Ko pride do vsakodnevnih stvari in preprostih življenjskih dejanj sem človek navad, rutine. Spontanosti skoraj ne poznam, čeprav imam kar dobro sposobnost prilagajanja situacijam, ampak to so povečini stvari v katerih leži moj interes in so se po urniku morale premakniti. Vstajanje bolj kot ne kontrolira moja notranja ura in trenutno tale melodija. Od jutra dalje pa poteka vse po ustaljeni poti. Ni dneva da bi preskočil zajtrk. Kot sem omenil že nekajkrat prej, se moj povprečen dan bolj kot ne vrti okoli hrane. Sem sebi sem že zdavnaj priznal da gre za blažjo obliko odvisnosti, saj ne jem več zato ker sem lačen, ampak zato ker moram, ker sem se tako odločil. Takole zmažem vsaj štiri obroke na dan, ker mi tako narekuje dejavnost s katero se ukvarjam že skoraj šest let. Čez dan bolj kot ne sanjrajim o naslednjem obroku in kakšen trening me čaka. Večinoma časa presedim pred ekranom in čakam da se svet spremeni na bolje. Nato sledi ura fiksa in užitka, večerja ter kak del priljubljene serije. Ko pa sem na faksu pa sem pač na faksu. V tem mehurčku živim že dolgo časa. To predstavlja mojo komfortno cono. Čisto, točno, rutinirano. Vse kar je izven tega včasih sproži blažji napad panike.

Iztekajoče se izpitno obdobje me je spomnilo na lansko pavzo in na to, da sem na tem svetu v bistvu bolj kot ne sam za sebe. Dalj časa si sam, bolj začneš ugotavljati da v bistvu ne potrebuješ teh ljudi. Nekako se čudiš nad tem kaj si z njimi sploh počel, ni vidne neke povezave. Z njmi si bil samo zato ker si pač bil. Nasprotja se privlačijo? Niti ne. In dlje časa si samski, bolj začneš verjeti da je nekaj narobe s tabo.  Posledica samote je tudi to, da začneš sam sebi verjeti da si edinstven, brez napak, da so vsi okoli tebe samo pajaci ki te ne razumejo, da to da si sam ni tvoja krivda. Dolgo časa sem se tako sprenevedal in lagal samemu seb,i dokler nisem končo ugotovil da problem leži v meni in v mojemu ustaljenemu in spoliranemu načinu delovanja, ki ne dopušča variacij. Če me je kdo povabil na pijačo sem rade volje privolil, ampak s tem je prišlo zdaj brezsmiselno razmišljanje o morebitnih posledicah in odrekanju tistemu kar sem imel v planu za ta dan. Enostavno me je bilo strah spremembe, pa četudi je bila dobra. Še ena stvar. Sovražim spremembe. V tem mojem mehurčku je vse potekalo po ustaljenem vzorcu, če ga je kdo spremenil je bil deležen negativnih sankcij. Sicer neformalnih, ampak je dobil svoje.

Včasih sem se težko rešil te svoje komfortne cone in preiskusil kaj novega. Zdaj ko sem spoznal par istomislečih, simpatičnih in izjemnih ljudi pa se ta mehurček počasi odmika. Sekiranje in obsesijo z vzorci počasi, korak po korak zamenjuje kontrolirana nonšalantnost. Ampak pot tja še je dolga. V življenju še vedno vse poteka po redu, določenem urniku, vzorcih in navadah. Kar ima veliko pozitvnih posledic. Skozi to sem se naučil samokontrole in zmogljivosti mojega telesa in uma. Veste, človek ki toliko časa nameni določeni aktivnosti, hitro postane monoton in koncentriran samo eno stvar, progres. Tako ta dejavnost postane njegov čas, njegovo življenje. Če k temu dodamo še izoliranost imamo popolni primerek mladeniča ki si je nesposoben najti mladenko, čuti potrebo, še premočno, ampak ker bi to pomenil skok iz komfortne cone in oviro na poti ko cilju, se tega boji, ustraši. Zato zatre te fantazije, ampak zaradi tega potem to še toliko bolj udari na vest, okolica pa tudi ni nič kaj manj prizanesljiva. Morda sem “prepameten” in premalo neumen ter naiven da bi razumel kako se stvari streže. Ker če bi res hotel, bi to že imel. Krivde ne valim na druge ampak še predobro vem da je vse na meni. Na eni strani se bojim vdora v osebni prostor ki bi ga povzročila oseba interesa, po drugi strani pa hočem da mi kdo končno obrne svet na glavo. In če je kdaj bil primeren čas je to zdaj.Počasi stopam iz mehurčka, zastavljen cilj sem dosegel, počutim se bolje kot kadarkoli prej. Gremo v akcijo!

  • Share/Bookmark


22 odgovorov v “Rutina”

  1.   Spammerka pravi:

    Hmmm prvo kot prvo hvala za opomin na to awesome pesem :)

    Drugo kot drugo pa… Pomoje smo vsi ljudje bitja navad. Eni pač bolj drugi manj. Jaz sama za sebe vem, da sem glede enih stvari preprosto OCD. Tudi jaz jem zajtrk vsak dan takoj za tem, ko vstanem, ker preprosto ne morem drugače. Ampak pomoje ni nič narobe s tem, je le najpomembnejši obrok dneva. Tudi ostale obroke imam bolj kot ne razporejene na 4-5 ur, ampak to je preprosto zato, ker lačna oziroma brez energije ne funkcioniram najbolje. Sicer pa tudi nisem tip človeka, da bi na faksu napadala avtomate s sladkarijami in bi potem lahko jedla samo enkrat na dan na bon in bi blo to to.

    Kolikor sem vidla nekaj zadnjih postov se ti FUL in mislim res FUL preveč obremenjuješ s tem svojim samskim stanjem. Ne vem, če ne boš počasi doktorata iz tega napisal. Pomoje maš dve izbiri, al greš v akcijo al pa čaka, da se kaj zgodi samo od sebe. V vsakem primeru sem mnenja, da če je usojeno, se bo že zgodilo. Tako ali drugače. Glede straha pred spremembo pa samo to- meni osebno še nobena oseba ni spremenila vzorcev navad, ker se mi zdi naravnost butasto spreminjat samega sebe za nekoga drugega. Če me bo mel nekdo rad, me mora imeti rad with all my quirks and twists included ;) Dosti sreče s čimer koli se odločiš :)

  2.   pametnarit pravi:

    Katero? Ker sta obe awesome :P Sicer pa…ni kaj…

    Nisem mislil da je s tem kaj narobe, samo delim, da vidim če še kdo funkcionira isto kot jaz. :P Jaz sicer jem na tri ure nekje, lani čez poletje ko sem bil na dieti pa sem na vsaki 2. To še je blo zabavno. Tako kot si rekla. Brez hrane nisem jaz, tako kot skoraj vsak človek :mrgreen:

    Mogoče bom to imel celo doktorsko nalogo iz tega, kaj veš :mrgreen: Mnja, nekako izbiram med enim in drugim. Ma bo že. Ne gre toliko za obremenjevanje, ker se trenutno sam počutim odlično. Gre bolj za razmišljanje o vzrokih ki so pripeljali do tega stanja. Že zdavnaj sem si rekel, ko bo bo. ;)

  3.   Chemfusion pravi:

    Seveda nas več funkcionra podobno kot ti.Čeprav z zajtrkom takoj zjutraj se nekako ne marava, predvsem ker so vmes dzravila po katerih se pol ure ne sme jesti, in sem se zato odvadil jesti zajtrk. Čeprav ponavadi gledam da imam nek obrok, ki bi mu lahko rekel zajtrk, vsaj v roku dveh ur po tem ko sem vstal. Ostali obroki v dnevu sledijo hja, odvisno od dneva. Včasih redno in po ps-u, včasih pa malo tamo vamo.

    Težke se je premaknit iz tega mehurčka ja, ustaljena rutina namreč pomeni mrno morje in sigurnost. Sam tudi poizkušam ta mehurček razblint. Včasih bolj včasih manj.

  4.   Tamara pravi:

    uf poznane so mi te tvoje misli, in potem se tudi sama sprašujem al je z mano kaj narobe al samo s tipi, ki pridejo mimo…na koncu pridem do sklepa, da pride med mano in predstavniki nasprotnega spola do navzkrižja interesov in se nekak ne najdemo skupaj, iz vsake situacije se poskšam kaj naučiti, če ne mi pa že življenje pokaže kak in kje sem, ponavadi vidim, da se nisem kaj dosti naučila in gremo še enkrat vse od začetka..:) verjemi, ko bo nepričakovano prišla mimo deklica, ki to glavo obrnila bo vsega konec. :) pač daj si šanso in verjemi, da je lahko tudi dobro če kdo pride v tvojo bližino oz. v tvoj mehurček. ;)

  5.   pametnarit pravi:

    @Chemfusion, mnja, včasih se ga da, včasih pač ne. :)

    @Tamara, e, točno tako :D

  6.   barbara pravi:

    Kako je Hans Zimmer dober! Ah!

    Ko te zapopadejo te tvoje ideje o samskosti se vprašaj, če je bolje biti samski, kot pa biti v slabi vezi medtem ko čakaš na pravo? Mehurčki so pa drugače popolnoma v redu zadeva dokler lahko dobro dostopa in slabo izstopi. Prepustni torej. Pa počas pa zihr. :)

  7.   Tamara pravi:

    ja barbara slaba veza…ponavadi je tako da mi kot zunanji opazovalci vidimo da je neka veza “slaba”, očitno njima, ki sta v njej ni slaba in sta še zato skupaj, da pač predelata in obdelata svoj odnos. tu itak potem pride do tiste navezanosti in vezanosti zaradi katere ne vidimo realne slike in smo pač zadovoljni z odnosom, ki ga furamo. :)

  8.   pametnarit pravi:

    @barbara, odvisno. Za mene bi bilo že nekaj dobro. Ne nujno slaba veza. Sem imel pa sem zajebal. :D Sicer pa imaš prav, bolje biti samski kot pa v disfunkcionalnem razmerju v katerega ponavadi stopiš na silo, samo zaradi tega ker pač moraš, da sam sebi dokažeš da ne rabiš biti sam, da si še zmožen neke veze s človekom. Res da veliko jamram na to temo, ampak mi v bistvu gre zelo dobro, tu pa je še vedno prisotno upanje da bi pa lahko bilo bolje, zato pa jamram :mrgreen:

    Zimmer pa je itak car… ;)

    @Tamara, spet se moram strinjati s tabo :P

  9.   barbara pravi:

    Tamara, ne govorim o zunanjih opazovalcih ampak o tem, ko se nekdo konstantno pritožuje čez svoje razmerje, kako se mu/ji bo ravnokar utrgalo, pa vztraja v tem potem še leta in leta. To, da vedno vidimo cel kup napak na drugih je pa itak čist človeško, ne :) ?

  10.   barbara pravi:

    Smarty, zato pa pravim, da z mehurčki ni nič narobe dokler so prepustni :) . Nič ni narobe s tem da spoznavaš ljudi in da jih spustiš v svojo bližino. A je narobe bit pri tem selektiven? Niti pod razno ne! A se moraš pri temu prilagajat hitrosti nekoga drugega? A a. In zaradi tega ti ni treba iz nobenega mehurčka hodit :) . Mehurček pomeni tvojo varno cono, tvoje dobro počutje. Si pač ziheraš po naravi no. Sej ni treba da se vsi mečejo ko svinja v buče.
    Aja, še to ti povem. Poznam tole foro s povabili na pijače in na prvo žogo reagiram čist enako kot ti. In temu se ne reče strah pred odhodom iz mehurčka, ampak čist navadno zapečkarstvo, da veš :P . In včasih se je pač treba v Rit brcnit, odmislit vse pomisleke in enostavno it. In če misliš, da te bo doma slaba vest čakala se motiš :) .

  11.   Tamara pravi:

    sama v takšnih primerih nardim tole – nekaj časa še poslušam o teh problemih, mogoče trikrat, pač odvisno od situacije, potem pa vprašam kaj hoče ta od mene – nasvet, ramo za zjokat al sam poslušalca…ker če dam nasvet ga ne rabiš upoštevat, samo prosim ne mi čez dva tedna o isti zadevi razlagat, če sam veš kaka je rešitev problema ga reši, ne pa da skoz isto ponavljaš kot papiga – seveda je v takšnih odnosih odvisno koliko je situacija zrela, da pride do konca veze, očitno pač še ni dovolj če oba vztrajata. če pa te moti da ti nekdo skoz o istih problemih teži, pa povej, glej ne da se mi o tem pogovarjat, ker se skoz isto pogovarjava, pridema do istih zaključkov vedno, težav pa ne rešiš; jaz jih tud ne morem namesto tebe. tak se je meni dogajalo z enim tipom, pa kaj naj nardim če maš težave v zvezi – eno leto je skoz isto nabijal ( res da sva se sam enih petkrat v tem času vidla). :)

    hehe, si ziher da ti gre tako zelo dobro ali pa je tole jamranje samo samoobramba pred realno sliko – npr. da te je strah, sram priznat da ti je bed ker si samski? jaz priznam, sem v obdobju ko mi je bed, ker sem sama, čeprav je vse ostalo super kul, samo pač, filing je pač tukaj in ne morem nič. :)

  12.   barbara pravi:

    Tamara, jst sem nehala poslušat sploh. Ker namesto da se nekdo pritožuje meni, naj ta čas in energijo porabi za reševanje problema, kar pomeni da nisem jaz tista oseba, s katero se mora pogovorit. Nasvet? Lahko, komot. Ampak reševat probleme drugih pa ne mislim. Razumem pa, da človeku včasih prekipi, pa se mora zlajat. Ampak to drgač zgleda :) .

  13.   pametnarit pravi:

    @barbara, Dobro je vedeti da v tem razmišljanju nisem sam. Ker včasih se mi je to moje obnašanje zdelo zelo čudno, zdaj pa vedno bolj spoznavam da nas je vedno več takih, predvsem mladih. :) S tem ne mislim nič slabega, ravno nasprotno. Morda nas ta selektivnost in zadržanost drži vstran od “resnične” zabave, ampak to še ne pomeni da ne moremo biti kul. :D In tako kot si rekla, včasih se je pač treba brcniti v rit in se enostavno spopast s situacijo, brez predsodkov in skrbi. Kot sem že v zapisu napisal. Moj mehurček postaja vedno bolj prepusten.

    Smarty, I like it :mrgreen:

    @Tamara, imaš dober point, res mi je bed ker sem že tako dolgo sam, priznam, ampak priznam tudi to da se počutim zelo dobro. Počnem tisto kar me veseli, tečem, migam, živim. Ne zato da se bi zamotil glede realne situacije, ampak zaradi tega ker v tem enostavno uživam. Glede filinga pa tako kot si rekla, je pač tam in včasih te prisili v veleumna razmišljanja. :D

  14.   Tamara pravi:

    ja sej se s časom naučiš – naučimo živet s filingom, isto kot se naučiš živet z razočaranjem; sama sem pač mnenja in to izvajam tudi v praksi, da se s svojimi filingi pač soočim, in če sem tečna al pa mi je bed, mi pač je, vse mine, tako da bo tudi to, pač dovolit si ne smem, da ta filing postane glavni del življenja. :D ma sem ga zabluzla…

  15.   Tamara pravi:

    ja Barbara o tem sem pravla ja. :) pač poslušam, sam ne pa skoz o tem no, ker se mi ne da, definitivno ne morem rešit tvojih težav. :) ker mojih tud ne more noben drug kot samo jaz. :) heeh

  16.   barbara pravi:

    Dopovej če loh… :D

  17.   Sakir pravi:

    Vsi smo bli na eni točki točno tm, v safe zoneu, kjer svet poteka po naših pravilih.

    Vzem nasvet, katerga samo posredujem: Introduce a little anarchy, become agent of chaos. :mrgreen:

  18.   pametnarit pravi:

    Nice :mrgreen:

  19.   nadinka pravi:

    Ni ga čez rutino. Rutina me pomirja in mi daje občutek domačnosti, varnosti. Za razliko od tebe se jaz zelo težko prilagajam – bog ne daj, da me kaj vrže s tira :)

  20.   misslilyy pravi:

    Meni je všeč rutina. Smartass,samski stan je prav zakon vsaj zame.
    Spreminjaš se v pravo jokajočo žensko,..haha ;)

  21.   Svoboda pravi:

    Ni primeren čas, že samo za to, ker misliš, da je primeren. Believe me. Po 2 letih mi hoče nekdo zrušit svet na glavo.. Ampak ne, Svoboda se upira z vsemi kremplji, da mu ne uspe. Veš zakaj? Ker ni primeren čas :mrgreen:

  22.   pametnarit pravi:

    @nadinka, Res je. Včasih sem tudi sam tak, ampak zadnje čase vedno manj. :D

    @missliyy, saj pravim, preveč se družim z njimi :mrgreen:

    @Svoboda, Opa. Pa zakaj se upiraš? Mej se fajn :P

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !