Arhiv za December, 2011

Novoletne zaobljube so out. Saj je samo novo leto, konec enega poglavja, začetek drugega. 31. december je samo eden izmed navadnih, povprečnih dnevov. Novoletni večer je preveč skomercializiran, še bolj kot predbožično sranje. S temi stavki se ponavadi tolažimo tisti, ki od novega leta ne pričakujemo kaj dosti. Verjetno sem eden izmed tistih srečkotov, ki bodo nonšalantno vstopil v novo leto, brez posebnih razlogov ali skrbi. Nisem predebel, nisem presuh, denarja imam zaenkrat dovolj, v življenju mi gre dokaj lepo. Sicer nikoli ni odveč želja da bi lahko bilo bolje ampak to je za amaterje. Ker sam sem seveda veteran, ki je v življenju doživel marsikaj. Nisem. Priznam da sem še mlečen.

Ne bom delal analize preteklega leta, čeprav se mi je zgodilo marsikaj dobrega in prav tako nekaj slabega. Ne bom se sprenevedal z novoletnimi resolucijami, ker niso nič posebnega, pravzaprav se ta trenutek ne morem spomniti prav nobene. No nekaj pa le lahko izpostavim. V tem letu sem odkril svet bloganja, uspešno sem prilezel na faks, ki me trenutno nekje za voglom verjetno čaka z brco v rit. Spoznal sem da vedno bolj postajam zadovoljen z majhnimi pozornostmi in stvarmi. Udobno se počutim v svoji koži, zadal sem si cilj in znižal odstotek maščobe na trebuhu, ki je sicer tudi prej ni bilo tako dosti ampak da vidim česa sem zmožen, da se dokažem samemu sebi. Ta študentski low-budget stil življenja mi je pisan na kožo. Ne potrebujem dosti da sem zadovoljen, čeprav marsikdo misli drugače. Zadovoljen sem s svojo kripo, ki še mi kar naprej dostojno služi. Namesto da bi si delal neke utvare kako bo drugo leto boljše, raje izrazim s čem sem zadovoljen sedaj in tako bom zadovoljno in nezafrustrirano prestopil ta precenjeni prag, s potencialno ljubezensko avanturo nenazadnje.

Sam sem glede leta 2012 sproščen in miren, čeprav se morda nekaj pripravlja, nekaj je v zraku in ljudeh. Naslednje leto bodo na svoj račun prišli ljubitelji teorij zarot. Možnosti sta dve, ali bodo eksplodirali od svojega prava ali pa se bodo od sramu pogreznili v zemljo. Evru se ne piše dobro. Če se ta problem ne bo hitro rešil bo ljudem preostal nacionalizem in nasilje, anarhija. Kar je tudi moja skrita želja, ki vsake toliko časa vzklije, moja uporniška duša pač. Izvedeli bomo ali so Maji imeli prav ali pa jim je zmanjkalo kamna in če se bo Zemlja res postavila v središče galaksije kar bi lahko sprožilo en velik bum. Napovedi za 2012 niso ravno blesteče. Če je vse to medijski pomp in manipulacija s strani oblasti pa bomo izvedeli. Držim neko distanco do teh stvari in teorij in se raje ukvarjam s svojim življenjem, čeprav me mika da bi verjel, nekoč celo sem. Morda je nekaj na tem, kaj pa vemo. Bolj kot za sebe, me skrbi za druge. Bomo videli. Sam se zavedam da človeštvo ni ravno v spodobnih časih, ampak ostajam skromen in optimističen. Če nas bodo začeli zajebavat, glejte da se ne boste pustili jebat.

Ob tej priložnosti bi rad vsem zaželel uporniško, čim manj zarotniško in čim bolj mirno 2012. Hvala vsem bralcem, komentatorjem in seveda preljubim soblogerjem ki mi dajete del navdiha. Hvala vsem, ki so pridno in vstrajno izpostavljali moja nakladanja in vsake toliko časa poskrbeli za kak ego boost. Ostanite dobri, imejte se radi. Se slišimo drugo leto.

Pa po pameti, kjerkoli že boste.

YouTube slika preogleda

Volume up!

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Zadnjič sem se končno opogumil in povabil dekle na katero mislim že nekaj časa na pijačo. No, predvčerajšnjim se je ta pijača tudi zgodila. Glede na najino zgodovino pogovora ni bilo težko začet, vedno sva bila sproščena ko sva bila skupaj. Priznam, bil sem malo živčen, ker sem imel v glavi to idejo da je jezna na mene in da me bo kratkomalo odjebala. Bil sem tudi mnenja da bi se ji moral opravičiti oziroma vsaj malo nakazati da mi je žal da nisem prej ničesar storil, da je lani po novem letu nisem več poklical, nakar me je po petih mesecih kontaktirala sama, da me povabi na rojstni dan. Zanimive stvari so se začele dogajati že nekaj dni prej, ko sem jo po srednješolsko »kliknil« na FB-ju. Ne vem zakaj sem mislil da bo odreagirala negativno. Bil sem presenečen, na koncu sem bil celo povabljen da pri njej preživim najdaljšo noč v letu. Kot mi je pač v navadi sem začel premišljevati kaj zaboga ima ta ženska za bregom? Če bi jaz bil na njenem mestu bi takega neodločneža kot sem jaz že zdavnaj odčrtal/a.

No, da na kratko povzamem zakaj bi sploh morala biti jezna name. Lani na koncu leta sva začela hodit na pijače, žurat in se crkljat v moj avto. Spomnim se da sem vedno imel ta občutek tesnobe, čeprav sem bil v njeni družbi sproščen. Preveč sem razmišljal kam to pelje namesto da bi se prepustil trenutku. Smilil se mi je njen kolega ki je bil že več kot dve leti zatrapan v njo ona pa ga je gladko pospravila v »friendzone« in mu pomagala da jo pozabi. Čeprav nimam blage veze kako bi naj to sploh potekalo. Moški vemo zakaj. Nekako sem se poistovetil z njim ker sem vedel skozi kaj gre. On si jo je želel že nekaj časa potem pa pridem jaz in si jo gladko brez težav vzamem. Potem mi je prekipelo ker nisem več bil zmožen prenašati okusa čikov, čeprav žvečilni gumi malo ublaži situacijo ampak to ni to. Češnja na vrhu smetane pa je bil moj strah da se bi to lahko razvilo v kaj večjega, močnejšega. In zaradi vsega tega je po novem letu nisem poklical. Tega ji sicer na pijači nisem povedal, sem pa nakazal da sem bil trot.

Sicer pa, zakaj krivim samo sebe? Zakaj pa me ona ni poklicala? Rekla je, da je mislila da me je minilo. Kar me sicer, če povem po pravici, ni. Bil sem samo nesiguren če bom lahko prenesel ta »vdor« v moj osebni prostor, ker sem bil toliko časa sam. No, potem sva se videla za njen rojstni dan. Nato pa nič do zdaj, čeprav sem ji na začetku septembra obljubil pijačo, pa spet nič z mene. Sicer sem vesel da je to brezskrbno prenesla, ampak še vseeno nisem ziher kaj se ji roji po glavi. Kdo pa sem jaz da se bi celo leto dni sekirala kje sem?

No, in zdaj tuhtam ali še goji čustva do mene in me hoče obdržati v njenem toku življenja ter morda celo kaj več, ali pa me bo enostavno pospravila v »friendzone«. Ob koncu pijače sem imel dober občutek. Bil je sproščen pogovor o najini preteklosti in zakaj sva nehala s tem kar sva imela, ker je bilo »fajn«. Temo sem načel jaz, ker sem hotel zadevi priti do dna, ona pa jo je mojstrsko a po žensko (previdno) izpeljala. Seveda ne morem pričakovati da bova nadaljevala tam kjer sva končala, preveč je zgodovine med nama. Naj še samo omenim da sem mojster izbiranja pravih trenutkov. Lani sem bil na pavzi, imel sem službo, časa na pretek, lahko bi ga začinil z ljubeznijo. Zdaj? Zdaj sem na faksu, bliža se izpitno obdobje, ni potrebno dosti da se spet zatrapam. Počasi, prvo pride najdaljša noč v letu, potem pa vse ostalo.

Moram se naučiti kako odklopiti svet in s punco uživati v momentu. Če se kaj takega sploh lahko naučiš.

  • Share/Bookmark

Comments 13 komentarjev »

Pred kratkim sem pisal seminarsko nalogo na to temo in se kot običajno v dobri navadi malo razpisal. Zakaj še mojega nakladanja ne bi delil z vami?

Racionalizacija in birokratizacija je s sabo prinesla pojem »železni plašč« (kasneje »železna kletka«), ki ga je predstavil Max Weber (19. st). Železna kletka ni fizično stanje človeka ampak bolj stanje duha. Je posledica racionalizacijskih metod ki temeljijo na brezčustvenih in brezosebnih dejanjih za vzdrževanje reda, miru in uspeha v določenem poslu. Vsi procesi tega dela so postali monotoni in močno specializirani. Posameznik je postal odtujen od realnosti, služba je postala njegovo življenje, uničeni so bili vsi konflikti v njegovem življenju. Tak sistem je vklenil človeškega duha in mu presekal, omejil potencial. Vse to je pripeljalo do »tovarniških zombijev«, ki so brezciljno vsak dan opravili neko določeno delo in šli domov. Brez poteniciala, brez prihodnodnost, brez iskre življenja v očeh. Se vam zdi vse to znano? Z lahkoto lahko idejo prestavimo v sodobni čas.

Tudi v današnjih časih veliko podjetij temelji na racionalizmu. Velik pomen ima tudi birokracija. Verjetno se lahko veliko pisarniških delavcev poistoveti z delavci stoletje in pol nazaj. Ampak zagotovo ni tako hudo. Delodajalci dandanes dajejo vsaj iluzijo svobode in fleksibilnost delovnega mesta. Na koncept železne kletke lahko gledamo povsem drugače, saj se je razvilo več dejavnikov ki nas lahko vklenejo v to nezaželeno a tako pogosto stanje. Situacija na delovnem mestu je samo delček problema. Danes lahko zagotovo dodamo medije, družbo katere primarna vrednota je osebni uspeh in materializem, vedno večje razlike med sloji, ideološke težnje itd. Sicer ni niti takšne razlike kot pa takrat ko je bilo ideja v povojih ampak lahko rečemo, da so se pogoji in spremebe v svetu dvignile vsaj za nekaj ravni.

V zadnjih časih je popularna ideja da smo železno kletko zamenjali za zlate verige. Da nismo več zaprti znotraj kletke, ki se omejuje na delovno mesto, ampak da smo nekako pridobili svobodo in se odeli v zlate verige, s tem smo si res pridobili visok družbeni in gmotni položaj, ampak smo se odpovedali tistim stvarem ki so res pomembne. Zmožnost izkazovanja čustev, solidarnost, težnja po boljšem skupnem svetu in ne boljšem individualnem svetu. Tako smo se sicer individualno povzpeli na višjo raven ampak smo se oddaljili od družbe. Zlata veriga ne da svobode ampak nas zaklene v naše svetove, tako da v bistvu živimo v kletki za nameček pa smo obdani z zlato verigo. Kako do svobode, kako se znebiti kletke in verig ali vsaj dobiti iluzijo? To pa odvisno od subjetkivne percepcije posameznika. Dokler bo družba individualistična se bojim da se kletke in verig ne bomo mogli rešiti.

Osebno mislim da se danes železna kletka uporablja bolj v prenesenem pomenu in ne toliko v zapletenem primarnem. S tem izrazom se danes označuje vse ki so nekako distancirani od »normalnih« ljudi. Bodisi čustveno, finančno ali ideološko. Za fundamentaliste v železni kletki živijo reveži, bogataši, ljudje drugih veroizpovedi in ideologij. V njo lahko popredalčkajo tiste ki so drugačni od nas. Ni več toliko omejena na kontrolo znotraj delovnega mesta in življenja v družini. Tega smo se po mnenju nekaterih osvobodili, tako da smo v bistvu popačili in prevzeli idejo ter jo naredili za našo. Z njo lahko izpostavimo ali pa rešimo problem. Če bi Weber vedel za to bi verjetno bil mešanih občutkov. Na eni strani smo se razvili v individualistično družbo, po drugi strani pa stremimo k bolj socialni ureditvi, kjer bi železna kletka verjetno izginila, ali pač?

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Ah ja. Sonce sije, toplo je, milina. Kaj je že danes, baje da bi se moral počutiti srečno in popolnoma prevzeto? Aja, božič je, pardon. S tem badass odnosom in cel naspidiran sem zbudil v ta sončen dan po fenomenalnih sanjah. Ene najboljših kar sem jih karkoli imel. Vglavnem, sanjal sem da sem z določeno punco izvajal posteljno telovadbo. S tisto o kateri sem pakrat že pisal in zadnje čase ne mine dan ko ne pomislim na njo. Nekako mi že cel dan ne gre iz glave. Odločil sem se da vsaj enkrat upravičim status moškega, zberem pogum in jo zopet povabim na pijačo, ki sem jo ji itak dolžan. Ne me razumet narobe, te sanje niso neposredni povod za to da končno neham brezveze jamrat in nekaj dejansko storim glede tega, ampak to je sodu izbilo dno. Ne vodi me spodnja glava. To se vleče predolgo. Ni pomembno ali mi bo uspelo ali ne, glavno je da se bom znebil tega občutka krivde in bremena opravičila za katerega vem da sem ji ga dolžan. Morda bo izpadlo malo čudno in neprimerno temu času, ampak jaz rad razbijam takšne utvare. Tako sem dobre volje da sem celo pripravljen zakopati moj predsodek o kajenju.

Vsa ta pozitivna energija s katero sem začel dan mi je dala voljo da začnem glodat bukve za faks. Nič mi ne bo samo padlo v glavo. Ne bom jamral, itak sem že preveč v svojih novejših zapisih v katerih večinoma prevladuje temna stran. Ta zapis ni eden izmed takšnih. Opazil sem da sem se v zadnjem času na blogu spustil v bolj osebne vode. To je posledica »blackouta«. Ker sem izklopil svet okoli sebe sem se osredotočil na svoje probleme, ki jih sicer ni dosti, ampak nismo ljudje če malo ne pojamramo.

Stara zverina še me kar noče izpustiti iz krempljev. Težko se je posloviti, čeprav so samo kosi elektronike. Toliko spominov in golih dam. Pred tem za zdajšne pojme miniaturnim ekrančičem se je razvilo mnogo prijateljstev, spletlo mnogo romanc in napisalo ogromno zapisov. Če samo pomislim koliko časa sem vložil v urejanje te zadeve, v urejanje glasbe, filmov, serij, golih dam. Koliko vsega sem prebral, kopiral, prilepil. Kolikokrat sem razbijal po mizi ko je šlo kaj narobe. Mogoče se vam zdi smešno in nenavadno, saj samo kosi plastike brez duše, samo zamenjaš in šibaš dalje, ampak jaz vidim za tem neko težo. Ker sem le zadnjih osem let za to mašinerijo preživel povprečno po pet ur na dan če ne več.

Zadnje čase opažam da ne dobivam več toliko idej za zapise. Čeprav sem obkrožen z ljudmi ki mi ponavadi dajejo dovolj navdiha. Prsti ne tečejo več tako gladko kot so včasih. Morda potrebujem nek šok. Neko razodetje, morda žensko, muzo? Morda. Mogoče bom med učenjem naletel na kaj zanimivega kar mi bo dalo nov zagon. Zanimivo pa je, da je volja za pisanje isto močna. Hočem pisat, uživam v tem, v tipkanju in zvokih tipkovnice ter nevihti v moji glavi. Obožujem ta občutek ko odkriješ da na svetu nisi sam. Še vedno imam tisto začetno veselje in začudenje, češ, nisem vedel da lahko pišem blog in da veliko ljudi misli enako kot jaz, ter da sem celo zanimiv da so me velikokrat izpostavili. Velikokrat sem bil presenečen ko sem šel pošpegat obiskanost bloga. Čeprav to počnem za sebe me še vedno zanima kaj pa drugi mislijo, ne potrebujem potrditve ampak mi je všeč to vedenje da nisem sam in da očitno pišem dokaj solidno. Nikoli nisem mislil da sem kak presežek ali kaj posebnega, ostajam skromen.

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Zadnji tedni in dnevi minevajo kot šus. Vem da bi se počasi moral spraviti k stvari ampak ni več tiste začetne zagnanosti in volje, ni časa. Izgovori, vem. Že skoraj teden dni se počutim zelo čudno, kot da imam nek »blackout«. Ni tiste iskrivosti in energije, vsakodnevne kreativnosti in idej. Nimam razloga da bi bil slabe volje, ampak ko se pogledam v ogledalo vidim da sem potrt, morda se v to celo prisilm ko vidim svoj podolgovat ksiht. Smile? Meh, preutrujen sem. Vseeno se prisilim  v rahli nasmešek  in si rečem da bo kmalu boljše. Prestavljam se iz ene realnosti v drugo, dom, faks, spanje. Ko sem v varnem zavetju hiše se sprehajam od stola do hladilnika in do postelje. Ko sem v postelji se premetavam in utopično sanjarim. Ko sem na faksu minute letijo mimo, zagledam se v eno točko in razmišljam kam grem z življenjem, kje sem, kje bom? Nekaj mi ne paše. Svet leti mimo mene. Vsi okoli mene so srečni pa čeprav morda prisilno. Tudi jaz sem navidez srečen, na čase celo resnično zadovoljen, nato pa me stisne in grabi dokler ne stresem glave in upam da temne misli odfrčijo iz glave in se raztreščijo po tleh ter nikoli več ne vzklijejo.

Pred pisanjem tega zapisa sem pogoltnil turbo kapsulo in se po prvem odstavku spravil tečt. Balzam za mojo dušo, trenuten fiks, jadranje v mojem svetu. Orgazmičen občutek ko sončni žarki treščijo ob obraz, potegnem kapuco z glave da pobožajo še lase. Razprem roke, predam se gravitaciji in v parih sekundah podoživim brezskrbna otroška leta, svoboda. V glavi kujem ideje za nadaljevanje zapisa in uživam v nepretrganem momentu gibanja. Bohemska rapsodija mi da voljo in pospešek da premagam še zadnji hrib. Stopim pod vroč tuš in teža realnosti se počasi zopet nasloni na moja ramena. Breme postane lažje ko vsedem pred ekran in zopet začnem tipkati.

Kaj me v bistvu stiska in grabi? Osamljenost, izoliranost, jeza, razočaranje, nasičenost informacij, nejevolja, lenoba, zdolgočasenost. Počutim se kot da sem se zaprl vase, na svet gledam mrko v obrambni drži s prekrižanimi rokami, namesto z nasmeškom in odprtimi dlanmi kot faking mesija. Dovolj mi je vsega, pretvarjanja, laži. Prilegel bi se kak teden oddiha v puščavi, brez modernih pogruntavščin, brez ljudi. Kar je na nek način paradoksalno saj večino časa ubijem sam. Ljubezen je precenjena. Kako pa naj vem, če je še nisem izkusil. Razen tega da se v tednu dni vsaj trikrat zatrapam v nasmejano dišečo damo in kot blisk zdrvi mimo mene. Včasih se celo zgodi da se mi katera nasmeji, mene pa zagrabi v prsih pogled pa konča na mojih čevljih. Idiot! Nasmej se nazaj, idi do nje! S tem da se smilim samemu sebi ne bom nič dosegel. Moški počnemo nekatere grozovite stvari, bojevali smo se vojnah, se pretepamo, dirkamo s temi mašinami katerim se starec s koso lahko le sladko nasmiha in čaka, ko pa pride do tega da bi pristopili k punci ki nam je všeč pa bi se raje pogreznili v zemljo in na mestu izdihnili.

Ma ja. Imam takšne momente, vsi jih imamo. Zakaj jaz? Zakaj ne kdo drug? Po drugi strani pa sem danes ugotovil da sem točno tam kjer hočem biti, da spadam v to družbo ljudi s katerimi sem se pobližje spoznal v teh slabih treh mesecih. Po dolgem času sem sodeloval v konstruktivni debati z vsaj nekaj smisla. Ob spoznanju me je zmrazilo v hrbtenici. In če sem se že prepričal da verjamem v nas, dobre ljudi, me je to zopet napolnilo z tako potrebno energijo. Tako sem si po nekaj časa na obraz lahko nadel iskren in resničen nasmešek in spet spoznal da so ti svetli trenutki bolj pogosti kot tisti temni. Tako malo je potrebno da nas nekaj spravi v dobro voljo, a toliko več teže je v tem kar nas zatemni. Tanka je meja.

YouTube slika preogleda

Mimogrede. Zadnjič se vam oglašam, pišem iz stare kište – zverine. Danes zvečer se bom mantral s ferštekerijo na mašinos nuevos. Upam da bom vse uspešno usposobil. Tako da, se čujemo!

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

»Kam pa pridemo brez domišljije?« Se je glasila znana slovenska reklama izpred več kot desetletja. Zanimivo vprašanje. Kaj bi ljudje brez domišljije? Z drugimi besedami lahko temu rečemo naprimer »svet sanj«. V koncept domišljije so skrite vse naše želje, ideje, sanje, hrepenenja, sovražnost, pravzaprav vse, tisto kar si upamo on ne upamo izraziti. Svet ne bi bil takšen kot je, če bi bili ljudje brez domišljije. Domišljija pa vedno ne predstavlja dobrega, »Dolfi and the gang« so je imeli preveč, nekateri je imajo premalo, nekateri je imajo ravno prav. Lahko pa z gotovostjo rečem da je domišlija zelo močna gonilna sila posameznika. Večinoma si ljudje domišljijo predstavljajo kot neko abstraktno razmišljanje, v večini so to situacije ki so v fizično-socialnem svetu neizvedljive, kar pa ni vedno res. Zelo težko je definirat ta pojem saj je odvisen od subjetktivnega razumevanja in izražanja posameznika. Jaz sem sanje, dnevno sanjarjenje in domišljijo nekako vse zmetal v en koš. Ker vse predstavljajo produkt naše okolice, kulture in interakcije med nami (vrednote, norme, glasba, filmi, umetnost…). Popravite me če se motim.

Pri meni gre za ponavadi za prebliske ali pa globoka razmišljanja, ki jih včasih še sam ne razumem. Življenje po smrti je naprimer dober »trening« za možgančke. Nekako velja splošno prepričanje, da ko si mlad se bolj bojiš smrti ko si star. Jaz se ne ukvarjam s tem kdaj bom umrl in nočem verjeti da me bo kar naenkrat konec, zato se raje ukvarjam s tem kaj bi se naj zgodio po smrti. Moje telo bi lahko kot duh vstalo in nevidno hodilo po zemeljski obli. Si predstavljate vse prednosti tega? Lahko bi hodil po bajtah in strašil znance, kolege,tistim ki mi pijejo živce bi ušpičil marsikaj zanimivega. Lahko bi opazoval žensko lepoto, jih morda kje malo požgečkal, opazoval bi sosedo kako se tušira. Seveda bi imel v posesti vse možne moči raznih superjunakov. Lahko bi zbiral duše hipsterjev. Morda bi se preobrazil v kakšno hišno rastlino ali žival in poskrbel za redne blažje srčne infarkte. Lahko bi bil svoboden kot orel na nebu ali kot spominčica na travniku. Lahko pa bi pač nekje trohnel ali pa bi me skurili v peči.

Zadnjič sem v avtu razmišljal kako super bi bilo če bi se zaletel v avto pred mano. Ne zdaj da bi imel gozno nesrečo, bognedaj, ampak samo tako malo, tup, da vidim kako to poteka. Nisem še imel nesreče (s svojim avtom) pa me zelo zanima kakšen bi bil zvok poka, kakšne sile bi pri tem prevladovale, ali bi mi crknil avto ali bi ga samo malo cuknilo in podobne stvari. Včasih tudi razmišljam kako bi bilo če bi »zgazo« kakšnega pešča ali pa kolesarja. Spet ne tako da bi ga ubil ampak samo malo, tup, da bi videl kakšen je občutek. Ko gre dež me včasih prime da bi pred nekim random človekom zapeljal v lužo in ga zalil. Ne vem zakaj, ampak včasih me primejo takšne nasilne misli. V resnici ne bi naredil tega ampak samo pomislim na to, saj veste kako to gre, zagotovo nisem edini. Včeraj sem se v predavalnici zamislil, kaj če bi zdaj spustil res enega glasnega, kaj bi bilo? Bi zato ker smo na faksu bil odziv bolj resen? Bi me profesor nagnal iz predavalnice?

O takih bedastih stvareh razmišljam ko imam preveč časa. Seveda vam ne bom povedal vsega ker drugače bi še me kdo linčal. Domišljija je na nek način osebna stvar, čeprav jo izražamo vedno in povsod , tako kot jaz na tem blogu naprimer. Veliko ljudi mi je že reklo da je imam preveč, da sem preveč domišljav, da nisem realen, čeprav znam biti oboje, včasih hkrati. Ko jih šiša, očitno je imajo oni premalo. Seveda pa prevečkrat pričakujem da bodo vsi mojo domišljijo razumeli. In spet smo pri subjektivnosti. Domišljija, svet sanj, idej je prostor, je stanje duha, kjer smo lahko to kar smo, počnemo karkoli hočemo in kjer nikoli nismo sami, z nami je lahko kdorkoli, kjerkoli, kadarkoli.

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »

Hans Zimmer (54) je nemški skladatelj in glasbeni producent.  Njegova specialiteta je filmska glasba. Sodeloval je že pri več kot 100 filmih. Skoraj prepričan sem da ste ga že vsaj enkrat slišali v kinu, posebej če ste ljubitelji popularnih filmov. Z lahkoto lahko rečem da je Zimmer upravičeno uvrščen na listo stotih genijalcev modernega časa. Za svoja dela je prejel mnogo zasluženih nagrad, naprimer Grammy (4), Golden Globe (2), BRIT Award in Academy Award.

Kar je pri njem genialno je to, da lahko povprečen morda celo slab film s svojo glasbo popelje v višave ko naprimer v primeru Da Vincije šifre in Angelov ter Demonov. Sicer sta se mi ta dva filma zdela kar soldina, saj sem ljubitelj knjig (čeprav gre za trash literaturo – Dan Brown) in filmov na to temo, njegova harmonija tonov je bila samo pika na i.

YouTube slika preogleda

Hans Zimmer – Tennessee (Pearl Harbor)

Med njegova najbolj znana dela spada glasba v Gladiatorju, Sestreljenem črnem jastrebu in seveda v Pearl Harborju ter Piratih iz Karibov. Pri slednji frašizi je sicer v prvem filmu glasbo pod njegovim vodstvom skreiral njegov učenec Klaus Badelt. Zimmer je podpisan tudi pri glasbi iz najnovejše franšize o Batmanu ter seveda nepozabne glavne melodije iz filma Inception.

YouTube slika preogleda

Hans Zimmer – Time (Inception)

Seveda ne smem pozabiti drugih mojstrov filmske glasbe kot so James Horner (Pogumno srce), John Murphy (Sunshine) Vangelis (Chariots of fire, 1492 – Conquest of Paradise) in pa John Williams (Indiana Jones, Schindlerjev seznam, Star Wars Ep. 5). Slednjo si lahko mrmrate ko vas nenapovedano obišče vaša tašča. :mrgreen: Izpustiti pa ne smem za moje pojme eno izmed najbolj epskih filmskih podlag vseh časov iz filma Poslednji Mohikanec (Trevor Jones, Randy Edelman).

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Mačke in psi so naša najpogostješa izbira za domače ljubljenčke. Sicer se trend vedno bolj nagiba k eksotiki, naprimer kače, kuščarji, podgane, želvice, tigri in komodoški varani ali karkoli pač. Veliko je razlogov za nabavo domačega ljubljenčka. Lahko da vam gnjavi otrok, lahko da ste osamljeni, mladi ali stari in potrebujete družbo, lahko da imate preveč denarja in se kot petelin šopirite: »lej kaj mam«, lahko pa ste ljubitelj živali in kakšno ubogo stvarco rešite pred potepuškim življenjem. Mačke in psi, psi in mačke. Veliko je zanimivih, a včasih malo absurdnih člankov in študij o »mačjih« ter »pasjih« ljudeh. Torej kako se ljudje razlikujejo glede na to ali imajo raje pse ali mačke. Jaz se ne morem opredelit. Jaz imam rad vse živali, razen kobilic. V glavnem, všeč so mi tako mačke kot psi, oboji imajo dobre in prav tako slabe lastnosti. Mimogrede, ljudje smo edina vrsta ki mamo domače ljubljenčke. Nikjer ne boste videli naprimer gorile ki si lasti geparda.

Mačke so mi všeč zaradi tega ker so individualne, neodvisne, mirne, igrive a previdne. Kar nekako cenim tudi pri ljudeh. Znajo poskrbeti zase, imajo prav impresiven odnos do okolice, češ, »odstrani se pošast, jaz sem mačka«. Njihova hladnokrvnost me vedno znova preseneča. Zanimivo je da pri mački nikoli ne veš ali res za nekaj kriva ali ne. Ker imajo tisti »fuck off« pogled. Ko pogledaš psa lahko v sekundi ugotoviš ali so prevrnili »tegl« ali ne. Poleg tega mačke zelo prijetno predejo. Spomnim se našega mačka Felixa, črnega kot noč, z zelenimi očmi, kako mi je včasih prilezel na prsi in predel. Seveda mi je prvo potisnil njegovo rit pred faco in s kremplji zmasiral trebuh. To še je ena zanimiva lastnost mačk, zakaj je vedno prva stvar ko ti mačka skoči v naročje to, da ti potisne mednožje naravnost pred obraz? Mačke so face. Znajo bit seveda tudi izredno nadležne in natakljive, kot naše naprimer, ko si zjutraj odprejo vhodna vrata in jih potem skupaj s psom najdem na kavču. Zanimiva scena, v bajti pa -1. Baje, da je na tistem območju kjer se mačka vsede na človeka  območje negativne energije. Nič čudnega da se mi vedno vsedejo na mednožje, leto dni suše naredi svoje. :mrgreen:

Pse na drugi strani cenim zaradi njihove lojalnosti, iskrivosti in energčnosti. So zelo dobri poslušalci. V kriznih časih mi zna moja zverina prisluhniti in v očeh se mu vidi kot da se enako dogaja tudi njemu. Med tem ko bi se mačka verjetno utrujena od mojega glasu nonšalatno obrnila in šla lovit miši. Psi so kot naročeni za tek. Še posebej če imate kakšno lovsko mešanico, ko sem jim včasih utrga in po šumi dirkajo za srnami in lisicami, dodatna vzpodbuda :D . S psom lahko v teh hladnih in vročih časih chillam zunaj na klopci, medtem ko mačk ni nikjer na spregled. Psi so dosti bolj dovzetni za naša čustva, nekako čutijo ko smo slabe volje in simpatično rinejo v nas in nas skušajo polizati, mačk to ne briga, glavno da dobijo hrano in grejo dalje. Prav zanimivo je kako nekateri lastniki silijo v pse in se z njimi pogovarjajo kot z dojenčki, buci buci, nič čudnega da potem koga razmesarijo, tudi mačka bi vas če bi takole govorili z njo. Res pa je tudi da so psi dosti bolj na tapeti glede varnosti ljudi, kdaj ste nazadnje slišali da bi mačka ubila koga, razen če vas pokopa infekcija po tem ko vas je malo »pobožala« ali pa si lastite tigra. Sicer pa je vse odvisno od vzgoje lastnika.

Da zaključim. Rad imam tako pse kot mačke. Oboji so odlični hišni ljubljenčki. Samo ni si več enako lastiti psa ali mačko. Včasih si nabavil mačko ali psa in basta, konec. Lepo si skrbel za za njih, jih redno vodil na sprehode, jih imel rad. Danes pa se ljudje tako zelo trudijo, jih pitajo z raznimi zvarki in tabletami proti onemu in tistemu, porabljajo na stotine evrov za veterinarje. Saj jih razumem, ne pravim da je to narobe. Je pa zanimivo kako se trudimo za njih, nič čudnega, saj nam tolikokrat popestrijo dan.

Tudi Eddie Izzard in George Carlin sta povedala svoje na to temo.

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Oh sneg, kako sem te pogrešal. Sicer ga na hofu ni nič, na avtu pa ga je ravno toliko da bi lahko naredil kepo veliko kot čuft, pa še to nisem ziher ali je dejansko sneg ali je ivje. Imam pa čudovit razgled na mariborsko Pohorje. Zasnežen hrib zgleda zelo lepo ampak naj sneg kar ostane tam, naj se raje ne približuje. Tam ga zaradi mene lahko zapade dva metra, samo da bodo zimski navdušenci končno lahko doživeli orgazem. Težko jih je že poslušat in gledat, plus vse te prostovljne dežurne vremenarje na Facebooku in pa tiste ki so si že na začetku junija peli belo snežinko. Da še malo okaram komercialne radijske postaje. Tečni ste! Ne vem ali oddajam takšno negativno energijo v tem času, da so vsakič ko iz CD-ja prestavim na radio reklame, ali pa je kakšna nadležna božična pesem tipa »all I want for christmas is you«. Mislim da se razlogom imenujejo BOŽIČNE pesmi. Ja ja, božične pesmi ustvarjajo romantično in praznično vzdušje, nas pomirijo, da pozabimo na naše vsakdanje skrbi in probleme, nas nekako »uvedejo« v ta božično-novoletni manifest. Bulšit.

Nisem slabe volje, nisem tečen, sem samo rahlo negativno naravnam v tem času. Sicer še sam ne vem zakaj. Morda zaradi tega ker sem se prepričal da sovražim sneg in božič in vse kar je povezano s to potrošniško meko. V bistvu mi je vseeno, ampak moral sem se opredelit. Morda razlog tiči nekje drugje, v tem času sem moral najti neko žrtev na katero lahko pokažem s prstom ko gre vse narobe. Res je, da nimam ravno lepih spomninov na zimo in sneg. Kot otrok nisem bil ravno na vrhu prehranjevalne verige. Bil sem majhen in suh, perfektna tarča za razrednega nasilneža, še posebej pozimi ko sem ležal na kupu snega pred avtobusno postajo, s faco v snegu . Prvič ko sem stopil na smuči sem spalamudil po gladko zaledeneli snežni odeji. Ničkolikokrat nisem bil zmožen premagati zakone gravitacije na prijetno mehkem asfaltu prekritem z nanomilmetrom ledu

Ravno včeraj sem malo razmišljal in se vprašal zakaj sem zadnjih par let v tem času tako jezen in razočaran nad svetom in sabo. Čemu? Od kod prihaja ta negativna energija? Prva misel je bila da pač ne morem biti celo leto dobre volje, da te čez leto v podzavest pokopane stvari morajo sčasoma priti na plano. Vsi ti prepiri zaradi katerih se nisem sekiral, vsi ti udarci pri katerih sem že začel z »marš u…!« in nato požrl konec, vsi ti poskusi in misli na komentiranje na spletu ko je imel kdo narobe, vsakokrat ko je moja zverina na sprehodu šla natepavat nogo sosednje psice in sem se brezskrbno obrnil domov ne da bi se jezil, vsi ti govori ki sem si jih skreiral v glavi da bi staršem skušal dopovedati da me brez razloga jebejo v glavo, vse to, nekje mora prikukati na plano. Pa ravno v prazničnih časih. V času ko so vsi prisilno naspidirani s srečo in zadovoljstvom, jaz pa jim vidim naravnost v dno duše in jih skušam razumeti.

Par dni nazaj pa sem imel nek preblisk nek »flash«, razodetje. Sam sem hodil iz centra mesta proti nakupovalnemu središču. Na mostu je me je veter obral skoraj do kosti, imel sem mrk pogled, nakar sem pred sabo zagledal to čudovito pojavo, v rokah je držala plastični kozarec, tak za čaj ali pa kafe, oba sva se nasmehnila, ona telefonu, jaz njej. V trenutku ko je švignila mimo mene mi je v nos treščila aroma cimeta, ruma in jabolk. O ja, čaj. Sam sebi sem se nasmehnil, v upanju da ne zgledam kot perverznež. Ko sem vstopil v nabito poln prostor sem zavil naravnost v prvi kafič in si zaželel to praznično aromo. Ko sem skoraj v transu sedel in srkal čaj ter opazoval ljudi, polne navidezne sreče sem si rekel. Zakaj sovražim zimo, božič, ta pretvarjajoči se folk? Ko pa mi lahko samo delček sekunde, sapica, polepša cel dan, morebiti celo zimo. Zakaj bi se sekiral in jezil? Svoboden sem kot ptica na nebu, brezskrben, četudi sem sam. Ne poznam teh ljudi, njihovih zgodb, poznam pa sebe.

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Spet smrdi po gnilem vremenu na Štajerskem koncu. Nekako imam občutek da se zbujam v pomladno jutro in ne v skoraj zimsko. Kar me nekako napolni z iluzijo optimizma. Zunaj je ravno tolikšno sranje, da če grem laufat si bom verjetno kaj pretegnil, če ne zvil. Po blatu se ne splača orat. Sicer rad tečem v dežju in po sranju, ampak to je bilo na toplem nalivu pri skoraj 30 stopinjah. Zdaj bi me verjetno malo stisnilo. Pa še opremeljen nisem primerno. Naslednjo zimo bom ziher haral po šumi, v snegu, ledu ali blatu, se že vidim :D . Zdaj bom čez zimske mesece imel zlati čas za »pumpanje«. Samo naravi ali po morda geoinženiringu se moram zahvalit da je jesen potegnila tako globoko v december, da sem lahko kar najbolje izkoristil osebno tekaško sezono.

Gnilo vreme ali ne, jaz sem odlično. Ko sem že omenil december, počasi se bližamo prazničnemu času. Ne bom bluzil o masovnem potrošništvu in kako je to bedasto in nepotrebno. V tem času se izogibam večjih nakupovalnih centrov, ker ne manjka dosti da te vsakih par sekund nekdo naskoči in poslijuje z raznimi letaki in položnicami za ljudi v stiski. Potrošniški zombiji pa mrkega obraza švigajo mimo tebe, vsake toliko se kateri nenamerno zaleti v mojo nasmejano pojavo. Čeprav sem miroljuben človek bi včasih kakšnega najraje zadavil. Občutek je isti kot v klubu. Kjerkoli se postavim, tam bo nek navidezni potral za Narnio in ljudje me bodo neprestano rukali.

Dobra stran tega da nimam punce, da me je soseda pospravila v prijateljsko cono in da (še) nimam nekih dobrih kolegov je to, da bom v praznični čas stopil povsem neobremnjen. Nihče ne pričakuje ničesar od mene in jaz ne pričakujem ničesar od drugih. Kar je po svoje posledica družinske tradicije, da se za praznike ne obdarujemo. Moja izoliranost od civilzacije (kot to imenuje moj bivši prisklednik) pa to še samo stopnjuje. Ok, seveda je nek del v vseh nas, ki hrepeni po majni pozornosti ali pa po zlatih verigah. Tudi v meni. Ampak ker se ponavadi nihče spomni name, lahko isto pričakujem tudi letos. Nočem se vam smilit, v bistvu v takem položaju uživam. Tako imam več časa za svoje in ne probleme drugih.

Sicer se je teden dni nazaj zgodila zanimiva situacija ko sta starša prišla do konsenza in se odločila da mi bosta kupila novo kišto in ekran.  Oziroma je mama na nek način prepričala fotra, ki je bil par mesecev nazaj trdno prepričan da ne bo za to prispeval niti evra, in ga tudi ne bo. Ob novici sem mamo gledal z izrazom »not sure if serious« in »kaj za vraga hočeš od mene?« ter s kančkom »kako sem si to zaslužil?«. Prvo kaj sem jo vprašal je bilo to, če si res lahko to privošči, glede na to da mi vsake toliko časa plača telefon ali pa bencin. Imel sem občutek da si tega nisem zaslužil, s čem, kje, kdaj? Kot je pri meni v navadi sem to situacijo procesiral še dolgo časa, največ kar sem lahko naredil je to da sem rekel hvala. Še zdaj imam to na vesti. Zakaj? Le kako ji naj to povrnem. V šali sem ji rekel da ji bom plačal dober dom za ostarele :mrgreen:  Nato pa je na plano prišel razlog da bi pač ona mela računalnik v njeni sobi da bi lahko geekala na 24ur itd. Zato bo meni kupila novega in ker so jim v službi blokirali dostop do spleta. Ok, verjetno bi bil kreten če bi to zavrnil. Zato sem si rekel, jebiga, nov računalnik dobim, z grenkim priokusom, ker ljubim mojo rahlo predelano 8 let strano mašino z 15 colskim monitorjem in ker imam občutek da sem s tem na nek način izkoristil šefico mojega hotela.

Mimogrede, že veste kje boste za novo leto? Jaz vem. Bodisi v družbi bodisi kje sam, vem samo, da bom nekje užival z mojim dobrim prijateljem J. Danielsom.

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »