Arhiv za Januar, 2012

Dva sta že za mano, še trije do konca. Izpiti namreč. Danes je bilo na vrsti nekaj kar mi je pisano na kožo. Filozofski esej. Nisem se ravno veliko pripravljal na to, pisanje in filozofiranje vadim tu, in če lahko pišem blog bom pa že nekaj »skup spacal«. So neka določena dejstva ki jih je bilo potrebno poznati, ampak večinoma smo imeli prosto roko. Vprašanje se je glasilo: »Ali ima država pravico posegati v svobodo posameznika?« Vprašanje staro kot demokracija. Vedno razmišljam kako začeti, tudi ko pišem blog. Ko začnem pa se ponavadi vsuje plaz besed, ki jih skušam nekako spraviti v red in v okvir teme. Kar je bil edini problem je bil čas. 45 minut ni veliko za esej,  skrito smo pričakovali vsaj dva krat več, ker že za zapis na blogu rabim urco, urco pa pol. To je približno 700 tipkanih besed. Razlika med hitrostjo tipkanja in pisanja na roko pa je več kot očitna. Ampak mi je uspelo, čeprav sem zadnjih deset minut vklopil turbo in že iz ne ravno lepe pisave naredil hieroglife. Not my problem. Edino kar sem vsekal mimo je bilo to, da sem kot rešitev za vedno večji nadzor in vedno manj svobode navedel anarhijo in upor. Ups. :mrgreen: . Jebiga, ne morem iz svoje kože.

Kot mi je v navadi sem med pisanjem opazoval druge, čeprav sem si skoraj zlomil vrat ker sem sedel v prvi vrsti. Všeč mi je ta zvok pisanja, šumenje papirja in zvok pisal ko drsijo po listu in leseni hrapavi podlagi. Če se zavzameš ga slišiš. Zanimivo je kakšne poze imajo nekateri med tem ko jim hrček v glavi vrti kolo. Nekateri, predvsem nekatere sesajo vir besed, druge ga grickajo, tretji se čohajo po glavi in na koncu zgledajo kot strašilo. Najbolj zabavni pa so tisti ki se za glavo držijo z obema rokama in z znanim izrazom na obrazu. Mešanica med zavedanjem da ni več časa in »kaj za vraga še naj napišem.« Po petih minutah občasnega smukanja za drugimi sem se tudi sam zavedel da ne samo, da se samo ne bo nič napisalo, ampak da ne znam več normalno pisat in da sem dejansko namesto »da«, napisal »sa«. V čem je fora? Poglejte tipkovnico. Kaj za vraga? Mindfuck. Da skoraj ne znam pisat sem ugotovil tudi med lanskoletno pavzo. No, pisat ne pozabiš nikoli, to je tako kot vožnja z biciklom, le malo iz vaje lahko prideš. Ampak je zanimivo. Naprimer ko hočeš napisat kaj daljšega se ti linija zaustavi na sredi besede in možgani iščejo primerno obliko. Pisava se ti spremeni v klinopis. Še sam ne veš kaj si napisal. Rečeš si, »jebeš, bom sprintal«, pa čeprav gre za pet stavkov. Kar sem opazil pri sebi je bilo tudi to, da se mi je spremenil govor. Nekaj mesecev izoliranosti naredi svoje. Niti po telefonu se nisem kaj veliko pogovarjal, s familijo pa je itak isto kot da se pogovarjaš s policajem. Dve minuti da ti pove pridigo nato pa greš dalje. Čudno se mi je zdelo ko so se mi začele zatikati osnovne besede, začel sem požirati črke. »To pa ni zvenelo tako kot sem si predstavljal v glavi«. V glavi zveni povsem prav. Na momente sem počutil kot da sem retardiran. No, zdaj sem spet prišel v ustaljen tok, motorček spet laufa, prsti pa si z užitkom med sabo podajajo priljubljeno pisalo.

Vglavnem. Nisem pod nekim pritiskom. Čas imam, voljo tudi. To so stvari ki jih lahko imaš ko si samski :mrgreen: . Najtežje še pride, ampak ni sile. Sem mislil da bo bolj. Ni težko, ni pa lahko. Razumem praktično vse, pač, gradiva je malo morje. Papirovja je zadosti da si zgradim bunker, barve v printerju pa skoraj ni več. Bom preživel, ni panike.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Drugačnost je že nekaj časa skoraj generična potreba sodobnega človeka. Tattoo, piercing, vpadljiva frizura, gore mišic in na drugi strani kup kosti in kože, razne žavbe, zvarki in kilogrami fasade na dekletih. Človek si misli, da bo to dal skozi puberteto ko je želja za preoblikovanje, prebadanje, brazgotinjenje in barvanje delov telesa največja, ampak težnja k drugačnosti nas nekako spremlja skozi lep kos torte našega življenja. Tudi sam sem kot najstnik ne dolgo nazaj kar lep planiral svojo estetsko rano. Nisem se mogel odločiti med prebadajem obrvi in tatujem. Pregledoval sem gore materiala in se slinil ob epskih poslikavah telesa. Na koncu sem izbral tatu. Konfiguriral sem ga skoraj dve leti, saj kot se rado reče: »To boš imel na sebi celo življenje, tako da pazi da bo nekaj lepega.« Pri tetovažah se vedno poudarja ta aspekt previdnosti in premišljenosti. Ne nekaj na pamet, nekaj na hitro, vzami si čas. Sam sem že dolgo vedel kaj »si bom dal delat«. Ni to čuden izraz? Zdaj ne vem če se reče tako tudi drugod po Sloveniji ampak v okolici Maribora in Ptuja se reče da si greš delat tatu. Kot da si ga boš sam nardil. No vglavnem, plan je bil tak, da sem se lahko za osemnajsti rojstni dan tetoviral, darilo od staršev. Kot nek iniciacijski obred, prehod v odraslo dobo. Če to preživiš si pravi »ded«. Na nek način.

Skozi tetoviranje se spomnim samo začetnega trzaja ko je igla prebodla kožo, naslednje pol ure pa je minilo bolj v ekstazi endorfinov. Zanimiva izkušnja. Še posebej ko sem šel na popravek pol leta kasneje. Malo je zbledel tako da je bil potreben osvežitve. Takrat pa skoraj nisem čutil bolečine, lahko rečem da mi je celo malo prijalo, kar me je dodobra zmedlo. Hm, mogoče pa uživam v bolečini. Od takrat mi to plava nekje v podzavesti. Zanimiva je bila tudi moja reakcija oziroma razmišljanje kak teden za tem. Seveda sem bil poln energije in samozavesti, češ, glej me, tatu mam. Ampak prišli so taki časi ko sem malo podvomil v mojo presojo oziroma, če je to res bilo potrebno. Toliko časa sem porabil za motiv, pozicijo in pomen, zakaj ne bi bilo ok? Ampak čez čas pozabiš in se pač sprijazniš z dejstvi. Kar mi je bilo glede moje tetovaže zanimivo je to da sem pred kratkim odkril nove pomene, nove načine kako si lahko razlagam te ostro zavite linije. Ne zaradi tega ker bi to obžaloval in si izmišljal neke izgovore, da zdaj je pa to vredu ker je to tako in tako. Ne, na nek način mi je to vspodbudilo ideje za nove poslikave, ideje in kompozicije. To gre delno pripisat dejstvu da imam tatu na za druge nevidnem mestu, tudi zame je neviden, razen če sem zgoraj brez. Včasih pozabim da sploh imam tatu. Velikokrat se med tuširanjem pogledam v špegl in si rečem: »O glej, tatu mam«. To nekako izloči tisto skrb da se tatuja naveličas. Ne, se ga ne, četudi bi ga imel na zapestju ali rami se ga ne bi.

Nisem tak človek da bi zdaj to obešal na velik zvon. Pač, imam tatu tako kot vsak tretji človek. Ampak saj veste, obstajajo ljudje ki se pač morajo kazat pred drugimi in si na očitna mesta vtetovirajo razne, vsaj za mene butaste motive kot je naprimer karantanski panter, heil Slovenija pa take fore. Panterji so kul živali, ampak poveličevat nekaj kaj se je dogajalo tisoč in nekaj let nazaj samo zaradi tega ker ne tolerirajo tujcev pa je neumno. Pa naprimer kitajske pismenke ki so že daleč izven mode. Saj veste, zagotovo ste te prepotentne tipe videli na kašnih plažah ali v toplicah. Ostre frizure, nabita telesa ki kar čakajo da bodo eskplodirala, ogromna dizajnerska sončna očala. Ponavadi igrajo čemur jaz rečem »mačo tipanje žoge«, ali pa domače, odbojko. Najpogosteje pa kakopak, žogobrc. Hodijo tako kot da z rameni sproti podirajo ovire, razkazujejo ogromne mišice in tatuje. »Check me out, how u like me now bitchezzz?« :mrgreen:  Ampak to je za njih pač všečno. Tako kot so meni kitare, zmaji in tribalni motivi. V pogovoru pač ne forsiram takih stvari tako kot nekateri. Rad ostajam skrivnosten. Nekako mi je všeč ko mi ljudje rečejo: »Ne zgledaš tak človek ki bi se tetoviral«. Oh, ko bi vedeli kako vse ne zgledam bi bili presenečeni.

  • Share/Bookmark

Comments 15 komentarjev »

Tako, prvi izpit je za mano. Iz predavalnice sem prišel optimističen, nasmejan in dobre volje nato pa na kupu zagledam te blede in mrke obraze kolegov. Nasmešek na obrazu se mi je takoj zlomil v smrtno resno pozo. Jah jebiga, kaj češ, vsem ni šlo tako rožnato kot meni. Poskušal sem jih malo razvedriti ampak neuspešno. Zato sem raje šel naprej, drugače bi se še nalezel vse te negativnosti. Pravzaprav sem med izpitom dvomil v težavnost vprašanj. Pa saj ne more biti tako očitno, mora biti neka fora. Nekje je zanka. Možgani so zanimiva stvar. Vejo da imaš prav, ampak te nekako prepričajo da morda pa je zdaj tu nekaj narobe. Nepotrebno sem strmel v list, majal z glavo in se smejal samemu sebi. Tako da, občutki so dobri. Moje slutnje je potrdil tudi razredni pametnjakovič, tako da sem z razlogom dobre volje. Sicer pa nikoli nisem prav razumel delovanja mojih sivih celic. Manj se učim več znam, več se učim, večja je zmeda in več pozabim. Več bereš, slabše je. Rezultat slednjega je da se v trenutku spomnim najbol butaste in skoraj nepomembne stvari, za tisto glavno pa hrček kolo vrti več časa. Med tem ko sem med testom razmišljal se mi je zdelo zabavno da iskanju informacij dodam zvok računalnika ko po disku išče podatke. Saj veste, tisto »šrotanje«. V mislih seveda.

Zadnje čase opažam da da postajam vedno bolj dejaven na Facebooku. Skoraj hiperaktiven. Do ne dolgo nazaj na Fbju nisem preživel dosti časa, na dan sem dodal kakšna dva komade, objavil kak intelektualno devianten status, to je bilo to. Zdaj pa se pogosto ko se vozim v avtu ujamem pri razpravljanju o tem kateri komad bom prlimal na zid, včasih predvidevam za par komadov naprej. Razmišljam kako bi druge opozoril o resničnem stanju na svetu skozi glasbeno liriko in modre besede. Potrebni smo toplih dobronamernih čustev, ne hladnega materiala. Pred kratkim mi je živega prišlo smetenje o  fusbalu katerega sem včasih preziral z lahkoto. Zdaj mi pije živce. Strmim v statuse, slike in glasbo ter si mislim: »Pa kaj je z vami narobe? Pa kaj to mislite, kaj to poslušate neko sranje? Da ste glupi u pm. Živite v iluziji lažnih potreb jaz pa sem car, jaz vem kaj se dogaja v svetu, vem kaj vsa čaka in verjemite, sladko sem bom smejal ko bo do tega tudi prišlo« Vse to nepotrebno sekiranje in razmišljanje me je pripeljalo do tega da sem samega sebe vprašal: » Pa kaj je narobe s tabo?« Ne vem, očitno imam neko potrebo da skušam ljudi »spreobrnit« na boljše, moje boljše, da bomo lahko skupaj spravili sistem na kolena.

Na youtubu sem pred parimi meseci oddal komentar ki je priplezal do vrha, počutim se zelo pomembnega, izjemna čast.

Odločil sem se, da se ne brijem mesec dni. Zanima me kako zgledam z več puha na obrazu kot drugače. Po tednu dni, nič omembe vrednega, razen par sumljivih pogledov mimoidočih in varnostnikov ter prodajalk v trgovinah ki sem jih itak že vajen. :mrgreen:

Čutim da bi moral biti zaskrbljen glede te farse okrog zakona ACTA ki so ga naša  državica in drugih 25 članic EU podpisale v tajnosti. Če vas zanima o čem se gre pogooglajte. Govori se o koncu interneta kot ga poznamo. Zanimivo je kako hitro se ljudje, predvsem mladi razburijo ko pride na temo spleta. Revščina? Mizerne plače? Nasilje? Ni problema!  Ne ne, interneta pa nam ne boste vzeli. Bomo kar naprej delali za 400€ in se smili samim sebi, glavno da lahko drkamo Farmville in kronično masturbiramo. Seveda sem tudi sam jezen in zaskrbljen, ampak sem prišel do sklepa da se enostavno ne splača ubadati s tem. Obupal sem nad folkom, ne vidim več svetle prihodnosti. To leto bo res neko prelomno in verjemite, nič ne bi imel proti če bi se letos svet zares končal. Naj nas nekdo zradira s planeta da bo mir. Ne bom več skušal opozarjati ljudi, ne bom jih več skušal spremeniti. Bodite kdo ste, baš me boli. Ampak skoraj sem prepričan, da bom čez nekaj časa govoril drugače. Danes sem bolj take volje…na btk.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 14 komentarjev »

Sovraštvo, eno izmed temeljnih čustev. Verjetno se ne motim, če rečem da ga je med nami preveč. Osebno glede tega nimam ravno dosti za povedati. Razmišljal sem kdaj sem nazadnje nekoga ali nekaj res sovražil. Vsi poznamo ljudi, ki so neheno nastrojeni proti nečemu, vedno jih nekaj moti, negativnost je njihov intelektualni motor, skozi njega doživljajo svet in vstopajo v interakcijo z drugimi, sebi podobnimi. V svetu v katerem živimo je trenutno tega posvod polno, tudi v naši prelepi državici. Predsodki, žuganje, grožnje, pretepi. Kar zadeva sovraštvo, mislim da obstajata dva tipa ljudi. Prvi so tisti ki imajo tehten razlog zakaj nekaj ali koga sovražijo. To so ponavadi tisti ki vedo zakaj so na tem svetu in ne mencajo, povejo direkt. »Sovražim muslimane ker so butli, nimajo pojma, moja filozofija temelji na tem in onem, moja rešitev je boljša, moj bog ima večji penis od njihovega.« Čeprav se zdi vse to še kako ozkogledno oni tega ne razumejo in za njih je to tehten in opravičljiv razlog. Drugi so ljudje ki pravzaprav ne vejo zakaj nekaj ali koga sovražijo. Če jih vprašaš po razlogu ponavadi začenjo mencati. Ne najdejo izhodiščne točke, zlate niti, tiste glavne poante v sovražnem odnosu do nečesa. »Joj ti imigranti, nam kradejo službe, pa saj jih razumem, ne vem, bolje bi blo če jih ne bi bilo tolko, res da imajo družine pa to, ampak vsi jih sovražijo, zakaj še jaz ne bi prevzel/a tega mneja brez prave podlage«. Osredotočimo se malo na zadnji del prejšnjega stavka.

Tukaj se kaže čredni nagon v vsej svoji veličini. Veliko je stvari ki jih sovražimo samo zaradi tega ker jih sovražijo naši bližnji ali pa (vsi) ostali. V svetu glasbe in pop kulturi sta dobra primera Bieberček in pa skupina Nickelback. Oboji so stigmatizirani s sovraštvom ki se najpogosteje prenaša preko spleta in od ust do ust. Sam bobra ne poslušam zato mi dol visi kdo ga sovraži in kdo ne, slišal sem samo da ustvarja zanič glasbo in to je to. Nimam podlage da bi ga sovražil, lahko pa se delam norca. Nickleback? Soliden pop rock-ish band. Ne smem seveda pozabiti na sago Twilight ki je bombardirana iz vseh strani. Sicer nisem gledal niti enega dela ampak kvazi inelektualci mojega kova pravijo da je za en drek. V isti koš pade seveda tisti pavliha ki je hotel nedavno internet zaviti v črnino. Za čredni nagon sovraštva je splet daleč najboljši primer. Morda bi še lahko dodal razne proteste proti državnim ureditvam ampak tam je bil vsaj tehten razlog, prelivala se je tudi kri, ugašala so življena. V podanih primerih lahko v najboljšem primeru krvavijo ušesa in oči.

Ljudje velikokrat prehitro rečejo da nekaj ali nekoga sovražijo. Ponavadi je to bolj občutek nelagodja kot sovraštva. Majhni otroci ne marajo okusa brokolija in mu takoj servirajo zahtevek za vojno. Vsi poznamo zgodbe z bivšimi fanti ali puncami. Nekdo nas pusti, počutimo se sami in neugodno in takoj zasovražimo to osebo, to pa zaradi tega ker so (ponavadi) še vedno prisotna čustva. Tanka je meja med ljubeznijo in sovraštvom. Ne vem zakaj, ampak zelo rad izrečem zadnji stavek med zagreto debato in še malo podkurim. Veliko si nas je izbralo pesem, ki jo bomo vedno ne glede na to kje smo sovražili, ne prenesemo tega zvoka. Ampak ste opazili da to ponavadi nosi neko zgodbo? Mogoče vas pesem na kaj spomnija, bolj na koga kot pa kaj. Na živce vam gre klubska poskočnica ker sovražite klube in nikdar ne uspete zakuhati mesenih užitkov. Ali pa kakšna depresivna pesem na sončen dan. Veliko je takšnih malih vsakdanjih stvari ki jih sovražmo. Veter vam preuredi lase. Ko greste na veliko potrebo vas voda poboža po zadnjici. En kreten se pelje 50 tam ko je omejitev 70 in ko zagleda policijo upočasni na 20. Majhne stvari ki nas spravljajo ob živce, normalno in nedolžno.

Živce nam lahko pije tudi oseba. Šef, mama, brat, stric, znanec. Kdorkoli. Sovražimo tako močno da nam daje energijo. Nenehno mislimo na to osebo. Ko jo zagledamo se s krvjo napolni vena na našem čelu in začne nekontrolirano utripati. In kaj se zgodi potem? Mulimo se. Bu hu. Čez čas občutek mine in sprijaznimo se s tem, da se sploh ni vredno ubadati z določeno osebo.

Kot sem omenil se ne spomnim zadnje osebe ki sem jo z razlogom sovražil. Morda samo za trenutek. Ampak vsak razlog za sovraštvo je tehten z vidika posmeznika ki sovraži, relativno gledano. Kar nekomu predstavlja razlog da se zjutraj vstane je zame nepomembno. Kar nekomu daje energijo jo meni vzame. Ampak, veste tisti občutek ko nekoga zagledate in ga na mestu v sekundi dvajset zasovražite? Ja, ta občutek. Obrnite se vstran, globoko vdihnite in naredite naslednjo stvar ki vas veseli. Potemtakem ga lahko tud na gobec ampak…izbira je vaša. :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Comments 17 komentarjev »

Jim Jeffries (34) je avstralski stand-up komik rojen v Sydneyu. Njegova internacionalna prepoznavnost je strmo poskočila ko ga je prel leti na gobec počil srborit Irec, ki očitno ni razumel namena komedije. To si lahko pogledate tukaj. Posledica tega dogodka je bila, da se je na njegovem nastopu v Helsinkih pojavilo 500 ljudi samo zaradi tega, kot se je sam pošalil, da bi se prepričali o tem ali to res tisti ki so ga pretepli na odru. Pričakali so ga s vprašanjem: »Are you the dude who got punched in the face?« Pred kraktim sem si pogledal oba njegova šova in sicer HBO special »I swear to God«, ki ga je posnel v ZDA in pa »Alcoholocaust« ki je bil posnet na Otoku. Sicer je izdal tudi DVD z naslovom “Contraband” ampak večino tega materiala lahko slišimo v njegovem kasnejšem HBO specialu. Zagotovo lahko rečem da je eden izmed boljših v tem poslu. Navzel se ga je vzdevek »political incorrect« kar priča o njegovem stilu in točno to lahko pričakujete. Sicer je politična nekorektnost neka osnovna značilnost dobrih komedijantov ampak on stopi stopnico višje s svojo zgodbo o vibrajoči vagini in jajčku v njej. Kaj stori s tem si lahko pogledate v spodnjem videu.

YouTube slika preogleda

Veliko časa v svoji rutini nameni religijam in pa odnosu med moškim in žensko. Njegov »flow« je oster in brezskrben, ne nameče samo nekih dejstev ampak jih zna povezati v celoto tudi ko je zelo pod dozo. To je lepo pokazal v spodnjem clipu, kjer opisuje kaj vse je potrebno da se moški in ženska zapalita do te mere da se končno lahko naskočita, torej predigro. »Twista« na koncu nisem pričakoval niti v sanjah. Ampak model ima point. :mrgreen:

YouTube slika preogleda

Twist od 7:22 dalje.

Alcoholocaust je brez dvoma njegove najboljše delo. Mimogrede, celoten šov si lahko pogledate na youtubu, klik. V njem nekaj pozornosti nameni veri, osredotoči pa se predvsem na kristjane, ki jih sredi šova mojstrsko s preprosto logiko tako zaključi, da sem še jaz ostal brez besed. To lahko vidite spodaj. Šov zaključi z ganljivo ampak na smrt (skoraj dobesedno) smešno zgodbo, ki vsebuje človeka z hudo boleznijo, prostitutke in kokain. Le kaj bi lahko šlo narobe?

YouTube slika preogleda

Point se nahaja od 6:25 dalje.

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Če bi se lani taki čas pogledal v ogledalo, zagotovo ne bi videl istega človeka kot sedaj. Logičen stavek, s pridihom filozofske doktrine. Zadnje leto, leto in pol sem toliko časa posvetil razvijanju in analaziranju tega kar je v meni, da sem malce pozabil kako zgledam navzven. Danes nekateri živijo v zanimivem paradoksu. Toliko je govora o tem kako je pomembno kaj nosiš v sebi, hkrati pa se vedno več daje na zunanjosti. Pa ne bi zdaj o tem klišeju. Glavno je, da najdeš neko stabilnost, neko optimalno vrednost med tema dvema vrednotama. Glavno da ste si sami sebi všeč. Pa tudi če ste narcis, glavno da sijete v svojem svetu in se bleščite v svetu drugih, me ne briga. Ok, o tistih ekstremnih pacientih kot so fusbalerji in kokoši kdaj drugič. Vsakomur svoje pravijo, live and let live, ampak v teh primerih se lahko samo primeš za glavo. Sicer se s takimi primerki ne ubadam (preveč) ampak nekaj je na njih kar mi para jeklene živce in hkrati poruši vso vero v človeštvo, ki je itak že na minimumu. Vredu, nazaj na temo. Torej, ko se pogledam v špegl, nisem več isti pavliha kot sem bil včasih.

Kot vsak normalen najstnik sem bil obseden s tem kako zgledam, vedno in povsod, razen doma, kjer še vedno furam klošarski videz, ki je, kdo bi rekel ,dandanes celo moderen. Kot nadobuden in zmeden fanté s trdno wannabe irokezo na glavi in vulkaniskimi kraterji na čelu bi se najbolje opisal kot to čemur bi jenkiji rekli »dork«. In če k demu dodamo šminkerski stil dobimo…nimam pojma kaj. Vglavem, na sebe sem dajal zelo mične stvari, en čas celo bele srajčke. Svetleči se beli čevlji so bili en čas obvezna oprema. Vse to je bila zapuščina poslušanja eurotrash in tehno glasbe ter fusbala. Nekje na sredini srednje šole sem preklopil na glasbo vredno poslušanja in s tem se je skladno spreminjal tudi videz. Nisem mel jajc da si si pustil dolge lase zato sem jih še vedno betoniral z gelom. Včasih se vprašam zakaj je bilo vse to potrebno. Če bi lahko šel nazaj nekaterih stvari niti v sanjah ne bi dal nase. Nato je prišel konec enega obdobja in začetek novega. Pavza je bila dobra iz veliko razlogov, eden izmed njih je bil ta,da sem si končno lahko začel gojiti lase brez da bi me kdo smešno gledal. Dobro sem se pripravil na primerjave z bobrom ki so jih zrežirali moji bližnji, prestal sem fazo beatlov in zdaj zgledam nekako takole. Odšteti morate samo kocine na obrazu ki mi pri skoraj 21 letih še vedno rastejo skrajno počasi in vsaka kocina po svoje. Ne vem zakaj ampak že dolgo si želim da bi mi končo zraslo kaj več omembe vrednega kot pa najstniški puh ki si ga odpihnem dva krat na teden. Mogoče zaradi moje baby face kateri bi ljudstvo v povprečju dalo  od 16 do 18 let. Brada je nekaj tistega kar povdari moški obstoj, če jo imaš.

Zdi se mi skoraj neverjetno kako sem se spremenil v zadnjih letih, še posebej v zadnjem letu. Tako odznotraj kot odzunaj. Največji prispevek k temu pa je zagotovo dala glasba, blog in pa stvari v katerih uživam…gvihtanje, tek, serije, filmi. Zdi se skoraj kot da je bilo predvideno da leto dni preživim v samoti. Da spoznam kdo sem, kaj sem in kaj hočem. Premor je bil kot naročen, o tem ni dvoma. Samo sebi se lahko zahvalim da sem bil tako nesiguren glede svoje prihodnosti in zaradi tega potem nisem opravil potrebnega. Še večja fora pa je v tem da mi je do tega zmanjkalo tako malo. Torej, ko se danes pogledam v ogledalo vidim čupavega mladeniča ki se sprašuje kdaj mu bo bodo kocine na obrazu začele bolj rasti in zakaj je ena stran obraza bolj kosmata od druge. Za urejanje porabim 80% manj časa kot pred leti, torej obratno sorazmerno od trendov. Posebna zahvala gre gravitaciji ki zdaj skrbi za moje lase namesto raznih zvarkov. Je pa res da zdaj sovražim veter bolj kot kadarkoli prej. Sem pristaš minimalizma ki se kaže tudi odzunaj. Ne trudim se iztopati, ravno obratno. Stvari ohranjam preproste kolikor se le da, ampak classy in rahlo retro. Mislim da sem najdel potrebno ravnovesje med zunanjim in notranjim svetom. Po svetu hodim brezskrbno in tak kot sem si všeč, včasih rahlo zapuščen, ampak lej ga zlomka, to je in.

  • Share/Bookmark

Comments 16 komentarjev »

Sonca ni od nikoder, 10 metrov od okna ropota motorna žaga, v meni pa mešanica občutkov. V ozadju čas mirno tiktaka in na trenutke preglasi ves ta hrup. Sam sebi dopovedujem da sem miren in sproščen s kančkom nonšalantnosti. V resnici pa lahko vsak čas eksplodiram. Panika, skrb, strah in dvom. Zdaj ni več šale, zdaj gre zares. Ko sem tretjič lani prestopil prag fakultete je bil prelep sončen dan. Od doma sem šel pravočasno a sem slabo uro iskal parkirno mesto, zato sem na koncu parkiral pred napisom ki to izključno prepoveduje. Za mano se je zapodil starejši moški ki me v dobenem primeru ne bi moral ujeti zato sem ga mirno ignoriral. Kriki so postali glasnejši, razdalja vedno večja. Na četrt poti se je vklopila moja vest, šel sem nazaj, se opravičil in naivno začel mahati s petimi evri, češ, pusti mi tu parkirat saj sem samo ubogi študentek. »Vse je v odnosu«, mi je odgovoril tečnež. Ves prepoten od iskanja površine kamor bi lahko porinil mojo kripo sem marširal dalje. Malo za tem se me je nekdo usmilil, med izvajanjem parkirnega manevra sem še rahlo popravil pozcijo smetiščne kante in se s skoraj enourno zamudo odpravil na faks. Poln volje, entuzijazma in radovednosti.

Zdaj sedim za ekranom in razmišljam, razmišljam kako, kdaj in zakaj. Ti trije meseci in pol se bodo stisnili v dva tedna skrajne intenzivnosti. Me je strah? Malo že. Ne bom jamral. Brezveze. Redno sem hodil na predavanja, sodeloval in brez večjih naporov opravil zahtevane predizpitne dolžnosti. Ampak izpiti so druga zgodba. Ne vem kako zgledajo in kako si jih naj predstavljam. Kako poteka učenje bom zvedel kmalu. Začel sem pogrešati srednjo šolo. Nostalgičen postanem vsakič ko kdo omeni maturo. Učenje za izpite sem si vedno predstavljal kot neko intenzivno dejavnost tik pred zdajci, tako kot percepcija v pop kulturi. Celonočnice z litri kave in redbulli. Skoraj tako kot umetniki ko se zaprejo v sobo, čez par dni pa pridejo ven s faking Taj Mahalom iz zobotrebcev. Zavezal sem se, da se nikoli ne bom učil ponoči. Raje se zgodaj vstanem ali pa začnem glodati bukve kak teden prej. Nimam izgovorov, časa imam na pretek. Vse razen enega predmeta imam namen narediti v prvem roku. Ta preljuba antropologija. O njej in gospe Godinovi kdaj drugič. Drugače pa vse ostalo ni taki bav bav kot sem mislil.

Sošolce ki jamrajo sem začel ignorirati. Sicer pa, če malo pomigaš, če te vsaj malo zanima, če si vsaj nekaj pogledaš, si na dobri poti. Glavni problem je najti voljo v teh časih. Če prevzameš mnenje večine, ki samo jamra nad količino snovi in zahtevnostjo te bodo enostavno potegnili zraven. Zato je v tem času najboje izklopit svet okoli sebe in se posvetiti svetu znanja. Ni druge možnosti kot pa da se dobro pripraviš in probaš srečo.

Ne bom vas več moril s faksom. V naslednjih parih tednih se vam bom verjetno tudi bolj poredko oglasil. Da ne boste slučajno mislili da sem nehal pisat. Če se mi med kupi papirovja porodi kakšna ideja jo bom seveda takoj pretvoril v zapis. Vsem sotrpinom na faksih želim vso srečo in…učte se! :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Zadnje dni  se velikokrat ujamem pri daydreamingu. Mogoče zaradi tega ker sem pred kratkim vplačal svoj prvi loterijski listek. Ne, nisem dobil tistih par milijončkov, sem pa razmišljal kaj bi bilo če bi jih. Ko sem se pogovarjal z znanci sem bil presenečen kako specifični so nekateri glede tega kako bi to bogastvo izkoristili. Kot da o tem zelo veliko razmišljajo. Ampak saj vsakdo razmišlja kako bi bilo če bi bil ekonomsko siguren. Sam nimam nekega popolnega načrta kaj bi s tem denarjem storil. Verjetno bi potreboval kak mesec dni da bi sploh prišel k sebi. Koliko sebe poznam vem da bi ostal miren ampak ko te doleti takšna priložnost, lahko tudi tiste psihično najmočnejše osebe padejo pod pritiskom in zaidejo v pohlep in verižno zapravljanje. Splošno je mnenje o tem da denar, oziroma gora denarja predstavlja neko varnost, če se s tem seveda ne bahaš in ostaneš prizemljen ter miren. Sam bi verjetno zagnal paniko o tem kam s tem vsem denarjem. Sistemu in bankam ne zaupam in ker so oboji skoraj pred propadom, zato bi prvo kot prvo ta denar v zraku hotel pretvoriti v bolj sigurno obliko, papir. Nato bi si ga nekaj shranil v štumfe in nekaj v kakšno fancy piratsko skrinjo. Kot vsak mlad človek ki živi pri starših v takem primeru takoj pomisli na osamosvojitev. Kakšno skormno stanovanje na lepi lokaciji v bi bilo zame dovolj. To kripo bi vozil dokler bi šla nato pa bi si kupil nek spodoben avto srednjega razreda.

Nekateri bi si privoščili vse in še več. Jaz ne razmišljam tako. Seveda bi uresničil svoje mokre sanje in skrite želje, ampak moje niso pozlačene in nimajo 500 konjev. Seveda ne morem vedeti kako bi bilo če bi bilo, predpostavljam iz tega koliko se poznam in vem kako bi v takšni situaciji odreagiral, ampak seveda še nisem imel stika s takšno količino zelencev, tako da se takšno razpravljanje lahko marsikomiu zdi brepredmetno. Takšna finančna vodikova bomba lahko močno prevetri človeške vrednote. Priča smo mnogim zgodbam kako so ljudje zadeli po stotine milijonov in nato končali kot brezdomci. Lahko si dober človek z dobrimi vrednotami, skromen in zadovoljen z življenjem, ampak potem pride to vprašanje. Zakaj ne, če lahko? In kaj kmalu se lahko znajdeš v primežu pohlepa. Ena izmed mojih skritih želj je potovanje okoli sveta. Za to sicer ne rabiš neke visoke finančne stabilnosti ampak vseeno je lažje izvedljivo če si siguren. Trenutno pa se kaj drugega ne morem spomnit. Seveda ne smem pozabiti na bližnje. Niti slučajno se ne bi medijsko izpostavljal, nočem gruče komarjev za sabo. Letel bi pod radarjem. Mirno in rutinirano. Seveda ne morem točno vedeti. Lahko da bi se mi utrgalo in bi začel nekontrolirano uživati življenje. Zdi se mi da bi še naprej obiskoval faks, za razširanje obzorij, brez izpitov. Predavanja so javna. Ko bi se naveličal pa bi marširal na sever, verjetno kar direkt v Amsterdam. Tudi bloga ne bi zapustil. Živel bi dalje, ampak s stilom.

Ampak ko potegnem črto pod vsem tem si tega, oziroma toliko denarja sploh ne želim. Veliko več je ljudi ki ga nenormalno bolj potrebujejo kot jaz. Zame bi bil dobitek na lotu fajn ampak po drugi strani pa tudi preklet. Preveč denarja ne nekako ožigosano stanje, včasih se zdi da od samega hudiča, tako da bi se ga skušal čim prej znebiti. Sanje so nekaj, resničnost je druga. Če se že pogovarjamo o treh milijonih evrov, zagotovo bi se dveh takoj znebil. Daroval bi jih različnim ustanovam ki se mi zdi zdijo pomembne, živalskim zavetiščem, ljudem ki jih osebno poznam in vem da živijo v bedi. Recimo da je milijnoček več kot dovolj za celo življenje. Če s tem seveda ravnamo racionalno. Pa še milijon je preveč. Res, raje sem komot oziroma imam celo premalo kot pa da imam preveč. Raje zadržim zdajšnje vrednote in stil življenja kot pa da postanem zrcalna slika zahodnega sveta. Zato bom svoje sanje preusmeril kam drugam. Ni me sram priznati da bi bilo z goro denarja življenje neprimerno boljše, ampkaj kaj ti pomaga denar če ne veš kdo si v resnici, če ob sebi nimaš ljubljene osebe in svojo leno rit premikaš od plaže do plaže.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Vsi vemo da je v današnjem potrošniškem kapitalizmu nakupovanje postalo rutina. Tudi tisto osnovno, kot naprimer nakup živil nam je postal hobi in način za sproščanje stresa, skoraj fetiš. Ker trgovski centri rastejo kot gobe po dežju se je seveda težko upreti. Vsak dan ko se vozim na faks se peljem skozi ulico ki je lep dokaz kako nas ima neko očitno za norca. Ulica se nahaja v samooklicanem mariborskem getu (bolj za šalo kot zares) in sicer na Pobrežju. Imenuje se ulica Veljka Vlahovića. Na tej ulici katere dolžina je približno 600-700m najdete vse slovenske trgovske gigante (Spar, Tuš, Mercator) in diskonte (Hofer, Lidl, Eurospin). Za nameček je na tej ulici še Tušev bencinski servis, ki je seveda zdaj v lasti MOL-a. Par let nazaj sta bila na tem območju samo Tuš in Mercatorjev center nato pa so se tudi drugi odločili, da pokažejo svoje mišice. Meni se vse to skupaj zdi fascinantno. Res me zanima če obstaja še kje v Sloveniji taka ulica kjer masovni potrošniki doživljajo orgazme ko se sprehahajo od ene štacune do druge in gledajo kje je kaj bolj poceni. Pa kaj sprehajajo, valda da se bodo peljaji, še tisti iz bližnjih blokov se verjetno zapeljejo v 100m oddaljeno trgovino. Mislim. Kje je tu logika? Večja izbira? Seveda. Daj ljudem izbiro da bodo imeli iluzijo svobode in bodo brezglavo korakali okoli ter postali še bolj razvajeni in zahtevni kot že so.

Kje so časi ko se je šlo v priljubljeno trgovino in se je tam kupilo vse? Ne toliko let nazaj. Še nedavno smo imeli na izbiro (samo) 3 glavne trgovine. Zeleno, rdečo in kombinacijo teh dveh. Potem pa so kot strela z jasnega od nikoder pridrveli Avstrijci in Italijani s svojimi nizkocenovnimi diskonti. Seveda so se Slovenčkom takoj začele cedit sline. Samo da bomo pršparali. Varčevanje pri hrani se meni osebno zdi bizarna odločitev, razen če ste v resno hudih finančnih težavah. Raje vozim kripo, živim v ceneni bajti ali stanovanju in imam oblečena dostojna oblačila kot pa da jem sranje. Nisem prevzel popularnega mnenja da je hrana iz diskontov sranje, ker so nekatere stvari celo bolj kvalitetne in bolj okusne. Ampak to popularno slovensko šparanje pri hrani me pa dvigne. Osebno poznam dve družini, obe nastanjeni v mestu. Oboji imajo zavdiljivo hišo, neverjetno dobre avte in fancy oblačila. Skratka, obdani so z zlatimi verigami. Da bi pa kaj dobrega pojedli to pa ne. Ajmo marširat v mekiča, si v mikrovalovni zagret pico, piščančje medaljone in to zalit z litri sladkih pijač. Vse temelji na instant hrani. Ko sem bil pred kratkim tam na počitinicah nisem mogel verjeti kaj imajo ti ljudje v hladilniku. Kje ti ljudje najdejo smisel življenja? V sebi zagotovo ne. Sicer pa imamo tudi tu na vasi take paciente, pravzaprav živijo le par metrov stran. Ogromna bajta, spodobni avti, hrana plastična, mastna, poceni in zanič. Potem pa se čudijo zakaj ne pridem večkrat na kosilo.

Nikoli nisem razumel ljudi ki grejo po nekaj v eno trgovino in po nekaj druga spet v drugo trgovino. Samo zaradi tega ker je bolj poceni. Samo da prišparajo evro ali dva. A bencin pa je zastonj, ko se furajo iz ene trgovine v drugo? Preprosta logika nam pove da to ni smiselno, kaj šele racionalno. Dobro, verjetno res obstajajo izdelki za katere se splača vozit od ene štacune do druge, ker so bolj dobri in cenejši, iz tega pa potegnemo večji užitek, pa čeprav smo si nabrali minus. Ampak to preseravanje po trgovinah samo zaradi tega ker je nekaj cenejše pa je bizarno. Mleko kupimo tu, kruh tam, klobase spet drugje, pir pa tam, nima veze če je voden, glavno da ga mi poceni pijemo. Iz izkušnej vam lahko povem da taki ljudje planirajo svoje nakupe par dni vnaprej, skrbno preglejujejo letake in izrezujejo kupone za mizerne popuste. Jaz imam rad preproste stvari, zato nakup opravim v eni trgovini in to je to. Sploh mi na pamet ne pride da bi se zdaj vozil nekam drugam po določeno stvar samo ker je cenejša, če pa je bolj kvalitetna in bolj dobra pa se seveda najde čas. Za kaj pa sploh šparajo ti ljudje? Za kredite seveda. Še en lep slovenski nacionalni šport, nabiranje kreditov. To je cena ki jo plačate ker gledate na to kar boste dali na sebe ob sebe in ne kar boste dali v sebe.

Torej, dragi bralci, še obstaja kje v Sloveniji takšna fascinantno bizarna ulica kot je ta?

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Nikoli nisem povsem razumel ljudi s to pogosto obsesivno posesivno motnjo. Ljubosumjem namreč. V današji odprti družbi bi folk počasi lahko dojel da partner, takšen ali drugačen, ni stvar in lastnina katero se konstantno preglejuje in vzdržuje. No na nek način bi lahko nekateri rekli da je. Še posebej ne razumem moških, teh prepotentih mačotov ki klicarijo svoja uboga dekleta okoli in jim gnjavijo kje so, s kom so in kaj delajo. Nekateri grejo celo tako daleč da osebi prepovejo druženje s določenim krogom ljudi, mislim, kje je tu logika? Človek je načeloma svobodno bitje, delal bom kaj mi paše. Če bi bil ženska bi se držal vstran od takšnih pacientov. Ampak kot vemo, nekaterim ženskam pač to paše, prenesejo tudi par udarcev, samo da je njihov medvedek srečen, pa četudi jih trikrat prevara. Tudi ženske niso kaj boljše. Te histerične babure, ki ne mislijo nič druga kot pa da njihov fant nekje v grmovju natepava drugo, pa čeprav je samo odnesel smeti iz bajte. Klicarijo in klicarijo, bognedaj da se ljubček ne javi, ker potem boljše da sploh ne hodi domov. Ok, moške še na nek način razumem. Pač »mora« se označiti teritorij, to je moje, ne smeš je gledat, ne smeš se pogovarjat z njo in ne smeš obstajat zraven nje. Mislim da je to evolucijska šara. Včasih, davno nazaj so moški imeli ženske za redke dobrine s katerimi so imeli otroke katere so uporabili za delovno in za čase ko bodo stari in sivi. Ženske pa so imele moške za zaščitnike njih in otrok. Kar je moje je moje. Simpl.

»Zdrava mera ljubosumja je v odnosu zaželjena«. Mislim, kateri bulšit od bulšita je ta newagevski medijski koncept. Pač, če je partner ljubosumen, kar se nekaterim zdi ljubko, s tem izkazuje skrb in pripadnost do partnerja. Pa kjer se kregajo se imajo radi. Kar sicer včasih celo drži. Kaj pa sploh je zdrava mera ljubosumja? Je to ko se ženska muli doma ker je fanté šel ven  s svojimi kolegi ali je to takrat ko mladenič nekoga na gobec ker mu je čekiral njegovo barbiko? Ni mi jasno od kod toliko ljubosumja, skrbi, zavisti in tertorialnosti. Mejte se radi in uživajte dokler traja, pa kaj če je šel ven s kolegi, glavno da spet pride domov k vam v toplo posteljo. Pa kaj če vam je nekdo ocenil vašo mladenko. Jaz bi to pospremil z nasmehom in vzel kot kompliment v smislu da imam mično punco. Ja dobro, skrbi vas za partnerja. Kaj če kje njegovo življenje visi na nitki, kaj če kje v baru osvaja drugo ali drugega, kaj če je ravnokar nabrisal drugo žensko al moškega? Saj je samo človek, ni James Bond za božjo voljo. Ljubosumnost je bedna, ljubka je edino pri otrocih in živalih. Zanimivo se mi zdi dejstvo da sem sam dostikrat na tapeti, ker sem večinoma v ženski družbi. Ko bi videli kakšni pogledi padajo ko nasmejim kakšno dekle v pristonosti njenega fanta. Ubijalski. Jaz pa samo lagano dalje. Za svojo zabavo, smešno pač.

Zanimivo mi je ko opazujem pare ali pa posameznike ko se pogovarjajo, bodisi tako ali pa telefonu. Velikokrat mi je kateri moški namenil tisti neumno smešen pogled, v katerem izpade kot budalo. Češ, kaj zijaš? Nič, tvoja punca ima sexy ritko ali pa lepe lase in oči. Bodi ponosen na to, hodi dalje in ne bodi mačo, ker nisi. Osebno v svojih kratkih zvezah kaj sem jih imel nisem bil ljubosumen, niti malo. Za punco me je skrbelo, imel sem jo rad, tretiral sem jo z respektom. Če je imla opravke sem ji zaupal, če je šla ven s kolegicami je nisem klicaril in ji zagnjavil s kom je, kaj pije in kdaj pride domov. Če hotela biti sama je pač bila sama. Ljudje potrebujejo prostor, zanimivo pa je da nikoli ne definirajo koliko prostora rabijo. Ampak ponavadi je ravno takšne veličine, širine in gostote kot si ti. Preveč spoštujem osebo s katero sem, ker vem kakšen sem jaz, tudi jaz rabim svoj »plac« in čas za sebe, tako kot vsak. Nekateri to takoj povežejo s tem da je nekaj narobe, zakaj? Glavno da se imava fajn ko sva skupaj, kaj pa ti delaš v svojem času pa me nič ne briga. Dobro v zelo resnih zvezah se ta meja počasi ruši ampak vseeno ne bi imel nič proti, ne bi bil v skrbeh in ne bi bil ljubosumen če čas preživlja kje drugje kot pa zraven mene.

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »