznika in ki je eno družbeno katastrofo vstran od tega da začne zganjati anarhijo. Ker sem ta zakonik na koncu vzel kot beden poiskus države da še lažje manipulira z nami vsemi in ne kot sprejetje določenih pravic za istospolne pare, sem bil nekako dobrih občutkov ko sem sem videl rezultate, čeprav ne bi smel biti, ker je zakon bil zavrnjen zaradi napačnih in površnih razlogov. Nisem si mislil da bom to kdaj rekel, ampak včasih pa pridejo homofobi prav. S tem ne mislim da so vsi nastprotniki homofobi. Nekateri so dejansko prebrali cel zakonik in videli velike luknje ter pomankljivosti. Ne me razumet narobe. Sem za enakopravnost vseh in žalostno je da nimamo vsi istih pravic, ampak ta referendum ni prava pot. Ta referendum je še samo en dokaz da nas lahko prislijo v to da se nam zmeša kadarkoli se jim sprdne, oni pa brezskrbno vladajo naprej.  Ja itak, če bomo preprečili ali dosegli da so geji in lezbijke srečni se bo stanje v državi takoj izboljšalo. Izkoriščat bomo začeli sončno energijo, začeli bomo graditi vetrnice, vozit električne avtomobile, bencin se bo pocenil in vsi bomo v rožicah. Sicer pa je navino kriviti samo politike, problem izhaja iz ljudi, ki imajo še več krvi na rokah. Ne gre se za pravice istospolno usmerjenih, ne gre se za pravice otrok, ne gre se za vas. Vse skupaj je ena umazana igra katero si elitneži dovolijo igrati, da vidijo do kje lahko vzdržimo preden se vse skupaj zlomi. Trojanski konj, zavit v lep papir ki se mu reče “možnost svobodne izbire”.

Niti za, niti proti.

  • Share/Bookmark

Comments 26 komentarjev »

Lewis Black (63) je ameriški standup komedijant, socialni in politični kritik, občasni igralec (The Big Bang Theory) ter še marsikaj drugega. Znan je po svojem unikatnem stilu. Velikokrat se mu na odru dobesedno zmeša ko razlaga o absurdnosti lastnega življenja, politike, zgodovine, religij in socialno-kulturnih situacij. Med nastopi rad povzdigne glas in z že slavnim prstom žuga proti občinstvu. Naj omenim da je bil vzgojen v židovski veroizpovedi, ampak bolj tako, na izi. Rad se pošali iz svoje vere. Živi po nekem moralnem kodu, ampak ne verjame vsemu kar piše v knjigi. Več o evoluciji in stari zavezi pa si lahko pogledate v spodnjem videu.

YouTube slika preogleda

Njegovo najboljše delo je zagotovo »Lewis Black on Broadway«, takoj za tem pa je »Red White And Screwed«. Njegovi novejši nastopi so izgubili energijo in ostrino. Sicer še zna nasmejat ampak mislim da so njegovi najboljši časi že mimo. Ravno včeraj sem začel gledati njegov najnovejši show »In God We Rust«. Sicer nisem prišel do konca ampak začetek je bil dokaj šibak. Sicer pa je vseeno ali je show dober ali ne, zame bo glede na starejši material vedno eden boljših v poslu. To je dokazal tudi s skečem o tem kako obsesivno skrbimo za svoje zdravje in kako smo posledično zaradi tega uničili vodo. Ne samo v Ameriki, tudi pri nas.

YouTube slika preogleda

Za na konec pa še del, ki ga lahko povežemo s trenutnim stanjem v naši državi.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Včeraj zvečer, ko sem še s trohico življenja v sebi prebiral sranje ki nam ga skušajo prodati iz vseh strani,  sem bil tik pred tem da se mi malo sfuzla. Ne vem kako dolgo bom še lahko mirno prenašal vse to. Zanima me, kako dolgo še bodo to prenašali vsi ostali. Nepremično sem zrl v ekran in skušal razumeti nek smisel v vsem tem in življenju nasploh. Kdaj bo folku dokočno odklenkalo? Kje je meja? Kako dolgo še nas bodo tipali preden bo kdo z bagerjem končno zravnal kakšno pomembno poslopje? Jaz ne vem, ali samo jaz vidim kako se očitno delajo norca iz nas? Mediji, politiki, sodstvo, policija. Kako neumni pa mislijo da smo? Treba pa se je tudi zavedat da niso vsi »taglavni« tako neumni kot si mislimo. Nekateri točno vedo kaj delajo. Poln kufer imam propagande skrite pod raznimi pretvezami in tega tipanja ljudstva v smislu »dajmo jih sprobat da vidimo do kod lahko gremo preden se kdo razpoči« Še malo nazaj se s takimi stvarmi ne bi kaj preveč ukvarjal, ampak ne morem več zadrževati določenih občutkov. Osebni pritiski, pritiski drugih in okolice ter stanje v državi te enostavno ne pustijo ravnodušnega. Mislim da je bilo to prvič da so čustva v meni tako močno zavrela. Mešanica razočaranja in jeze je počasi prihajala na plano. V stolu sem se sesedel in pred mano se je zavrtel flash vseh porazov ki sem jih doživel. Razočaran sem bil nad sabo, nad človeštvom, nad državo, ljudmi in vrstniki. Jezil in sekiral sem se zaradi ignorance, tolerance in neumnosti ljudi.  Komaj sem se zadrževal da ne bi česar zabrisal z mize. Besno sem si ogledoval bližnji kozarec ki je kar prosil da ga zabijem v tla. Še zdaj mi srce začne hitreje biti samo ko se spomnim na včerajšnji emocialni meltdown.

Ko sem se končno pomiril pa so na plano prišli dobri stari občutki. Občutki ničvrednosti, obupa in samopomilovanja. Poznate tisti občutek ko enostavno nočete več obstajati? V nobeni formi. Da bi kot počen balon izpuhteli v zraku. Puf. Konec. Čeprav ste polni življenja. Imate cilje in želje, nekaj vas uspešno vleče naprej, hočete nekaj ustvariti v življenju preden gre vse po gobe. Četudi ste polni optimizma in prepričani v svoj obstoj se lahko kaj hitro vse ustavi. Niste uslišani. Prepričani ste da vas nihče ne razume. Nihče si vas ne zaželi. Zavedate da ste za slednjo situacijo verjetno krivi sami, ampak kaj je lepšega kot pa del, še raje celotno krivdo naložiti kam drugam. Pa kaj, si rečete. Enkrat bo že bolje. Ja, samo kdaj? Ko bo bencin stal 2€ za liter? Ko študenti ne bomo več smeli jesti na bone? Ko bo vsakdan cenzuriran? Ko nas bodo držali za jajca? Takrat? Za jajca nas držijo že dolgo. S tem ko nam velevajo kaj naj kupujemo, v kaj naj verjamo, kdo ima prav in kdo narobe, da nas glas šteje, da smo svobodni, da so na naši strani. Sit sem tega sranja. In sranja v tej državi ne primankuje. Sranje je vseposod. Politiki so polni sranja, folk je poln sranja. Naš lep grb na zastavi bi lahko zamenjali z enim lepim kupom, da, sranja. Ja ja, Slovenija je lepa država in Slovenceljni smo prijazni in topli ljudje. Bodimo realni.

Dejstvo je da smo v kurcu. In kaj o tem mislijo ljudje? Jap, mislijo. Mislijo, govorijo, jamrajo, šinfajo. Mladi s(m)o politično apatični, stara garda je dovzetna ampak ima probleme z mobilnostjo in kaj počnejo tisti ki so nekje vmes? Skrbijo za svoje froce in familijo ter služijo denar. Kaj njih briga kako jih država vsak dan znova zajebava. Glavno da imajo za preživetje in bolj pomembno, za ugodje. Ljudem je všeč da jim je udobno in bodo storili vse da bo tako tudi ostalo. Kakšen fizični upor? Kakšno javno izražanje nezadovoljstva? Glavno da imam polno rit. Ko se bo kdo drug zmigal mu bom z veseljem sledil. In tu mislim da tiči problem. Razprišitev odgovornosti. Nekateri čakamo da se zmiga ljudstvo, drugi navino čakajo tiste ki so za to sranje odgovorni. Začaran krog. Tudi sam nimam kontretnih predlogov, priznam. Tudi sam samo jamram. I give up, I rest my case. Mislim da nam kmalu ne bo več pomoči. Upam samo, da se bo nekje in nekdaj skupaj zbrala skupina ljudi, ki jim ni vseeno. Mladi, stari, pametni in pogumni ljudje, ki si bodo vzeli potreben časa za temeljit razmislek in ki bodo vse skupaj črpali iz dostojne ideologije. Težkega srca opazujem kako nas skušajo razdeliti, kako očitno stavijo na karto kaosa in poudarjanja drugačnosti. Premeten način kako obdržati oblast medtem ko se ljudstvu meša zaradi trivialne zadeve.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »

Po moje vsak bloger tu pa tam izkusi obdobje ko enostavno ni idej, ko se vse skupaj za trenutek ustavi. Naletiš na nek zid. Zdaj ali se vdaš, ali pa tako dolgo butaš v njega da se prebiješ skozi in se vrneš na stara pota. Pod tušom ni idej, pred spanjem ni idej, na faksu ni idej. Ampak slej kot prej se žarnica zasveti in začneš razmišljati o ničemer, o tem da po svetu hodiš s prazno glavo, z mislimi nekje čisto drugje, poleg tega pa ti kronično primankuje časa in nimaš blage veze kaj počneš sam s sabo.  Nekje vmes med sanjarjenjem in realnostjo te ena kratka misel spet vrne na trdna tla. »Tudi če pišeš o ničemer, pišeš o nečem.« In evo. Spet se najde tema za kak zapis. Zdaj, ko se navadiš ene rutine in ko ima tvoje pisanje nek tempo, nek ustaljen način delovanja in določena pričakovanja, tako lastna kot druga, te mentalne blokade niso ravno zaželena stvar. Seveda takoj pomisliš na najslabše. Kaj če več nisem sposoben napisati dobre objave? Kaj če se mi je enostavno ustavilo in v tem ni več prihodnosti? V teh mislih se zaveš koliko ti v resnici pomeni blog in pisanje.

Po dobrem letu dni bloganja je zagotovo pomemben del vsakdana in ne vidim smisla v tem da bi se kar enostavno vdal v usodo. Komu bi potem jamral? Kdo bi poslušal moja mnenja in ideje? Slednje so v družbi kaj hitro zadušene. Nikogar ne briga kaj imaš za povedati, redkodko je sposoben česar več kot pa površinskih debat brez smisla. Pa tudi tisti za katere vem da bi jih določena stvar zanimala se enostavno vdajo v superiorno mnenje drugih. Kje je iskra mladih ljudi? Smo v intelektualnem višku ampak včasih imam občutek kot da na kavi sedim s penzionisti ki ne znajo drugega kot pa jamrat. Zdaj vidite zakaj še vedno hočem pisati pa četudi včasih nimam blage veze o čem bi pisal? Enostavno zaradi tega da občutim neko življensko silo v sebi, da vem da nisem povsem sam na tem svetu, da so z mano ljudje s katerimi lahko delim svoje ideje in kateri me ne obravnajo kot čudnega. To se v realnem svetu ne zgodi tako pogosto. Seveda so izjeme.

Včasih vem da ne bom imel časa za zapis, ampak ga vseeno okvirno sestavim v glavi, samo kaj ko se porazgubi in ko se vsedem pred ekran v glavi slišim samo čričke. Ma jebeš. Se bom že spomnil. Prav tako se zavedam da ni nič hudega če za en čas nehaš pisati. Pač ni idej, ni časa, ne da se ti, nate čaka milijon drugih obveznosti in spustiš par dni. Verjetno bodo bralci in soblogerji to razumeli. Ampak še vedno so tu tista lastna pričakovanja in rutina. Če od sebe pričakujem novo objavo na vsaka dva dni, to še toliko bolj pričakujejo drugi. Včasih se počutim kot da sem v resni službi. Da imam za vsak zapis določen rok. In ko ni idej se začnem počututi rahlo panično. Dejstvo pa je, da se na silo težko kaj zapiše in lahko rečem da na silo še nisem spisal objave. Ponavadi ideje pridejo ravno zadnji trenutek. In kolikor se sekiram zaradi tega, tolikor mi je tudi vseeno za vse skupaj. Pa kaj če bom imel pavzo. Saj to je čisto človeško. Težko je držati vedno isto raven misli in idej. Zato pa pridejo vzponi in padci. Pa saj sem že imel pavzo, ki je potekala točno leto dni nazaj. Mislil sem da se ne bom več vrnil v te vode in ko sem že mislil da sem bom zamotil s čem drugim, sem spet imel nekaj za povedati. Presenetilo pa me je tudi par sporočil s vprašanjem »Zakaj ne pišeš več?«

Blog je zame še vedno stress releaser in pa odlgališče misli in idej, ki jih v družbi enostavno ne bi poslušali, oziroma na njih ne bi bilo odziva, ne bi povzročile izziva. Zdaj, malo nazaj sem si zastavil vprašanje: » Je pametnjakovič moj alter ego?«. Ja in ne.  Veliko idej ki jih napišem tu, skušam nekako prenesti v družbo, prav tako zbiram ideje s tem, da tipam ljudi kaj si mislijo o določenih zadevah. Na drugi strani pa glumim Jamesa Bonda, da ne izdam preveč skrivnih informacij določeni masi ljudi. Sem tudi anonimen, kar seveda ne nujno pomeni da v meni rase seme alter ega, ampak moja previdnost da ostanem in cognito je morda dokaz nasprotnega. Seveda sem bil velikokrat površen. Morda si nekje globoko v sebi želim da bi bil razrkit da bi se moja beseda slišala še dlje, ampak niti podrazno tega nočem storiti. Je pa zanimiv občutek, tak navihan, ko veš da se nobenemu sošolcu (razen ene sošolke) niti ne sanja da pišeš blog. Sicer jih verjetno niti ne zanima, ampak vseeno, občutek je zadovoljiv. Nekako ne veš ali bi se počutil skromno, pač, sem to kaj sem, blog ni nič posebnega. Ali pa bi bil priča lastni superiornosti, češ, »fuck yeah, i’m writting a blog you suckers, and you have no idea«. Ko sem že pri anonimnosti. Določena oseba misli da jaz ne vem, da ona ve, da pišem blog. Mogoče pa je to samo varka. Mogoče ona hoče, da jaz mislim, da ona ne ve, da jaz vem, da ona ve, da pišem blog. Ja, nekako tako. :mrgreen:

Vidite, ravno ko misliš da ne boš sposoben napisati zapisa, se ponavadi odpre. Ko si enostavno rečeš fuck it, samo da se nekaj piše. In če se slučajno kdaj dalj časa ne oglasim, vedite da se nekje zelo trudim priti skozi zid, ali pa sem se vdal v usodo. :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Comments 17 komentarjev »

Skoraj ni boljšega občutka ko prideš na faks in ti sošolci povejo da končamo par ur prej. Ponavadi take stvari izvem zadnji, ampak se jih toliko bolj razveselim. Mislil sem da bo spet eden tistih dnevov. Zunaj lepo vreme, nikomur se nič ne da, profesorji v zadregi ker ni nobenega feebacka ter zmanjšana prisotnost. V bistvu so take ure celo boljše od tistih natrpanih. Mislim, vsaj osebno se počutim bolj sproščeno in tudi pofesorjem se vidi da jim lažje teče jezik. Tako sem lahko opravil še nekaj stvari ki sem jih mel v planu za konec tedna in tudi dan je postal dosti lepši. Včasih si bi želel da bi imel dan več kot 24 ur. Je pa zanimivo kako lahko dve uri in pol spremenita celotni tok dneva. Logično, samo pomislite kaj vse se da storiti v tem času. Šel sem na en hiter krog in pa napisal ta zapis. Zdaj pa imam plan pogledati kak del serije. Ko sem že pri serijah. V zadnjih dnevih sem se končno spravil gledat Breaking Bad. Končno zaradi tega ker sem tako dolgo odlašal. Povsem nepotrebno. Serija je izjemna. Trenutno sem na začetku druge sezone in spet ves živčen. Pravijo da vse mora vse enkrat končati in malo nazaj se je končal Chuck. Kot vam je že znano bo tudi House v kratkem doživel svoj finale. Konec  serije Chuck je bil dokaj predvidljiv in še kar zadovoljiv. Pač, tak ko mora biti. Čeprav zadnja scena pokaže nek dvom da vse ne bo morda tako lahko, ampak mislim da bo vseeno prišlo do tipičenga happily ever after.

Nekaj časa nazaj se je končala šesta sezona Dexterja, ki so jo mnogi odločno kritizirali, češ da je samo filler sezona v smislu »začetek konca«, ker kot smo izvedeli nas čakata še dve sezoni. Morda so nekatere epizode imele pridih filler elementa. S tem mislim epizodo brez prave podlage in razvijanje karakterja ter podobno, ampak, sezona je bila vseeno dobra. Ne tako kor prva ali pa četrta (Trinity) ampak vseeno. Nekateri so že trdili da je serija naskočila morskega psa (jumped the shark), kar je izraz za to, da je serija dosegla stopnjo pri kateri je praktično negledljiva. Ampak mislim da je to zelo pretirana izjava. Sezona je bila dobra, čeprav sem si jo sam malce pokvaril ko sem brskal po forumih glede teorij okoli glavnih junakov in tako tisti veliki twist ni prišel tako nepričakovano. Meni bo Dexter vedno odličen, jebeš kritike. Če že sezona ni bilo tako dobra, so pa se zagotovo odkupili z zadnjo sceno. Mislim, kakšen cliff hanger! Po šoku sem si začel misliti: »Kaj pa naj zaj delam do oktobra?«  Navdušil pa me je tudi ta badass trailer.

Naslednja serija na seznamu je Californication. Še vedno top serija. Hank Moody je car in vse, ampak vse skupaj se po mnenju nekaterih spreminja v en chick flick. Tekočo sezono spremljata dva ekstrema. Avtorji so hoteli serijo še bolj približati (mlajšemu) ženskemu delu občinstva s to idejo, da bo družina spet skupaj in pa z disfunkcionalnim razmerjem med Hankovo hčerko in Cappyem iz serije Greek. Na drugi strani pa seks, seks in še enkrat seks, brez neke…globine pravijo. No ja, dam jim prav da so scenaristi sposobni dosti več, ampak serija je zame še vedno top in tudi vedno bo. Poleg tega imajo še vedno odličen izbor glasbe.

Nehal sem gledati Skins, ker enostavno pretiravajo, no, če serijo razumeš kot fikcijo potem ni panike. Tudi Psych postaja dolgočasen. Pri How I Met Your Mother se lepo vidi da bo vsega počasi konec. Škoda. The Big Bang Theory je še vedno zakon. Kadar se najde čas spremljam še Castle, Suits, Community in pa Person Of Interest. Vsaka  čast našim prevajalcem za še en butast prevod, mislim, Lov na osumljenca, resno? Opozoril bi vas na serijo Touch, sicer je bil do zdaj posnet samo en del, drugi pa baje pride v kratkem. Dobra ideja in pa seveda človek, ki bi naj bil bolj hardcore od Chucka Norrisa, Jack Bauer (24). Sicer v bolj milejši vlogi, ampak vseeno. Opažam da so zelo popularne vampirske serije. True Blood in pa Vampire Diaries naprimer. Tako pri moških in ženskah. V to smer še me ni zaneslo in me verjetno tudi ne bo. Baje da je greh da ne gledam Supernatural. Sicer sem serijo parkrat ujel na zdaj že pokojnem kanalu. Ni slaba. Ko bo čas bom si lepo pogledal vse od začetka.

Seveda nisem pozabil. Brace Yourselves, The Second Season is Coming

  • Share/Bookmark

Comments 22 komentarjev »

Vsi imamo sanje, takšne ali drugačne. Imamo tudi želje. Večina teh je nedosegljivih, ali  pa vsaj začasno. Zato si v glavi ali pa na listu papirja ustvarimo nek bucket list. Nek seznam stvari katere moremo obvezno poiskusiti preden umremo. Zato sanjarimo in razmišljamo o raznih stvareh ki bi jih naredili, dogodkih katere bi obiskali in ljudi katere bi ogovorili če bi le imeli več jajc. Ponavadi pred temi sanjami stojijo ovire. Bodisi denar, premalo poguma, čas, fant, punca, žena, mož, otroci, leta, pes, mačke, ribe v akvariju, pretoplo vreme, premzlo vreme, okolje, drugačemisleči prijatelji, starši, babice, dedki, čas, zapor, psihiatrična bolnišnica, zombiji, denar, znanost, vera, stanje telesa in duha, lokalni župnik, papež, zakoni, sodišča, lastni um in predpostavke, govorice, stereotipi, rizična nevarnost ali kakrkoli hočejo moji možgani povedat, itd. Verjetno lahko naštejete več ovir kot pa imate stvari na seznamu. Zdaj, na vas je kdaj mislite te stvari opraviti. Nekateri to storijo že v najstniških in študentskih letih, drugi pa zvišanje hormonov občutijo malo kasneje, v vsem znanem odbobju v katerem akter znova ugotovi da je nebo modro in da so rožice lepe. Zanimivo je tudi vedeti zakaj ravno te stvari. V čem leži razlog da si želite, ne vem, splezati na Everest ali pa živeti lowlife življenje? Lahko da ste vpili mnenje drugih in zdaj tudi vi menite da za skok s padalom ni potrebno biti norc. Morda je vaš foter bil rahlo »poseben« in skušate vse prepričati drugače. Morda si je vaš kolega zavozil življenje z alkoholom ali trdimi drogami in vi ste se zavzeli da boste živeli »čisto« življenje, da boste živeli na polno, iz dneva v dan. Razlog pa je lahko čisto preprost. Zadevo vidite, takoj vam je všeč, oseba ki to izvaja je videti dokaj srečna in se ne zvija od bolečin. To moram probati! Simpl.

Je pa tu en catch. Mislim da je potrebno potegniti mejo med točno določenimi stvarmi ki jih hočete narediti preden vam izteče rok uporabe (skok s padalom, jesti polže) in med bolj splošnimi zadevami, kot je celotna sprememba stila življenja. Sicer si »pojesti celo torto« in »živeti zdravo« lahko delita mesto na seznamu, ampak mislim da veste kaj hočem povedati. Verjetno je seznam v mladosti dosti daljši kot pa v zrelih letih, ampak to je čisto odvisno od posameznika. Odvisno kdaj se znebite ovir in kdaj vam končno zrastejo ta elispasto oblikovana čuda. Nekako temu zadnje čase nisem posvečal preveč pozornosti, celo pozabil sem na vse skupaj. Kar nekaj časa sem gradil na tem seznamu potem pa ja…ovire. Ni bilo časa in denarja, bila je volja. Ampak oseba kot sem jaz hitro menja volja do točno določene zadeve, ker me preprosto preveč stvari naenkrat zanima. Potem se pač zamotim in adijo sanje. Ampak so pa vedno prisotne. Slej kot prej pridejo na plano. Sicer ne vem kaj vse si želite vi storiti preden vas pobere, ampak jaz sem nekako okvirno čez leta oblikoval ta seznam.

-Samostojen skok s padalom.

-Bungee jumping.

-Rock koncert/festival (po možnosti Glastonbury).

-Odigrati vlogo Jokerja v Batmanu.

-Odigrati vlogo Batmana v Batmanu.

-Preteči polovico maratona.

-Preteči maraton.

-Potovati okoli sveta.

-Imeti v lasti večjo vsoto denarja.

-Se naučiti francoščine, življenje je prekratko da bi se naučil nemško.

-V srednjih letih živeti in uspešno ustvarjati nekje na severu, Amsterdam morda. Na stara leta pa uživati na jugu Španije, Francije ali Italije.

-Imeti stanovanje v centru mesta, psa in mačko z imenom Tom in Jerry, ter črno Vespo.

-Postati standup komedijant.

-Aktivno sodelovati v revoluciji, bodisi kot vodja ali pa v srboriti množici.

-Se udeležiti snemanja ene izmed priljubljenih serij, morda celo biti v njej.

-Biti na eni izmed tistih blazin ko par modelov skoči z žerjava na blazino, nato pa te katapultira vsaj 10 metrov luft in nato nekontrolirano padaš navzdol v vodo. Ali pa skočiti iz žerjava na blazino.

-V prvo najti parkplac pred FF Maribor.

-Zmagati v argumentu z žensko ali profesorjem.

-Seksati vsaj vsaki drugi dan.

-Osvojiti žensko na zabavi.

-Osvojiti žensko.

-Se uspešno izogniti coni prijateljev.

-Se naučiti igrati el. kitaro, ak. kitaro, bas kitaro, bobne in klavir.

-Napizdit nekoga da umiram.

-Razturati v tenisu, hokeju in basketu.

-Skočiti na glavo iz 5m v ptujskih toplicah.

-Uspešno zmanipulirati nekoga v to da imam vedno prav.

-Pojesti celo torto, pito, štrudl ali kaj podobnega.

In da sem še zelo klišejski. Živeti dostojno in srečno življenje.

To bi bilo zanekrat to. Kaj pa je na vrhu vašega seznama must do things before I croak?

  • Share/Bookmark

Comments 23 komentarjev »

Verjetno kdo izmed vas pozna občutek ko si izdelaš plan za dan ko ni faksa ali pa za cel vikend, nato pa se nekje v izdihljajih zadnjega dneva pred predvidenim počitkom spomniš: »Aja točno, jaz morem it delat«. Ja super. Danes je bil moj drugi dan dela v trafiki, ki je mimogrede idealna pozicija za peoplewatching, pa še služiš zraven. Če sem že celi bogi moral stat 6 ur sem se vsaj narežal. Ni nenavadno da lahko hodiš in tečeš kilometre in kilometre, ko pa moreš malo dlje stat pa se hoče telesu zmešat? Tako sem si vzel malo časa in opazoval pestro dogajanje na parkirišču. Kaj vse ljudje počnejo ko mislijo da jih nihče ne gleda. Od tega da si praskajo intimne dele, se verbalno in fizično znašajo nad svojim potomstvom in ljubenčki ter smetijo betonsko đunglo. Priča sem bil tudi nadvse nenavadnemu incidentu. V gospo srednjih let se je po nesreči zabil nakupovalni voziček. No bolj se je naslonil na njo kot kaj drugega. Ampak gospa je seveda začela zganjati paniko. Bilo je dosti bolj smešno kot si morda mislite. Za avtomobilom je očitno nekdo pustil voziček in ker je na tem območju rahel naklon, je voziček očitno šel malo po svoje. Pot je tako prekrižal nič kaj hudega sluteči gospe in njenemu šnaucerju. Ko je gospo malo premaknilo iz njene začrtane poti in ji zmedlo senzorje za gravitacijo, je začela gledati okoli sebe da bi se lahko komu potožila. Izbrala si je prvo žrtev ki ji je prišla naproti. Tako nas je vsaj deset bilo priča izvrstnemu teatralnemu vložku. Kriljenje z rokami, kričanje in bogat repertoar sočnih bosanskih kletvic. Izvrstna predstava s strani gospe. 9/10. Ko so se strasti pomirile, je gospa lahko kočno šla po svoje najljubši kruh in mleko. Jaz se seveda ob vsem tem cirkusu nisem mogel zadržati, tako da so na plano prišli vsem dobro znani zvoki retardiranega tjulna.

Ker je bila ura komaj deset, so si moji možgani vzeli veliko časa za surrealistično razmišljanje o tem, kako bi zgledala reportaža o tem dogodku na dnevniku na eni izmed slovenskih televizij. Tako sem si predstavljal Edija Pucerja s smrtno resnim obrazom: »Danes zgodaj dopoldne je na parkirišču pred lokalnim diskontom podivjan nakupovalni voziček ušel izpod kontrole in zaradi še neznanih razlogov trčil v mimohodečo peško. Voziček dejanja ne obžaluje in trdi, da mu je gospa odvzela prednost. Peška je utrpela lažje odgrnine in blagi psihični pretres. Vozičku tako grozi odvzem vozniškega dovoljenja in premestitev na drugo delovno mesto. Gospo so na kraju nesreče oskrbeli reševalci. Peška je imela srečo da je bilo potrebnih samo par obližev, vesela pa je, ker si bo verjetno vzela kak teden dni bolniške. Vesel pa ne more biti krivec tega dogodka, saj mu v primeru da ne opravi vozniškega dovoljenja v prvo grozi razrez za staro železo«. Zdaj vidite kakšne bedarije mi gredo po glavi ko mi je dolgčas. :mrgreen:

Vreme je fenomenalno. Zato sem si med pisanjem tega zapisa vzel pavzo in ujel še zadnje sončne žarke. Prav zanimivo je kako tempretaurna razlika vpliva na tek. Pri 10°C laufam brez problema, zdaj pa sem se komaj privlekel nazaj domov. To prehodno vreme ko je zjutraj ničla ali celo minus, sredi dneva pa je vroče, zvečer pa spet hladno mi gre včasih na živce. Človek ne ve kaj bi si dal na sebe.

Spet imam eno izmed tistih odbobij ko razmišljam kam gre moje življenje in kdaj se bo zgodilo kaj pametnega. Zdaj ko postaja vedno volj toplo bo to še bolj pogosto. Oblačila se tanjšajo, nadela se bodo krila in pajkice. Tako se bom verjetno spet znašel v znani vlogi, ko hodim po ulicah z očmi na pecljih in se smilim samemu sebi. Ker ob večerih utrujen nisem sposoben preveč napenjati možgančkov, nepremično strmim v ekran in poslušam Coldplaye, ki odlično sedejo v takšnih momentih. Ko mi je tega dovolj se vležem v posteljo, prižgem namizno lučko in opazujem kako delčki prahu letajo po zraku. Ko se zavem da sem še sam sebi čudn, vgasnem svet in si rečem fuck it.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 19 komentarjev »

Ah ja. Zunaj je čudovit in topel dan, mene pa daje lenoba. Sploh se mi ne da razmišljat kaj vse me čaka v naslednjih mesecih, niti nočem. Baje da je dobro živeti iz dneva v dan in ujeti vsak trenutek. Jaz pač nisem tak tip človeka. Sem dokaj predvidljiv in natrpan s raznimi dolgoročnimi in kartkoročnimi plani. Ne morem iz svoje kože, jebiga. Spet se je izkazalo da sem delal prevelik halo okoli vsega in da lahko z malo več organizacije in malo manj jamranja narediš marsikaj. Res da imam zdaj manj časa za svoje prostočasne aktivnosti kot so tek, gledanje serij in pisanja bloga, ampak vse se da če se hoče. Pač sem bolj na tesno s časom, ki sem ga včasih zabijal na (zdaj) nepotrebnih zadevah. Mislim da si nisem zadal prevelikega bremena. Ampak tako kot pri vseh cilijh, slej kot prej nastopijo ovire. Trenutno mi nasproti stoji samo ena in še ta je taka da je enostavno ne morem kar preskočiti. Denar. Počasi a vstrajno kopni. In kot sem sam že izjavil: Delo je delo, denar je denar. Slab teden nazaj sem bil na uvajanju v trafiki. Za prvi dan sem se odrezal kar dobro. Nihče me ni oropal, ničesar ni skrivnostno zmanjkalo in nobene strane nisem prikrajšal ali obogatil za kak cent. Delo ni težko ampak 6 urni delovnik bom moral nekako uskladiti s svojim mehurjem, ki mu pač toliko časa brez olajašve ravno ne prija. Sicer lahko grem na WC v bližnjo trgovino, ampak potem morem zadekat celo tarfiko. Mimogrede, v sanjah si nisem predstavljal da obstaja toliko različnih vsrt čikov in tobaka. Baje da se podražijo čez nekaj časa. :mrgreen:

Včeraj me je po dolgem času na FB-ju kliknil moj bivši najboljši prijatelj, oziroma kot sem kasneje ugotovil, prisklednik. Mislim da sem bil priča nekemu čudu, ki se mu reče »mind transfer«, ker sem se ravno par minut nazaj slučajno med piflanjem teksta za predstavitev spomnil nanj in na vse bedarije ki mi jih je kvasil. Zanimivo se mi zdi, kako hitro človek dojame resnično stanje ko si za sebe vzame malo več časa. Ljudje se tako trudijo da bi čim bolj zapolnimi svoj čas, čes da bi s tem pozabili na vsakodnevne skrbi. Slednje morda deluje na kratek čas, ampak čez čas pa se vse ustavi. Osebno mislim, da bi si vsak človek moral vsak dan vzeti vsaj eno uro zase. Samo daydreaming, stmenje v nebo ali naravo. Presenečeni boste kaj vse se da »izumiti« v tem času. No vglavnem da se vrnem na kolega. Pogovor se je končal z trditvijo: »Nekdo pa se je spremenil«. Slednje je letelo name. Ker se mi enostavno ni dalo razlagat kako me briga za njegova »mutna posla«, sem se vstal in šel vase pospravit nekaj dobrega. Skoraj ni človeka ki bi na svoja dejanja v preteklosti gledal z vsaj malo začudenja in odpora. »Zakaj pri vragu sem to počel?« Iste občutke sem imel med pogovorom.  Naj povem da ni slab človek. Vem da bi mu lahko šlo bolje, če bi le svojo brihtnost preusmeril kam drugam kot pa v ženske, ki ga imajo pospravljenega v cono prijateljev, športne stave, zanič glasbo in osladne filme. In nisem se spremenil. Najine poti pač grejo v različne smeri. Poleg tega pa se mi ni več dalo prenašati njegovega neumnega sranja. Easy as that.

Na faksu ni nič novega. Razen tega da je jamranje sošolcev doseglo nov nivo. Če bo šlo tako dalje bom naslednjemu ki se bo pritoževal kako mu gre težko nekaj zabrisal v glavo. Ne rabiš plačevat šolnine, hrano imaš nesramno poceni, živiš pri starih. Potem pa se pregovarjaš  s profesorjem ob prvi omembi kolokvija. »Pa joj nimamo časa, mamo druge stvari, bla bla bla«. Pa še v imenu razreda. Super. Tako da vsi izpademo hujši kot Črnogorci med najhujšim poletjem. Pa bodi tiho pa reči ok in kimaj, potem pa si misli kaj si misliš in naredi kaj misliš naredit. Đizus Krajst me razpizdijo pametnjakoviči (konkurenca morda? :mrgreen: ). Ne mislim da sem boljši ali pametnejši od drugih ampak včasih imam tak filing da mi bo od neumnosti drugih razneslo glavo. Ob takih priložnostih si predstavljam da gol z brhko maldenko hodim po peščeni plaži…proti kristalno čistemu morju…v ozadju pa igra naslednja melodija.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 29 komentarjev »