Arhiv za September, 2011

Biti sam. Za nekatere nočna mora, za druge raj. Samotarstvo predstavlja velik del moje osebnosti kar nekako sovpada z dejstvom da sem edinec in s tem da je bilo v najbolj aktivnem delu odraščanja moje življensko okolje izolirano od drugih vrstnikov. Ampak to mi ugaja, vedno mi je. Mogoče zato ker sem navajen da vse bolj ali manj pomembne stvari storim sam. Nikoli nisem imel tistih pravih klišejskih prijateljev ki ti stojijo ob strani, te zbadajo, bodrijo, ocenjujejo, žalijo in hvalijo. Imel sem par približkov. Naša pot ni trajala dolgo oziroma je trajala zato ker je morala, ker sem jih vsak dan videval v šoli. Verjetno bi jih tudi sedaj…če ne bi bil doma v »vukojebini«. Začuda jih ne potrebujem več. Verjetno se jim včasih kolca, njim malo manj kot bivšim damam katerim sem odprl svoj brlog. Uživam v samoti. Lep je dan ko ga imaš samo zase, brez drugih mnenj, brez obsojanj. Ni pomembno ali greš nakupovat ali pa na sprehod. Zame je to eden izmed najboljših občutkov.

V današnji družbi te seveda takoj popredalčkajo. Če nisi istega mnenja kot vsi drugi, če si rahlo bolj brihten in se držiš bolj za sebe si takoj piflar, čudak ali finoča. Smešni so mi plehki posamezniki ki imajo za sabo četico prijateljev in še dva tisočaka na družabnih omrežjih. Dobro za njih če se počutijo dobro, morda celo superiorno. Naj se. Imajo pravico. Slej kot prej jih realnost kresne po glavi in zvok zadoni čez hribe in doline. Smešno mi je nerganje nekaterih ko mi razlagajo da raje ne gredo v »shopping« ali v kino če z njimi ne gre cela vojska prisklednikov, ali minimalno dva. Jaz sem to in še več dal skozi, sam. Bil sem sam v kinu, sam sem nabavljal robo, sam sem šel na veselico, verjeli ali ne sam sem šel v klub. Kjer sem po naključju naletel na par starih znancev ampak vseeno. Očitno imam neverjetno moč volje da se sploh kam spravim sam. Kako si sploh upam? Sam? Da me kdo oropa ali naskoči sredi belega dne? Izgovori so neumni in smešni. Ne razumem takih osebkov ki imajo tako potrebo po sočloveku oziroma po drugem mnenju. Nekateri stvari so ustvarjene zato da se jih lotiš sam. Bomo prišli do tega da še bodo fantje začeli po dva hoditi na wc? Aja, to se baje že dogaja.

Ampak tako sem pač izpadel. Sam. Samcat. Leto dni pavze ravno ni pomagalo pri tem »problemu«. Problemu ki ga jaz obravnavam kot korist, sposobnost. Nekateri niso sposobni iti sami ven iz hiše, češ da bo brezveze. Danes naprimer sem preživel šest ur v mestu, sam. Sam sem šel podaljšat status študenta, poskrbel za bone, za to da me ne bo zeblo in tudi jest sem šel sam. Zato ker mi tako prija, tako mi odgovarja, takšen sem. Sem zato drugačen? Zagotovo. Zagotovo tudi nisem sam, ampak sem bolj kot ne v manjšini. Ko sem v restavraciji čakal na hrano sem si vzel par trenutkov za stvari ki jih najraje počnem, opazujem navade drugih ljudi. Gabi se mi koliko mladih, tako dijakov in študentov hrusta McDonalds ko pa imajo pet metrov v nasprotno smer dve zelo kakovostni restavraciji. Vsake toliko je na meni obstal začuden pogled. »Glej ga butla ko sam je«. Ali pa mogoče zaradi tega ker sem si prilastil mizo za štiri osebe – like a boss :mrgreen: . Ali pa morda zaradi moje nadvse čedne pojave, beri »čelade« na glavi. Ali pa morda zaradi pol litrskega krigla z vodo in rezino limone ter modro slamico. Možnosti je ogromno. Po izmenjavi vseh mogočih pogledov z mimoidočimi sem se vstal in plačal, sam. Odšel sem do avta, sam. Odpravil sem se domov, sam. Zapel sem si v avtu, sam. Prišel sem domov, sam. Napisal sem ta blog, kakopak, sam.

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Muse, U2, Coldplay. Te skupine (med drugimi) že leta in leta pridno polnijo stadione in dokazujejo da je rock glasba še kako živa. Vsi trije bendi imajo eno lastnost ki je zame najpomembnejša pri vrednotenju glasbenikov in skupin. Zvok v živo. Vsi trije frontmani (Matt Bellamy, Bono, Chris Martin) imajo izjemen glas in so sposobni izjemno karizmatičnih nastopov. Seveda pa bend ni samo ena oseba, ne smemo pozabiti kitaristov in bobnarjev ki poudarijo to harmonijo zvokov in so velikokrat zapostavljeni. Ampak v primeru teh treh skupin to ne velja. Dejansko so me s svojimi live verzijami skladb tako razvadili, da se počutim smešno ko poslušam njihove studijske posnetke.

YouTube slika preogleda

Bellamy je med drugim bil izbran za kitarista preteklega desetletja, kitarski riff v Plug in Baby pa je bil izbran za najboljšega oziroma najbolj prepoznavnega po Sweet Child O’Mine.

YouTube slika preogleda

U2 velikokrat kritizirajo zaradi njihove finančne teže, pranje denarja, neplačevanje davkov, pomoč otrokom v Afriki, globoko verovanje v boga. Vse to naj bi bila pretveza pod katero naj bi delovala neka zlobna verzija skupine U2. Ti ljudje velikokrat pozabijo kaj je v resnici pomembno, in to je glasba. U2-ji so nam dali ogromno. Kaj se dogaja za zaprtimi vrati pa me čisto nič ne briga.

YouTube slika preogleda

Skupino Coldplay je najbolje poslušati na kak deževen dan, takrat res paše. Velikokrat jih primerjajo z U2-ji kar ni nič nenavadnega saj jih je Martin navedel kot njihove vzornike.

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Tako, rešen dela  za en čas. Socialni protokol narekuje, da se za zadnji dan na določenem delovnem mestu prinese nekaj sladkega ali slanega in nekaj za popit. Kot neke vrsta mini poslovilna zabava. Nasplošno je lepa gesta. Načeloma se spodobi dati nekaj v zahvalo za dober kolektiv, dobro vodenje in dobro vzdušje. Kaj pa če neštetega nisi izkusil? Če vse ravno ni bilo v najlepšem redu? Se potem spodobi? Samo da pustimo druge s prepričanjem da smo fajn človek? Samo da zadostimo družbeni normi, ki vrednost človeka ocenuje po tem kaj in koliko prinese za pohrustat? Samo da naredimo konec in da imamo s tem mir?

Stvari ki so za ljudi samoumevne in tiste ki jih delamo samo ker se spodobi oziroma so lepa gesta so me od nekdaj zanimale. Zakaj? Iz tega razloga ker realno pokaže našo gromzansko potrebo po sprejetju in dobrem vtisu ter iztisu. Iz principa sem se vedno skušal izogibati takim stvarem, zraven pa sem opazoval reakcije ljudi. Neverjetno  je, kako so lahko nekateri užaljeni popolnoma brez razloga. Primer. Familija se odpravi na obisk k družinskim prijateljem. Prvo kor prvo te posiljujeo s sladkimi gaziranimi pijačami katerih ne pijem že štiri leta. »A vodo boš?« Itak. Že po zavrnitvi velecenjene kokakole sem jim »čoba« povesi kot da bi zarvnil nekaj v kar so sami vložili tristo ur fizičnega dela, obrvi pa jim skočijo do neba. Potem na mizo namečejo »dobrote«. Domače iz trgovine »my ass«. Tipično, salama, sir, druga salama, drugi sir, beli kruh, pršut, zaseka, bučno solatno olje…Ko prijazno odklonim njihovo ponudbo za prezgodnjo srčno kap, maloda name ne razlijejo vsebino svoje duše. Ne vem od kod takšne emocije. Normalno bi bilo v tem primeru, če bi šlo za nekaj kar je bilo narejeno z njihovimi rokami, s trdim delom, s ponosom, kar bi tudi z veseljem poiskusil. Ne pa zaradi suhe salame in narezanega kruha iz štacune. Mislim. Verjetno bi me bil marsikdo vesel, sem eden izmed najmanj zahtevnih gostov. Ne jem njihove hrane in pijem vodo. Kdo je sploh prosil za hrano, je kdo sploh lačen? Ponudi se ker se to spodobi, lepa gesta, ljudje smo razvajeni in na to navajeni. Če pa se slučajno zgodi da nam ne ponudijo nič, pa smo užaljeni, čeprav sploh ne bi nič jedli. Mar smo neumni? Deloma počnem to zaradi mojega hobija, deloma pa zaradi tega ker sem rit. Zakaj ne, če sem lahko? Zabavno je.

Da se vrnem k temi iz prvega odstavka. Torej se spodobi prinesti nekaj po čem te bodo domnveno bolje pomnili, če je bilo bolj »tako tako«? Da vam razkrijem moj veleumni načrt ki sem ga imel namen izpeljati. Zaradi nešteto »zajebenacij« ki so mi jih povzročili sem jih misli zapustiti nenapovedano. Vodstva ne. Samo sodelavce. En čas sem se pretvarjal da bom odšel konec tedna, v resnici pa bi »nečastno« odšel danes. S to potezo bi jih pustil hladne, mogoče celo jezne in zagotovo užaljene. Kot nek ultimativni maščevalni štos. Zakaj pa ne? Razbil bi tisto monotonost in družbeno normo ter se rešil nerodnih trenutkov pri poslavljanju ko ljudje ne vejo ali bi te objeli, poljubili ali dali roko. Podobno kot pri čestitanju za rojstni dan. Vse do včeraj sem uspešno držal kocko v svojim rokah. Nato pa sem se spomnil vseh lepih in pozitivnih trenutkov ki so v prebliskih prihajali v moje misli ko se je mašina zraven mene drla hujše kot motorna žaga v nedeljo zjutraj. Ah ja, dobri časi. Zakaj bi bil rit če pa sem lahko prijeten in…recimo normalen? Zakaj bi se upiral nečemu samo da bi sebi dokazal da sem »boljši« od drugih? Tako sem z družbeno potrebno in sprejemljivo gesto ki so jo upodobile  Mannerjeve (tiste roza) slastne napolitanke sodelavcem zvišal raven sladkorja v krvi in vspodbudil tvorbo endorfinov. Za svoje in njihovo dobro. Preživeli smo veliko dobrih trenutkov v slabih časih. Odšel sem tako kot drugi ljudje, častno, namesto s stilom.

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Sta lahko moški in ženska samo in zgolj prijatelja? Aktualni družbeni kliše. Mnenja so deljena. Tisti bolj navihani seveda trdijo da ne, da je zmeraj prisotna neka seksualna energija ki samo čaka da izbruhne, da je vedno prisotna želja po še. Razen če je prijatelj/ica gej ali lezbijka, potem seveda od te osebe ne pričakuješ da te porine ob steno in poredno kaznuje ampak da ti stoji ob strani ne glede na vse. Tisti bolj zadržani pa so ponavadi mnenja da sta lahko moški in ženska zelo dobra prijatelja, da ob vseh teh pogovorih in sprehodih ni skritega namena, zatrapanosti ali želje da se bi s to osebo izvajal posteljno telovadbo. Veliko mnenj seveda kali medijska izpostavljenost tega problema in pisanja raznih psihologov, sociologov in ozkoglednih novinarjev. Seveda je ta teorija o vedno prisotni seksualni sinergiji bolj področje mladih nadobudnežev. Pri starejših pa prevladuje tista potreba po nekom na katerega se lahko zaneseš. Ali je ravno obratno? Zmešajte vsakega malo in dobite nek univerzalni model.

Vsi dokaj inteligentni in čustevno sposobni ljudje so seveda zagotovo zmožni prijateljevati z nasprotnim spolom brez pretvez. Ali se pa vsaj pretvarjajo in po tihem hrepenijo. Veliko je takih prijateljstev kjer moški slepo sledi svoji mični kolegici in z njo hodi na sprehode, na pijače, prenese izjave da je njen »gej frend«, ponosno stoji ko ga zamenjajo za njenega fanta in skrito opazuje vsak kotiček njenega telesa. Sicer nisem prepričan ampak verjamem da je takih verzij z ženske strani dosti manj. Ženske so mojstrice manipuliranja s čustvi, tako svojimi kot drugimi. Moški s svojimi čustvi ravnamo na bolj ali manj direkten način. Oboji pa smo jih zmožni zatreti do te mere da ne uide niti šcepec suma da nam je kdo všeč. Imeti dobrega prijatelja nasprotnega spola je enako dobro ali težavno z obeh strani. Odvisno od tolerance in razumevanja s partnerjeve strani.

Sam sem že dolgo v tem položaju. Včasih bolj, včasih manj. Imam prijateljico, sosedo. Kristalno čiste modre oči, črni kodrasti lasje, dolge trepalnice, našobljene rdeče ustnice, ubijalsko telo, ljubke prsi, čvrsta ritka, noge tanke kot srnica (njene dolge noge z mano vštric bi hodile…lalalaaaaa :mrgreen: ). Z njo sem bil na nešteto sprehodih, njej se lahko zahvalim da sem pri 17ih končno začel hoditi ven, z njo sem dve leti vsak dan zjutraj hodil vštric do točke kjer so naju ločile šole. Nikoli se nisva spustila do osebne ravni. Še zdaj drživa neko distanco. Nekatere stvari so pač preveč osebne da bi jih delil z dobrim prijateljem. Jaz sem že namignil da bi pa morda lahko malo eksperimentirala, ampak sem bil zavrnjen z razlogom da sem njen sosed. Pravzaprav je bila smešna scena. Delal sem se pijanega in jo vprašal če imam šanso, če sem bil »pijan« mi ne bo zamerila tega nespodobnega povabila. Morda pa sem ga tu polomil. Mogoče je mislila da naju skupaj vidim samo takrat ko sem v rožicah. Morda. Zdaj ko sem že malo bolj zrel (niti ne) sem se prijaznil da se pač nikoli ne bo nič zgodilo med nama. Uživam v najinih pogovorih brez da bi si jo predstavljal nago, na postelji, v petkah, v kočljivih pozah. Hodim z njo na sprehode ne da bi skrivaj opazoval njene poskočne balone. Njena zadnjica ne strmi več v moje oči. Ah ja, ženske. Toliko vas je, jaz pa hočem strgati oblačila le z ene…

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Mislim da legendarnih angleških rockerjev ne rabim posebej predstavljati…

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Vojska je bila v času prvih civilizacij ustvarjena za obrambo teritorija, za epske boje s sovražniki in za kontroliranje srboritega ljudstva. Vladarjem je ščitila rit pred raznimi (pre)drznimi upori in jih tudi kruto zatirala. Zadnjih par stoletij pa ima vojska seveda popolnoma drugačen namen, pravzaprav ga sploh nima. Vojaki in večje vojskujoče se skupine so sčasoma postale lutke v rokah raznih svetovnih veljakov. S tem ciljam predvsem na svinjsko bogate bankirje, ki so drzno in skrivno velikokrat financirali obe vojskujoči se strani in kovali enormne dobičke. Človeške žrtve so bile samo številke, seveda manjvredne kot tiste na banki. V vojnah je bilo ubitih na stotine milijonov nedolžnih civilistov in naivnih vojakov ki so jim oblasti oprale možgane do te mere, da so dejansko verjeli v to da je za višji cilj potrebno brez delčka sekunde pomisleka ubiti sočloveka. Kaj ima današnja vojska sploh za ponuditi kot pa brezobzirno pobijanje nedolžnih ljudi, ustvarjanje umetnega miru pod pretvezo, kovanja dobička, borbe za monopol nad nafto? Okrepitev ega? Status pravega moškega? Podžiganje nacionalizma? Lepo vas prosim, takše družbene vrednote so potonile že davno nazaj.

Ampak seveda ni vse tako negativno, pustimo zgodovino, Američane in Bližnji vzhod. V naši prelepi državici je seveda vse lepo pošlihtano. Naborniškega sistema vojske ni več od leta 2003, edino prav. To služenje je bilo bolj kot ne brez pomena. Jokajoče mamice in strogi očki so ponosno poslali svojega otročička med vojake, pričakujoči da se bodo tam naučili reda, miru, pospravljanja, uboganja in izstopili bolj možati kot nikoli poprej. Seveda je velikokrat to dejansko delovalo ampak velikokrat so se posamezniki po odhodu iz te morije vrnili na stara uporniška pota. Edino dobro kar je prišlo iz tega sistema so bili ozdravljeni drogeraši. Pa še to včasih za kratek čas. Ne moremo zagotovo vedeti kam točno so odtavali po odsluženem odvajanju. Že misel na to bi moral pod komando nekih egocentričnih tečnežev tam preživeti določen čas in jih slepo ubogati me nervira. Ampak v najstniških letih bi morda celo bil pripravljen odslužiti ta rok. Ampak takrat sem bil v primežu vseh dobrih (samo dobrih) zgodb ki so mi jih sorodniki pripovedovali in pa seveda…Call of Duty 2. Tudi ko so nas pri 18ih poklicali na seznanjenje z vojaškim poklicom sem bil pripravljen preiskusiti ponujen enotedenski »trening«. Ampak nisem imel jajc. Fotrova izjava da ne bi vzdržal niti en dan pa tudi ni bila v pomoč.

Verjetno mislite da preziram in ne spoštujem tiste ki so imeli to »čast« da so za nekaj časa služili slovenski vojski. Ravno nasprotno. Večinoma so prijetni in spoštovanja vredni ljudje. Ampak jaz gledam večjo sliko. Čemu sploh služiti glede na status, ugled, zgodovino in pomen vojske? Nisem nek zagrižen pacifist ampak neke stvari so popolnoma jasne.

Seveda se je od leta 2003 mladina popolnoma spremenila. Stari nergači ki so služili v jugoslovanskem času se pritožujejo nad pomehkuževanjem mladcev ki se skrivajo za maminim krilom in le stežka odletijo od toplega doma, za to pa krivijo odpravo služenja v vojski. Kdo pa jih je vzgojil? Starejša populacija kot pokvarjena kaseta kritizira današnjo družbo mladih, tudi svoje otroke, ampak pozabljajo na to kdo jih je »naredil« takšne kot so. Sami? Vidite ironijo? Rad prisluhnem zgodbam ki so se dogajale mojemu fotru med služenjem v Črni gori in Makedoniji ali mojemu stricu ki je služil v Slovenski Bistrici in sicer in enega razloga, ker so zabavne in včasih tudi poučne. Samo se lahko potem starejša generacija moških počuti tako večvredno samo zaradi tega ker so preživeli določen čas v vojski? Jim to daja pravico da nas zmerjajo z mehkužci ali nesposobmini revami? Nismo vsi enaki. Časi se spreminjajo, tudi meni ni všeč kam gre današnja družba mladih. Vem, da se je težko sprijazniti z raznimi izgovori da je mladina zaradi odprave služenja bolj zrasla na intelektualnem nivoju kot na tehničnem. Kar je seveda sranje. Nivo se strmo niža, pa ne zaradi vojske, zaradi nas samih. Veliko nas je mladih ki smo odrasli bolj kot ne sami, brez večje pomoči staršev, ker so očitno tako razočarani nad svojo kreacijo. Mislijo da je potrebno samo filanje z denarjem, čustveno pa bomo že sami zrasli. Še večje sranje. Kaj nam potem preostane? Nismo sami krivi da smo taki. Seveda je najlažje kriviti druge ampak samo pomislite na manipulativne medije, oblast, starše in pa trenutno stanje v družbi. Sranje.

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Ta teden se mi dogajajo prav čudne, zanimive in skoraj tragične stvari. Dvakrat sem skoraj zakrivil prometno nesrečo, ki se bi vsaj v enem primeru lahko končala tragično. Bilo je tako blizu da sem na vratu skoraj čutil hladno sapico starca s koso. Verjetno se je tudi on malo podelal ob šumaherskem manevru, ki me je rešil hujšega, a zaman, ostal sem živ. Šalo na stran. Ob takih trenutkih se zaveš da ni vredno hiteti, da je življenje in varnost pomembnejše od točnega prihoda na cilj. Ljudje lahko počakajo, smrt pač ne. Po tistem manevru sva se z voznikom zadaj samo nasmejala in peljala naprej. Ustavil sem na prvi avtobusni postaji da sem spet ujel sapo.  Potem si lahko mislite kako sem počutil ko sem v križišču malo naprej zagledal policijski kombi kako drvi v nasprotno smer. Mislim da je srce preskočilo udarec. Ampak zaenkrat ne duha in ne sluha o plavih. All good, huh :mrgreen: . Na šihtu sem celih osem ur samo čakal da začenjo tuliti sirene in da halo začne preletavati helikopter.. Dejansko sem si predstavljal življenje v zaporu.  V bistvu se večino tistega trenutka moje norosti in nepazljivosti sploh ne spomnim. Vem samo da sem slabo ocenil zmožnosti moje kripe pri prehitevanju, v rahel ovinek. »Saj se ni noben zaletel«, je rekla sodelavka. Mene pa še je vedno skrbelo za tisti avto ki je prišel nasproti, sploh ga nisem videl ko bi naj šel mimo. Mogoče je zapeljal s ceste in se prevrnil v koruzo! O ne, povročil sem prometno s smrtnim izidim. Spet mi je postalo vroče, zagrabila me je panika, a sem se čez en čas pomiril. Rahlo tresenje rok in šibke noge je prekinila malica, v času katere sem se le uspel pomiriti in se uspel prepričati da ni bilo nič, ker če bi kaj bilo bi se zagotovo ustavil, avto za mano pa bi mi to signaliziral. Ali pa bi enostavno nonšalantno zbežal kakor jaz. Naslednji dan sem mirno peljal po isti cesti, zmrazilo me je ko sem zagledal sledi škripanja gum. Prenesem dovolj samokritike da si v tem primeru lahko kar sam rečem cepec, kreten, imbecil, prasec, gnoj, pavliha  in še drugih sto žaljivk, ki se mi jih trenutno ne spomnim.

V takih primerih se ti včasih zazdi kot da ima neka višja sila večje narčte s tabo, ampak v resnci je samo zegn. :D

Zadnje čase sem na trnih, na robu živcev, težko toleriram bedarije sodelavcev, ki imajo še večje veselje po tem ko ugotovijo kako resno odreagiram. Če ti ni, ti ni. In seveda kot naročeno, ne poznajo pomena besede ne. Ne vem zakaj. Oziroma se mi malo svita. Plače še vedno ni, sem brez keša, faks se bliža, stroški prihahajo, vsake toliko časa me zagrabi tista tesnoba, ko ne veš kako boš vzdržal vse to in ti vzame vso veselje do življenja, prihodnosti, šihta, sedanjosti, faksa. Ampak čez en čas ga spet najdeš, v glasbi, ki je kot naročena za take trenutke, v serijah ki ti polepšajo dan in za tisto uro pozabiš na probleme in se jim lahko samo nasmehneš, čeprav ti s presledki rinejo nazaj. Kot neki prebliski – fleši realnosti medtem ko blažen spremljaš Dexterja in si misliš da pravzaprav ne bi bilo težko zadaviti par sodelavcev. V mislih sem jih že neštetokrat. Svoje tegobe znašam nad vsem kar mi pride na pot, na šihtu leti po zraku vse možno, od sklopk do šraufov. Stripor je dejansko odličen stress releaser, če ga sestaviš v mično boksarsko vrečo in ga iznakaziš, seveda stran od radovednih oči, v skladišču.

Svet knjige lopovov mi je poslal položnico za knjigo četrtletja, 69€, naravnost v koš! Že junija ko sem zaprosil za izpis so mi poslali račun za »zastonj knjige«, rekel sem jim naj mi ne pošiljajo več reklam ali položnic in opominov, plačal bom takrat ko bo denar. Klicali so me vsaj 50x, na dom sem dobil na kupe raznoraznih »ugodnih« ponudb. Ampak te tri knjige velecenjenga Dana Browna bom že poravnal, so dobre za krajšanje časa. Čeprav so trash literatura niso tako slabe. Čeprav sem razplet Izgubljenega simbola vedel že na polovici. Sicer pa sem si za vse to kriv sam. Kaj pa sem nasedel prijazni gospe ki mi je zmotila pri kurblanju avta. »Ma ajd«, sem si rekel, saj samo opravlja svoje delo. Še enkrat več sem se ujel v past svoje dobrote.

Sicer pa ta teden ni povsem smrdljiv, postal je veliko bolj dišeč ko sem zvedel da bom gospodar hiše naslednjih pet dni. Milina. Brez truda sem zaslužil 100€. Vsak od starih je prispeval 50€ in rekel naj ne povem drugemu. Fajn ne?

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Stopnice do nebes ali avtocesta do pekla? Meh. Ta prevod se sliši kot večina slovensko medlih in ponesrečenih prevodov filmskih in tv naslovov. »Veliki pokovci«, pa kaj še! Zatorej, Stairway to Heaven ali Highway to Hell? Obe pesmi sta v rock zgodovino za vedno zapisani z zlatimi črkami, prav tako oba benda. Vsaka pesem ima svoje prednosti, slabosti praktično ni. Stairway to Heaven je primerna za miren, tih deževen dan, ko brez razloga strmite skozi okno in opazujete kako se matera narava poigrava s svojimi kreacijami. Perfektno povzame te čudovite trenutke. »Relax and Chill«. Highway to Hell pa je tista pesem katera vam vedno polepša dan, je prva na playlisti ko se zbudite, ko greste laufat, ali pa ko se na peklensko vroč dan odpravljate na šiht. Dovolj je bilo besed, uživajte ob melodijah.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Stairway to Heaven pa je s svojimi ritmi preuredil tudi slovenski glasbenik Gramatik, ki v tujini in doma žanje uspehe s svojimi “beati”. Verjetno se bo tistim zagriženim oboževalcem Led Zeppelinov obračal želodec, saj Stairway to Heaven spada med t.i. nedotakljive pesmi.

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Še malo me loči do začetka faksa in do slovesa od mladosti oz. najstniških let. Moj rojstni dan prikladno sovpada z začetkom študijskega leta. Prednost: dodatni zalužek. :mrgreen: . Slabost: je ni. Včeraj sem se ob visoki delovni zagnanosti ki je skoraj spominjala na trans začel spraševati kam sploh rinem? V kaj sem se sploh spustil? Kakor ničkolikokrat prej skozi to leto dni pavziranja, lenarjenja in občasnega služenja denarja, katerega trenuntno nimam nič in objestno čakam na plačo tako kot vsi moji sodelavci. Plača bo prispela, seveda, z zamikom. Še kar ne morem razumeti kam je šel ves ta prisluženi denar, če pa sem bil doma, brez stroškov, za bencin sem dobival od staršev, malico sem imel plačano, ne gre mi v glavo. Ampak saj veste, več denarja imate, lažje ga je zapraviti. Očitno bo to razlog.

Spraševal sem se tudi, kaj sem v tem letu pavziranja pridobil? Ali sem samo zvišal stanje obsedenosti s tv serijami in davil purana? Morda. Začel sem pisati blog, to je ena izmed dobrih stvari. Določene travme in mnenja sem dal iz sebe, s tem je prišlo dobro počutje, spoznal sem da nisem sam v tem oblačku sanj, pridobil sem redne bralce riti in kar je najpomembnejše, v pisanju uživam in ni neka potreba da zadovoljim druge. Mogoče sem malce osebnostno zrasel, znižal raven telesne maščobe in se dodobra telesno pripravil. Za koga? Za najpomebnješo osebo, sebe, ne potrebujem drugih oseb ki bi cenile to početje katero mi je edini hobi in v katerem neizmerno uživam. Seveda sem mislil tudi na to da bom v tem času spoznal kakšno spodobno punco in izvajal tudi malo drugačno vrsto telovadbe ampak jebiga, če ni, ni. Zato sem se včasih samemu sebi čudil v ogledalu in si zamišljal da me opazuje skupina voljnih deklet. (awkward moment :mrgreen: ) . Verjemite, če je človeku dolgčas počne stvari ki so še njemu samemu včasih nerazložljive.

V tem letu sem si nakopal še več negodovanja s strani staršev, češ da nič ne bo iz mene, da nimam delovnih in učnih navad, da me bo faks pokopal, da nisem sposoben. Kako naj potem mislim pozitivno o faksu če mi dva človeka, ki sta mi trenutno najbljižja in bi me po pravem morala vspobujati in zaželeti vso srečo mečeta polena pod noge? Mislim. Potem pa prideta s takimi forami ven, da če naredim prvih pet izpitov mi kupita nov računalnik. Ne potrebujem materialnih dobrin, sicer se novega računalnika ne bom branil, potrebujem neko… »magari« navidezno psihično potrditev da mi bo šlo dobro, da sem tega sposoben. Ampak kot se večkrat izkaže, sem v tem svetu sam. Sam v sebi vem da sem tega sposoben, da to zmorem, brez njunega jamranja.

Torej da se vrnem k začetni misli. Kam sploh rinem? V kaj sem se spustil? Študij sociologije na univerzi v Mariboru. Do zdaj sem prejel le peščico dobrih želj in vspodbud ter veliko negodovanj. Dejstvo da v srednji šoli nisem imel sociolgije je zdaj brezpredmetno. V tem letu dni sem dodobra pozanimal o tej nadvse zanimivi vedi in njenih predstavnikih. Rešil sem par maturitetnih pol in lahko rečem sem dostojno pripravljen. Poleg tega pa sem užival v tem. Velika razlika je če se učiš ali počneš nekaj na silo ali pa nekaj kaj te zanima. Zato študij sprejemam z odprtimi očmi in umom, če me bo kresnil po glavi pa bomo videli. Predvsem pa se veselim družbe, ki mi je v tem letu zelo primanjkovala pa če sem še to tako zanikal. Z žalostjo lahko rečem da trenutno nimam pravega prijatelja. Ponavadi se spomnijo name samo ko kaj rabijo. Malo ironično mar ne? Fant gre študirat sociologijo pa nima kolegov. Haha.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Še ena stvar brez katere bi lahko mirno živel so trgatve. Zdaj se seveda začenja čas ko vsi ponosni vinogradniki oberejo svoje trse v goricah ali doma na brajdah. Na splošno rad pomagam sočloveku, mi ne predstavlja nekega večjega problema, kvečjemu mi je v veselje, ampak trgatve…to pa ne. Ta odpor se že dolgo gradi in je vsako leto močnejši. Vedno ene in iste face, dolgotrajna vožnja do vinogradov (traktor), vedno eni in isti pijanci, lepljivo sranje na rokah ki se ga ne morem znebit vsaj dva dni, če imam rokavice pa švicam v tri dni, posiljevanje s pecivom, moštom, vinom, pametnega itak ni nič za pit, še navadne vode ni, tako da moram ponavadi cel dan konzumirat radensko, ki se primarno uporablja za špricarje, tako da me še obtožijo da jim jo po nepotrebnem kradem. Potem pa je najboljše da se ga pač vlijem, ni to bistvo trgatev? Res je težko razumeti zakaj 20-letnik ki se ukvarja z zdravo prehrano in tekom noče piti vina, jesti sladkarij ali pa mastnih jedi iz svinjine. Zelo težko. Ne samo da težko razumejo, še užaljeni so, ko pa vidijo da sem si prinesel  svoj »prenosni obrok« pa malo manjka da ne izgubijo živcev. Mislim. Ne da se ukvarjat z njimi res. Zato tiho in v svojem tempu oberem tistih par veder grozdja in je to to. Ne rabim pa vam verjetno razlagati kakšne so posledice pitja radenske in konzumiranja večjih količin grozdja :mrgreen: .

Že od malega so me na silo vlekli na trgatve. Očitno se mi ni dalo pol dneva hoditi po strmih goricah gor in dol ter obirati grozdja katerega sploh nisem dosegel. Kako sem se sploh upal upirati!? No ja, doma me niso smeli pustiti, zato sem pač bil obsojen na prisilno delo in nenapovedane obiske. Poceni delovna sila. Še zdaj mi starši do zadnjega trenutka ne povejo če smo kam skupaj namenjeni, ker pač vejo da ne bom šel, zato me ponavadi prisiljo malo po tem ko se zbudim ko so moji možgani še v zaganjanju in ne predstavljam večje grožnje. Še ena stvar katero moram izpiliti. Ko se končno zavem kje sem in kam sem namenjen sem že na njihovo srečo daleč od doma.

Tako presenečenje sem dobil po popoldanskem počitku v petek. Pa ravno takrat. Nikoli ne spim popoldan ker vem kakšen se zbubim po počitku. Recimo…ne ravno spočit. Foter me vrže s kavča in hopa cupa, gremo k babici na trgatev. Pa marš! No, dobra stvar tega je bila, da nam je babica soseda tako da sem lahko pil in jedel kaj sem hotel ker sem imel 50m do doma. Ah ja, nebesa. Ampak sem to počel skrajno diskretno in na skrivaj, če ne bi spet izzval čustveni izliv razočarane gospodinje. Perfektna krinka je bilo nošenje pute, oziroma bi bila, ampak je bilo še nekaj boljšega, emparji. Nikogar okoli mene, črta domov.

Čeprav mi je ta nenapovedan dogodek zagrenil prvih prvih par ur sončnega popoldneva, ker sem imel v planu čisto drugačen dan, čisto drugačno dieto + trening je kmalu postalo celo zabavno. Okoli mene sami pijanci, par treznih in majhni otroci ko so pridno polnili plenice ob zobanju sladkega grozdja. Na koncu koncev trgatve sploh niso tako slaba stvar. Če so pri sosedih in so končane v parih urah :) .

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »