Arhiv za Oktober, 2011

Vsa dosedanja družba je bila slojevita. Ampak kaj sploh določa sloj? Kaj vse »potrebujemo« da se nas popredalčka v določeno družbeno strukturo? Karl Marx je menil da obstajata samo dva sloja. Lastniki in »navadni ljudje«. Weber ga je popravil in rekel da ni vse tako črno – belo. V današnji družbi je ta slojevitost mnogo bolj kompleksna. Splošno znani so štirje razredi. Nižji sloj, srednji sloj, višji srednji sloj in višji sloj. Prazaprav je višji srednji sloj bolj pogruntaviščina snobovskih meščanov, večinoma doktorjev in pravnikov. Da malo posplošim, ti ljudje imajo otroke v gimnazijah, hodijo v gledališče, vozijo razne Touarege in Q6-ke ter imajo vikende na Hvaru. Sicer ne vsi, ampak če na grobo potegnem črto nisem naleč od dejanskega stanja.

Torej, če vzamem za model tri osnovne sloje. Nižji, srednji in višji. Vsak sloj ljudi ima svoj namen in je soodvisen od drugih slojev. Brez enega sloja, drugih ne bi bilo. Da karikiram po Carlinovo. »Višji sloj obrži ves denar in ne plačuje davkov. Srednji sloj naredi vso delo, plača vse davke. Reveži oziroma nižji sloj pa je tam samo da na smrt straši srednji sloj, da še naprej hodijo v službe. Da ja ne bodo postali revni. Poleg tega pa t.i. »elita« poskrbi da sta si srednji in nižji sloj vedno v laseh, da lahko pobegnejo z vsem denarjem. Preprosta stvar za katero se je izkazalo da deluje«. Seveda ni tako preprosto. Predvsem v Sloveniji je ta slojevitost še posebej zanimiva.

Po podatkih iz januarja 2010 je Slovenija najbolj egalitarna država v družbi evropske sedemindvajseterice. Celo pred skandinavskimi državami. To pomeni da so pri nas razlike med sloji najmanj očitne, da smo najbolj enakopravni. Verjetno je vas, tako kot tudi mene ta podatek presenetil. Ampak je na nek način logično. Slovenci smo v bistvu (če odštejete priseljence) pleme ozirima neka plemenska združba. Samo dva milijona nas je in delujemo na zelo majhnem območju, zato naprimer zahodne družbene ureditve pri nas nikoli niso bile uspešne. Problem in na drugi strani prednost je, da vsak nekoga pozna oziroma je vsak z nekom v sorodu. Druga stvar je, da prednost dajemo neformalnim odnosom. Ko tipični Slovenec spozna drugega Slovenceljna se takoj pojavijo vprašanja v zvezi s tem koga poznaš, s kom si v sorodu in kakšne veze imaš. Ni pomembno če si prekvalificiran za nek razpis za delo, šef bo dodelil službo sinu od tajnice, če še jo naprej želi polagati na pisalno mizo.

In prav to dajanje prednosti neformalnim odnosom je eden izmed vzrokov da so pri nas te meje tanjše kot drugje. Slovenci gojimo odnose. Ni pomembno koliko zaslužimo, samo da se dobro razumemo s sosedi in da nas čudno ne gledajo. Od družbe in sorodnikov pričakujemo da bodo posrkrbeli za nas. Lep primer za to je ko so spraševali delavke nekega propadlega slovenskega podjetja kaj bodo sedaj ko so brez službe. Hladno in upajoče so odgovorile, da jih ne skrbi in bodo drugi poskrbeli za njih, češ, mi bo sestra že zrihtala službo pa čeprav nisem kvalificirana za to. Veze pač.

Ampak kaj nas sploh določi v nek sloj? Tri stvari. Moč. Premoženje. Ugled. Pri premoženju bi  seveda dodal še nematerialno premoženje, naprimer, način izražanja, mišljenja, pripadnost subkulturam. Preprosto po načelu: »Koliko imaš, toliko veljaš.« Tako v denarnici kot v srcu in glavi. Sicer je slednje bolj pomembno ampak saj vemo čemu se na žalost daje neprimerno več veljave. Dejstvo je, da je slojevitost na en način problem, po drugi strani pa je nujna in celo koristna. Vsi ne moremo imeti vsega, nismo si vsi enaki, nismo vsi rojeni z enakimi možnostmi. Prav tako nam slojevitost ponuja možnost vzpenjaja pa družbeni lestvci, da iz nič naredimo veliko, nas na nek način motivira. Seveda bi si želel da bi vsi meli vse, da bi bile dobrine bolj enakomerno porazdeljene, da bili vsi enaki, vsi svobodni, vsi enakopravni, da bi bili rojeni brez bolezni, da bilo vse popolno. Ampak kot veste, živimo v popolnoma drugačnem svetu, ki je krut, brezbrižen in kjer je zelena, kraljevska barva. Živimo v času velikih družbenih sprememb. Tudi meje med sloji se tanjšajo oziroma večajo, izginjajo, kakorkoli si razlagate to anekdoto. Navsezadnje nas lahko pripelje do sistema ki ga je zagovarjal Marx. Lastniki in navadni ljudje, sužnji. Ne pustimo da se bi to zgodilo, vredu?

Za kateri sloj pa se vi smatrate, če ni preosebno vprašanje?

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Ko sem že mislil da se je to skrajno neumno in nepotrebno rivalstvo med Ljubljano in Mariborom vsaj malo poleglo zdaj očitno dobiva nove razsežnosti. Seveda to rivalstvo traja že nekaj časa in ni izključno krivda najbolj dolgočasnega športa na svetu. Mariboru je vedno šlo v nos da Ljubljana žanje vso čast in slavo. Se še spomnite slovenskih filmov in nanizank kjer so Štajerci, natančenje Mariborčani igrali vloge mentalno hendikepiranih čudakov, ki  s svojim naglasom le še pripomorejo k neugodnim občutkom gledalca ob ogledu filma ali serije? Ampak to rivalstvo ni samo predmet 20. stoletja. Vnaprej prosim da oprostite mojim laičnim navedbam zgodovine. To rivalstvo nas pelje še malo nazaj. Ljubljana, ki je ležala na območju takratne dežele Kranjske  je bila opevana v času Napoleonovih osvajanj in je bila v njegovi okupaciji tudi prestolnica ilirskih provinc. V Ljubljani je bila ustanovljena naša prva visoka šola. Leta 1849 je v Ljubljano iz Dunaja pripeljal prvi vlak. V Ljubljani je bila ustanovljena prva slovenska univerza. Nič čudnega da so imeli Mariborčani Ljubljančane za snobe in važiče. Ljubljančani pa Mariborčane za avstrijske kmetavzarje v “hoznetregarjih”. Ljubljana se je vedno bliskovito razvijala in Maribor je le s težavo dohajal. Dokler ni prišel fusbal.

Nedolgo nazaj se je to rivalstvo malo poleglo, ko predstavnika Ljubljane ni bilo v prvi ligi. Zdaj pa spet. Ubi ubi Žabara in podobno sranje. Lokalne radijske postaje pa to samo še podžigajo z raznimi bizarnimi akcijami kot so: “Očistimo Maribor zelenih oblačil”. Ali nekaj podobnega. Gre za nagradno igro kjer dobiš toliko kart za “Večni derbi” koliko kosov zelenih oblačil prineseš od doma. To je že na meji zdravega razuma. Ok, razumno in lepo je, da gredo oblačila na Rdeči križ v Ljubljano. Razumno pa ni, da je za to potrebno hujskanje in sovražno nastrojen govor ter slike. To si jaz ne razlagam kot dobrodelno akcijo ampak samo nekako prikrito dreganje v osje gnezdo. Češ, vi pa ste zeleni, tu imate vaše ogabne majice. Malo še pa bo trava v Ljudskem vrtu pobarvana vijolično.

Razumni pa niso tisti tapravi nogometni vandali. Še vedno ne razumem tega primitivnega pretepanja kjer se spravi pet Vijol na enega Green Dragonsa ali obratno, in ga premlatijo. Zavoljo derbija. Iz principa. Ni pomembno ali zmagamo ali zgubimo, glavno je da pojejo pesti in da je štadion zakopan v dimu. Ne gojim sovraštva do nogometa ali do kateregakoli mesta ali kluba, ampak to rivalstvo že dolgo ni zdravo. Res je, da se Slovenija še zdaleč ne more primerjati z velikani nogometa, kjer ljudje dejansko umirajo pod pestmi in kroglami. Tudi vsi navijači niso isti. Nekateri bi si radi samo v miru s kolegi pogledali derbi in naj zmaga boljši. Priča pa so rednim vdorom na štadione in raznim žaljivim navijaškim napevom. Določeni segmenti navijanja so dokaz primitvnosti posameznikov. “A da bi umrli za svoj klub pravite?”. “Oh vi šaljivci”.

Ampak kaj moreš, tudi brez tega ne gre. Mene to ne gane ampak ti je počasi dovolj ko na radijski postaji konstano izvajajo propagando in dvigajo temperaturo, celo s priredbo pesmi “Mala terasa”. Sicer pa je rešitev za to, CD. Prav smešno mi je ko včasih v centru Maribora zagledam na tone policistov kako vodijo žabice na stadion ali kako par debelušnih ali izjemno posušenih vijolic krši javni red in mir. Lahko si samo rečem : “Jebiga, fusbal pač”.

Olje na ogenj pa sta nedavno prilila še župana Maribora in Celja, ki sta tarnala da morajo štajerska mesta vedno prositi za dovoljenje glavnega mesta ko gre za razne finančne prilive in odlive. Zahtevala sta avtonomijo Štajerske. V resnici sploh ne vem kaj bi naj to pomenilo, ampak samo da se meša drek in podžiga razlike in rivalstvo med največjima mestoma v naši prelepi državi.

Zakaj se ne moremo imeti vsaj malo radi? :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Biti bloger je zanimiva stvar. Včasih se počutim kot da živim dvojno življenje. Na faksu in v družbi sem dostojen, prijazen mladenič ki rad poskrbi za kakšno dobro debato ali neumno izjavo, doma pa sem asocialen kreten, ki po mnenju glave družine živi predobro življenje. V letu pavze je ta razlika bila še kako očitna. Ampak če malo pomislite, se tako obnaša večina mladine. Doma so pridni in leni, ko pa so v družbi pa so kot da bi spustili psa iz verige. Ampak pustimo hodeče hormone in študente v post adolestenči fazi. Nikoli si nisem mislil da bom lahko pisal blog. Bloganje sem si predstavljal kot nek spletni dnevnik kamor zapisuješ zanimive in pomembne stvari ki so se ti zgodile čez dan. Na srečo sem kmalu ugotovil da temu zdaleč ni tako. Pisanje bloga je več, mnogo več. Meni osebno to predstavlja sprostitev, pisanje je odličen »stress releaser«. Pisati sem začel iz čiste radovednosti. »Je še kdo tam zunaj ki misli enako kot jaz?«. Seveda sem hitro ugotovil da nisem sam. Kar me je podžgalo da še naprej delim svoje misli.

Da se vrnem k na začetku načeti misli. Dvoličnost, socialna maska, bodi to kar si, ne pretvarjaj se da si nekaj kar nisi. Vse to mi trka na vest, ko pred tistimi ki mi nekaj pomenijo tajim dejstvo da pišem blog. Z veseljem bi jim povedal ampak se bojim da sem bil včasih malo pregrob in da bi jih užalil. Bojim se odziva. Seveda ne moreš nikoli zadovoljiti vseh ljudi. Malo za tem ko sem si postavil ta vprašanja, sem začel razmišljati v drugo smer. Komu sploh tajim? Ali lažem, ali zlovešče prikrivam in jih opravljam za hrbtom? Ko sem začel pisati blog sem imel na vesti bolj kot ne dva dobra prijatelja in starše. Enemu prijatelju sem zaupal da pišem blog, prijateljici pa ne, ker sem objavil kočljive zapise glede njene čvrste zadnjice in prsi :mrgreen: . Torej, s prijatelji sem opravil. Ali je res tako narobe nekaj prikrivati staršem? To sem počel celo srednjo šolo, zakaj ne bi tega nadaljeval? Tako sem brez slabe vesti pridno tipkal osem mesecev.

Zdaj pa sem »padel« v nek nov socialni balonček. Obdan sem s pametnejšimi ljudmi, nisem več sam svoj alfa samec. »Bi povedal tem ljudem da pišem blog?«. »Eh, brezveze, izpadel bom kot nek pametnjakovič, ki nima nič boljšega za delat kot pa »čubit« za ekranom«. Spet mi vest trka na vrata. Dobrim ljudem nekaj tajim. Res je da nisem serijski morilec ampak pisanje bloga lahko marsikaj pove o človeku in morda še nisem pripravljen da me raztrgajo in razgalijo. Kar si lahko na spletu zlahka privoščim. Sicer pa, kam se sploh silim? Iz muhe delam slona. Pisanje bloga ni nek »big deal«. Nihče me ni vprašal ali pišem blog ali ne. Verjetno nobenega to sploh ne zanima.

Samo, če pogledam na to iz drugega zornega kota. Je to res prikrivanje? Je to res dvojno življenje? Je to res laž? Sem res dvoličnež, imam dve socialni maski? Skozi življenje sem vedno trudil biti iskren in pošten, res je, da sem se velikokrat pretvarjal da sem nekaj kar nisem, ampak to so bile nedolžne stvari, vsak gre skozi to fazo lastne identitete. Na faksu in v družbi, pred starši in prijatelji, pred sorodniki sem to kaj sem in na spletu sem to kaj sem, ista oseba, ampak z malo več »cojones«. Čeprav bi lahko splet zlorabljal na tisoč in en način, ampak v tem ne vidim smisla. Torej, živim dvojno življenje in prikrivam, ali sem preprosto samo to kar sem v dveh različnih svetovih?

Odločil sem se da še bom naprej prijazen, priden, dostojen in včasih aroganten mladenič, ki ima pač neko skrivnost za katero ni potrebe da je razkrita. Včasih sem se še trudil in spraševal ljudi če berejo bloge, da bi jih napeljal k temu da jim razkrijem da sem Pametna Rit, morda pa ga berejo, ampak to se mi zdi zdaj brez smisla. V virtualnem svetu bom ostal Pametna Rit v resničnem svetu pa dokaj priden študent. Ostal bom skromen, ne bom obešal takih stvari na veliki zvon. Morda se premalo cenim ampak recimo bobu bob, nihče ne mara pametnjakovičev, ali pač?  :)

  • Share/Bookmark

Comments 11 komentarjev »

Kot da kislo vreme ni dovolj me te dni živcira še politika. Kamorkoli me pot vodi naletim na predvolilno klanje. Vsi mediji so okuženi s to farso, tudi neodvisni. »Volite Jay-Z-ja!«. »Janša je lopov, komunist, kapitalist!«. »Virant je mevža, lutka v prijemu Janše!« Bla,bla, bla. Človeku postane počasi dovolj. Meni osebno je vse skupaj smešno in nadležno hkrati. Še na faksu ne moremo mimo tega. Politika. Vsem nadležna tema. Ampak jebiga. Kot sem že pisal sem se odločil da bom bojkotiral vse volitve in referendume. Tako, iz principa. Zaradi uporniškega alter ega. Po eni strani me vleče na volitve, ampak samo iz enega razloga, ker še nisem volil. Zanima me je kakšen je občutek ko obkrožiš ime človeka od katerega pričakuješ drastične spremembe. Po moje ni ravno božanski. Imaš listek in kulico. Obkrožiš in voila! Podobno kot pri situaciji, ko misliš da boš dvignil poln kovček v resnici pa je prazen. Za trenutek se počutiš res močnega.

Dejstvo je da te dni ne moreš mimo politike. Lahko si ignoranten in pasiven, tako kot je v navadi v Sloveniji, ampak slej kot prej te kdo pocuka za rokav in vpraša: »Greš volit?«. Zaenkrat bi rad ostal zunanji participant in opazoval vso to farso. Ne bi si rad umazal rok s tem da grem na volišče in iščem neke izgovore kot so: »Če mi ni noben všeč pa bom volil proti tistemu ki mi gre na živce«. Kje je tu logika? Prav zanima me kako bo zgledalo politično-ekonomsko stanje čez kako leto. Ne samo v Sloveniji, tudi na globalni ravni. Ampak bolj kot to, kakšno bo sociološko stanje, stanje ljudi. Bodo še vedno nasedali praznim obljubam ali bodo udarili po mizi? Kot sem že velikokrat omeni, nekako skrivoma navijam za revolucijo, pa čeprav je morda ta ideja utopična. Utopija ali ne, sanjam in upam lahko.

Kot smo lahko ugotovili iz medijev je veliko Slovencev še neopredeljenih. Veliko pa jih ne bo volilo. Predvsem so to pasivni mladci in mladenke in snobovski pripadniki višjega srednjega razreda. Najbolj zavzeto in upajoče volitve pričakujejo tisti ki čutijo primankljaj. Med mladimi si jaz to situacijo pojasnjujem že kot neko gibanje. »Pasivni Slovenije, briga nas!« Nekako se mi zdi da to sovpada s tem newagevskim načinim razmišlanja, ki je nastrojen proti vsemu kar je ustaljena praksa. Iskanje nekih alternativ je predpogoj. Vse avtoritete so nepotrebne in napačno opredeljene. Kako se borimo proti temu? Kakopak, z ignoriranjem. Pa kaj nas briga politika? To so samo senilni starci ki trosijo bedarije in prazne obljube. Glavno da mi žuramo, da živimo v hotelu mama, da imamo vsega polno rit, da državi krademo denar vsaj tri leta če smo pridni in da po teh letih garanja brezupno iščemo zaposlitev. Med te spadam tudi sam. Se zavedam tega. Ko sem še imelj bolj radikalno razmišljanje sem si rekel: »Bolje da še ta zadnja dobra leta preživim na faksu«. Če sem sklepal po napovedih pesimistov.

Veliko mladih preprosto ignorira in celo sovraži državo ker so mnenja da jim država ne da zadosti. Da je za njih ne skrbi. Kar je čista bedarija. Jaz mislim da nam gre še kako dobro. Imamo brezplačen študij, subvencioniramo prehrano. Nisem jaz kriv da si ne znaš najti punce in dela ter se vsaj malo potruditi da izdelaš faks. Krivi smo si sami. Ampak ta pasivnost mladih je tudi pokazatelj da v tej državi nekaj ni vredu, nekaj ne štima. Zakaj smo tako pasivni? Kdo nas je take naredil? Kdo je kriv? Kako to rešiti? S takimi bedastimi političnimi idejami kot jih servirajo sedaj zagotovo ne. Na koncu se bodo tako mladi in stari preprosto sprijaznili s tem da drugi odločajo o njihovem življenju. Kar že v bistvu sedaj ampak očitno zavednost ni velika.

Ampak če malo pomisiliš. Zakaj bi se sploh ubadal s političnim sistemom? Izdelaš si nek plan, svoj sistem po katerem živiš, ljubiš, hodiš v službo. Držiš se nekih predpisanih zakonov, potrpiš ko je hudo, ustvariš si neko skupino, socialni krog v katerem deluješ. V bistvu se zapreš v balonček, ki sčasoma postaja večji. Za to ne rabiš politike, ampak zdravo pamet. Res pa je, da je politika kot neka igla ki hoče ta balonček počiti, ampak samo če dovoliš.

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Pa to ni več res! V tem letu je bitko z življenjem izgubilo toliko spoštovanja vrednih ljudi da, ne vem, enostavno sem jezen. Tako jezen da mi gre na jok. Skoraj vsak dan šok. Kaj je s tem letom? Kot da je zakleto. Da omenim samo nekaj izmed njih. Peter Falk, legendarni detektiv Columbo. Bubba Smith, legendarni Hightower v Policijski akademiji. Amy Winehouse, legendarni vokal. Nenazadnje polkovnik Gaddafi, ki so ga NATO-ve sile brutalno zaklale. Njegov atentat bo ostal nekaznovan saj so politični umori očitno postali sprejemljivi in moralni. Četudi je bil breobzirni diktator je imel srce, tako kot vsak človek. Spoštovanje si zasluži že zaradi tega ker se je uprl zahodu (ZDA) in s tem po nekih teorijah načrtu New World Order. Skupina Bilderberg ima tako eno oviro manj, največji svetovni naftni manipulant Rockefeller pa bi naj tako pobral vso libijsko nafto in pokasiral 114 ton zlata. Nihče si ne zasluži umreti na tak način.

Steve Jobs. Revolucionar, legenda in tarča posmeha. Njegov iPod shuffle mi služi že dolgo časa. Hvala ti za to.

Lojze Slak. Glasbena legenda. Vsake toliko časa je zapasal njegov komad in seveda ni blo taprave vaške čage brez njegovih melodij.

Pred kratkim je umrl Tone Pavček. Priznam da nisem ravno sledil njegovemu delu. Vem da smo ga brali v osnovni in srednji šoli.

Danes pa je življenje na motociklistični stezi izgubil velik up dirkanja Marco Simoncelli. Najbolj karizmatičen in talentiran dirkač, vedno vesel in nasmejan. Njegova prepoznavna kodrasta »čupa« in polomljena italijanska angleščina sta me vedno znova nasmejali. Bil je človek ki je rad vozil na meji nesreče, doživel je veliko padcev, hotel je prelisičiti zakone fizike ampak ni si zaslužil končati na tak način. Če ne drugega je umrl med delom ki ga je z veseljem in užitkom opravljal.

Ne vem kaj se dogaja. Čemu toliko smrti? Vsak ima svojo začrtano pot. Kdo mu jo izmeri? Neka višja sila ali si jo gradiš sam? So ljudje za katere bi želeli da bi živeli vsaj sto let. Ampak na žalost nas iz teh sanj zbudi kruta resničnost. Zbogom.

  • Share/Bookmark

Comments 7 komentarjev »

Hipsterji so v Sloveniji dokaj nova pojava. V zadnjih letih sem imel občutek da so obstoječe subkulture doživele nek zaton, da so se meje in razlike med njmi za šcepec zmanjšale. Če so se že delili so se delili na popularne in nepopularne. Sicer si pripadal neki določeni subkulturi, imel si njihove markatnosti, ampak če nisi bil opažen, si bil nula. Spomnim se svoje srednje in osnovne šole. Piflarji, frajerji, metalci, rokerji, raverji, reveži, fusbalerji, romi, nasilneži, kul ljudje in še kaj bi se našlo. Danes je vse to nekako zmešano v koncept popularnosti posameznika. Glavno da izstopaš, glavno da si kul, da te poznajo. Imaš neke svoje poteze, oziroma poteze določene subkulture, ampak ni tako zelo pomembno katere. Sicer verjamem da v vseh primerih ni tako, ampak grobo orisano se kaže tak model. Še vedno so prisotne velike razlike med subkulturami, zato tudi obstajajo. Vsakomur svoje.

Hipsterji nekako težijo k tem da ostanejo v ozadju, da se dosti ne govori o njih, da so anonimni, »underground«. Kar nekako nasprotuje njihovi pojavi ki se kaže v izzivalnem oblačenju, pričeskah in retro dodatkih. Hipsterji preferirajo močno alternativno indie glasbo in se kremžijo ko omeniš da poslušaš Kings of Leon ali pa Coldplay. »Too mainstream«, bi rekli. So miroljubna bitja, ateisti, liberalci, obdaja jih nek balonček, živijo v svojem svetu. Zdi se kot da jih nič ne briga. Radi so preveč urejeni  zato jih nekateri tretirajo kot metroseksualce, kar kritiki razumejo kot zahvalo gejevski kulturi, ki jih je kot nek vzor popeljala skozi »emo« fazo. » Nosijo »fancy« klobuke in mislijo da jim je Kanye West ukradel očala«. Obvezna oprema vsakega hipsterja so seveda Ray Ban očala in sicer model Wayfarer brez dioptrije, ter oprijeta majica z globokim v izrezom. Večinoma se za hipsterje tretirajo najstniki in mladi od zgodnjih dvajsetih do zgodnjih tridesetih. Fantje in punce vseh spolnih preferenc, velikokrat z istimi asimetričnimi »clean cut« pričeskami.

Poslušajo glasbo za katero še nismo slišali, gledajo filme za katere nimamo pojma da obstajajo, igrajo Nitendo 64. Niso problematični, ampak njihova nadutost in občutek večvrednosti jih velikokrat stane kakšne modrice na obrazu. Mislijo da so svojim pacifizmom, neodvisno svodobdnim mišljenjem, kontra kulturno progresivno politiko, občudovanjem inteligence in abstraktne umetnosti edini ki tega zmorejo. Nekako se zdi, da so sami na tem planetu, da niso določene stvari za vse in da bi marsikaj lahko ostalo samo za njih. Čeprav je »hipsterizem« bolj stanje duha se kaže, kot sem že omenil, tudi v smislu mode. Oprijete kavbojke, orpijete majice živih barv in kakšne retro copate ter obvezen dodatek: očala brez dioptrije z debelim robom.

O njih v slovenskih medijih ni bilo veliko napisanega razen enega članka v Žurnalu z bizarnim naslovom »Na pomoč, moj otrok je hipster!«. Kot da je serijski morilec ki je ravnokar koga brutalno zaklal. Z mojega vidika so zanimiva subkultura. Niso problematični. Žurnal je izpostavil da je ravno v tem njihov »problem«. Ne delajo problemov. Živijo v svojem svetu, napram drugim subkulturam kot so vandali, navijaški huligani, včasih tudi metalci in verski fanatiki. Zato gredo veliko ljudem na živce. »Zakaj so taki miroljubni in prijazni? Zagotovo kaj naklepajo! Dajmo jih prebutat!”

Zdijo se dobri ljudje. Cenijo dobro glasbo, odlične filme, knjige, filozofe, umetnost. Trenutno se srečujejo z zanimivim paradoksom. Vsi težijo k tem da bi bili hipsterji in tako so hipsterji postali mainstream, ravno nasportno od tega kar je bil njihov prvotni namen. Zanimivi so mi tudi zaradi tega ker se lahko na v veliko točkah poistovetim z njimi. Imam podobno mišljenje, čeprav se ne oblačim in strižem izzivalno. Ampak osebno se ne bi uvrstil v nobeno subkulturo ker ne maram tega predalčkanja. Sem fant  s svojimi prepričanji, ne hipster, ateist, alternativec ali roker z dušo.

Za konec še izredno kreativen video zakaj so hipsterji naduti kreteni :mrgreen: .

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Nekako s težavo spremljam ta očiten prehodni problem v razmerju med profesorjem in študenti. Nekako mi ni jasno kako profesorji ne dojamejo dejstva da se mora neka skupina študentov prvo dodobra spoznati, da bo začela kolektivno delovati in aktivno sodelovati pri predavanjih. Pa celo profesorji socioloških znanosti so. Malo paradoksalno. Mene osebno je prva dva tedna zelo nervirala ta smrtna tišina ko je profesor kaj vprašal. Prvič zaradi tega ker se mu je na obrazu videlo da mu je neprijetno ker ne dobiva željenga feedbacka. Drugič pa zaradi tega ker sem se čudil zaradi tega ker očitno nobeden nima jajc da bi kaj zinil. Profesor skuša razbiti tišino s frazo »ni napačnih odgovorov ali vprašanj«. Še vedno smrtna tišina. Sliši se samo dihanje rahlo zajetnega sošolca v prvi klopi 5 metrov vstran. Ampak to je seveda razumljivo. Ne da si ne upajo kaj reči. Sram jih je. Kdo pa se bo izpostavljal že prvi teden? Halo?! Saj me bodo imeli za čudaka, piflarja, grabatorja, pametnjakoviča. Pa pokaži svoje znanje prmejnduš! Zato si na faksu. Zini že!

Ampak ne. Tišina vstraja. Odgovora ni tudi na osnovna vprašanja. »Kateri proces je pomembno oblikoval družbeno strukturo v 17. in 18. stoletju?« Tišina…še vedno tišina…po desetih sekundah se le oglasi nežen glasek iz zadnje vrste: »industrijska revolucija«. Aleluja! Hvala bogu, samo da nekdo govori. Par sekund še pa bi mi razneslo možgane. Priznam, tudi sam se nisem izpostavljal prvi teden ker sem tako kot drugi, čakal na druge. Tisto značilno gledanje sotrpinov po razredu in upanje da bo kdo spregovoril preden se bomo začeli hihitat in pokat s prsti ter kulicami. Zdaj če poznam odgovor takoj zinem ker ne prenesem tišine. Pa naj me imajo za pametnjakoviča, briga me. Problem je v tem da se preveč obremenjujemo s tako nepomebno stvarjo kot je to kaj si bodo drugi mislili o nas. Zakaj se gre na faks? Zaradi sebe ali drugih? Če odštejemo »zaradi kolegov« in »zaradi žurk«. Tipičen problem med mladimi.

Zanimivo je tudi (ne vem če drugi tudi dejansko to opazujejo ali samo jaz ker imam pač preveč časa) kako smo se »poskupinčkali«. Kadilci vs. nekadilci, barbike, rokerji, moški vs. ženske, vozači in tisti ki so v domu. Sicer ni to nič fascinantnega in novega ampak je zanimivo opazovat kako nastajajo te skupine znotraj skupine (groupception :mrgreen: ). Od začetka še niso minili trije tedni. Profesorji še vedno niso dojeli da se še nismo dovolj spoznali da bi lahko imeli spodobno diskusijo. Je pa zanimivo še to dejstvo da z mlajšimi profesorji in asistenti veliko bolj sodelujemo. Logično. Mlajša je figura pred nami, bolj sproščeno je vzdušje. Ni pa nujno, odvisno kako si profesor postelje. Sicer smo se že s sošolci »pofejsbukali« ampak to ni to. Po eni strani razumem sošolce zakaj so zaviti v molk po drugi strani pa se mi zdi smešno. Pa reči nekaj če poznaš odgovor, ne bo tiste neprijetne tišine, učitelj bo bolj sproščen in bolj samozavesten, hitreje lahko gremo z debato naprej. Zdaj zvenim kot nek težki piflar, ampak dejansko sem prišel na faks da se nekaj naučim, ne da grejem stole in imitiram vegetacijo. Folk je čuden.

Malo še pa bomo razturali. Samo da si zaupamo svoje najtemnejše in najgloblje skrivnosti. Tako bomo vsi o vsakem vedeli vse in bilo bi tako kot da smo vsi nagi. Potem bomo sposobni skupinske debate.

Mogoče pa se samo preveč trudim…

  • Share/Bookmark

Comments 9 komentarjev »

Vsak ima svoj način kako čimprej zaspati. Nekateri rabijo malo stimulacije, morda malo klasične glasbe ali pa kakšna fizična aktivnost. Določeni ljudje zaspijo kot klada v trenutku ko se glava dotakne vzglavnika, drugi pa rabimo malo več časa – dodatne stimulacije. Verjetno vas je velika večina kdaj sanjarila pred spanjem, si zamišljala nemogoče scenarije in uspešne zgodbe ter vsakodnevne bedarije. Kaj mi je tu zanimivo je to (vsaj pri meni), da to ni enako dnevnemu sanjarjenju (day dreaming). Pri hrepenenju podnevi velikokrat postanem jezen ali žalosten in razočaran nad svojim življenjem. Pri sanjarjenju pred spanjem pa tega ni. Nekako se ti enostavno ne da zapravljati časa in energije z jezo. Telo je v višavah. Popolnoma sproščeno.

Spokam se v posteljo. »Hmm, bi malo televizije?« Kot ponavadi je pilot ko ga rabiš tri metre stran na mizi in bi raje preživel drugo svetovno vojno kot pa se spravil iz brloga po daljinec. »Pa dajmo raje Beethovna«. Glasba te iz nežnega udobja postelje ponese v  globoki trans. Ko sem še glasbo pred spanjem poslušal s slušalkami sem prakrat pozabil izklopiti iPod in se zjutraj na kablu skoraj zadavil. Včasih pa ni pravi dan za glasbo. Naprimer da imaš dokaj povprečen dan, kot klada padeš v posteljo in nato se začne. Kaj bi bilo če bi zadel na lotu? Milijon evrov! Prvo kar pride na misel je to ali bom dal denar na banko ali v pozlačeno piratsko skrinjo. Komu bom razdelil ta denar? Bi ga dal kaj starim? Ma ja. Super, če bom racionalen bom imel dovolj za vso življenje. Bi povedal svetu da imam toliko denarja? Neee. Bom zadržal zase in se dalje vedel normalno. Človeška bližina je bolj pomembna od denarja. Nato pa še avto…nov A3, črn. Ženske. Nato sledi preblisk vseh bivših punc in avanturistk,  kolikokrat bi jih lahko poseksal pa jih nisem. Zakaj sem bil tako neodločen? Neodločenost. Mnja. Nato spet fleš vseh možnih situacij v katereih bi lahko reagiral bolje. Flash? Ma ne, raje bi bil Superman ali pa Spiderman. Ne, jaz ljubim črno, Batman. Bi dobro zgledal v črnih pajkicah, pregrinjalu in maski? Batman sploh nosi pajkice? Pajkice. Ženske zadnjice v pajkicah. Desetminutna pavza…

Ne morem verjet, študent sem, zares. Lahko bi si našel punco ali pa vsaj »občasno kolegico«. Oh ko bi vedela da te opazujem. V jesenskem vetriču bi najine sklenjene roke vihrale nad kupi listja ki bi »šojhtali« pod najinim sinhronim tekom. O sranje. Ježek od kostanjev. Od nekje se prikrade vroča sestra v podobi Olivie Wild, Hugh Laurie pa ji privzdiga krilce. The fuck? Kaj če bi bil neviden? Zasledoval bi ženske in nevedno opazoval njihovo lepoto. Lepota. Ameriška lepota. Kevin Spacey. Kako ubiti šefa. Haha, zakon komedija! Kaj če bi bil »rockstar«? Raztural bi kitaro, bas kitaro, bobne, klavir, čelo, vse možne instrumente. Punce bi se vlačile po meni, seksal bi kot manijak. To je to!

Te vsakodnevne bedarije se včasih sprevržejo v bizarne sanje. Takšne sanje v katerih te tronogi dinozaver lovi po cesti iz mandljev, zraven tebe pa babica na mobilnem roštilju peče krokse. Svašta. Pravijo da ob koncu dneva v katerem smo sanjali pozabimo skoraj vse kar smo sanjali. Ostanejo nam le neki prebliski. Ampak jaz se bom vedno spominjal teh sanj, ker so bile tako žive, da ne omenim dejstva da sem spalamudil iz postelje in se zbudil na tleh zavit kot mumija. Te nesmiselnosti sem sanjal kako leto nazaj. Kot da bi bil v paralelnem vesolju. Kot da bi ob zbujanju prešel skozi membrano druge resničnosti. Tako živo.

Torej, verjetno vsi delimo to izkušnjo. Sanjarimo podnevi, sanjarimo pred spanjem in sanjamo ponoči. Kar je na en način dobro, opazil sem da to deluje kot odličen »stress releaser«. Načrtujemo prihodnost, obokujemo preteklost, napake, zamujene priložnosti. Živimo. Poskušamo kar se da dobro delovati v tej individulani materialistični post moderni družbi. Ob vsem tem negativizmu nam ostanejo samo sanje in upanje na boljše čase ki jih ne bo. Ampak ugaja mi sanjati, upati, z eno nogo pobegniti med oblake drugo pa obdržati trdno na tleh.

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Bila si edina, edina na meni. Za tabo so se obračali mnogi pogledi ogorčenja in začudenja. Ponosno si rasla skozi čas. Velikokrat sem te nameroma pomanjšal da si postala estetsko sprejemljiva, še večkrat sem te po nesreči ranil. Ampak bila je tvoja krivda, bila si tako prekleto velika. Oprosti. Ampak zdaj te več ni, ni te več na meni. Ne krasiš več moje roke in ponosno štrliš dober centimeter v višino. Slovo je bilo kratko. Poslovila si se na oprecijski mizi. Malo za tem te nisem čutil več. Čeprav si bila grozno grda mi nekaj manjka. Manjkaš mi ti, velika, sočna s sivimi tumornimi tvorbami na koncu. Pogrešal te bom. Čeprav sem grdo ravnal s teboj. V zunanjem svetu sem te zakrival da te ja ne bi videli. Ampak to sem počel v tvoje dobro. Le kaj bi ljudje porekli na tvojo odvratnost. Hoteli bi te prijemati, se igrati s teboj in bog ne daj, odstraniti. Ampak zdaj sem se odločil, da moraš iti. Ne bo te več nazaj. Zbogom.

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Pred kratkim se je veliko govorilo in pisalo o vegetarijanski in veganski prehrani in o ljudeh povezanih z njo. Predvsem ker je domnevno zaradi veganskega načina prehranjevanja umrl dojenček. Oglasilo se je veliko nasprotovalcev in pa peščica zagovornikov alternativnih jedcev. Vsak seveda trdi po svoje. Konfliktov je nemalo. Vse to me je malo spomnilo mojo srednjo šolo. Spomnim se vrst pri zastonj malici in vsake toliko časa frazo: “Vegi prosim!” V srednji šoli ali že malo prej se ponavadi razvije ta, način življenja navsezadnje. Ampak tedaj še to ni. Vegetarijanstvo in veganstvo je bilo veliko bolj priljubljeno med dekleti kot fanti. Ponavadi so dekleta začela gojiti upor do sistema in do vseh avtoritet ter odpor do ustaljenega načina življenja. Zasmilile so se jim uboge živalce ki jih papcamo in so se odločile da jih pač ne bodo več konzumirale. Kot sem omenil in kot zdaj po spominu ugotavljam so bile to uporniške rock/metal najstnice, veliko je prispevala tudi emo subkultura. Veliko teh deklet se je oblačilo v temne barve, predvsem črno kar še je povdarilo njihovo bledo kožo ki je bila rezultat pomankanja hranilnih snovi. Ampak za to so bile krive same. Za ta način prehranjevanja so se odločile prehitro in brez pravega tehtnega razloga. Ne moreš kar naenkrat nehati jesti mesnih in mlečnih izdelkov. Moraš se pozanimati v kaj se spuščaš. Nekako moraš nadomestiti to pomankanje, ta nenadni šok skozi katerega gre telo. Nato pa v akcijo. Ne na vrat na nos. Hopla, zdaj bom pa vegetarijanec!

Nimam čisto nič proti vegetarijancem ali veganom. Vsakomur svoje, live and let live. Imam dovolj svojih problemov da bi se ukvarjal s tem kako narobe imajo, kar z veseljem počno tisti ki imajo očitno preveč časa. Ali pa so naspidirani na adrenalinu in kreatinu ker pojejo kilo mesa na dan. Ok, pretiravam. Ampak je zanimivo spremljati komentarje pod blogi in prispevki ki reklamirajo alternativne načine prehranjevanja. Ponavadi so tipa: »O, zdaj pa pičim na en masten sočen zrezek«, »A se vi zavedate da kradete hrano živalim ki jih imate tako radi?«, »Vi ste ene pi*ke«, »Naša hrana serje na vašo hrano!«, in še bi se našlo. Točno tu se vidi mentaliteta in inteligenčni kvocient kometatorjev. Zakaj bi bili strpni če smo lahko frajerji? Vedno sovražno nastrojeni, brez razloga branijo svoja prepričanja. Na spletu je lahko vsak »brihten«.

Slovenija je enostavno premajhen prostor da bi se razvila neka raznolikost, razvejanost. Ni prostora za drugačne, drugačemisleče. Ponavadi s(m)o zatrti. Samo velikokrat niso samo mesojedci agresivni, zgodi se (in ne tako redko) da so tudi rastilnojedci srboriti kreteni ki ne znajo svojega mnenja in prepričanja zadržasti zase. »Tečni so s svojo sojo, tofujem in jogo«, pravijo nekateri :mrgreen: . Recept je enostaven. Zakaj bi se izpostavljali? Živite svoje življenje, če je treba se na čase malo »dvignite«. Podobno je pri veri in istospolno usmerjenih. Zadržite svoja prepričanja zase in se imejte fajn. Prepričanja v tem primeru pomeni način prehranjevanja, verske in spolne preference. Če niste zadovoljni s političnim sistemom pa kar na plano s svojim mnenjem. To sem izpostavil da me slučjano ne bodo pocukali za rokav tisti ki vejo da zagovarjam in čakam na revolucijo.

Osebno sem odraščal v družini in sorodstvu ki je izrazito mesojeda. Odraščal sem zraven kolin, delanja klobas, rezanja glav piščancem in prašičem. Kako naj bom vegetarijanec ali celo vegan? Okolje je enostavno preveč vplivalo na to kar sem dobil na krožnik, postal sem imun. Sem videl tiste krute posnetke iz klavnic ampak to me ni prepričalo da bi se odrekel mesu. Seveda je tu prisotna tista tipična razlika. Živali ki jih jem se mi ne smilijo, tiste ki pa jih koljejo brez razloga pa se mi (tjuljni, kiti, razna puhasta bitja). Sebe imam za bolj high class finega meso in vsejedca. Samo najboljše kvalitetno meso, večinoma puranje, piščančje in goveje, svinjina mi smrdi. Pečeno na kokosovem maslu. Ampak to pride s tem ko začneš malo gledati kaj ješ in se začneš več gibati, morda celo tekati in fitnesirati. Priznam, sem frik glede zdrave prehrane in zdravega življenja nasploh. Sicer nisem vegan ali vegetarijanec, ampak, koga briga kaj jem? Sem človek, samo to je pomembno.

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »