Nekako s težavo spremljam ta očiten prehodni problem v razmerju med profesorjem in študenti. Nekako mi ni jasno kako profesorji ne dojamejo dejstva da se mora neka skupina študentov prvo dodobra spoznati, da bo začela kolektivno delovati in aktivno sodelovati pri predavanjih. Pa celo profesorji socioloških znanosti so. Malo paradoksalno. Mene osebno je prva dva tedna zelo nervirala ta smrtna tišina ko je profesor kaj vprašal. Prvič zaradi tega ker se mu je na obrazu videlo da mu je neprijetno ker ne dobiva željenga feedbacka. Drugič pa zaradi tega ker sem se čudil zaradi tega ker očitno nobeden nima jajc da bi kaj zinil. Profesor skuša razbiti tišino s frazo »ni napačnih odgovorov ali vprašanj«. Še vedno smrtna tišina. Sliši se samo dihanje rahlo zajetnega sošolca v prvi klopi 5 metrov vstran. Ampak to je seveda razumljivo. Ne da si ne upajo kaj reči. Sram jih je. Kdo pa se bo izpostavljal že prvi teden? Halo?! Saj me bodo imeli za čudaka, piflarja, grabatorja, pametnjakoviča. Pa pokaži svoje znanje prmejnduš! Zato si na faksu. Zini že!

Ampak ne. Tišina vstraja. Odgovora ni tudi na osnovna vprašanja. »Kateri proces je pomembno oblikoval družbeno strukturo v 17. in 18. stoletju?« Tišina…še vedno tišina…po desetih sekundah se le oglasi nežen glasek iz zadnje vrste: »industrijska revolucija«. Aleluja! Hvala bogu, samo da nekdo govori. Par sekund še pa bi mi razneslo možgane. Priznam, tudi sam se nisem izpostavljal prvi teden ker sem tako kot drugi, čakal na druge. Tisto značilno gledanje sotrpinov po razredu in upanje da bo kdo spregovoril preden se bomo začeli hihitat in pokat s prsti ter kulicami. Zdaj če poznam odgovor takoj zinem ker ne prenesem tišine. Pa naj me imajo za pametnjakoviča, briga me. Problem je v tem da se preveč obremenjujemo s tako nepomebno stvarjo kot je to kaj si bodo drugi mislili o nas. Zakaj se gre na faks? Zaradi sebe ali drugih? Če odštejemo »zaradi kolegov« in »zaradi žurk«. Tipičen problem med mladimi.

Zanimivo je tudi (ne vem če drugi tudi dejansko to opazujejo ali samo jaz ker imam pač preveč časa) kako smo se »poskupinčkali«. Kadilci vs. nekadilci, barbike, rokerji, moški vs. ženske, vozači in tisti ki so v domu. Sicer ni to nič fascinantnega in novega ampak je zanimivo opazovat kako nastajajo te skupine znotraj skupine (groupception :mrgreen: ). Od začetka še niso minili trije tedni. Profesorji še vedno niso dojeli da se še nismo dovolj spoznali da bi lahko imeli spodobno diskusijo. Je pa zanimivo še to dejstvo da z mlajšimi profesorji in asistenti veliko bolj sodelujemo. Logično. Mlajša je figura pred nami, bolj sproščeno je vzdušje. Ni pa nujno, odvisno kako si profesor postelje. Sicer smo se že s sošolci »pofejsbukali« ampak to ni to. Po eni strani razumem sošolce zakaj so zaviti v molk po drugi strani pa se mi zdi smešno. Pa reči nekaj če poznaš odgovor, ne bo tiste neprijetne tišine, učitelj bo bolj sproščen in bolj samozavesten, hitreje lahko gremo z debato naprej. Zdaj zvenim kot nek težki piflar, ampak dejansko sem prišel na faks da se nekaj naučim, ne da grejem stole in imitiram vegetacijo. Folk je čuden.

Malo še pa bomo razturali. Samo da si zaupamo svoje najtemnejše in najgloblje skrivnosti. Tako bomo vsi o vsakem vedeli vse in bilo bi tako kot da smo vsi nagi. Potem bomo sposobni skupinske debate.

Mogoče pa se samo preveč trudim…

  • Share/Bookmark


9 odgovorov v “Na faksu nisi zato da si tiho”

  1.   Stric Marč pravi:

    Učitelj ima rad vprašanje učenca, da mu pokaže svoje znanje. Tudi ima rad sodelovanje, vendar na njegov način. Prehitro javljanje in oglašanje lahko skupina razume kot siljenje v ospredje in takšnega študenta odklanja. Ko pa se boč odločil, da kaj vprašaš, postavi le takšno vprašanje, da bo lahko profesor odgovoril in se pred množico potrdil. Na prezahtevna vprašanja lahko odgovora ne zna in bo vse skupaj razumel kot provokacijo. In postal boš opazen. V dobrem ali slabem. V življenju najbolje pridejo skozi sive miške.

  2.   anez pravi:

    tako je pri nas vsi tiho, potem pa sam nekaj rečem samo da ni tiste neprijetne tišine.Zdaj sem tako in tako napredoval v osebo ki si kao upa in ponavadi jaz v imenu vseh komuniciram z profesorji.saj ni čudno, da je takšno stanje v Sloveniji če so pa vsi pasivni.

  3.   pametnarit pravi:

    @ Stric Marč: Nekako še se odločam ali bi v določeni situaciji spregovoril ali pa bi bil siva miška. Ampak tista tišina je mučna, tako za nas in profesorja. Glede spraševanja pa, sprašujem tako kot si rekel, tisto kar profesor zagotovo ve, nisem tak človek ki bi koga namerno spravljal v obup, saj je samo človek. Ampak včasih ne morem iz svoje kože pa malo provociram :mrgreen: Ampak na tak način da se vsi nasmejimo.

    @anez: Jaz in par drugih sošolcev počnemo isto. Nekako smo že redni tisti ki radi kaj rečejo, in prav zanimivo je kako drugi čakajo na nas ter nas gledajo s tistim pogledom: “reči že nekaj!”. Daleč preveč smo pasivni.

  4.   NuckinFuts pravi:

    Kako preveč pasivni? Šele letos se počasi učim držati gobec pri miru. :mrgreen:
    Drugače pa vam tam na severovzhodu manjka kakšnih teperamentnih primork, ki 100% poskrbijo za takšno ali drugačno debato. To jim je v genih. :P

  5.   pametnarit pravi:

    @NF: Šele zdaj? :P . Verjetno bo tud mene minlo čez čas. Se strinjam. Predolgo je že odkar sem slišal kakšno primorko govoriti, ali kaj drugega :mrgreen: .

  6.   kosoblejka pravi:

    Meni se zdi napačno že pričakovat vprašanja, ko nekdo prekine svoje predavanje in reče: A ima kdo kakšno vprašanje? Profesor naj spodbuja sodelovanje ves čas, alpa nej pač spredava. Če te nekdo najprej utiša, potem pa od tebe kar naenkrat želi sodelovanja..
    Se pa tudi drugače ne streinjam s tabo – ja, na faksu nisi zato, da bi bil tiho; AMPAK (profesorju) lako govoriš le tisto v kar sam verjame. Naš šolski sistem pač že od začetka spodbuja in vzgaja v poslušnosti in ubogljivosti. Ne pa v razmišljanju s svojo glavo – ergo.Če govoriš na predavanjih se mečeš ven. Dejastvo. Kar je pomembno je – al se zarad tega sekiraš al ne. Jaz sem včasih verjela, da moram bit “siva miška”… ampak dejansko se splača govorit. Izveš več, več priporočil lahko dobiš, ko greš enkrat s faksa kot totalen vsevedneš, ki nima pojma kaj se dogaja v resničnem svetu…

  7.   MCKvadrat pravi:

    Heh. Isto zadevo sem jaz doživljal v prvih tednih predavanj na pravni (kjer je v predavalnici tudi do 400 študentov). Ne bi rekel, da so študentje krivi, ampak celotni študijski sistem: študentje so vajeni iz srednje šole in osnovne, da moraš bit tiho pa se napiflat. Bog ne daj, da bi kritično razmišljal, argumentiral ipd. Vsakemu znanju, vsakemu dejstvu je treba znat reči zakaj? kako to? čemu? (seveda do neke mere) – zdrava mera dvoma je vedno fajn.

    Po drugi strani, pa je tudi percepcija v slovenski družbi da se pa “on sili ven” pa piflar pa tak dalje. BMK, jaz vem zakaj sem na faksu, ali veš ti?

    Drugač pa zdrži, odgovori, če znaš (tudi če ne popolnoma, tak si najbolj zapomniš, da ti odgovori profesor), pa seveda sprašuj če te zanima, magari po predavanju če ti je nerodno – tudi govorilne ure majo svoj namen.

  8.   Tony pravi:

    Hojla!
    Čuj, zdaj ko si v Maribori. Nea bodi no taki! Daj se malo hejaj! Vužgi lajf!
    Ta vprašanja na faksih so le retotična, le mašilo in baročni okrasek, ker na andragoških seminarjih tako učijo (amerške finte brez vsebine). O spobujanju kreativnega študija ni ne duha ne sluha, ali pa je kje kašna mala izjemica. Nekaj tega malega sem doživel gostujoč na FHŠ-ji. Na tujih uveljavljenih univerzah, če ne prideš pripravljen na predavanje in nisi aktiven poslušalec, pomeni lahko le dvoje: ali si butast ali pa fikus. Priti pripravljen pa pomeni, da si prebral ali vsaj skeniral obvezno literaturo (obvezno vsebinsko kompatibilen del s temo predavanj) in si prebral priporočne aktualne članke ter druge nove vsebine (običajno članki tekočega meseca in na novo izdana literatura). To, da bi bili aktualni, je pa za naše profesorje že preveč! Pa saj nimaš izbire koga boš poslušal, izpit pa delaš tako tam, kjer je najlažje (beri: brez švica). Za razliko od našega prostora severnjaki (kjer trenutno gostujem) spodbujajo kreativnost, samostojno razmišljanje in uporabo informacij – kar pomeni zanje. Tako so naravnani tudi izpiti – bodisi analitičen, primerjalni in argumentativni esej – brez kopy/paste sistema, da se razumemo). Veliko uspeha pri profesorjih, ki mislijo da so edini, in najbolj pametni, in večni, da jih bodo s predavalnice še na britof nesli. Pa tudi mlajši niso kaj dosti drugačni – vzorci se ne menjajo. Biznis je biznis.

    Veliko uspeha in osebnega zadovoljstva!!!

    LP

  9.   Pametna Rit » Dobri profesor & Co. pravi:

    [...] kratkim sem pisal o problemu »smrtne tišine« ko profesor postavi vprašanje na katerega vsaj polovica sotrpinov zna odgovor a se nihče ne [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !