Arhiv za Februar, 2012

Kaj imajo skupnega risar talnih signalizacij, urejevalec zelenih površin, kelnar, prodajalec v tgovini in pa manualni delavec? Nič. Razen tega da sem se v vseh teh vlogah za spodobno plačilo preiskusil kot dijak oziroma študent. Prve stvari nikoli ne pozabiš pravijo. Tudi jaz nikoli ne bom pozabil svoje prve službe. Mesec dni sem delal v komunalnem podjetju. Prva dva tedna sem po Mariboru risal in urejal prehode za pešce in drugo signalizacijo. Druga dva tedna pa sem skrbel za urejanje trate, dreves in grmov. Prvih nekaj dni je bilo najtežjih. Nikoli še nisem delal, nato pa cel mlečen (preko vez)  vletim v ustaljen tok določenih pravil in zahtev. Ampak se navadiš. Ljudje s kateremi sem preživljal dneve so večinoma izhajali iz predelov južno od Kolpe, kar pomeni da mi nikoli ni bilo dolgčas. Tudi ko sem pri 35ih stopinjah v ibercugu vdihoval hlape barve in delčke stekla ter domov prišel zadet in na pol mrtev. Nekih posledic vdihavnja hlapov ni bilo, razen masivnih glavobolov, ki pa so sčasoma izginili. Nekako sem sprejel dejstvo da so zaščitne maske za »babe« in delal dalje, jebiga. Nikoli ne bom pozabil ko nam je šef ekipe, recimo mu  Đuro, razlagal o njegovem popotovanju v Celje. »Sam šo u Cełje po autocesti, pa mi nešto ułleti u vetrobransko stekłlo znaš, in poł se vozim dałje, nič ne głedam in pridem nazaj u Maribor, se spomnim da mi je nešto priłeteło u steklo in poł vidim da da je poknuło znaš, vidjeła se łinija za dva centimetara, marš u pm…« Jaz sem začel umirati od smeha takoj od točke ko je izjavil vetrobransko stekło in zaradi tega kako se je trudil govoriti slovensko, ker sem bil edini Slovenec v kombjiu :mrgreen: . No vglavnem ves trud in muke so se splačale, čakal me je maturantski izlet.

Po mojem spodletelem poskusu da bi prišel na faks, sem se predlansko jesen odločil da se spravim delat. Preko vez sem dobil delo natakarja v gostilni v samem centru Maribora. Spet brez izkušenj. Nekje po dveh tednih sem končno prišel v delovni ritem. Hitro se adaptiram na take situacije, ni mi nek problem. V delu sem bolj kot ne užival. Malo se sprehodiš, hliniš nasmehe, opazuješ lepa dekleta, v mislih z(a)badaš ljudi in si misliš svoje. Zabavno. Odlično delo za nabiranje izkušenj s strankami. Iz tega meseca in pol so mi v spominu najbolj ostali Škoti ki so prišli popivat pred nogometno tekmo. Šest rund velikih piv in dvajset evrov napitine. Tujci so mi z razlogom ostali najbolj v spominu, ker so bili daleč najboljše stranke. Prijazni, uvidevni, zrelaksirani in začudeni nad mojim znanjem angleščine ter imitacijo glupega Američana ob kateri smo se z novozelandskimi študenti nasmejali do solz.

Ko sem končno uvidel da je ekonomija še bolj bedna od fusbala sem si poiskal svojo tretjo zaposlitev. Prodajalec/študent na oddelku tehnike. Best job ever! Še zdaj mi je žal da sem nehal. Ni lepšega. Sprehajaš se po oddleku, narediš kar ti rečejo, pomagaš strankam če česar ne najdejo. Najbolj pa me je veselila malica. Vse kar ti srce poželi. Delal sem v mladem kolektivu (razen šefic), tako da smo bili na isti valovni dolžini. Za razliko od prvega dela pa je bil tu smeh skoraj prepovedan. Če si se smejal to pomeni ali nisi delal, ali pa da šinfaš šefe. Vsi smo smukali okoli kotov in se opozarjali kdaj pride kateri od nadrejenih da smo si lahko nadali masko resnosti. Vse skupaj je bilo že smešno, ampak zabavno. Pri tem delu sem spoznal da sem očitno od zadaj podoben nekašni gospe in da so nekateri premožni ljudje res vzvišeni in nesramni. 15 minut sem se zajebaval s plastičnimi stoli in mizo. Prvo da sem jih sploh najdel, lepo namestil na »rolko« jim zapeljal do njihove riti ter naložil na prikolico. Niti hvala, niti nič. Samo adijo. Meh, preveč sem bil dobre volje da bi se sekiral. S to službo sem predčasno nehal ker sem idiot mislil da se ne da učiti za en bogi izpit iz zgodovine in obenem del dneva služiti denar. Zaradi te pametne poteze sem potem dva meseca in pol gnil doma.

Ker denarja ni nikoli preveč, sem pristal v majhni tovarnici kjer proizvajajo razne dele za avtomobilsko industrijo. V mesecu in pol sem slišal veliko zgodb kako preživeti z minimalno plačo. Spoznal sem tudi tipičnega šefa takšnih obratov. Zamujanje s plačo, smejanje delavcem ko se trudijo delati v neznosni vročini. Ampak oni se ne dajo. Bilo je veliko smeha, še več potu in raznih potegavščin pri katerih enostavno nisi mogel ostati ravnodušen. Naj omenim da sem bil z izjemo prvega šihta vedno obdan z ženskami. Zdaj pa naj kdo reče da to ni prekletstvo, ali pa morda dar? :mrgreen: Vse te izkušnje so mi dale veliko znanja o ljudeh in njihovem obnašanju, kar mi kot bodočemu družboslovcu lahko pride še kako prav. Povsod so dobri in malo manj dobri ljudje. In da sem še bolj klišejski. Človeka soditi po prvem vtisu je plehko. Za vsakim se skriva zgodba, včasih zelo, drugič manj zanimiva. Kdor pa je pač neumen pa mu žal ne morem pomagat. :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Comments 17 komentarjev »

Občutek ko po dolgem času spet začutiš sončne žarke na obrazu je nepopisen.  Z zaprtimi očmi pogledaš proti soncu in se predaš polnjenju z energijo. Tako sem po dolgem času spet lahko obul tekaške čevlje, se nastavljal soncu in se dodobra pretegnil po zimskem spancu. Narava se končno prebuja, in jaz z njo. Prav zanimivo je tekati po gozdnih poteh, kjer tla v senčnih legah še vedno prekriva snežna odeja od katere se čuti hlad. Po drugi strani pa je na soncu prav prijetno. Zanimivo je opazovati ta prehod. Prijelo me je da bi si slekel jopico in nadaljeval v kratkih rokavih ampak mislim da bi kaj hitro fasal prehlad. O blatu pa sploh ne bom. Rekel bom samo to da imam vsa oblačila od včeraj v spodobni kamuflažni barvi, vključno z najkicami. Ko spet tečeš po dolgem času kaj hitro narediš napako. Priporočljiv je tek na izi, brez nekega pretiravanja. Ampak kot je meni v navadi sem se v to spustil na polno in še z dodatno vspodbudo. Zato pa zdaj po bajti hodim ko stari ata, z bolečinami v preponah in z rahlim muskelfibrom v nogah. Ampak ni je bolečine ki je malo strechinga ne bi omililo. In greh bi bil če se danes ne bi spet odpravil malo migat. Plani za pomlad in poletje so jasni. Preseči lansko poletje v katerem sem bil na višku svoje psihofizične forme, ko sem brez problema kot nor šprintal po hribu navzgor in bil deležen čudnih pogledov iz vseh strani. :mrgreen:

Na faksu se ne dogaja nič posebega. Začel se je drugi semester. Sošolci smo še vedno isti, če nas kdo kaj vpraša smo tiho. Glede bloganja sem še vedno incognito. Sicer me je sošolka razkrinkala malo za tem ko sem nehal lepiti povezave do svojega bloga na zid svojega FB profila. Pametno od mene, res. To je blo samo enih par, take splošne teme da ne bi nihče posumil da sem to jaz. Ampak je vse skupaj izpadlo kul in skupaj drživa to skrivnost. Po nekem norem naključju sem spet pristal v istem prostoru s punco zaradi katere sem paničaril okrog novega leta. Njen kolega me je prosil da odigram manjšo vlogo v njegovem projektu, kateremu je zeleno luč mimogrede dal Mitja Okorn. Gre pa se za spletno nadaljevanko. Prebral sem scenarij in ne zgleda tako slabo. Sicer pa rad pomagam če me kdo kaj prosi. Tako se je moj repertoar socialnih vlog še podaljšal. Tako sem zdaj bloger/študent/norc/Brad Pitt. Trenutno zbiramo sponzorje (no budget) in pilimo naše vloge. Prvo se mi je zdelo da bo vse skupaj izpadlo poslijeno in kr nekaj, ker smo le Štajerci, kateri na kameri ponavadi zgledamo kot da ne znamo šteti do 3. Pardon, ampak je res. Ne vsi, ampak večina nas je. Ampak Slovenci nasploh se čudno vedemo pred kamero, kar se lepo vidi na nekaterih naših filmih. Za razliko od Hrvatov naprimer, katere kamera ljubi. No vglavnem. Družba je kul. Kemija je dobra. Upam da bo kaj s tega.

Mati mi je rekla naj končno odrastem. Da naj jo malo (finančno) razbremenim. Jo čist razumem. Sicer pa si šiht iščem že nekaj časa, ampak to njej dopovedat je težko. Ker misli da bom večno gnil doma in jo bom počasi ampak dosledno obral do kosti. Kolega mi je rekel naj starim rečem da sem njihova edina odgovornost, da morejo skrbet za mene. Dobra ideja, če hočeš da te foter ob prvi priliki vrže z bajte. Nič nimam proti temu da ti starši tu pa tam finančno pomagajo, ampak že sam sem tako naravnan da jih skušam čim bolj razbremenit, že zaradi tega to kaj vse so storili zame do zdaj. Ampak zadnje čase mi to ravno ne uspeva. Gnarja je vedno manj in počasi začenjam paničarit.

Aja mimogrede. Nič ne bo z današnjega teka, ker se je pravkar vsipala toča. Prekleti geoinženiring! :mrgreen: Popravek. Spet sije sonce. Čas je za oranje po gozdu.

YouTube slika preogleda

Keep on running,
Keep keep on running,
There’s no place like home,
There’s no place like home…

  • Share/Bookmark

Comments 32 komentarjev »

Ljudje se vedno bolj sprašujemo o naši prihodnosti. Kaj nas čaka? Propad, ali nov, svež začetek? Osebno se še vedno nisem opredelil. V mojih zapisih ste verjetno zasledili kontradiktornost na to temo. Zavedam se, da če bo šlo tako naprej se nam ne piše nič dobrega. Na nek način navijam za ta plan. Anarhija, kaos. Všeč mi je ko se folku »sfuzla« in začne razbijati vse pred sabo. S tem pošiljajo sporočilo impotentnim starcem, ki si z denarjem brišejo debeli riti. Nekaj ni vredu. Kapitalizem ne deluje. Hkrati pa upam da ima nekdo nekje nek plan kako stvari obrniti na bolje. Plan za svet v katerem nam angelčki servirajo zastonj kruh, v katerem ni razlik in nasilja, v katerem je vse ok. V to temo sem se znova spustil zaradi zanimivega predavanja profesorja na faksu. Govoril je o njegovi viziji prihodnosti.Takoj ko je omenil »The Venus Project« mi je postalo jasno da je utopist, tako kot jaz, s to razliko da se mi ta projekt zdi slepa ulica. Ideja je dobra, zelena, perspektivna. Ampak ob vsem tem lobiranju kapitalistov in njihovem monopolu nad ključnimi dejavniki ki poganjajo našo družbo (nafta, kapital, mediji) se mi zdi da ta projekt še dolgo ne bo uresničen, če sploh bo. Zdi se mi da se ljudje prebujamo. Da se vedno bolj zavedamo situacije, po drugi strani pa postajamo vedno bolj apatični, pripravljeni sprejeti vse kar nam kapital skuša prodati. Čudna iluzija.

Med razlago je izpostavil zanimivo dejstvo. Raven testosterona pri moških dokazano upada že več kot 40 let. Zato smo priča vedno bolj feminiziranim moškim (softičem, kot jim je rekel). Apatični in pomehkuženi mladci ki se dolgo skrivajo za maminim krilom, ne znajo odrasti, ne briga jih kako sistem izkorišča, glavno da imajo polno rit. Tako nekako mediji in pop kultura tolče po njih. Kot glavni krivec se v bolj zavednih krogih ne izpostavljajo družbene spremembe kot je naprimer enakost spolov in večja skrb mater za svoje otroke, nezmožnost ločitve od doma. Vse to bi naj bila posledica zloglasne snovi Bisfenol A (BPA), ki je posnemovalec estrogena. Prisoten pa je skoraj vseposod. Embalaža, kartuše, celo wc papir. Zato je zdaj taki naval na te posebne flaške za vodo brez te snovi. V produkte (in domnevno v pitno vodo) se ga dodaja z namenom da se feminizira moške in zniža njihovo raven hormonov do te mere da postanejo sterilni, nezmožni reproduciranja. Prav tako ima vpliv na ženske. Naj bi jih hiperfemeniziral in jih tako izpostavil večji verjetnosti da zbolijo za rakom. Več si lahko pogledate tukaj. Je zanimivo, ampak to še ne pomeni da je vse res. Da ne bom preveč zašel v vode teoretikov zarote se bom vrnil na to, da moški počasi postajamo ženske in obratno. Dejstvo je, da se to vidi, da se opazi. Že v srednji šoli sem čudno gledal »fazane«. Fantje so bili nizke rasti, nerazviti, včasih smešni. Punce pa visoke, razvite, še posebej na tistih mestih. Če ne bi vedel koliko so stare bi rekel da imajo najmanj tri leta več. Tako da to ni ravno neki šišmiš.

Nato je profesor v svoji utopični viziji postavil vprašanje: »Kakšne moške hočemo za prihodnost?« Domneval sem da ne ve pravega vzroka za poženščenje moških. Ali hočemo moške z veliko testosterona? Naprimer agresivne pretepače, ki se znašajo nad svojimi ženami, otroki in drugimi ali pa mirne družinske moške, pripravljene za življenje v raju ki nas čaka. Med njegovim razlaganjem sem si mislil: »Stari, ti pa znaš bluzit«. Itak da se da izpostavit tako pomemben point s takim radikalnim nasprotjem in pozabit na vse ostalo. On hoče spremembe, spremembe na bolje. Če malo pogledamo v zgodovino. Vse revolucije ki so skoraj nujne za drastične spremembe so vodili moški polni testosterona, moški z jajci, pripravljeni vzeti življenje za lastnen prav in svobodo. Kaj si naj revolucionar začne z hordo poženščenih mladcev ki mislijo da so obrnili svet na glavo če si za profilno sliko na Facebooku prfopajo simbol skupine Anonymous. Vidite nesmisel v njegovi logiki?

Vem , časi so se spremenili, ampak to še ne pomeni da ne obstajajo podobna pravila da obrnemo sistem. Ne pravim da so vsi moški danes enaki. Obstajo moški s polno testosterona, ampak to še ne pomeni da so dovzetni za spremembe. Če veste kaj mislim. Ampak če se že pogovarjamo o poženščenih moških. Recimo da je tipični primerek takega moškega apatičen, nenasilen, miren, pripravljen pogoltniti vse kar mu sistem zatlači v usta. Je lahko vodljiv, ignoranten do resnice. To so mokre sanje kapitalistov ali za pripadnike teorij zarot, mokre sanje evgenikov. Tako postanemo ovce ki slepo ubogajo pastirja. V tej enačbi sem nameroma izpustil ženske. Vem da je nefer. Tudi ve ste imele velike vloge v družbenih spremembah, ampak samo probam protiargumentirati kaj je ta profesor izjavil. Na žalost pa je tudi res, da je vse bolj kot ne na ramenih moških. Mi se igramo s svetom. Če pogledate na vse to kot na preprosto igro. Na eni strani so kapitalisti na drugi pa vplivni ljudje ki si želijo sprememb (Venus). Vsak ima na voljo množico ljudi, ki se je pripravljena podrediti avtoriteti. Vse skupaj je ena igra. Kdo bo uspel koga prepričati, kaj bomo ljudje izbrali? Bojim pa se da bomo kar ostali pri zdajšnji izbiri. Človek se načeloma boji sprememb, izhoda iz komfortne cone. Nekaterim je prav udobno in bodo naredili vse da bo tako ostalo, tudi če bi potem bilo še boljše.

Ob vsem tem bombardiranju iz ene in druge strani se človek sprašuje ali naj kaj stori, komu naj verjame, se naj sploh ubada s tem ali naj uživa življenje ki mu je dano in enostavno, v miru čaka in opazuje šov, ta cirkus ki se dogaja, pomehkužen ali ne. Kar je ironično. Ker če bomo taki, tako željene revolucije in s tem sprememb ne bo.

Malo sem se razpisal. :mrgreen:


  • Share/Bookmark

Comments 32 komentarjev »

Čas je za novo dozo veleumnih izjav, ki jih  ljudje vtipkajo v google in nato naletijo na moj blog.

Vrv za obesit. – Mislim da ima Mercator znižanje na vrvi ta teden.

Kako ubiti boga v partnerju? –Supernatural. ;)

Koliko bo snega 2012. – Preveč.

Reševanje planeta. – Tole.

Umrli, če jim je kdo stopil na senco. – Mislim, te ninđe ej.

Počil ga je na gobec. – Majketi?

Ali sta lahko moški in ženska samo prijatelja? –Ne

Da dokažem svojo vrednost, ne rabim hodit po drugih, ampak ponosno hodim mimo vseh. – Haters gonna hate.

Facebook stanja za veliko lajkov. – Še nedko ki mu kronično primankuje pozornosti.

Gustek sem, ampak tisti s srcem. – I feel you bro.

Grda in stara. – Doesn’t matter, had sex.

Imam močne kosti. – Vau, res, fantastično.

Impresivno barvni izraz. – Am…črnastično?

Italijani imajo radi bolj močna dekleta. – Niso edini.

Jas sem muca. – Škoda da ne znaš pisat.

Js pa cel večer sm jo že gledu. – Js grem kr nazaj sedet, mogoče jo bom vidu spet

Kaj bi zadel na lotu? – Fržmoleke.

Kaj gledate med tekom? – Kravice, pa to.

Kaj je to ki ima v riti oko? – Kdorkoli? :mrgreen:

Kako dosežem izbris iz RKC? – Tako da se nehaš sekirat.

Kako nastane mrtvec? – Lahko demonstriram na tebi če hočeš.

Kaj početi doma s punco doma? – Doma jo poseksati doma.

Kakšen alkohol pijete? – Fermentiran.

Kako se oblačijo pametna dekleta? – Pametna dekleta so gola.

Kolokviji so za pičke. – Ma nemoj?

Na čelu so črte. – Na roki pa prsti.

Na čemu so tisti, ki poslušajo trance? – Na vsem.

Največja rit. – Tvoja mama.

On gledal mene rit. –Ti njemu všeč biti.

Pa si šla. –…ti matrna…

Rad se oblačim v žensko. – Dobro zate.

Sanje o spanju v postelji. – Bedception. :D

Strup za kokoši. – A so se ti jajca zamerila al kaj?

Vse mi na rit useka. – Meni pa v lamp.

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Denar že od nekdaj postavlja veliko moralnih vprašanj. Kaj je človek pripravljen storiti če je cena prava? Za primerni kupček smo pripravljeni nekoga utišati, ga prisiliti spregovoriti, izdati, potisniti na rob preživetja in pa seveda tudi pokončati. V sodobnem kapitalističnem svetu bi lahko rekli da ima vse svojo ceno, še čustva počasi postajajo racionalizirana in priložnost za dobiček. Oziroma se dobički že kujejo. Dolgo se že ve da bogati bogatijo na račun revnih, ampak glede tega ne moremo kaj dosti storiti, tako pač je. Ljudje se bojijo upreti, ker bi s tem verjetno izgubili še to kar imajo in raje živijo z manj kot pa z nič. Zadnje čase se pri nas veliko govori o revščini in o socialnih podporah. Ljudje živijo na robu preživetja, država pa ne da. Kar me spomni na teorije iz 18. stoletja, ki pravijo da država ne sme dati več kot pa minimalni znesek, ker drugače bi se med prebivalci razlegla lenoba in brezdelje. Kar pa seveda ni v interesu kapitala. Morajo vam dati tisti občutek. Občutek ranljivosti in življenja na robu, da se dalje borite za službe in spet postanete poceni delovna sila. Tu pa pride pri nas do enega problema, služb ni. Ne bom se preveč spuščal v podrodnosti, ker v tako nestabilni vedi kot je ekonomija kaj hitro rečeš kaj neumnega. Samo poglejte ekonomiste, zakrivili so par največjih finančnih in s tem družbenih kriz, a ljudje jim še vedno verjamejo. Sicer vedno manj, pa dobro.

Dandanes je cilj večine ljudi ekonomska stabilnost. Da nam je udobno. Da komot pridemo iz meseca v mesec in da nam še nekaj ostane na strani. Čeprav smo zadovoljni, si vseeno želimo več.  Skrito upamo, da nas ne bi imeli za plehke. Nekako predvidevamo da bodo z več denarja težave kar izginile. Kar je ponavadi res. Čeprav si nočemo priznati, denar bi rešil marsikatero življenje in situacijo. Kdo pa si ne želi živeti udobno? Ampak to je odvisno od posameznika. Če imate dokaj dober moralni kod vam je sicer dokaj vseeno, ampak verjetno vam ni vseeno kje,  kako in s koliko živite, ker so tu drugi, ki radi s prstom kažejo na vas. V Sloveniji, kjer imamo take lepe manire (še posebej na cesti), je v navadi obtoževanje vsakega ki ima več denarja kot večina, češ da je do tega denarja prišel na nezakonit način. Slovenska faušija pač. Žalostno pa je, da je v nekaj primerih to celo res. Sam vso življenje živim v družini srednjega razreda, kjer ničesar ne manjka in ničesar ni preveč. Priznam da mi je bilo z marsičem prizanešeno. Lahko rečem da mi je udobno. Živim pri starih. Nimam stroškov razen bencina, telefona in hrane ko sem na faksu, pa še to dobim tu pa tam kaki €, kar mi zadnje čase zelo koristi ker je na računu vedno manj in počasi postajam paničen. Plani za poletje so velik finančni zalogaj.

Delat bo treba.

Denar je za vsakega posameznika nekaj drugačnega. Nekdo bo za denar naredil vse, nekdo pa se ne bo pustil zavesti. Ampak za slednje moraš biti moralno kar močan. Meni osebno je denar v določenih situacijah zelo pomembem. Nergati začnem takoj ga primankuje za stvari za katere imam interes. In pljunil bi si v skledo če bi rekel da sem popolnoma imun na sanje o boljšem, bolj udobnem življenju. Če pa se vrnem v realnost, pa mi je denar oziroma premoženje kot vir moči in ugleda brezpredmeten. Sočloveka ne delim glede na to koliko ima pod palcem. Lahko imate jahte in ljubice v Braziliji, če ste kreten, vam to ne pomaga. Isto če ste reven in idiot, ter isto, če ste tipična nogometna mamica višjega srednjega iz predmestja. Kakšni ste do mene, takšen sem do vas. Simpl. Želja po denarju nas včasih prisili v to da delamo bedarije. Vodi nas pohlep, za katerim so seveda zelenci in s tem višji ekonomsko-socialni položaj.  Bogati nimajo nikoli dovolj in začnejo podirati vse pred sabo. Revne pa to prisili v razna kriminalna dejanja. Ne samo revne. Pardon. Vsi vemo kje so največji lopovi. Lahko rečem da denar bolj kot ne uvravnava naš tok življenja. Nekateri ga imajo preveč in postanejo škrti, eni ga spet radi komu podarijo. Drugi ga imajo ravno dovolj, uživajo, varčujejo, preačunavajo. Tretji pa komaj kaj preživijo in se pizdijo na prej omenjene da so lopovi. Včasih upravičeno.

Če sem že pri denarju. Dolg je denar, dosti denarja. Je denar v luftu. Tega nikoli nisem razumel, kako je lahko država zadolžena z nečim kar v fizičnem svetu ne obstaja, je neotipljivo. Razumel bi če bi šlo za državno premoženje ali pa za dolg v obliki zlata, ki ima težo. Države so začele padati ena za drugo. Ob propadu valute, države in s tem vrednot in norm bo prišlo do anarhije. Ljudem ne bi preostalo nič drugega kot pa nasilje in nacionalizem. Mogoče sem še premlad, premalo izobražen in naiven da mi bilo kaj jasno. Mogoče se zdi to radikalna ideja ampak…odpisat dolg (odpihnit luft) in zapret banke…Seveda bi s tem dregnili v kapitalistično gnezdo in veliko ljudi bi izgubilo službe ampak…ne vem. Bomo videli.

Ekonomija smrdi.

YouTube slika preogleda

Try to make ends meet,
You’re a slave to money then you die.

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Ko pride do vsakodnevnih stvari in preprostih življenjskih dejanj sem človek navad, rutine. Spontanosti skoraj ne poznam, čeprav imam kar dobro sposobnost prilagajanja situacijam, ampak to so povečini stvari v katerih leži moj interes in so se po urniku morale premakniti. Vstajanje bolj kot ne kontrolira moja notranja ura in trenutno tale melodija. Od jutra dalje pa poteka vse po ustaljeni poti. Ni dneva da bi preskočil zajtrk. Kot sem omenil že nekajkrat prej, se moj povprečen dan bolj kot ne vrti okoli hrane. Sem sebi sem že zdavnaj priznal da gre za blažjo obliko odvisnosti, saj ne jem več zato ker sem lačen, ampak zato ker moram, ker sem se tako odločil. Takole zmažem vsaj štiri obroke na dan, ker mi tako narekuje dejavnost s katero se ukvarjam že skoraj šest let. Čez dan bolj kot ne sanjrajim o naslednjem obroku in kakšen trening me čaka. Večinoma časa presedim pred ekranom in čakam da se svet spremeni na bolje. Nato sledi ura fiksa in užitka, večerja ter kak del priljubljene serije. Ko pa sem na faksu pa sem pač na faksu. V tem mehurčku živim že dolgo časa. To predstavlja mojo komfortno cono. Čisto, točno, rutinirano. Vse kar je izven tega včasih sproži blažji napad panike.

Iztekajoče se izpitno obdobje me je spomnilo na lansko pavzo in na to, da sem na tem svetu v bistvu bolj kot ne sam za sebe. Dalj časa si sam, bolj začneš ugotavljati da v bistvu ne potrebuješ teh ljudi. Nekako se čudiš nad tem kaj si z njimi sploh počel, ni vidne neke povezave. Z njmi si bil samo zato ker si pač bil. Nasprotja se privlačijo? Niti ne. In dlje časa si samski, bolj začneš verjeti da je nekaj narobe s tabo.  Posledica samote je tudi to, da začneš sam sebi verjeti da si edinstven, brez napak, da so vsi okoli tebe samo pajaci ki te ne razumejo, da to da si sam ni tvoja krivda. Dolgo časa sem se tako sprenevedal in lagal samemu seb,i dokler nisem končo ugotovil da problem leži v meni in v mojemu ustaljenemu in spoliranemu načinu delovanja, ki ne dopušča variacij. Če me je kdo povabil na pijačo sem rade volje privolil, ampak s tem je prišlo zdaj brezsmiselno razmišljanje o morebitnih posledicah in odrekanju tistemu kar sem imel v planu za ta dan. Enostavno me je bilo strah spremembe, pa četudi je bila dobra. Še ena stvar. Sovražim spremembe. V tem mojem mehurčku je vse potekalo po ustaljenem vzorcu, če ga je kdo spremenil je bil deležen negativnih sankcij. Sicer neformalnih, ampak je dobil svoje.

Včasih sem se težko rešil te svoje komfortne cone in preiskusil kaj novega. Zdaj ko sem spoznal par istomislečih, simpatičnih in izjemnih ljudi pa se ta mehurček počasi odmika. Sekiranje in obsesijo z vzorci počasi, korak po korak zamenjuje kontrolirana nonšalantnost. Ampak pot tja še je dolga. V življenju še vedno vse poteka po redu, določenem urniku, vzorcih in navadah. Kar ima veliko pozitvnih posledic. Skozi to sem se naučil samokontrole in zmogljivosti mojega telesa in uma. Veste, človek ki toliko časa nameni določeni aktivnosti, hitro postane monoton in koncentriran samo eno stvar, progres. Tako ta dejavnost postane njegov čas, njegovo življenje. Če k temu dodamo še izoliranost imamo popolni primerek mladeniča ki si je nesposoben najti mladenko, čuti potrebo, še premočno, ampak ker bi to pomenil skok iz komfortne cone in oviro na poti ko cilju, se tega boji, ustraši. Zato zatre te fantazije, ampak zaradi tega potem to še toliko bolj udari na vest, okolica pa tudi ni nič kaj manj prizanesljiva. Morda sem “prepameten” in premalo neumen ter naiven da bi razumel kako se stvari streže. Ker če bi res hotel, bi to že imel. Krivde ne valim na druge ampak še predobro vem da je vse na meni. Na eni strani se bojim vdora v osebni prostor ki bi ga povzročila oseba interesa, po drugi strani pa hočem da mi kdo končno obrne svet na glavo. In če je kdaj bil primeren čas je to zdaj.Počasi stopam iz mehurčka, zastavljen cilj sem dosegel, počutim se bolje kot kadarkoli prej. Gremo v akcijo!

  • Share/Bookmark

Comments 22 komentarjev »

Glasbene legende proti najbolj opevanemu indie bandu prejšnjega leta. V bistvu se v tej kategoriji ne gre toliko za primerjavo, oziroma se sploh ne gre. Gre se za zanimiva nasprotja v naslovih pesmi ki jih slučajno odkrijem v moji playlisti, nato pa skušam to nekako vpeljati v tok svojega  življenja. Mislim da skupine AC/DC ne rabim posebej predstavljati. The Vaccines pa so indie band iz Londona. Njihov debitantski album »What did you except from the Vaccines?« je dosegel platinasto barvo. Niso neki presežek, niso pa slabi. Soliden indie pop-rock band. Recimo da so zasluženo dobili toliko medijske pozornosti. Nastopi v živo so odlični, besedila prav tako. Band je energičen in sproščen hkrati. Upam da bodo tako nadaljevali.

YouTube slika preogleda

Pesem Back in Black govori o preminulem pevcu skupine Bonu Scottu. Je homage vsemu kaj je dosegel. Naslov narekuje nekakšno simbolno vstajenje od mrtvih, to pa zaradi tega ker so mnogo pesmi z njegovim vokalom izdali posthumno. Sam sem si to pesem interpretiral dokaj podobno s to razliko, da je pri moji različici šlo za odmik iz socialnega življenja. Torej socialno smrt (enoletna pavza). Ko pa sem prestopil vrata faksa pa sem spet bil »back in business«. Back in Black. :mrgreen:

YouTube slika preogleda

Pesem All in White je zanimiva iz večih razlogov. Prvo kot prvo, morala bi biti izdana kot prvi singl. Meni osebno je to najboljša pesem na plati. Priporočam vam, da si pogledate originalni video, ki je prežet z raznorazno simboliko (illuminati, freemasons, biblija, erotika itd.). Sprva sem mislil da gre za marketinški trik. Da se privabi tiste ki so obsedeni z teorijami zarote. Torej za mladino med 15im in 20im letom. Ampak kasneje sem ugotovil da je video celo zelo dober in nadvse zanimiv, četudi cilja na to. Pesem pa govori, z besedami pevca (Justin Young): »o ljubosmnosti in viktimizaciji samega sebe. V retospetivi govori bolj o meni kot pa o drugih ljudeh. To je pesem za obupane posameznike z zlomljenim srcem ampak hiter tempo pesmi vpliva na to, da pozabite da ste kdaj sploh trpeli zaradi ljubezni.«

Uživajte.

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Čas med tuširanjem je idealen za zbiranje idej in postavljanje raznoraznih življensko pomembnih vprašanj. Nekje med razmišljanjem o tem kaj bom jedel jutri zjutraj in med procesom podobnim vlamljanju v sef pri nastavljanju primerne toplote vode, mi je včeraj zvečer na misel prišla situacija kaj bi počel, če si bi za en dan lahko lastil žensko telo. Miselno debato sem nadaljeval med umivanjem zob in kasneje še tik pred spanjem. Parkrat me je celo zamikalo da bi se vsedel pred računalnik in zapisal objavo, ampak sem bil preutrujen od celodnevnega sedenja.

V mainstream kulturi kroži neko splošno mnenje, da bi se moški, če bi imeli žensko telo, cel dan igrali s prsmi (boobies :mrgreen: ). Kar je seveda razumljivo. Po moje bi se ženske, če bi imele priložnost imeti moško telo, tudi ves dan igrale s tistim česar nimajo. Moški vam zavidamo bujne obline in pa dejstvo da se vam ne rabi nič vstati da zadeva primerno deluje, ve pa nam to, da lahko kjerkoli odtočimo stoje in da lahko sami odpremo kozarec vloženih kumaric. Simpl. Tudi sam bi seveda takoj pomislil na raziskovanje na novo pridobljenega telesa. Verjetno bi se gol postavil pred ogledalo in par ur samo strmel vase. Brez besed. Ne bi iskal odgovora na najpomembnejše vprašanje v vesolju. »Kaj ženske mislijo in kaj zares hočejo?« Samo bil bi, obstajal v nekem času in prostoru. Se čudil linijam in oblinam telesa, obraza in dolgim lasem.

Kasneje bi verjetno počel nekaj tipično ženskega. Ne vem. Predoziral bi se s čokolado. Obril bi si noge, morda še kaj drugega, naredil manikuro in pedikuro. Pobarval bi si nohte. Namazal bi se z mlekom za telo in z vsemi drugimi žavbami, ki tako omamno dišijo. Seveda bi izvajal čudeže z ličili in lasmi. Nardil bi se lepega in dišečega. Kasneje bi si pogledal The Notebook in brez sramu zraven drhtel in točil potoke solza. Skuhal bi si kosilo, morda šel na tek in sprobal če je res tako poskočno kot zgleda. Verjetno bi se še zabil v drevo ko bi konstatno gledal navzdol. Laufal bi z izrazom “bitch please, i’m fabulous” in začel kričati ko bi požrl mušico, se stopil ko bi nasproti priletel majhen kužek ter bil ljubosumen na lastnico ker ima lepše tekaške čevlje kot jaz. Če bi dobro izgledala bi se zapodil za njo in jo skušal zapecat, da vidim reakcijo, morda kasneje celo akcijo.Recimo da na ta dan ne bi imel menstruacije. Tako da bi bilo vse to skupaj možno, čeprav nimam pojma kako to deluje, samo predvidevam.

Samo zamislite si vse kaj bi lahko počeli, če si bi za en dan lastili telo nasprotnega spola. Morda bi vam stvari ki se vam zdaj zdijo nesmiselne, postale jasne. Naprimer, zakaj moški skoraj nikoli ne more lulat v ravnem toku in zakaj se toliko čohamo po jajcih. Zakaj ženske toliko časa preživijo v kopalnici in tako malo v kuhinji. Šala :mrgreen:  Morda boste končno razumeli kako težke ali lahke so nekatere stvari za določen spol. Vem da so to, kar sem napisal, v večini stereotipi, da obstaja mnogo različnih moških in žensk, ne mislimo in delujemo vsi enako.

Po napisanem vidim, da bi preživel prijeten dan v ženski pojavi. Morda mi je ta ideja na misel prišla zaradi tega ker sem tako žejen ženskega telesa ob sebi. Ta občutenja skušam zatreti skozi tehnologijo, ampak ni ga čez pristni dotik. Ja nič, nič več izmikanja in laganja samemu sebi, treba bo it v akcijo. Kolikokrat sem že izrekel zadnji stavek. Verjetno bom kar naprej lepo čakal da se mi katera magično prikaže pred nosom, iz principa.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 56 komentarjev »

Letošnji  14. februar bom preživel tako kot vsakega do zdaj. Sam. Brez obveznosti do drugih in svoboden kot orel na nebu. Kot sem omenil že velikokrat prej nisem imel neke sreče z dekleti razen bežnih avantur, katerih se rad spomnim. Ko sem bil malo mlajši se mi je na ta dan zgodila prav zanimiva zgodba. V osnovni šoli smo zadnji dve leti za Valentinovo imeli posebno tradicijo. Na ta dan smo skriti simpatiji v omarici pustili sporočilo. Zadnja tri leta sem bil zatrapan v to punco zato sem točno vedel, imel sem načrt kako to elegantno speljati.  Imel sem pripravljeno majhno pozornost in vse kar spada zraven. Sprevrglo se je v polom. Ko sem se potuhnil iz razreda da bi dostavil sporočilo, se je za mano pritihotapila druga punca, ki je bila lepša in bolj brihtna ter mi jasno dala vedeti da sem ji všeč. In kaj naredijo moji butasti moški možgani? V navalu hormnov sem to majhno darilce dal njej namesto tisti v katero sem bil res zatrapan. Ne rabim razlagat da sem izgubil obe. Klasični jaz. Stvari si naredim vedno bolj zakomplicirane kot morajo biti. Druga zgodba  je novejšega datuma. S to malo prelepo stvarco sem bil v zvezi že dober mesec. Bližal se je dan zaljubljencev. Že teden dni sem načrtoval potek te ceremonije. Starihdveh ne bilo doma, bila bi sama, kar pomeni da bo akcija. Don’t judge me. :mrgreen: In kaj naredi ona? Tri dni prej me pusti. Kako? Preko sms-a.

No vglavnem. Kot vidite nisem imel ravno sreče. Ampak se ne sekiram.  Mladi smo še. Še zaživeli nismo prav. Ne bom bluzil o tem kako je vse skupaj skomercilazirano, ker je to splošno znano dejstvo. Ampak veliko ljudi sploh ne ve kdo je bil gospodič Valentin. Na kratko. Sveti Valentin je bil rimski duhovnik, ki je v tretjem stoletju prijazno na skrivaj poročal pare. Kasneje ga je papež zalotil zato je bil kamenjan in obglavljen. To in še nekaj stvari si je kasneje sposodila anglosaška filozofija in iz tega naredila to kaj je danes. Potrošniško manijo. Ok, vem da živimo v potrošniškem kapitalizmu kjer se pripadnost in ljubezen izraža skozi obdarovanje in materializem. Manj kot vam je do človeka, več mu morate punuditi da ve, da še obstaja neka pogodba med vama. Isto je pri parih. Ne briga me kaj boste kupili partenrju ampak zaboga, bodite vsaj malo izvirni prosim. Pred kratkim me je kolegica vprašala kaj naj kupi svojemu fantu za Valentinovo. Da je ostala brez kančka izvirnosti. Parfumi, spodnje perilo, bombonjere, pasovi, denarnice, celo telefoni in podobne stvari. Ponudil sem ji predlog da naj mu podari sebe.  Da naj da nekaj mičnega na sebe in ga pričaka na postelji ko pride iz šihta. Nato so me vse dame pri mizi začele debelo gledati, češ kako sem perverzen, neizivren in mislim samo na seks. Kaj mu je kupila? Denarnico, zelo izvirno, bravo.

Kaj je narobe s tem da človeku ki ga imaš rad podariš sebe v najbolj grobi in privlačni obliki? Kaj bo naprimer moški bolj cenil? To da ste mu kupile mično oblikovano usnje v katerem bo nosil denar in vse skupaj nekje pozabil, ali to da ga sprejemate takšnega kot je in mu daste vedeti da je zaželen? Isto pri moških. Kaj je narobe z rdečo vrtnico, čokolado in strastnim poljubom? Ali pa to da jo na postelji pričakate posuti s čokoladnimi mrvicami s porednim pogledom? Bodite odbiti, posebni. Čeprav se mnogim zdi da je vse skupaj brez pomena, ima ta »praznik« kljub vsemu nek za zdaj še nematerialen pomen. Ljubezen. Radi se sicer lahko imate vsak dan v letu. Ampak če priznate ali ne, vsi pričakujete nekaj na ta dan, samski ali v zvezi,  pa če si še kako lažete. Kjerkoli že ste, kakršnikoli so vaši nameni. Mejte se radi. Pa ne bit preveč osladni. Samski ljudje tega ne maramo. Ko pa smo v zvezi pa se rade volje naskočimo pred vsemi. Oh, the hypocrisy! :mrgreen:

Mimogrede kot zanimivost. Slovenci imamo čisto svoj praznik zaljubljencev in sicer 12. marca na Gregorjevo ko se ženijo ptički, ki pa seveda še zdaleč ni tako popularno kot Valentinovo.

  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »

Včasih se zamislim kako bi bilo če bi bil star. Ampak res, primerno star. Tako kot Clint Eastwood v Gran Torinu ko je preganjal smrkavce s svojega hofa. Tu pa tam pomislim na to. Itak vem da sem v svojih najboljših letih in da je to malo nenavada misel za mladeniča ki se mu mudi živeti ampak, zakaj pa ne? Ni tako slabo biti ostarela duša. Vsaka stvar ima svoje prednosti. Že to da bi lahko z razlogom jamral je dobra stvar. Tudi dejstvo, da mi ne bi bilo treba več dvigovati težkih stvari je mikavno. Malo se nardiš bogega pa je to to. Vsi ti hočejo pomagati, vsi so prijazni. Vsak dogodek lahko zapustiš prej samo zaradi tega ker si utrujem. Odličen izgovor ko nočeš več poslušati sranja sorodnikov.  Ampak kar pa je najboljša stvar ko si star pa je to, da te je družbeno nasprejemljivo pretepst. Veste kakšen kreten bi lahko bil, če me ne bi smel nihče počit na gobec? Prav privoščil bi si. Zajebaval bi vse po spisku. Mimoidoče, sorodnike, predvsem pa smrkavce in mlade. Ženskam bi meril obline, se pritoževal nad obupno glasbo, izkoriščal in manipuliral z ljudmi. Zakaj pa ne? Saj bi bil samo ubogi starec.

Vem, čudne misli se mi rojijo po glavi. Ampak včasih se res počutim kot da sem star in senilen nergač s preveč prostega časa. Pritožujem se nad vsem. Nad glasbo ki jo posluša mlajša generacija, nad filmi in naravnost odvratnim obnašanjem. Čisto brez kulture in spoštovanja. Tudi moji vrstniki niso izjema. Včasih se počutim kot da sem obdan z idioti. Kar seveda ne vključuje kolegov, bralcev tega bloga in ostalih izjemnih ljudi, ki jih poznate, ampak ostali. Božemili. Brez komentarja. Velikokrat dejansko postanem jezen ko spremljam Facebook. Se sprašujem kaj za vraga berem, kaj ti ljudje delajo, s kakšno pravico teptajo isto zemljo kot jaz. Potem pa se spomnim da enostavno nima smisla. Takim ni pomoči. Ampak fora je v tem, da jih imam za prijatelje samo zaradi tega, da se smejim njihovim neumnostim. Potem pa postanem jezen in se sekiram. Mislim, logika pa taka. Jebeš, raje grem kidat sneg kot pa se ubadat s temi talenti. Zadnjič sem razmišljal zakaj me včasih ta neumnost, ta ignoranca in brezbrižnost mlajših generacij tako prime in me nekaj časa ne izpusti. Sicer sem prišel do zaključka, ampak si tega nekako nisem hotel priznati. Imajo nekaj, česar jaz nikoli nisem imel. So brezskrbni, živijo svoje življenje in se jim fučka za ostale. Seksajo, pijejo, kadijo, uživajo svoja najstniška leta. Kaj sem jaz počel? Sedel za računalnikom in se slinil zraven ekrana. Redka so bila obdobja ko sem si privoščil kaj več od tega. Pa še ta niso omembe vredna. Družabno življenje na nuli.

Se sekiram zaradi tega? Malo že. Nato sem v glavi to stvar obrnil na pravo stran. Oprostite, ampak raje živim skromno življenje kot pa da se družim s takimi teleti. Raje diham svež vaški zrak kot pa cigaretni dim. Raje grem laufat kot pa spijem preveč piv. Tako pač je. Od tega ne odstopam. Sem zaradi tega čuden? Aroganten? Nesramen? No, to je na vaših ramenih da presodite. Ampak še vedno je tu senca dvoma. Res se počutim starega. Preveč. Kje je tu smisel? Premlad sem da bi se počutil tako starega. Zdaj bi moral biti zunaj in žurati, navezovati stike za svojo prihodnost, se dajati dol z vsem kar leze in gre. Čutim da nekaj zamujam, čeprav sem  več kot zadovoljen s svojim življenjem, nič mi ne manjka. Ampak zdi se mi da zatiram svojo mladostniško energijo, da jo zapravljam na bednih stvareh in da enostavno počasi kopni iz mene. Čutim da imam potencial za mnogo več kot pa ustvarjam sedaj. Ampak potencial je zanimiva stvar, ponavadi ga imaš toliko kot stanja na bančem računu. Veliko manj kot misliš.

Pogruntal sem da se enostavno ne splača, nima se smisla ukvarjati s stvarmi ki nimajo blage veze s tabo, pa čeprav bi si zaradi njih rad izkopal oči iz jamic in izvedel harakiri samo da ti ne bi bilo več prenašati tega sranja. Fuck it, I’m old(er).

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »