Arhiv za November, 2011

V ponedeljek sem se počutil precej strašno. Kako se ne bi, če ti nekdo pove da ne boš doživel njenih nekaj-čez-petdeset let in da bo čez deset let vsak drug od nas imel raka. Zanimivo. Ampak njo je potrebo jemati z rezervo, ker je na čase že bizarna, ampak ima povečini celo prav. Govorili smo o stigmi smrti. Primer je bolezen raka v zahodni kulturi. Zamislite si da imate raka in greste k zdravniku, ta vam pove da boste čez 10 mesecev umrli. Takoj ko stopite iz ordinacije ste zaznamovani s stigmo smrti. Velja neko splošno prepričanje, da skoraj vsak za rakom umre in tako bodo mislili tudi vaši bližnji. Počasi se bodo pripravljali na to da boste umrli in tudi vi veste da boste umrli. In kar še je bolj strašljivo je to da boste čez natatnko deset mesecev tudi umrli, ker vam je tako povedal zdravnik in ker ste vedeli da boste umrli.

Predavateljica je ena izmed tistih ki je raka prebolela, ker je vedela da bo živela in ker je bila mnenja da dohtarji nimajo pojma. Že na tej točki sem se spomnil na sranje od sranja in sicer na franšizo »The Secret«. Ampak tu ne gre za moč negativnega ali pozitivnega razmišljanja, ampak gre za znanstvene oziroma antropološke fakte, gre za preprosto racionalnost.  V naši kulturi je s stigmo smrti markiran rak. Zanimivo je, da niso markirane srčno-žilne bolezni. Ja seveda da niso, ker vi veste da od povišanega holesterola ne boste umrli, vsaj ne takoj. Ena od skupin tovrstnih primerov so tudi avtosugestivne smrti opažene v »primitvnih« neevropskih kulturah. To je smrt ki je posledica dejstva da posameznik verjame da bo umrl. Naprimer človek, ki je stopil na senco drugega človeka. Dejansko se prepriča v to da je z njim konec.  Za tem so umirali povsem zdravi in voljni ljudje, niso naredili samomora in tudi drugi jim niso nič naredili. Zanima me samo kaj se fizično dogaja znotraj telesa. Namreč te smrti so bile naravnega vzroka. Kaj se zgodi? Se začnejo mašiti žile, odpovedovati notranji organi? Povedano je bilo samo to da naša presnova začne slediti pshičnemu delovanju.

Sliši se…nemogoče? Ampak na nek način je vsak od nas zaznamovam  s stigmo smrti. Vsak človek ve da bo umrl, da bo z njim enkrat konec. Seveda ne smem pozabiti na razna religiozna in spiritualna prepričanja. Ampak sliši se tako bizarno, da še zdaj ne morem verjeti. Nekako ne morem vseh teh nametanih dejstev, za katere je na meni če jih vzamem za resnične ali ne, sestaviti v celoto. Vse skupaj je potrebno vzeti z rezervo. Mogoče res več ljudi umre za rakom zaradi stigme kot pa zaradi dejanske bolezni. Mogoče dohtarji res nimajo pojma in bi morali biti sodno odgovorni za te primere, ker s stigmo ki jo markirajo na posameznika pogosto povzročijo smrt. Ampak to so radikalne stvari, katerim v večini primerov ne verjamemo, ampak, kaj pa če je vse res? Velikokrat smo priča »čudežnim« primerom ozdravitve, mogoče so to ti ljudje, ki se enostavno niso sprijaznili s tem da bodo umrli in so vedeli da bodo živeli, morda so bili obdani z ljudmi ki niso pričakovali da bodo umrli, mogoče so se izolirali, zagotovo pa so zavrnili tradicionalne metode zdravljenja in s tem nase niso prilepili stigme.

Te stvari zdaj jadrajo nekje v moji podzavesti. Po predavanju sem se celo izogibal sencam mimoidočim, čeprav se zdaj temu smejem, ker vem da zaradi tega ne bom umrl. Ampak se malo zamisliš nad močjo človeškega uma, ki je zagotovo vsaj eno raven nad močjo telesa.

In tako so se začele prve poklicne deformacije :mrgreen: .

  • Share/Bookmark

Comments 14 komentarjev »

Zakaj toliko ljudi tarna nad ponedeljki? Saj je samo eden izmed sedmih dnevov v tednu. Čemu toliko nerganja? Ponedeljek bo depresiven če se vi tako odločite. Je pa res da je skoraj univerzalno da se v ponedeljek vedemo rahlo nesramno, argoantno in “utrujeno”. Celo oproščeno nam je, ker nam je pač vžgano v kulturi, simpl.

YouTube slika preogleda

Raje vso to sovražno nastrojeno energijo pretvorite v nekaj pozitvnega, v zagnanost na delu, ali v sodelovanje spanje na predavanjih naprimer :mrgreen: . Raje se veselite petkov kot pa da brezveze sovražite uboge ponedeljke. Saj vam niso nič hudega storili.

YouTube slika preogleda

Torej, lahko sovražite ponedeljke ali pa se enostavno veselite petkov. Lahko občutite oboje. Sam raje lovim petke. Še prehitro gredo zadnje čase. Bliža se čas kolokvijev in izpitov. Se že vidim za bukvami v brezsončnem vremenu.

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

»Kaj se je zgodilo z moškimi?« Me je vprašal starejši nergač, ki je bil predobro oblečen za lokalnega pijančka, zatem ko me je silovito odstranil od družbe tako da je barski stol treščil ob tla. V petek sem spet preživljal eno izmed svojih mnogih noči med samimi ženskami. Kaj češ, bil je petek, doma je bil dolgčas. Kot že ničkolikokrat sem si rekel: »bolje biti med samimi ženskami kot pa sam doma«. Čeprav bi verjetno bilo bolje da bi ostal doma, ampak bi zaradi tega užalostil svoje drage dame, ki pač rabijo taksista ki jih je vedno pripravljen odpeljati na mnoge dogodivščine. Ni mi problem, res. Čeprav mi zadnje čase počasi najeda to da sem dežurni voznik ampak kmalu bo ena izmed njih naredila izpit, tako da…

Kaj vam prvo pride na misel ko vidite v klub vstopiti tri prsate gospodične in za njimi malce starejšega mladeniča? Ziher je gej, morda je njihov zvodnik, morda je njihova cipa, copata, mogoče pa so samo kolegi ki so se prišli zabavat? Možnosti je ogromno. Zadnja zagotovo ni prišla na misel staremu nergaču. Malo za tem ko sem zapustil ladies night sem se dejansko spustil v resno debato s tem tečnežem. Pa da vidim če ima kaj pametnega za povedati. Če ne druga bom imel material za blog.

Prvo mi je očital kaj za vraga počnem sam med tremi mladenkami, kaj imam od tega? Da on bi jih že davno zaprosil za ples in jih v ritualu zapeljevanja odpeljal domov in vse tri naenkrat naskočil. Nato je tarnal nad današnjo mladino, predvsem nad moškimi, kako smo pomehkuženi, da si ne znamo najti službe in punce, da izkoriščamo sistem, da smo večni študenti, da se drogiramo. Trditivi: »ko sem jaz bil v tvojih letih ni bilo drog«, sem se cinično nasmihal.  Ob tem plazu očitkov mi ni mogel zadostikrat povedati kako me razume. Na koncu sem ugotovil da je v bistvu brihten starec.

Ampak, saj ni bil tako daleč od resnice. Še sam sem začel potem spraševati kaj sploh počnem v tej gostilni med samimi puncami, tiho sedim sedim in poslušam njihove bedasto govoričenje in šinfanje. Razlog je preprost. Bil je petek, nisem se imel kam dat in ker sem dober prijatelj sem sprejel povabilo na pijačo. Sem zato copata? Sem zaradi tega »mehak«? Je zaradi tega trpela moja moškost? Moškost ne, ušesa pa.

Dovolj imam očitkov kako bi naj bili današnji moški pomehkuženi. Kako sploh lahko imamo odkrita prijateljstva s puncami. Da smo copate. Vse je odvisno od posameznika. Če se pustiš, si oplel. Sicer pa je vse to marketinško-medijska fora. Kdo pa so, da nam govorijo kakšni moramo biti in kaj moramo delati? Zato veliko moških začne dvomiti v svojo moškost. V kopalnici na vsakem mojem izdelku za negovanje piše »for men«, da ja ne bi pozabil da sem »pravi« moški. Ne razume se koncept da si danes lahko tapravi ded tudi če padeš na vseh frontah bivše bitke za moškost. Gre za neke spremenljive družbene norme. Ok, v britje nog in pudranje se ne bom spuščal.

Sicer pa, saj ni nič čudnega da se stara garda pritožuje nad današjimi fanti. Samo poglejte si kakšne so punce, v kakšnem položaju so. V klubu so zmeraj v ospredju, znajo izpostaviti svoje adute, znajo se zabavati, čeprav so nekatere kokoši. Moški pa kot jastrebi krožijo okoli. Ali pa slonijo ob šanku z zobotrebcem med zobmi in s pivom v roki, čakajoč da se jim katera magično prikaže pred nosom. Pa ne samo v klubih, nasploh se mi zdi da se v družbi mladih tehtnica moči počasi nagiba na stran žensk. Že v srednji šoli sem opazil nek čuden fenomen in sicer da so punce vedno bolj »razvite« in dejansko bolj visoke, fantje pa so vedno bolj manjši in na en način defektni, razen skoraj dvometrskih mestjanarjev ki so rasli ob fusbalu in McDonaldsu. Sicer se čez par let vse obrne ampak je zanimivo kako imajo punce vse fante pod kontrolo, skoraj že strašljivo. Ampak raje vidim da me ima punca pod kontrolo kot pa da me en kreten poči na gobec.

Izpostavljen problem mogoče ni eden izmed bolj pomembnih, ampak se vprašaš ali bomo namesto menjave polov bili priča menjavi moči spolov. Sam menim da kljub veliki moči žensk ki je velikokrat prezrta to v celoti ni možno. Morda v družbi »navadnih« ljudi, v elitni družbi pač ne.

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »

Nehal sem šteti dneve odkar se je nazadnje prikazalo sonce. Sicer zato nisem nič bolj slabše volje (mogoče malo) ampak bi bil že čas da se nam malo pokaže, da prereže oblake in meglo ter s tem monotonost vsakdana. Ampak vidim da se nekaj dogaja, nekaj se premika, nekaj hoče. Gnilo vreme, kaj naj rečem. Te dni nisem vedel kam se naj dam, posebej po četrti uri ko se začne mračiti. Zanimivo je, da je lažje biti na računalniku ko zunaj sije sonce, magari cel dan. Zdaj ko je tako hitro temačno pa me mine do vsega. Ne vem ali bi šel brat, ali bi pogledal kak film, serijo, standup. Ponavadi končam za računalnikom in nepremično bulim v ekran ter se sprašujem kaj za vraga sploh delam. Ubijam čas.

Na spletu in v časopisih je v takem času ponavadi ogromno člankov kako ljudje zaradi takega vremena padejo v depresijo, polno je nasvetov kako se razvedriti, kako obdržati pozitivno auro. Sami šišmiš. Tudi radijske postaje so očitno žrtve depresije saj vrtijo same žalostnike, češ, sovpada z vremenom in počutjem. Koga? Nismo si vsi pripravljeni rezati žil ob raznih prezlah. Če se vsi tako borijo proti depresiji in slabemu počutju, zakaj potem to še stopnjevati? Žalostnike bi morale v tem času biti prepovedane oziroma omejene na eno na uro. Zezam se. Sicer me nihče ne sili da poslušam radio ampak…just sayin’. Res je, da paše taka glasba ob takem vremenu, da ponavadi niti nismo razpoloženi za kaj bolj poskočnega, v bistvu nas pomiri in ovrednosti. Včasih tako zelo, da začnem dvomiti v svoj položaj in svoje vrednote. Glasba ima to moč. Enostavno te lahko pripelje do te točke da nezavedno začneš kovati načrt za prihodnost, morda malo pobrskaš po preteklosti in hlastaš za zamujenimi trenutki. Po glavi ti roji vse možno razen kaj produktivnega. Ampak tudi takšni časi morajo kdaj pa kdaj priti.

Osebno sem redkokdaj sem slabe volje. Ne pomnim zadnjega dneva ko sem bil z razlogom potrt. Priznam da sem se včasih pretvarjal da sem iz človeka potegnil vprašanje: »zakaj si slabe volje?«. Tako sem lahko povedal par zame pomembnih stvari. Najstniške fore pa to. Mogoče nikoli nisem slabe volje ker me že dolgo ni živcirala kakšna punca. Mogoče je kaj na tem :mrgreen: . Velikokrat sem bil »slabe« volje, kot sem kasneje ugotovil, brez razloga. Pač zato ker so vsi drugi bili globoko depresivni sem se odločil da jim sledim. Negativne vibracije pa to. Ste opazili da so ljudje ki so konstatno nekaj namrščeni za današnjo družbo prisilnih pozitvcev (smile or die) zelo moteči? Skoraj vsakdo ki malo razmišlja s svojo glavo, ki izpostavi negativne vidike neke stvari, ki je malo kritičen je takoj markiran za depresivneža in negativista. Kot da jih obdaja nek magnetizem in s to slabo voljo privlačijo nič kaj sluteče mimoidoče. Mislim, kero sranje. In velikokrat so zaradi tega izločeni, morda celo odpuščeni. Nimam blage veze kako bi zaključil ta zapis zato vas spodaj čaka pesem ki me zmeraj spravi v boljšo voljo.

YouTube slika preogleda

Zato ker je Don’t Worry Be Happy preveč mainstream. :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Kdo je za nas reven? Ponavadi imamo za revne tiste, ki nimajo nekih osnovnih dobrin kot so voda, ogrevanje, nimajo razpoložljivih dohodkov za hrano in obleko, v najbolj ozkem pogledu imamo za revne – klošarje. Že od vsega začetka proučevanja te družbene anomalije se ekonomisti trudijo revščino izmeriti, sociologi so večinoma izbrali bolj relativen pristop, češ, ne moreš izmeriti dela nečesa kar ima dušo in zavest. Državni voditelji skupaj z velecenjenimi ekonomisti velikokrat zlorabljajo ta podatek v svojo korist, predvsem ko pride do raznoraznih obljub v času političnih kampanj. Revščina se tako omeji in meri na razpoložljive dohodke in ne dane dobrine in okoliščine, kar je zelo ozek ekonomski pogled. Povprečni Slovenec nima istih dobrin kot jih ima pripadnik amazonskega plemena. Gre tudi za povsem drugo kulturo. Seveda se bo zahodnjakom zdel nek divjak, komajda pokrit z listjem reven in necivilziran. Zahodna družba se toliko ukvarja z materialnimi dobrinami da pozabljamo na tiste osnovne, nematerialne, ki pravzaprav definirajo človeka.

O revščini in o revnih je bilo skozi zgodovino ogromno povedanega. Večinoma je šlo za ostre kritike, naprimer, da revni živijo malopridno življenje, zavračajo delo, so lenuhi in pravzaprav uživajo v pomankanju. Tisti ki skušajo pomagati revnim pa samo podpirajo družbene parazite. Družba revščine in revnih ljudi v večini ne tolerira. Nekako se je razvilo splošno mnenje, da je pravično da preživijo samo najmočnejši (survival of the fittest), tisti ki pa ne znajo poskrbeti za sebe pa bog pomagaj. Kar se nanaša tudi na živali. Ampak ljudje smo seveda tako zelo različni od živali, mi smo inteligentni, hodimo pokončno, smo nekaj več, ne moremo se enačiti z živalmi, čeprav smo podvrženi enakim naravnim zakonom. Tako kot revni ljudje obstajajo tudi revne »manj razvite« živali ki so si po neki logiki same krive da so defektne in tako kot v živalskem svetu tudi v sodobni družbi vedno poteka boj za preživetje. Biologi bi rekli da so revni posamezniki slepa veja evolucije, da so revni po naravi, da imajo to vžgano v DNK, da družba ni pomemben dejavnik.

Lahko smo srečni da živimo v današnji odprti, mobilni zahodni družbi kjer je stopnja revščine sicer visoka ampak ne tako kot naprimer v zaprtem kastnem sistemu Indije. V zahodni družbi so možni prehodi med sloji oziroma družbenimi razredi, kar je dobro, ker si lahko iz nič ustvariš spodobno življenje. V Indiji prehodi med kastami niso možni, če si se rodil reven boš reven celo življenje, poklici se prenašajo iz roda v rod, svoboda je omejena. Obstaja kasta nedotakljivih. To so najrevnejši prebivalci ki opravljajo najbolj sivnjska dela. Nedotakljivi so zaradi spiritualnih šišmišov. Če se naprimer senca reveža dotakne kateregakoli dela telesa pripadnika višje kaste mora iti slednji skozi obred očiščenja. Če senca reveža pade na hrano, se ta hrana zavrže. Spomnimo se samo drugih zaprtih sistemov skozi zgodovino, sužnjelastništvo in fevdalizem. Tudi tu si bil revež celo življenje, redko kdo je okusil čare boljšega življenja.

V zadnjih letih se o materialni revščini veliko govori iz preprostega razloga, ker se veča. Večajo se prihodki bogatunov in veča se število revnih ljudi. V Sloveniji ima javnost posebej ostro mnenje o »izkoriščevalcih sistema«. Velikorat slišimo ljudi kako drugim očitajo da prazvaprav niso revni, da jim s socialo gre boljše ko njim, da vozijo boljše avte kot oni, da so samo lenuhi ki postopajo na borzi, da se jim ne da delat. Vprašanje ali pomagati revnim ali ne je zvito vprašanje, predvsem za voditelje. »Če bi država zagotavljala revnim več kot absolutno najmanjšo vsoto, bi se med prebivalci širila lenoba in razširila bi se nemorala« po drugi strani pa »revščine ne povroča preveč velikodušna država namreč preskopa«.

Torej, kdo je pravzaprav reven? Ali je reven tisti ki nima denarja? Ali je reven je tisti ki v zahodni družbi nima osnovih dobrin za preživetje? »Revežem« na socialni pomoči še gre vredu napram beračem in klošarjem, pa čeprav so si morda za to situacijo krivi sami, morda so se sami odločili za takšno življenje, morda so lenuhi, ampak so reveži. Kaj pa nematerialna revščina? Tu mislim predvsem na način razmišljanja, na nesposobnost dojemanja sveta takšnega kot je,dajanje prednosti materialnim dobrinam namesto sočloveku. Torej, kdo je reven? Tisti ki majo vse in hočejo še več, ali tisti ki znajo preživeti s tistim kar imajo? Revščina tako kot človek in družba zajema preveč relativnih stvari, preveč je kompleksna da bi se jo dalo zmeriti na tak ozek način kot se jo zdaj. Ampak tako kot vedno, je ljudi zelo mikavno popredalčkati.

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Mrzlo je zunaj, mrzlooo! Sicer ne gojim pretiranega sovraštva do nikogar in ničesar, razen do zime in hipsterjev :mrgreen: . Če bi že moral kaj dodati na seznam stvari ki me rahlo nervirajo, pa bi bila to zagotovo, da,  zima. Ja ja, zasnežene poljane in vrhovi, stiskanje v dvoje na toplem, romantične snežinke, kuhano vino, čajčki…bla bla. Ne maram mrzlega vremena. Ne maram snega, smučanja, čeprav bi se rad naučil bordat. Nekako se mi zdi kul ko si pribit na ravno desko in s stilom drviš v dolino. Mrzlota ni edini trn v moji riti. Kaj pa sranje na cestah in pločnikih ko zapade južni sneg. Fanstastično. Kolikokrat sem se že stopil iz pločnika in se zagnal direkt v mrzel šund. Ena izmed stvari ki me pozimi vedno spravi v dobro volje je to, ko na toplem opazujem kadilce kako se matrajo s čikom. Brez zamere. Poseben primer so tudi praznične pesmi ki jih ponavadi začnejo vrteti že konec avgusta. Panični trgovci in paranoična potrošniška mrzlica okrog božiča je samo še en dokaz skrajne materialistične zahodne družbe. Lepo je če se kdo spomni na tebe v tem času, ampak to kaj se zadnja leta počne ni za nikamor. Kljub recesiji.

Tek pri eni stopinji? Challege Accepted. Ugotovil sem da je tek okrog ničle dosti bolj prijeten kot pri destetih stopinjah. Zanimivo. Verjetno zaradi tega ker pri slednji temperaturi ne vem kako bi se oblekel, če se preveč mi je prevroče, če pa premalo pa me zebe. Pri bližini ničle pa obstaja samo ena opcija. Opazil sem da sem imel stegna po teku ledeno mrzla. Mogoče bi si moral nabaviti tiste tekaške pajkice, ali pa samo »štrample«. Zagotovo bom zgledal še bolj hardcore kot danes ko sem si šal čez usta zvezal kot pri Ninja Turtles. Kdo pa me gleda?

Facebook manija se počasi umirja. Vsaj zdi se mi tako. Ostaja pa veliko vprašanje varnosti. Na odprtem je dejstvo da Facebook krade naše osebne podatke in nam sledi po spletu. Nekako me iritira in ne briga hkrati. Na živce mi pa gre ko se ljudje pritožujejo nad drugimi uporabniki. V bistvu se pritožujejo nad sabo. Obstaja toliko možnosti da si naredite Facebook zabaven, da si ga izklesate po svoje. Na vas pa je če vas bo zasvojil ali ne. Lahko ste kul kot jaz in ne izgubite dara govora kljub temu da ste na FB-ju.

Včeraj sem govoril o dobrem profesorju Jeffu. Jutri me čaka ravno obratna situacija. Tri(!) ure pri človeku ki bi že dve leti moral biti v penziji in rahlo zaudarja po cipresah ter plesni. Res pa je, da človeka zaradi neozdravljive bolezni ne bo več dolgo na svetu. Tu pa zadane tisto vprašanje morale. Vidi se mu da rad predava, čeprav ga nihče ne posluša in razume, nekako ti vest narekuje da se spodobi da greš, racionalni hudiček na drugi rami pa ti gnjavi da imaš vse zapiske. Zakaj bi se mučil?

Nihče v razredu ne gleda Dexterja, skoraj nihče ne ve kaj so »memes«. Kje jaz živim, v Narniji? Kaj zavraga ti ljudje počnejo v prostem času? Y U DON’T DO THE THINGS I DO? Ampak jih razumem. Imajo sorodno dušo s katero se crkljajo na toplem in gledajo kako raste trava. Pravijo da po nekaj časa od začetka spremljanja »rage stripov« začneš razmišljati v njihovih obrazih in frazah. Me gusta.

Včeraj me je od nekod prijela Yugo rock nostalgija. Lepo je bilo spet slišati pop-rockovske hite ki so v času krize v naši nekdanji državi bili skoraj edino lepilo, ki je še držalo ljudi skupaj.

YouTube slika preogleda

Forever alone…

  • Share/Bookmark

Comments 8 komentarjev »

Znano je da profesorji znajo biti trn v peti mnogo študentom. Še posebej če so stari, zagrenjeni in skrajno dolgočasni. Obstajajo pa tudi takšni, ki jih z veseljem poslušamo. Eden izmed njih je tudi profesor na našem faksu, recimo mu…Jeff. Jeff je predavatelj v zgodnjih tridesetih, postaven, čeden moški z dolgimi lasmi in kratko brado. Na predavanjih ga študentke seveda bolj gledajo kot poslušajo. Sicer ga tudi jaz gledam, ampak ne na tak način. No, iskreno, če bi bil ženska bi ga tudi jaz gledal. Nekako me spominja name, razen da za mano ne padajo dekleta, zrasti pa mi more še par kocin. Zezam se. Ne bi pa bilo slabo če bi bil čez 15 let na takšnem položaju. Poklic profesorja se  mi je od nekdaj zdel kul. Če odkrito priznam je Jeff oseba s katero se zlahka poistovetim in po kateri se lahko zgledujem. Zanimiv človek, ki ima tipičen profesorski stil, rahlo zanemarjen a vseeno eleganten. Predava sproščeno, vse kar pride in njegovih ust je zanimivo, zna se pohecat. Vidi se da ne daje prednosti materialnim dobrinam, vozi staro kripo, ne nosi fancy znamk, verjetno tu pa tam skadi malo travce. Nekako pade v stereotip tipičnih sociologov, ki so velikokrat bili samosvoji in razcapani. Marx naprimer, je za zvitek tobaka prodal svoje hlače in tako mesec dni ni šel ven iz hiše. Družil se je s pristaniškimi delavci in skozi te izkušnje razvijal svoje radikalne teorije, vglavnem, ni bil fin, vzvišen. Priznam da imam rahel »mancrush«.

Nekatere sošolke so globoko zatrapane v »dobrega profesorja«. Med predavanji si pošiljajo umazane sms-e, ena izmed njih ima doma plišastega medvedka ki nosi njegovo ime. Bogsigavedi kaj počne z njim. Meni ne preostane drugega kot pa da se režim in držim za glavo. Tipično žensko. Prva misel ki mi je šinila skozi glavo ko nam je prvič predaval je bila (kakopak v angleščini) »Jezus is back!«. Ne zajebavam se, tip zgleda kot mesija. Vernim deklinam se mora mešat. Verjetno jim po glavi rojijo mešani občutki krivde in poželenja. Če preveč razmišljaš lahko kaj hitro zmrdaš svojo vero, vprašajte kateregakoli katoliškega duhovnika.

Profesorji so zanimivi ljudje. Čeprav pri meni niso razvili neke avtoritete jih vseeno spoštujem in se velikokrat zgledujem po njih. Zanimivo je kako so nam že prvi dan rekli, da naj vse vzamemo z rezervo in si ustvarimo svoje mnenje, da je njihov namen razbiti vse predsodke ki jih imamo, do konca. Po drugi strani pa nam tako zavzeto predavajo naprimer o evoluciji kot da je fakt. Čeprav sem pristaš teorije o evoluciji pa imam pravico to vzeti rezervo, prav tako razne teorije o višjih silah in vesoljcih. Nihče ne ve, ne znanost, ne religija. Res je da so »prfoksi« odprti ljudje, da velikokrat opozorijo da je to samo teorija in ne dejstvo, tako da mi dobimo občutek da niso rasisti ali naprimer nemoralni. Velikokrat se ujamejo v ta paradoks, v to svojo past, svoja pravila. Ampak so samo ljudje ki opravljajo svoj poklic, svojo vlogo v družbi. Ne gre jim zameriti.

Pred kratkim sem pisal o problemu »smrtne tišine« ko profesor postavi vprašanje na katerega vsaj polovica sotrpinov zna odgovor a se nihče ne oglasi. Situacija se je rahlo izboljšala ampak trenutno stagnira. Neuradno in potiho so se naskrivaj določili posamezniki ki rešujejo cel razred pred tem fenomenom, bolje rečeno sramoto. Tudi zdaj ko so se začele predstavitve seminarskih nalog vlada smrtna tišina. Očitno se vidi da so sošolci v zadregi a pomagal ne bo nihče, četudi ve odgovor. Nato pa tišino prekinemo mi…mi ki smo bili ustoličeni za piflarje, za pametnjakoviče…ne pa za dobre ljudi ki pomagamo soštudentu v stiski.

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Zaradi pomanjkanja časa (ne volje) sem se odločil da malo zmanjšam število treningov na teden. Seveda so tudi drugi razlogi, faks pobere določeno število ur, zunaj za tek  ni več tako prijetno toplo, ampak sem se zapovedal da tudi pozimi malo pomigam vsaj tri krat na teden. Spomladi, poleti in zgodaj jeseni je šlo komot pet, če ne šest krat na teden. Nekako sem to leto skušal ugotoviti kje so moje meje, koliko zmore telo, koliko zmore um. Ob letu pavziranja sem imel odlične pogoje za to.

Par dni nazaj pa sem se ob branju prispevka soblogerja Filca spomnil na svoje začetke prostovoljne rekreacije. Kot vsak otrok sem rad tekal naokoli, športna vzgoja je bil moj najljubši predmet tako v osnovni, kot srednji šoli. Vedno sem bil suh, skoraj nikoli se nisem boril s preveč kilogrami, razen v osmem razredu, ko sem postal malo zaobljen. »Mali in debeli«. Ta zaobljena faza je bila seveda posledica nažiranja z nezdravo hrano. Spomnim se svojega najljubšega zajtrka. Dva velika debela kosa belega kruha namazana s kurjo pašteto, nato je sledila plast kisle smetane, za na konec pa še par rezin posebne klobase. Zraven pa pol litra toplega polnomastnega mleka. Čipsi, kokakola, ocvrto meso, pomfri. Vse to se je moralo nekje poznati. V zadnjem razredu pa sem se kot pravijo »potegnil« in tistih par odvečnih kilogramov je izpuhtelo. Tako zelo, da sem pri 165ih centimetrih tehtal samo 42 kilogramov. Domači so mi nadeli ime paličnjak. Vsekala je puberteta, začel sem manj jesti, samopodoba se je nižala, izvajal sem tipične najstniške fore.

Nato pa ne vem, res ne vem. Ljudje radi rečejo da jim je »nekaj kliknilo v glavi«. Mogoče se je zgodilo to. Odločil sem se, da začnem z načrtnim pridobivanjem kilogramov. Začel sem več jesti, se gibati, pozanimal sem se o zdravi prehrani. Spomnim se, ko sem si kupil svoje prve uteži, rdeče, dvo kilogramske. Zdaj se mi seveda to zdi smešno, ampak nekje moraš začeti. Skozi srednješolska leta sem kilažo počasi dvigal in tako sem zdaj pri desetih kilogramih. Ne morate si predstavljati koliko hrane sem zmetal vase, še sam se zdaj vprašam kam je šla vsa ta energija. Ljudje radi rečejo da veliko jejo ampak jim ne »hasne«, v mojem primeru je veliko kalorij vsrkal razvoj telesa in pa zelo hiter metabolizem. Res je, da sem večinoma konzumiral zdravo hrano, ogromno testenin, rib, mesa, skute, mlečnih izdelkov, kosmičev. S pomočjo pubertete (kostna gostota), z zdravo prehrano in s »pumpanjem«  sem v štirih letih pridobil 28 kilogramov, res je tudi da sem zrasel za (samo) 10cm. Ničkolikokrat sem se znašel v krizi in se spraševal za koga to sploh delam. Zakaj sploh telovadim če tega nihče ne ceni? Nisem imel punce, niti kolegov s podobno filozofijo. Čez čas sem skužil da ne potrebujem odobravanja drugih in to delam za sebe in z velikim užitkom. Ljudje so mi sicer očitali da se forsiram, da »bildam« (kot radi rečejo) za druge, da s tekom samo lovim lepotne ideale ampak, ko jih šiša.

Ne morem da ne bi bil vsaj malo ponosen na sebe. Na svoje telo, na um. Kaj vse sem dal skozi da sem zgradil tak sistem kot ga imam zdaj. Tone hrane, leta treningov, kilogrami dodatkov. Pri dodatkih sem ostal na osnovi. Whey (sirotkine beljakovine) in pa maltodextrin (kompleksni OH), za tek pa kak fat burner, nič posebnega. En čas sem eksperimetiral s kreatinom, zanimiva zadeva. Veliko ljudi goji predsodke do takih stvari in od njih tudi preveč pričakuje. Potrebno je trdo delo, urejena prehrana, nato pridejo dodatki. V bistvu jih sploh ne potrebujete, ampak če si začrtate nek cilj, boste skoraj zagotovo posegli po njih. Tu ne gre za bližnjice, gre za pomoč.

Tek in vadba sta postala del mene, del moje življenske »fit« filozofije. Z užitkom tečem, z užitkom naredim par sklec in trebušnjakov ter dvignem par uteži. Velikokrat je zmanjkalo potrpljenja, predvsem staršev, zmanjkalo je denarja, nikoli pa mi ni zmanjkalo volje. Moja zgodba verjetno ni tipična, ker se večinoma govori samo o izgubi prekomerne teže in ne o pridobitvi zdravih kilogramov, ampak  upam, da sem vsaj enega bralca vspodbudil da začne ali konča začrtan cilj in da nič ni nemogoče.

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Včeraj sem doživel neke vrste »mind blow« ko sem zaradi preveč prostega časa začel opazovati kakšne barve me obdajajo, kakšne barve nosim na sebi in nasploh kakšne barve prevladujejo v mojem habitatu. To je ena takšnih domačih psihoanaliz, kot je naprimer zakaj ura vedno kaže točno 22:22 ko me pozno zvečer zanima čas. Po nekajminutnem praskanju po glavi sem doživel razodetje. Moj svet  zaznamujejo štiri barve. Siva, črna, bela in kanček modre. In ne šalim se ko vam povem, da je skoraj vse okoli mene ena izmed omenjenih barv.

Tipkovnica po kateri tipkam je kombinacija sive in črne, tako kot tudi miška, zvočniki, lcd zaslon, telefon, kišta od računalnika, tehtnica na kateri odmerjam količine praškov, uteži, »zokn« v katerem čistim telefon, zvezki, televizija, nahrbtnik iz srednje šole in viderekorder za katerega sploh ne vem kaj še sploh počne v moji sobi. Črna je denarnica, jakna, bunda, pas, usb ključek, črni so poletni čevlji in stol na katerem sedim, bel je avto. Sive so rokavice, šal, kapa in zimski čevlji, siv je fotrov avto, sivobel je tiskalnik, ki je tako kot jaz že dolgo na suši. Vse kar imam za oblečt in obut so kombinacije sive, črne in bele barve. Za protiutež tem monotnim barvam iz sten useka blaga svetlo modra v kombinaciji s temno modrimi »tegli« za rože in namizno svetilko.

Seveda sem se vprašal če to kaj pove o meni. Zavedno sem se obdajal s takšnimi barvami, ker so moje najljubše, nisem pa vedel da bom nezavedno zgradil tak sistem prelivanja teh štirih barv. Verjetno bi vsi opazili podoben vzorec če se bi malo razgledali po sobi, stanovanju ali hiši. Čisto logično, obdajajo vas barve ki so vam najljubše. Člankov in knjig na vprašanje »kaj najljubše barve povedo o vas« je ogromno, ampak se z njimi ne bom ukvarjal ker so isti šišmiš kot horoskop. Vsak se lahko najde v vsakem znaku ali barvi. Kmalu ugotoviš, da je vse skupaj en velik kup sranja in da so za tem povsem racionalni razlogi.

Ampak vseeno sem malo razmišljal. Črna, bela in siva veljajo za mirne, preproste, monotone in dolgočasne a vseeno elegantne barve. Oddajajo neko misterioznost in so lahko impresivne brez da bi bile vpadljive. Sam sem ljubitelj minimalizma in elegantnih potez, brez kiča in vpadljivih elementov, preprostost in bazičnost je kul. Sem mož preprostih užitkov in nekonvencionalnih navad, miren in zadržan, včasih dolgočasen in monoton, a vseeno poln življenja. Skoraj ne poznam spontanosti, vse poteka predvidljivo in rutinirano. Modra barva je splošno znana po mirnosti, mehkosti in udobnosti. Izraža neko rutiniranost, samokontrolo in nežnost. Vse te lastnosti nekako sovpadajo z mojim karakterjem, morda ne odkrivam tople vode in je nekaj na tem. Ampak koliko bi se še jih videlo v teh lastnostih, obdaja pa jih čisto druga paleta njim ljubih barv. Ja pa bilo zame skrajno zanimivo ko sem odkril ta vzorec.

»Mind blow« se je spremenil v »mind fuck« ko sem videl iz katerih barv je sestavljena tema mojega bloga. :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Alkohol – popolna droga. Daje občutek toplote, poguma in udobja, sprosti mišice in živčevje, slovenščina postane drugi tuji jezik, postanete mojster mešanih borilnih veščin, morda zasadite novo življenje, morda ga vzamete. Ni ga čez kvaliteten etanol. Se kdaj vprašate kakšen alkohol pravzaprav pijete? Pijete poceni robo iz nizkcenovnih diskontov ali pa date kakšen evro več za večje užitke? Pri svojih vrstnikih opažam velik porast prve opcije, razvil se je trend »predpijančevanja«. Družba se dobi pred določenim diskontom, vsak si za par evrov kupi priljubljen zvarek in se ga gre pit. Preprosto in učinkovito. Ko se vse spije, se gre žurat dalje. Nič nenavadnega.

Tale poceni alkohol ni ravno na dobrem glasu, a se ga vseeno konzumira na hektolitre. Razumljivo, ni denarja, pijača v klubih je predraga, največkrat so te trgovine najbljižje. Nekje sem slišal da bi naj bil nek mladenič alergičen na ta poceni etanol, ker naj bi bil drugače varjen kot podobni izledki višje kvalitete. Sicer ne vem koliko je v tej zgodbi resnice, je pa zanimiva zgodba. Sam sicer ne zahajam v te diskonte in niti ne vem kakšnega okusa so te velecenjene pijače. Že logika ti mora kazati da liter rdečega vina v tetrapaku za 1€ ne more biti ravno prestižnega okusa. Zato se mi zdi smešno ko sem kolege prejšni teden opazoval kako so se zmrdovali ob poceni pivu, vinu in vodki, ampak so pili naprej. Kaj češ, »važn da zadane«.

Osebno se že vsaj dve leti bolj kot ne izogibam alkoholu, če pa že pijem, pijem malo in kvalitetno. To nekako pride v paketu z  »miganjem«. V čem je smisel da garaš cel teden nato pa se za vikend nabiješ do daske in je ves trud zaman? Zaradi svoje življenske filozofije se v družbi počutim kot da sem nek snob ki konzumira samo »top shit« robo. Samo kot zanimivost. Za finteserje in tekače, če se že pije so »najboljša« izbira žgane pijače, takoj za tem je vino, najslabša možnost pa je pivo. Vse v mejah normale. Ampak sem zaradi tega res fin? Je to da daš nekaj na svoje telo in mu privoščiš samo najboljše res tako narobe? Za nekatere očitno je. Ampak tako mi paše, takšen pač sem in ne mislim spreminjat svojih standardov. Všeč mi je da sem odgovorna oseba. Občutek ko si v družbi edini trezen je sicer nekako tragikomičen. Imaš skirto moč zavedanja, vsi se zanesejo na tebe da ne boš gobcal o tem kaj so počeli, a se hkrati vidi da se skušajo obvladati. Prikupno. Po drugi strani pa se počutiš izobčeno. Kot da te ni. Ampak nikoli mi ni bil večji problem ostati trezen, tudi če nisem vozil, ni mi bil problem biti varuška, ni mi bil problem pomagati sočloveku ki je pregloboko pogledal v kozarec, ni mi bil problem ostati odgovoren zavoljo tega da so drugi uživali, ker sem užival tudi sam.

Osebno sem se že davno navadil uživati brez oziroma z malo alkohola. Sploh ni težko. Izgovori da se brez alkohola ni možno sprostiti so brepredmetni. Potrebna je volja. Veliko je tudi odvisno od tega v kakšnih socialnih krogih se giblješ. Včasih se spomnim dobrih časov ko sem s kozarcem viskija v diskaču vijugal med sotrpini misleč da sem James Bond. Pogrešam to, v mejah normale ampak čudovito. Zdaj pa trezen na mrzlem pazim na folk. Morda od družbe preveč pričakujem, ne morem zahtevati da bo vse po moje, lahko samo predlagam. Ampak razumem da so težki časi, da je študij naporen in oh in sploh, da ni keša, ampak…je vredno vase vlivati to poceni sranje samo zaradi tega ker je poceni? Ne bi raje šli po cviček, refošk ali merlot, po Union, Laško ali po »Jacka«, ali po vodko ki ne stane 1,50€ in se ga kvalitetno nažgali?

Žalostno je, da je pitje alkohola v študentskih letih postala neka norma in skoraj nek funkcionalni predpogoj za nočno uživanje. Nekako je ironično da tole pišem na torek, na študentski praznik. Pijte kaj hočete, počnite kar vam paše, jaz bom ostal zvest svoji filozofiji do konca, pa četudi bom zaradi tega cele torke čubil na faksu in doma medtem ko ga bodo drugi žurali.

Alkohol je za ljudi, ki si lahko privoščijo izgubo parih možganskih celic :mrgreen: . ~ Charlie Sheen

Za na konec še za crknit smešen clip kako preživeti noč brez klicanja jelenov. Klik.

Pa na zdravje!

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »