Arhiv za Februar, 2012

Pred kratkim je televizijska hiša Fox naznanila novico, ki se je med ljubitelji Housa šušljaja že nekaj časa in sicer to, da je zdajšnja, osma sezona na žalost tudi zadnja. Serija bi se naj zaključila že nekje v aprilu, čeprav je na spletni strani imdb napovedanih še 11 epizod z zaključkom 21. maja, ampak verjamem da je bilo to samo predvideno in ne garantirano.

Kaj naj rečem? Kultna serija z mnogimi vzponi in padci. Odlični igralci, izjemna zgodba, odlična glasba. House je karakter katerega sem osebno takoj vzljubil. Lahko bi mu rekli kar kralj sarkazma in manipulacije. Zanimivo je da je nekaterim zelo antipatičen. Predvsem zaradi njegove arogantnosti in nesramnosti. To so ponavadi ljudje ki stvari jemljejo preveč resno in so hitro užaljeni. Meni je enostavno car. Na raznih forumih potekajo debate o tem katera sezona je bila bila najboljša. Meni so bile vse. Tudi zadnja, ki jo mnogi kritizirajo ker House ni več House, ker se je baje raznežil. V bistvu kar ne morem prehvaliti te serije. Vse kar bi rekel bi zvenelo pocukrano in klišejsko. Najljubše scene ne morem izbrati, jih je preveč. Nikoli pa ne bom pozabil njegove interpretacije pesmi »Baba O’Riley« in pa scene (spoiler alert!) ko se z avtom zaradi ljubosumja zabije v hišo od Cuddyeve in zaradi tega pristane v zaporu.

Imam nekaj laičnih idej kako bi se lahko serija končala. Prva je ta, da House spozna da nima smisla biti tako manipulativen in nesramen, čeprav ga to dela tako dobrega kot je. Morda naveže stike tudi s pacienti, ki se jih je prej izogiba. Vse se konča srečno in dobro. Pri drugi konec ni tako srečen. House morda spozna, da je ta pritisk na njega, da se spremeni in bolečina prevelik ter z preveliko dozo vicodina  enostavno konča svoje življenje. V tretji pa naredi tako veliko pizdarijo da končo izgubi licenco in odide nazaj v zapor. Ko pride ven konča svojo medicinsko kariero in živi sam do konca življenja. Možno je vse.

Ampak ta serija ni samo House in Hugh Laurie, je mnogo več. Ekipa je bila izjemna. Tako stara kot nova. Prav tako njegove famozne debate s sidekickom dr. Wilsonom in pa njegova nesojena ljubezen Lisa Cuddy.  Ni si zaman prislužila naziva ene izmed najbolj kultnih serij zadnjega časa oziroma nasploh.

Za na konec pa nekaj duhovitih trenutkov.

YouTube slika preogleda

In pa seveda. »Everybody lies.« ;)

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Evo, pa sem uspešno zaključil to hudičevo obdbobje. Konec je večurnega ležanja na postelji, buljenja v goro papirov, čudnih položajev med branjem, zaspanih rok in nog, mravljincev po telesu, krčev med raztegovanjem in konec je piflanja. Vsaj za nekaj časa. Če vam povem po pravici, sem mislil da se bom moral dosti več učiti. Mislim sem da bo študij potekal tako kot nam je jasno povedala fletna gospa na prvi dan faksa. »Študij ni srednja šola, temu boste morali posvetiti veliko več časa, konec je ponočevanja vsaki vikend in podobno sranje.« Vse to je povedala s tistim vzvišenim snobovskim mariborskim naglasom (Predin, Keuc). Vedno ko slišim koga tako govorit bi mu najraje nekaj zabrisal v glavo. Vglavnem. Ne bom rekel da je bilo lahko, ni pa bilo težko. Ni bilo nekih večjih naporov, bilo je tudi nekaj sreče. Predvsem s skupinami pri testih. Vedno sem imel takšno srečo da sem dobil skupino A, ki je bila vedno, ampak res vedno lažja. Glavno da je vse za mano. Sicer pa vem da je to samo začetek in ni nek razlog za veliko veselje. Pač, zadovoljen sem s svojim delom, nisem si mislil da bom tako uspešen. Presenetil sem samega sebe.

Končno svoboda po skoraj treh tednih. V bistvu nimam pojma kaj naj zdaj počnem. Ravno zadnjič sem razmišljal kaj sem počel v prostem času preden sem začel pisati blog. S čem sem zapolnil čas ki ga zdaj porabim za pisanje in za zbiranje idej. Smešna stvar je da se pravzaprav ne spomnim. Zunaj se odvija blažji snežni vihar. Očitno me bodo podplati srbeli še kar nekaj časa. Bom pa imel več časa za  gledanje serij. Ravnokar sem odkril eno novo in sicer »Suits«, katere slovenski naslov kaže neverjetno genialnost naših prevajalcev. »Nepremagljiv dvojec«. Ne bom sploh… Po prvih treh delih se že spopadam z blažjo odvisnostjo. Ah ja, kje so tisti časi ko sem gledal Prison Break od 8h zjutraj do polnoči. Ali pa prve štiri sezone Dexterja v petih dneh. Brez problema.

Počasi mi zmankuje razpoložljivih sredstev in glede na moje plane za pomlad in poletje se lahko kar takoj začnem prodajat. :mrgreen:

Čeprav bi lahko bil, danes nisem neke bleščeče volje. Sam pogled skozi okno mi zbriše nasmeh z obraza. Zaskeli me v očeh ko pogledam vso to belino in sama misel na kidanje snega mi povroča bolečine v križu. Spet imam poln nos, v grlu me žgečka, kiham kot zmešan. Upam da je to samo posledica čiščenja sobe in moje blage alergije na prah. Sobo sem se spravil pucat, zanimivo, po izpitih. Bravo jaz, cliché busted! Nič, očitno me čaka maraton serij in filmov.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Vsak človek ima nek plan b, neke skrite želje kaj bi lahko počel če bi bi v nekaj vložil več truda ali pa bi se rodil kje drugje, imel več denarja, boljše izgledal itd. Po večini so to stvari naše bujne domišljije, niso odraz naše nesposobnosti in nezmožnosti poseči po sanjah, ker nočemo riskirati naše komfortnosti v kateri trenutno živimo. Pa četudi bi bile, ne morete biti čeden diagnostik in pornozvezdnik hkrati. Če vprašate šestletnega oktroka kaj hoče postati, odgovor na to vprašanje izstreli kot iz topa. Gasilec! Policaj!  Zdravnica! Cvetličarka! Ali kakrkoli pač te majhne zlobne barabe hočejo postati. Nato z odraščanjem začneš odkrivati svoj potencial. Začneš raziskovati okolico okoli sebe, »padeš« v nek stil glasbe, razmišljanja. Ampak tu je šola, ki seveda zavira potencial in sposobnosti posameznika in te oblikuje po meri kapitalističnega sistema, da postaneš prisilni potrošnik ter te pripravi na »resnični svet« kjer boš samo kot ena izmed opek krasil zid hladne birokracije in služil interesom elit. Kaj ti potem drugega preostane kot pa sanje? Težko je vse to ingnorirati in res poseči po tistem kar si res želiš. Propaganda sistema in zahteve nevedne množice pustijo svoje posledice.

Torej, začel sem s tem da si vsak zgradi nek domišljijski svet v katerega postavi sebe v različnih vlogah, ali v vlogah ki jih igrajo drugi namesto njih. Predvsem moški. Zaradi tega ker morajo nekako zatreti svojo moškost, ker jih ima ženska pod kontrolo. To potem pride ven ob gledanju fusbala in akcijskih filmov. Sanjajo o tem da bi verjetno lahko bili izjemni fusbalerji, če si v četrtem razredu ne bi lažje zvili gležnja. Ali pa imeli hudega bmw-ja in hude bejbe, če ne bi bili poročeni in imeli dva otroka ter enega na poti. Verjetno bi lahko bili boljši akcijski junaki kot pa James Bond, Jason Bourne in Jason Statham skupaj. Ubili bi lahko dvajset ljudi naenkrat samo s parimi sočnimi bosanskimi kletvicami. Ženske? Ne vem kaj ali kdo si želite biti. Lady Gaga, misice, Wonder Woman s strap-on čokoladnim penisom ki ejakujira denar in s službo ki ima fleksibilne delovne ure ter spodobno varstvo otrok, ne vem.

Vglavnem, vsi razvijemo nek alter ego ki sanja o tem in dejansko verjame da bi vse to lahko postal, če ne bi bilo določene ovire. Začneš verjeti svojemu lastnemu sranju. Jaz osebo verjamem da bi lahko bil izjemen vokalist, boljši kot Freddie, brez problema. Skoraj prepričan sem da bi lahko bil fenomenalen kitarist, basist in bobnar v enem, one man band. Še boljši kuhar. Z lahkoto bi na odru recitiral Shakespeara in z izjemnim talentom nasledil Brada Pitta. Itak bi bil boljša izbira za Jokerja kot pa Heath Ledger, tudi glasbo bi lahko boljše spacal kot pa Hans Zimmer.  Brez težav bi na teniškem igrišču prekosil Noleta in Rogerja, na košarkaškem pa bi trgal mrežice s trojkami in razbijal obroče z zabijanji ter lomil gležnje z bolnimi preigravanji, da sploh ne govorim o tem da bi na ledu bil idealno krilo ob bok Kopitarju.

Bil bi lahko odličen profesor družboslovnih ved. Dolgi skuštrani lasje, tridnevna brada, raztrgane kavbojke, srajca in suknjič ter elegantni polškornji. Ma ne, kar allstarke. Vozil bi kripo, ker bi bil preveč kul za celoten sistem. Upornik po duši, ljubitelj mariuhane in proteinskih šejkov. Študentke bi pred mano padale na kolena, pa ne samo za boljše ocene. Tipični stereotipni prfoks, ampak s stilom. Ko bi mi v Sloveniji prekipelo bi se s kripo odpravil na sever, v Amsterdam, kjer bi učil na lokalni univerzi, ter pisal sociološke članke v priznanih revijah. Kritiziral bi moderno družbo in opozarjal ljudi na dehumanizcijo, ki bi bila takrat že v polnem razmahu. In podobne stvari :mrgreen: . Vsi ti liki so kul, morajo biti kul. Vsak moški zase misli da je kul, mora, samo da lahko živi naprej.

Od kod vse to? Preprosto, iz glasbe ki jo poslušam  in serij ter filmov ki jih gledam. Seveda se ne morem izogniti mainstream kulturi. Vse kar mi je všeč doda eno namišljeno sceno ali pa karakter v fikcijskem filmu mojega življenja. Če pa že ne morem biti vse to, pa te akterje vsaj cenim, res cenim njihov trud in genialnost. Zlahka padem v ritme glasbe in tiho držim pesti za svoje priljubljene fikcijske junake na ekranih. Valda nisem edini.

  • Share/Bookmark

Comments 12 komentarjev »

Sneg. Ne vem kako dolgo sva že na bojni nogi ampak koliko vidim še dolgo ne bova zakopala bojne sekire. Zunaj je prečudovito (20+), tega ne morem zanikati. Tudi ta zvok, to škripanje ko teptam sneg pred sabo je eno izmed najbolj zadovoljujočih stvari kar jih obstaja, ampak, preprosto ne maram snega in mrzlega veremena. Hvala bogu da je 10 stopinj pod ničlo, da na cestah in pločnikih ni tiste »žlobudre«, saj veste, tistega sranja v katerega je tako prijetno zakorakati. Mimogrede, ceste so bile glede na stanje dokaj dostojne. Ne vem kaj je folku v Mariboru da se pizdi na pristojno službo, ki ima od občine točno določena navodila kdaj lahko gredo v akcijo, ker jim v nasprotnem primeru nočejo plačati, saj je šlo večino denarja za EPK. Drugič vzamite to v obzir. Ne bodite zagrenjeni. Vozite previdno in mimogrede, spucajte si avto. Tankovska loputa ni dovolj, ne vozite se v Patrijah, čeprav je v takih razmerah ne bi bilo slabo imeti. :mrgreen:

Včeraj mi je prvič po letu dni zakuhal avto, in to pozimi. Nisem vedel da to sploh lahko. Na avte se spoznam ravno toliko kot se družboslovec spozna na fiziko in matematiko. Torej skoraj nič. Še ena od stvari na katero je moj foter tako ponosen. Dan za pokvarjen avto je bil idealen. Ravno ko sem se peljal odpisati najtežji izpit tega semestra, antropologijo. Kakih pet kilometrov pred ciljem sem opazil da je kazalec za temperaturo motorja presegel tričetrtno vrednost in se približuje rdečemu polju, zato sem ustavil na najbližji avtobusni postaji, da se mašina malo ohladi. Tako sem se švercal naslednje pol ure. Od postaje do postaje, da mi le ne zakuhaš porkamadona! Še vredu da sem šel od doma 45 minut prej če ne bi gladko zamudil. Nekako sem se privlekel na faks in odpisal ta kriptonit večine sociologov na naši fakulteti. Mislim da sem se kar soldino odrezal. Če bo gospa profesor VVG tako prijazna in mi priznala te tri dele (od štrih) katere sem bolj kot ne ownal bi bilo fajn. Če ne pa veselo na ustne zagovore. Se ne sekiram.

Zunaj še kar naletava sneg, mene pa znotraj srbijo podplati…in to zelo. Dovolj sem nor da bi šel v takem vremenu s primerno opremo celo na kak tekčič. Tak malo, da bi podoživel otroške spomine, ko sem  se vsaj trikrat intimno spoznal z ne preveč mehko snežno podlago, trnjem in bližnjimi drevesi. Enkrat na smučeh, drugič na bordu in tretjič na »žaklu«. Ah ja, spomini. Ni mi dovolj da vadim znotraj. Ne dobim tistega fiksa, telo ne deluje na višjih obratih, ne segreje se dovolj. Začasno sem našel alternativo. Luafam gor pa dol po stopnicah ko grem po drva za kamin, no, v večini zaradi tega ker je zunaj svinjsko mrzlo ampak, nekaj je. Isto sem počel znotraj in se ob prvi priliki zdeval, tako da sem preostanek dneva kar presedel in preležal. Sicer imam sobno kolo, ta znani orbitrek, originalen, nimaš kaj. Ampak to ni to, pa še defekten je in deluje samo na najlažji brzini. Zgledal bi tako, kot da bi se s kolesom po ravnini plejal v prvi prestavi. Kidanje snega je solidna telovadba. Čeprav me vedno po parih minutah vseka v križu, nimam blage veze zakaj.

Aja, pokvarjen avto. No, ko sem šel nazaj sem se ustavil pri fotru na šihtu, situacija je bila hitro popravljena. Jaz sem sicer moral v metežu (Bear Grylls style) 20 minut pešačiti od hale do prve bencinske po antfriz, ampak je stari pol dal za bencin, tako da sva si bot. Zanimivo je kako se starši spremenijo, ko domov nosiš dobre novice in nizaš uspehe. Prej so trdno prepričani da ti ne dajo niti evra za bencin ali pa hrano (to je kao njihova vspodbuda), čeprav še imam sam dovolj, ampak, se bom branil denarja in zastonj bencina?

Zadnjič sem na Facebooku naletel na spodnjo sliko. Gre za “inside joke” naše fakultete. Izvirno, ni kaj. Sicer pa, koliko sem slišal, na FDV-ju in na Filofaxu v Ljubljani ni nič drugače. :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Comments 17 komentarjev »

Smrt kot abstrakten pojem. Preveč se mi mudi živeti da bi se ukvarjal z fizično minljivostjo. Včasih pomislim kako bi bilo če bi storil socialni samomor. Preprosto bi se odklopil od poznanega sveta in šel s trebuhom za kruhom, kamor bi me pač pot peljala. Nimam ljubezni ki bi me držala nazaj, nimam še določenega namena v življenju razen tega da preprosto živim. »Ljubi ali umri«, je moto utopičnega romantika ki je zavzel mesto tudi v mojem obstoju.

YouTube slika preogleda

I live on the right side, I sleep in the left. That’s why everything’s got to be love or death.

Take samoanalize so zanimive, velikokrat spoznaš kaj res hočeš in se vprašaš: »od kje pa to zdaj prišlo?« Ampak velikokrat so izguba časa. Nima se smisla sekirati s pričakovanji drugih. Življenje je relativno težko ampak…zna biti tudi prekleto dobro. Še posebej če ga zajemaš z veliko mero optimizma in rahlo mero arogance.

YouTube slika preogleda

No need to run and hide, it’s a wonderful, wonderful life.

  • Share/Bookmark

Comments 18 komentarjev »

Kontrole nad samim sabo dandanes ni tako lahko doseči. Predvsem pri vsej tej navidezni svobodi ki jo imamo. Mamljiva, nezdrava, presladka, mastna a okusna hrana. Razcvet socialnih omrežij in tehnologije ki ni daleč od tega da bo vse storila namesto nas. Da ne govorim o socializaciji, vzgoji in manirah današnjih otrok in mladine.Hujše ko razpušena banda. Ob vsej tej izbiri raznoraznih »fajn« zadev, pa naj gre za hrano, igre, tv, pornografijo ali Facebook, je težko začrtati mejo. Tudi sam nisem izjema. Zdaj ko se je treba učiti to še pride toliko bolj do izraza. Med študenti kroži mnenje kako težko se je učiti če imaš prižgan računalnik. Ni druge kot pa da mamljivi FB pogledaš vsake pol ure, nato pa še te pot zapelje na druge priljubljene strani, naprimer 9gag ali podobne zadeve, morda celo napišeš kak zapis za blog. In kot bi mignil mine ura ali celo dve, zunaj je mračno in oblačno, ni šanse da se še danes učim. Ampak sam nimam nekih večjih problemov s tem. Seveda čekiram FB vsake toliko časa, saj sem samo človek, valda da me zanima kaj počnejo drugi. Če vidim da so aktivni se takoj počutim manj krivega ker ne berem skript. Drugače pa, ko je čas za učenje, je čas za učenje. Enostavno se vstanem in premaknem svojo rit na posteljo in berem tam. Kar se mora se pač more, brez preseravanja in butastih izgovorov.

Zase lahko rečem da imam kar solidno kontrolo nad samim sabo. Glede hrane še posebej. Naprimer, že skoraj pet let nisem pil kokakole in ostalih sladkih gaziranih pijač (razen piva), jedel čipsa, sladkarij in mlečne čokolade, ki pač veljajo za dobrote ki se jim nikakor ne moreš upreti. To je pač prišlo kot posledica načrtnega pridobivanja kilogramov. Enostavno sem se odločil da se nekaterih stvari ne dotaknem nikoli več, simpl. Ko ljudem povem za to, se ne morejo načuditi nad bizarnostjo mojega početja in me takoj označijo za čudnega. Sicer še meni samemu ni jasno kako mi je uspelo. Po določenem času enostavno pozabiš, ne rabiš več sladkega fiksa, čeprav veš kako dobre so te stvari, kako okusne in mamljive. Še vedno jih imam za dobre in okusne, še zdaj se kako dobro spomnim okusa vseh teh dobrot ki sem jih opustil, ampak sem jih začel tretirati kot ovire do svojega cilja. Svojega sovražnika pa ne poješ kar tako enostavno. Ne obsojam tistih ki uživajo v teh stvareh, plus naprimer v kajenju in alkoholu. Moja življenska filozofija je pač drugačna, to je vse.

Skozi srednjo šolo nisem niti enkrat zamudi, pa čeprav sem se moral vstajati malo čez peto. Na gobec sem počil samo enega falota, pa še to v osnovni šoli zaradi tega ker mi je rekel prpa. Komu ti to? :mrgreen: Ni mi problem odteči par kilometrov ali dvigniti par uteži pa čeprav sem utrujen. Sicer, to je že druga stvar. Imeti moč da se prisiliš v nekaj. Ampak niti ni tako drugače, tudi v teh primerih se vklopi moč samokontrole in prevlada uma nad telesom. Spomnim se dneva v lanskem poznem poletju. Hotel sem izvedeti koliko moje telo zmore, zato sem se domislil zanimive preizkušnje. Šprint v hrib. Še pred tem pa 5km ležernega teka. V tem primeru se mi je v bistvu koncept samokontrole razbil in kasneje sestavil nazaj, ker je bila postavljena nova meja do katere lahko grem. Razdalja do vrha je bila približno 70m. Uspelo mi je sedemkrat, osmič pa sem se na sredi hriba enostavno sesedel, se vlegel na hrbet in se začel smejati medtem ko so me grabili krči. Norc, bi rekli nekateri ampak, to je bil zame čisti užitek.

Ljudje imajo ko se gre za hrano, svobodno izražanje ali pa užitek nizko samokontrolo, težko se začrta meja, dandanes je prakitčno več ni. Ampak ko pa pride do tega ko je treba ubranit svoje dostojanstvo in svobodo ter pokazat svoje nezadovoljstvo nad sistemom pa je imamo preveč. Vsaj mi, v kvazi demokratičnih sistemih. Dylan Moran je svojem najnovejšem delu (Yeah Yeah) lepo povedal. »Obstajata dve vrsti ljudi in narodov. Tisti ki so »cool« in vse zadržijo znotraj (Z. Evropa) in pa tisti ki morajo dati stvari iz sebe (Arabci, mediteranski narodi, Irci). Samo poglejte kako hitro se je zgodila revolucija v arabskih narodih, praktično čez noč. Kako dolgo bi trajalo da bi se revoucija zgodila pri nas? Kolikokrat bi nas banke, sistem in politki lahko zjebali predem bi se kaj zgodilo? 10.000 let bi še hodili okoli in s prstom kazali na časopise in mrmrali: »mislim, zdaj pa res!« In še dodatnih nekaj tisoč let preden bi rekli: »zdaj pa je dosti!«

  • Share/Bookmark

Comments 22 komentarjev »

Osebno mislim da obstajata dve plati življenja. Takrat ko ti gre dobro in takrat ko ti gre slabo. Verjetno se vas veliko strinja da ni tako preprosto ampak, v bistvu je. Nimam konkretnih dokazov da bi lahko zagovarjal svojo teorijo, niti se mi jih ne da iskat, vem samo da se trenutno počutim odlično. Tako pač je ko ti gre dobro. Ignoriraš vse stvari ki te bi lahko potegnile na drugo stran, tudi neuspeh drugih. Čeprav nekje čutiš da bi moral sočustvovati, ampak si preveč »high on life« da bi se ubadal s tem. Ne da se mi pisat ali govorit tistih zlajnanih fraz: »Saj bo«, »Jebiga«, Bo že« itd. Raje prilimam ta komad, ki lahko pove veliko več kot jaz. Sicer mi ni problem potolažit folk in jim vzbudit tisto malo mero optimizma, ampak slej kot prej se moramo spopasti s svojim neuspehom ali pa pač uživat v zmagi. Ne mislim da sem boljši od drugih, niti ne mislim da sem bolj brihten, ampak uspeh je uspeh. Jaz ga vsaj ne kujem v zvezde in se raje gibam nekje v ozadju. Ne morem mimo tega da ne bi bil ponosen na sebe, ampak to sem pričakoval, tako da ni neko presenečenje.

Mimogrede. Danes mineva točno eno leto odkar sem na tem blogu zapisal prvo objavo. Leto je »minlo ko šus«. Lahko rečem da je bilo to leto zame…kako bi rekel…kot neka mala osebna evolocija. Tista pavza je prišla kot naročena čeprav sem se ničkolikokrat pritoževal nad osamljenostjo in bedo, ampak mislim da sem iz te izkušnje potegnil veliko dobrega. Zaslužill sem nekaj zelencev. Menjal sem tri šihte. Delal sem kot kelnar, prodajalec na oddelku tehnike in kot manualni delavec. Zanimiva nasprotja ampak delo je delo, gnar pa je gnar. Opravil sem izpit in se nato uspešno vpisal na fax. Zajebal sem situacijo z osebo ki mi je pomenila kar veliko, zdaj pa je samo…tole. Spoznal sem kdo so moji pravi kolegi in kdo je samo prisklednik. V tej samoti sem imel veliko časa za razmišljanje glede kdo v resnici sem, kdo je moj realni in idealni jaz ter kje se srečata. Odkril sem na tone nove odlične glasbe, filmov, serij in seveda golih dam. :mrgreen: Ob vsem tem brainstormingu pa sem se odločil moja razmišljanja ovekovečiti. Preveč je bilo vsega, z nikomer se nisem imel priložnosti o tem pogovarajti in tako je prišlo to tega bloga ki ga glede na statistiko radi prebirate. Dober je občutek ko vidiš da naposled nisi sam, da je veliko takih ki delijo isto mnenje, mogoče ga kdaj popravijo ali pa se ne strinjajo, ampak nič ne de, velikokrat je to v pomoč, da vidiš neke stvari ki jih prej nisi. Blog deluje nekako protistresno in včasih potrditveno, da veš da si na pravi poti ko ravno nisi prepričan. Včasih pa hočeš samo izraziti vse svoje pizdarije ki se ti zdijo smešne in nekako upaš da tudi drugi dojamejo tvojo »genialnost«.

Vglavnem. V tem letu sem kot oseba zelo zrasel, počutim se zrel, a včasih še kako mlečen. Nekje proti koncu poletja sem bil v svoji najboljši psiho-fizični formi v življenju, to bom skušal letos preseči. Zato bom rabil kapital in že razmišljam da bi kontaktiral svoje bivše delodajalce. Tak malo, za vikend pa to. 200€ na mesec ni malo. :D Za konec pa malo številk in zanimivosti, ki mi ne pomenijo veliko ampak včasih zaradi njih doživim veliko začudnje in kakšen ego boost več kot ponavadi. Dobro je vedeti da nisi sam, četudi živiš v samoti.

Tako. Let’s get down to business. V letu dni ste me obiskali 37.798 krat. Od tega je bilo 22.369 unikatnih obiskov. Skupaj sem spacal 203 objave. Pogledali ste si 59.508 strani. Pri teh vodi osnovna stran, najbolj brana objava pa je “Delo + savna zastonj” (2337 bralcev), ostale pa si lahko pogledate na strani »11 naj branih«. Zakaj 11? 10 je preveč uradno. :) Povprečno ste si ogledali 1,57 strani, na blogu pa ste ostali okrog dve minuti. Ogromno obiskov je prispevala prva stran Siola. Predvsem v mesecu avgustu ko sem imel kar 11 tisoč obiskovalcev, torej skoraj ¼ vseh skupaj. Veliko je prispevala tudi glava Blogosa, Drugi svet,  Google in pa FB. Med njimi je tudi portal Izklop. Veliko je bilo tudi direktnih obiskov. Ne nisem vas pozabil. Velik delež ste prispevali tudi tisti ki me imate s svojih blogrollah (NuckinFuts, Sakir, Chemfusion, Pilot in ostala druščina). Tisti ki name naletijo preko googla največkrat v iskalnik vpišejo seveda ime bloga, takoj za njim pa sta besedi »čupavi« in pa »hipsterji«. Čupavi hipsterji :mrgreen: . Velika večina vas je (bilo) iz glavnega mesta, sledijo Maribor, Celje, Kranj in pa Komen. Kot zanimivost, nekaj je bilo tudi obiskov iz Otoka, ZDA, Francije, Avstrije, Estonije Nizozemske, Nemčije in Španije. Povprečno okoli 100 na državo. Ti so na strani povprečno preživeli okrog minuto in pol. Mogoče jih je bilo nekaj samo naključnih ampak, pozdrav vsem Slovencem v tujino. Glede brskalnikov. Vodi seveda Firefox, na drugem mestu je, božemili, IE, na tretjem Pa Chrome. Pri OS seveda vodi Windows za njim pa sta Macintosh in pa Linux. Množijo se iPadi. Zanimiv je tudi pogled na ponudnike internetnih storitev. Med njimi se je znašlo Ministrstvo za javne uprave in obrambo, Termoelektrarna Šoštanj in pa krška nuklearka.

Toliko o statistiki. Kot zanimivost. Čisto po slovensko, da pogledate kaj se dogaja pri sosedu. :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »