Čas. Velik faktor v današnji družbi. Nekateri ga imajo premalo, drugi ga imamo preveč. V naglici sodobnega časa si ljudje premalokrat vzamejo čas za stvari ki so res pomembne. Veliko ljudi se s časom ne obremenuje preveč, drugi so obsedeni z njim, razumljivo. Čas nekako beži mimo nas brez da se tega zavedamo. Čas vzamemo za nekaj samomevnega, nekaj neotipljivega ki neustavljivo drvi v ozadju naših življenj. Naš, vaš, moj čas se je začel s spočetvijo, moški in ženska ujeta v času in združena v trenutku strasti in ljubezni.

Kako čas deluje? Kdo si ga je »izmislil«? Kdo ga je ustvaril? Kako vemo da minuta traja 60 sekund in zakaj ne moremo izkusiti neskončnosti časa? Mezopotamci so s svojim šestdesetiškim matematičnim sistemom »ustvarili« čas. Ta sistem računanja in merjenja časa uporabljamo še danes. Leto so razdelili na 12 mesecev, mesec na 30 dni, poznali so 7-dnevne tedne, dan so razdelili na 2-krat 12 ur, uro na 60 minut in minuto na 60 sekund. Krogu so določili 360 stopinj. Vse to je mislim da temeljilo oziroma izjahalo iz opazovanja nebesnih teles. Se pardoniram če mlatim prazno slamo. Luna, sonce, planeti, zvezde vse to nas je že zdavnaj fasciniralo. Zavedati smo se začeli da nismo sami, da smo minljivi. Zakaj ne moremo izkusiti neskončnosti? Ker smo minljivi, čas pač ne. Čas mirno teče naprej, za našo minljivost mu je malo mar. Če malce bolje pomislim smo vsi obsedeni s časom, predvsem s potovanjem skozi njega, nazaj in naprej. Ubijalski tempo nas vleče sem in tja. Vrtec, osnovna šola, srednja šola, univerza, službe in na koncu le mir, pokoj. Ko smo z ljubljeno osebo si želimo da bi lahko ustavili čas, da bi ta trenutek trajal večno. Ko z alkoholom zasvojen mož nadira ženo si ta želi le da bi čas čimprej minil.

Obsedenost s časom oziroma z minljivostjo je zanimiva stvar. Traja že od tedaj ko smo bili sposobni vsaj malo kritično razmišljati. Minljivost, smrt. Veliko ljudi paranoično išče stvari da bi zapolnili svoj čas, češ da se bodo izognili smrti, v resnici pa le delajo uslugo gospodu s koso. Ne najdejo časa za razmišljanje, dober premislek kam s časom, kaj je res pomembno. Čas beži mimo njih medtem ko jim mediji in politiki perejo možgane. Gledajo španske nadaljevanke, »čikajo« s sosedi in opravljajo namesto da bi otroka naučili še kako potrebih moralnih vrednost.

Ste se kdaj zavedli da v bistvu ni sedanjosti? Vse je nedavna preteklost ali bližnja prihodnost. Naj vam razložim. Naprimer da me vprašate: »koliko je ura?«. Jaz vam odgovorim: »zdaj, ali tedaj ko ste me vprašali?«.

Torej, kaj sploh je čas? Je neotipljiv in neminljiv stvor ki mirno teče mimo življenj. Enote za njega smo ustvarili sami in se tako zasužnjili znotraj njega. Ujeti v minljivosti. Kaj če ne ne bi bilo časa? Kaj če bi minuta trajala eno uro, kaj če bi dan trajal en teden? Ampak ne more, mi smo postavili temelje, nismo ga ujeli ampak smo ga uredili da »paše« v družbo, naj bo to mezopotamska ali pa današnja.

Zatorej si vzamite čas za premislek, za svoje bližnje in predvsem zase. Vi ste oseba, človek ki lahko največ stori za vas same, oseba ki lahko pripomore k boljšem svetu. Vi ste minljivi, pot ki pa jo pustite za seboj pa lahko živi vekomaj.

  • Share/Bookmark


Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !