Arhiv za Julij, 2011

Zakaj bi raje odraščal v osemdesetih ali v devetdesetih? Hm, mogoče zato ker so bili to časi ljubezni, odlične glasbe, druženja pred bloki, nedožnih iger na ulicah in na vasi, solidarnosti, empatije. To je danes že davno izumrlo, pa tudi če je bila tedaj le iluzija tako kot sedaj. Svobodo so nam vzeli računalniki. Današnjim otrokom svobodo odžirajo tudi starši, učitelji in celoten sistem, ki temelji na prezaščitniškem ravnanju z otroci. Otroci so izolirani, pravega sveta ne prepoznajo dovolj hitro zato so potem težave pri odraščanju in prehodu na svoje. Karantena ni dobra za otroka. Naj otrok teče po domači zelenici ali asfaltu, naj ga piči čebela, naj pade z obrazom naprej po betonu, naj odfrči dol z drevesa, naj ve kaj pomeni izgubiti in kaj boli, naj bolan otrok kihne v njega. Vse to so pomembne lekcije ki otroku dajo značaj in lekcijo da vedo za drugič kaj je prav in kaj narobe. Kdaj smo postali tako obsedeni z našimi otroci? So res tako posebni? So res naša prihodnost? Malo pomisilite v kakšnih časih in pogojih bo vaš otrok odraščal, kakšno svobodo bo imel? Do takrat boste zatopljeni v službo in vaš otrok bo le podnajemnik v vaši bajti. Kakšen bo svet čez 15 let ne zna napovedati nihče. Za družbo in vzgajanje otrok zagotovo ne bo primerem, če pa bo pa bomo zasužnjeni, ja, še bolj kot smo sedaj.

Današnjo družbo rad imenujem “družba živih mrtvecev”. Navzven so živi in voljni, odznotraj pa trohneča praznina.

Ljudje danes živijo v naglici sodobnega časa in brez pravega počitka hitro pregorijo. Služijo denar kot roboti, ki jih bodo nekoč zamenjali, da komaj nahranijo svojo družino.Kupujejo drage nepremičnine in premičnine samo da se važijo pred svojimi sosedi in s tem fašejo doživljensko rento kredita. Je vredno? Zakaj imamo to neumno in povsem nepotrebno potrebo po dokazovanju? Mar ni bolje živeti po nekem svojem sistemu in se brigati zase kot pa slepo slediti milijonom ljudi? Nimam razumevanja za povprečno sodobno konzumersko družbo. Zakaj neki kupujete stvari ki jih ne potrebujete? Ta naglica življenja predvsem v mestu pusti velik pečat. Življenja staršev in odraščajočih otrok se ne križajo dovolj in potem nastane tako prepotentno skropacalo brez moralnih vrednot, pohotne 15-letnice ki se preko socialnih omrežij slačijo za denar.

Kako bo družba stala čez 15 let? Že zdaj se sistem počasi podira. Samooklicana najboljša, največja država na svetu se utaplja v dolgovih in s sabo vleče še druge velesile, doli na balkanu se nekaj kuha. V Sloveniji ne zaupamo vladi, kar je prav in pomeni da se nekateri le prebujajo ampak še vedno ne dovolj. Kot sem že velikokrat omenil na svojem blogu se nekaj kuha, nekaj velikega, upam si trditi da se bo v naslednjih 15 letih zgodilo nekaj kar nam bo za vedno spremenilo življenja. Ali bo prišlo iz strani matere narave ali nas samih ne vem.

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Izbrisano.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Že od nekdaj me svojci, znanci, prijatelji in sošolci poznajo kot prijaznega, brithnega, nerodnega fanta, ki mu nikoli nič ne paše. Včasih se spomnim na stare čase in na to kako sem bil neroden. Uspelo mi je pasti na ravnem, se skoraj zadaviti na odbojkarski mreži ko sem mojstrsko poskušal »predriblati« sošolca in se mojstrsko zapletel, poleteti čez »balanco« mojega starega kolesa ki je slišal na ime Pony, se metati iz osnovnošolskih klopi da sem dokazal da imam močne kosti. Dobro ta zadnja je čisto moja krivda. Lahko samo potrkam na les da nisem imel nič nič zlomljenega ali močneje zvitega, samo par nategnjenih kit v obeh palcih na rokah in pa lažji zvin desnega gležnja. Za slednje sem se ekstra potrudil in se spotaknil preko svoje noge ko sem tekel vzvratno nazaj v obrambo.

Vsi ti spomini me pripeljejo še do enega zame zelo zanimivega dogodka ki se mi je zgodil lani v našem glavnem mestu.  Potem ko sem zvedel da sem pogrnil pri petem predmetu sem seveda že nekaj dni za tem vložil ugovor na oceno in pa pravico do vpogleda mojega »faila« za 2.68%. Vedno sem mislil da so vpogledi na tisti šoli na kateri se matura piše, ampak na moje veliko začudenje se dogajajo v Ljubljani na RIC-u. To je pomenilo samo eno stvar. Izlet v naše največje mesto. Ker sem ravnokar dobil »nov« avto sem se ponosno odpeljal  na Ptuj do želežniške postaje in ker še nisem bil navajen na avto ter na zelo lahko sklopko sem vlak skorajda zamudil. Desetminutno iskanje parkirnega prostora moje naglice ni ravno izboljšalo ampak sem začuda uspel dobiti vlak. Ne bi bil presenečen če bi ga zamudil. Kadar gre meni kaj po maslu je že blizu čudeža. Ko sem prispel v Ljubljano prvo kot prvo nisem mel pojma kje je RIC. Imel sem njihov naslov, pripravljenega za taksista, ki pa itak ni imel pojma kje je to, je pa vedel da je nekje blizu Bauhasua, kjer me je tudi odložil. Nato je sledila šala na moj račun.

Brezglavo sem iskal imena ulic, spraševal mlado in staro kje je izpitni center ampak nihče, NIHČE ni vedel kje je to. Najboljši odgovor ki sem ga dobil je bil: »Ammmm, nekje blizu bencinske«. Že tu bi mi moralo klikniti. Hodil sem gor in dol po ulicah, mimo Bauhausa, spraševal ljudi, izpitnega centra nisem našel. Ker bi moral biti tam ob 15. uri, ura pa je bila že pet do, me je zgrabila panika. Mislil sem da bom zapravil svojo priložnost. Dobesedno sem »laufal« po ulicah, preko prehodov za pešče, preko ograj, preko bodečih žic, mimo jeznih in prenesetljivo majhnih psov, panično gnjavil folk če vejo kje je to. Naj omenim da sem si na eni izmed teh ograj strgal nove kratke hlače. Starejši par s sumljivim naglasom me je poslal v napačno smer, zapravil sem še dodatnih deset minut. Bil sem že pred tem da obupam. Šel sem nazaj do Bauhausa, preko do bencinske postaje in tam še zadnjič vprašal. Človek je pokazal na zgradbo 100m vstran, imel sem jo pred nosom, ves ta čas! Od tam kjer me je taksi odložil bi se moral samo obrniti na levo, iti čez prehod za pešče in še 100m naravnost. Voila! Cel prepoten in z raztrganimi hlačami sem vstopil v zgradbo, kjer sem bil seveda takoj opažen. Če ne po popolnoma mokri majici pa po luknjah na moji riti. Malce vzvišena gospa me je pozdravila in me vprašala kaj je narobe. Ko sem ji razložil situacijo me je pomirila in mi rekla: »Ne bi rabil tako hiteti ker vas sprejemamo do polnoči«. Mislil sem da bi ji najraje eno primazal. Ampak sem jo hipotetično raje sebi.

Ves ta trud, vso to laufanje, pot, psi, ograje, bodeče žice so bile zaman. Lahko bi si nonšalantno pogledal vse znamenitosti Ljubljane in potem mirno šel na vpogled. Naj omenim da je to zgradbo zakrivala trgovina Maxximum. Trgovina v kateri kupujem prehranske dodatke za svoj hobi. Malce ironično mar ne? No, v glavnem, opravil sem vpogled, izpostavil naloge pri katerih bi lahko dobil več točk in kjer bi bila lahko ocenjevalca vsaj malo bolj enotna. In res je bilo vse zaman. Nisem pridobil tistih par procentov da bi naredil ta izpit. Ampak vseeno sem spoznal nekaj dobrega in zanimivega ob vsej tej nesreči in sicer to s kakšnim zagonom sem se trudil priti točno ob uri, koliko mi je ta izpit pomenil, da mi ni vseeno za svojo prihodnost, da imam velik motiv da naredim ta faks, da imam vizijo za svojo kariero, da me nekaj v meni vleče naprej ker vem da bom v svojem življenju naredil veliko dobrega in morda kaj zelo pomembnega.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Ko prebiram razne prispevke o množičnem poboju na Norveškem ugotavljam da skoraj vsi delajo nepotrebno paniko. Od medijev je to za pričakovati, najde pa se tudi veliko ljudi ki kar ne morejo verjeti da se je to zgodilo ravno tam, tam kjer majo visok standard, tam kjer živi odprta družba brez nekih moralnih zadržkov, TAKO BLIZU NAM! EVROPA JE NAPADENA! Pa dajte no, mislim da imate kaj bolj pametnega za delat kot pa da zganjate paniko za brezveze. To bo trajalo par dni, mogoče kak mesec,  potem pa se bo vse poleglo in ta manijak bo pozabljen. Drugo kar mi je zelo zanimivo je to kako so ljudje šokirani da je to naredil povprečen belec manekenskega izgleda ki nebi žalega storil niti muhi (kot je omenil sobloger), povprečen evropejec, EDEN IZMED NAS! SLOVENIJA NE BO NIKDAR VEČ VARNA, NAPADENI SMO, NIHČE NI VEČ VAREN! A če pa bi bil nek verski skrajnež iz bližnjega vzhoda pa bi si vsi oddihnili al kaj? Kot da je samoumevno da so vsi »teroristi« muslimani ali verski blazneži te vere. Mislim ej, a smo res tako neumni? Lahko je pametovati tako kot jaz, ni se meni to zgodilo, nisem žrtev, nisem sorodnik žrtve, ne žalujem, ker nisem udeležen v tem pokolu. Glej, žal mi je za vseh 100 in nekaj žrtev, večinoma so bili to moji sovrstniki, najstniki željni zabave in miru, res da so bili podmladek politične stranke ampak dobro. Življenja njihovih sorodnikov bodo za vedno zaznamovana, jebiga. Upam da bodo tega prasca zaprli za večno. Samo ne zganjat nepotrebne panike. Ljudje imamo tako navado. Kar je razumljivo, ampak zelo neumno. Imamo pa tudi zanimiv način sprejemanja teh dogodkov, vsem nam je tako zelo žal da se je to zgodilo, šokirani smo, za kak dan ali dva, potem pa veselo cepetamo naprej. Priznajte si da vam je malo mar za te žrtve, samo brezglavo in panično razmišljate kako bi se lahko to zgodilo vam na vsakem koraku ko se sprehajate po vašem mestu. Niste tako pomembni. Ne vrti se vse okoli vas. Od kdaj se ljudje tako cenijo?

Drugo kar me je zmotilo ampak je bilo pričakovano s strani medijev in ljudstva je takojšne etiketiranje napadalca. Prostozidar, verski skrajnež, krščanski fundamentalist, nacionalist, musliman, seznam se vleče v nedogled. Meni je malo mar kakšna so prepričanja tega cepca. Pomembno je samo to da je hladnokrvno zaklal več kot 100 ljudi. Pomembno je samo to da je slab človek. Če bi bilo po moje bi stopil pred strelski vod, kjer bi ga prerešetali z več kot 100 metki, 100 metkov za vsako nedolžno žrtev. Še to bi bilo premilo in prehitro za njega. Kakšna civilizirana kazen pa dajte no? Obramba si bo priksrbela par podkupljenih pajacev s področja psihologije ki bodo v eno mencali da je neprišteven kar bo zbilo nekaj let od njegove dosmrtne ječe.

Mogoče sem malo preostro vzel vse to skupaj samo me »razpizdi« ko ljudje delajo nepotrebno paniko ki jo izzovejo butasti mediji. Kako smo lahko tako lahko preslepljeni? Če povem po resnici se mi trenutno malo trga srce za teh 100 nedolžnih žrtev in njihove svojce, tega morilca pa bi najraje lastnoročno zadavil, ampak kako dolgo bom to čutil? Mogoče še danes, potem pa bo šlo to v pozabo. Mogoče v tem zapisu ni tega videti ampak mi je žal za nedolžnega sočloveka. Žal mi je tudi da ni več takih ki res vejo kaj je pomembno, ki globoko v sebi čutijo žalost, ki sočustvujejo na tih, svoj način in ne obešajo tega na velik klin. Ampak kako lahko sploh to pričakujem? Živimo v materialni družbi kjer bodo sčasoma čustva postala prezirana in nepomembna. To kar se je zgodilo na Norveškem je tragedija brez primere, tamkajšnji ljudje bodo s tem za vedno zaznamovani. Mi? Mi bomo pa šli »nonšalantno« dalje. Dokler ne poči bomba pri nas. Morda sem kar precej kontradiktoren v tem prispevku ampak takšno je moje trenutno menje, razdeljeno da dva, če ne več delov.

Aja, umrla je Amy Winehouse, ki se je pridružila zloglasnemu klubu 27. Odličen vokal. Lahko rečem da je bilo to pričakovano glede na aktualno dogajanje. Velika izguba za glasbo, še večja za preprodajalce drog. Kaj? Prehitro?

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Včeraj sem se ob posnetku na katerem japonski bend oziroma ansambel »Edelweisskapelle« izvaja slovenske narodne pesmi vprašal, kdaj sem nazadnje slišal Avsenikovo golico? Pravzaprav se sploh ne morem spomniti. To deloma pripisujem mojemu trenutnemu pomanjkanju socialnega življenja, deloma pa moji nezainteresiranost za to zvrst glasbe. Ne da bi jo popolnoma ignoriral, še vedno paše na čase zapeti čebelice, da ne omenjam Slakove naveze z Big Foot Mamo.

Golica kot pesem je (bila) svetovno znana, to je dejstvo. Bila bi naj tudi največkrat predvajana pesem v zgodovini, Slavko Avsenik pa največji glasbenik narodno zabavne zvrsti. Zanimivo je tudi dejstvo da je Avsenik v Ameriki prodal več plošč kot pa Elvis Presley in pa Frak Sinatra, omeniti pa je treba tudi ameriškega izvajalca  Franka Jankoviča, ki je prejel glasbeno nagrado Grammy leta 1986 za najboljšo izvedbo polke. S tem smo  z našo glasbo zagotovo pustili dober vtis po vsem svetu. Spomnim se kako sem ne dolgo nazaj divjal po sobi ko je zaigrala golica po vsakem zadetku naše hokejske izbrane vrste na svetovnem prvenstvu, mislim da je bila prisotna tudi pri košarkaših. Golica je definitvno markirna pesem naše dežele.

Na kar se hočem osredotočiti ni samo golica ampak na cel koncept narodnozabavne glasbe, predvsem na odziv pri mladih. Kot skoraj dvajsetletniku mi ta zvrst ni ne vem kako blizu, ne poslušam je na vsakodnevni ravni ampak sem odraščal z njo. Pri odraščanju na deželi se temu pač ne moreš izogniti. Spomnim se kako smo v avtu poslušali skupino Slapovi na plošči doma pa seveda Slake. Dejstvo je da mladih in malo manj mladih v mestu narodnozabavna glasba ne zanima preveč, posluša se pač kar je »in«. Kar je popolnoma razumljivo. Medtem ko pri starejši generaciji na deželi v srcih še vedno igrajo čebelice in kar me preseneča vedno bolj tudi mladim. V moji okolici so veselice zelo pogoste, sicer se jih ne udeležujem ampak slišim za njih. Slišim tudi da so tudi zelo obiskane in da se na njih ne igra samo narodnozabavna glasba ampak ansambli igrajo tudi popularane pesmi kar še seveda poveča njihovo priljubljenost. V kratkem sem bom zagotovo katere udeležil.

Rečite kar hočete ampak pri nas ni prave zabave, pravega »partya« brez kakšne Slakove, Avsenikove, Modrijanove. Naj bo to »v dolini tihi« ali »čebelice« ali pa na koncu koncev golica, ko je doza prava si pojemo samo te. Lahko poslušate metal, rock, house, pop, opero, klasično glasbo, ni pomembno, ko je družba zbrana nima veze kaj poslušaš s kod si ali kdo si, samo da poznaš besedilo, če pa ga ne znaš, pa te naučimo.

Kar skušam povedati je to da vedno manj slišim Slaka, Avsenika in njegovo golico ter druge ansamble. Sicer mene ne moti, ampak se mi zdi zanimvo kako smo si včasih na rojstnodnevnih zabavah vrteli zaprašene plošče od Slakov danes pa poslušamo komercialne radije, ki golice še povohati nočejo, kaj šele zavrteti, razen takrat ko se je treba ponorčevati iz Slovenije. Ne slišim je drugje kot pa na veselicah, torej ali bi moral rek praviti »Ni veselice brez golice« ali obratno?

Edelweisskapelle – Mi se imamo radi

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

V tem nestanovitnem vremenu sem tudi sam spremenljive volje. Moje razpoloženje se konstantno spreminja kot nežnejšemu spolu v tistih prelepih par dnevih ki jih ima vsak mesec. Ena stran mene bi lenarila in gledala maraton Prijateljev (F.R.I.E.N.D.S), trenutno sem na začetku četrte sezone, druga stran bi napisala kaj na blog, tretja stran bi šla na lahkoten tek po gozdnih poteh, četrta stran bi si že enkrat našla delo. Počutim se kot da imam razcepljeno osebnost, ali pa ne, ker bom kot celovita oseba pravzaprav vse našteto danes storil. No, za delo je še čas, ponudba pa ni ravno mamljiva. Sama dela v strežbi. Pa saj imam skromen mesec in pol izkušenj na tem področju ampak si ne želim več delati v tej sferi. Ko sem brisal majhne okorgle mize in poslušal zgodbice rednih priletnih strank ter lomil krhke kozarce za rdeče vino me je večkrat prešinila misel: »Kaj počnem tu?«. Streznil me je stavek: »Služim denar«. Ni me vzpodbujal pohlep ampak dejstvo da rad opazujem ljudi in njihove navade in ta služba je bila perfektna, čeprav naporna in nehvaležna. Sem pač stisnil zobe in vzdržal tisti mesec in pol.

Lepo je bilo gledat bolj ali manj srečne ljudi, ko so kopasti oblaki izginili nad centrom Maribora. Takrat se je prikazalo močno julijsko sonce in prvi gostje so pobegnili pod naše senčnike pred močnimi opoldanskimi žarki. Z njihovimi trapastimi slamniki in (pre)velikimi sončinimi špegli so kot pavi paradirali po vetrinjski ulici in se zgražali nad hrupom ki so ga zganjali stroji ki so obnavljali bližjni trg posvečen našemu največjemu telovadcu. Z ogabnim mariborskim naglasom so me preganjali po dvorišču nekoč cenjene gostilne. Sem tak človek ki rad pove kaj se mu roji po glavi. Ampak v tem poslu je to kot da bi pljunil v svojo skledo zato sem pač nepotrebne opazke zadržal, s težavo. Tako so večinoma potekali moji »uber« zanimivi dnevi strežbe navidezni mariborski »smetani«. Ujel sem zanimive pogovore in se tudi večkrat zapletel v njih. Tako mi je vsaj čas hitreje minil. Nek dan sem slišal fine profesorje iz najbolj finih mariborskih gimnazij kako so se vzvišeno zgražali nad stanjem v poklicnih šolah, prijelo me je da bi jim pljunil v espresso in fini zeleni ter črni čaj. Ampak naj uživajo v svoji finoči, ker so njihovi dijaki tako zelo posebni. Prišel je zadnji dan, malo za tem nakazilo in začela se je svoboda.

Verjetno poznate tisti občutek ko dobite prvo plačo ali nakazilo, ste polni denarja ki kar kliče po zapravljanju. Prvič v življenju vržete par deset centov v kovček ubogemu sočloveku. Počutite se močne, nepremagljive, storite lahko vse. Dober občutek, ampak ti da misliti koliko smo res odvisni od dobrega finančnega stanja. Seveda je odvisno od posameznika kako gleda na to stvar. Nekje sem bral članek da se ob dobrem finančnem stanju poboljša tudi psiho-fizično stanje. Kar je pravzaprav logično. Za ene bolj za druge manj. Za ženske seveda bolj. Zame osebno niti ne. Sam sem bolj ali manj vedno dobre volje pa če imam zadovoljivo stanje na bančnen računu ali pa sem brez ficka. Ne spomnim se zadnjega dneva ko sem bil res potrt ali slabe volje. Dobro, tisti prebliski za par ur ko te kdo »razpizdi« ne štejejo, ker se hitro vse pomete pod prag in se gre veselo naprej. Težje je če se zaradi takšnega – finančnega stanja ne moreš vklopit v družbo. Bodisi zaradi pomankanja ali presežka. Kaj ti pomaga denar če nimaš nikogar ki se mu lahko res zaupaš. Denar lahko kupi marsikaj, ampak zaupanja vrednega sočloveka težko. »Zlajnane« fraze, vem. Ampak »zlajnano« velikokrat postane resnično.

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Pravkar sem asisitiral pri usmrtitvi za ene, za druge malo manj okusno živo bitje – svinjo. Na kar seveda nisem niti najmanj ponosen in sem jo z največjim odporom storil, ampak takšen je pač cikel življenja. Kaj češ. Jebiga. Nimam srca za take scene. Malo zmeden in z mlahavim prijemom ter z odporom sem pomagal držati to veliko rožnato smrdečo stvarco dokler ji mesar ni poslal metka med oči in končal njegovo trpljenje. Pred tem je potekala borba med prascem in mesarjem v kateri je mesar končal na hrbtu na razruvani trdi zemlji in kamenjem. Na škodo se ni hujše poškodoval, v glavi sem seveda navijal za pusjka. Zakaj sem moral to storiti? Ker se od mene, vaškega fantiča to pričakuje, takšni so pač običaji, da nisi pravi »ded« dokler ne daš kolin skozi. Mislim, kera bedarija. Deloma sem to storil zaradi tega da sem obdržal še tiste zadnje koščke dostojanstva in možatosti za katere mislijo da jih imam in da ne izpadem kot, hm, ja, »pička«. Deloma pa zaradi tega ker se je moj velecenjeni foter šel furat z motorjem prav zaradi tega da bi se izognil tej ceremoniji. Kdo je zdaj »pička«?

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Trenutno prebiram razne članke, dokumentarce in ostala dela ki se navezujejo na iluminate, prostozidarje, skupino Bilderberg, družino Rothschild, medije in ostale. To počnem že dolgo, vsake toliko časa si pogledam kakšno delo na to temo – temo manipulacije s človeštvom. Zakaj? Ker se mi to ne zdi prav, ker je zanimivo in ker sem mnenja da bi o tem moralo vedeti vsako človeško bitje ki je sposobno vsaj malo kritično razmišljati.

Včasih se sprašujem ali bi bilo bolje da o tem ne bi zvedel nič. Da bi še vedno živel v brezskrbnem življenju in drvel nebesom ali peklu naproti. Velikokrat sem se spraševal kak smisel sploh ima življenje. Zakaj se sploh trudim živeti, če sem samo lutka, suženj par sto elitnežem ki nas imajo v malem prstu?  Ampak seveda ni smiselno razmišljati tako na ozko. Svet je velika priložnost ne glede na množično manipulacijo ki se dogaja. Osebno ne morem verjeti kako je človek lahko sposoben česa takšnega, ampak po drugi strani razumem. Znan rek pravi da je denar sveta vladar. Kar neizpodbitno drži, ampak kaj stoji za tem? Kakšno čustvo? Da, pohlep. Pohlep je zanimiva stvar, je v vsakem človeku ne glede na to ali je reven ali bogat, slej ko prej se v njem prebudi ta resničen vladar sveta. Človek ki uživa neko povprečno življneje, ki dobiva neko povprečno plačo, ki je zadovoljen ne more biti voden s strani pohlepa, ker ima ravno toliko kolikor res potrebuje, vse da bo težko dosegel kaj več. Človek ki pa ima v lasti milijone evrov, ki ne ve kako je živeti s 500€ plače na mesec, kako je životariti, ne ve kaj pomeni varčevati, ker ima denarja na pretek. Za slednje je značilno da jih velikokrat zgrabi pohlep, vedno hočejo več ne glede na to koliko že imajo pod palcem, pohlep je njihovo življensko vodilo. Jim ne zamerim. So se pač rodili v takšnem okolju v katerem jim je bilo vse dano in so odraščali v nekem prepričanju da jim nikoli ne more ničesar zmanjkati in to te mere seže njihov um, nič več a veliko manj. Ne govorim da so milijonarji bedaki, veliko le teh je genijev, veliko jih je odračalo v bedi in revščini, trdo so garali za svoje milijone, ko pa so si jih prislužili pa ponavadi enostavno pozabijo kako so jih dobili. Iz te kontradikcije sledi kopičenje denarja. Kot otroci niso imeli nič, zdaj pa hočejo imeti vse.

Na poti k željenemu se ne ozirajo nazaj. Poteptajo vse kar je pred njimi. Tudi nič hudega sluteče nedolžne in poštene ljudji. Naj imajo svoje milijone, milijarde, naj imajo svet, naj manipulirajo z mediji, naj črpajo nafto, naj kradejo. Osebno sem prepričan da je takšno početje čisto zlo. Zlo zaradi katerega bodo plačali, tako ali drugače, če ne s strani ljudstva pa s strani narave, recite temu kakor hočete. Karma.

Da se vrnem k začentem razmišljanju. V čem je potem sploh smisel takega življenja, življenja v katerem živimo po predpisanih pravilih in takoj ko skrenemo iz te začrtane poti smo kaznovani. Človek je zmožen velikega nasilja ampak tudi velike ljubezni. Ljubezen, edina stvar poleg sovraštva ki nas še drži skupaj. Če nam vzamejo ljubezen je po nas.

Človeštvo premalo zahteva od svojih voditeljev. Na ulice bi v preteklosti moglo več ljudi ampak ljudje se prebujajo, vedno bolj smo ozaveščeni o teh barabah ki nam odvzemajo pravice in nalagajo dolžnosti. Predvidevam in čutim da bo v bližnji prihodnosti nekje počilo in to močno, ljudem bo enostavno dovolj in močno napeta vrv se bo strgala. Bojim pa se tega da bo ta upor, revolucija če hočete močno in krvavo zatrta. Tolažimo se lahko da nam ne morejo odvzeti dostojanstva in svobode, ampak to nam počnejo če dolgo časa. Zamislite kako svobodni smo res.

Ampak če ste tip človeka kot jaz, ki ga zanimajo takšne stvari, ampak se ne obremenjuje preveč  s tem  in živi po nekih svojih pravilih potem ste na dobri poti. Že leta prebiram in opažam razne stvari ki so povezane s tem kako grdo ravnajo z nami. Te informacije so na odprtem ampak ljudi pač ne zanima, če pa že vidijo pa nočejo verjeti saj slepo sledijo pastirjem. Tudi jaz včasih slepo sledim neki višji sili, večim pravzaprav. Sledim srcu, ljubezni, glasbi, športu, telesu, željam, torej sebi. Kaj nam torej preostane? Mi sami, ljudje, v ljudeh je moč, v ljudeh je prava ljubezen, vse to je skrito za masko ampak če sledimo svojim načelom se ta maska odstrani in razkrije se lepši, boljši del vas. V svojih zapisih sem velikokrat omenjal kaj je v resnici pomembno v življenju in še velikokrat bom, ker želim da dojamete da svet ni takšen bav bav, samo malo je treba odpreti pipico v glavi in ostalo bo s tokom prišlo za vami.

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Danes sem imel po dolgem času spor z enim izmed mojih preljubih staršev. Z mamo natačneje. Ne vem kako bomo lahko vzdržali še nekaj časa skupaj glede na trenutno situacijo. Šlo se je za stvar ki se že dolgo ponavlja. Problem so moja oblačila na moji sedežni  v MOJI sobi. Ampak to še ni vse. Kot vedno sem len, za nič mi ni, ko treba kaj pomagat naredim vse na pol, nočem pomagat, lahko bi našteval v nedogled. Priznam, kar dobršen del krivde je na moji strani ampak seveda nisem edini vsega kriv. Glejte, karkoli, karkoli naredim, jima pomagam ko me kaj prosita, nikoli ampak res NIKOLI ni dovolj dobro za njiju, ne glede kako se potrudim, vedno se preglejuje za mano. Kako ju naj potem spoštujem, če me onadva tako zelo očitno kontrolirata vsako moje dobro ali slabo opravljeno delo? Ni pomembno da je narejeno, pomembno je kako je narejeno. Ne vem s čem sem si to zaslužil. Pijem zmerno, ne kadim, ne drogiram se, šolo sem opravil z malim prstom razen spodrsljaja lani, ne zahtevam preveč.

Kaj sploh zahtevam? To da je moja soba moja soba in da sta čim manj časa v njej, torej privatnost. Kar se seveda z njune strani ne upošteva. Še posebej z mamine, ki mi konstantno pospravlja sobo, posteljo, briše prah. Čeprav vsakič izrazim negodovanje ni efekta. Danes je ta zadeva prišla do točke vrenja. Ne da si dopovedat da si bom pospravil kdaj bo meni pasalo in da pospravljanje postelje ni moja prva misel ko se zbudim. Moje prve misli so v veliki večini povezane s hrano, s tem da me tišči na wc, ali pa v glavi preklinjam ker mama spet ropota s posodo ob sedmih zjutraj. Druga stvar ki jo zahtevam je mir, po domače pa mi ne »gušita« razen ko je res nujno in pa da spoštujeta moj eden in EDINI hobi, ukvarjanje s fitnesom, tekom in zdravo prehrano za katerega si potrebne stvari plačujem sam, razen polpenziona. Vse tri zahteve so konstantno kršene. Res zahtevam preveč? Sem res tako težaven sin? Je to da  stojim za svojimi prepričanji ko mi skušata vsiliti neke svoje vrednote res tako hudo? Je dejstvo da mi gredo majhni otroci na živce, ne glede kolikokrat mi skušajo vsiliti cmeravca v naročje res tako moteče? Mama pravi da mi dol visi za vse, tako kot fotru, da ju nimam rad. Kako naj bom jaz drugačen če si enako mislim o njiju?

Leta in leta poslušam pritoževanja ki letijo iz strani strašev, babic, dedkov, tet, stricov. Sprašujem se kdaj so mi nazadnje rekli da sem dober človek, prijazen, da sem nekaj dobro opravil, mi dali vzpodbudo, se iskreno pogovorili z mano zakaj mislim tako kot mislim. Njih to ne zanima, mislijo si svoje, tako kot jaz in se ne zlomijo. Sprašujem se kdaj se bo eden izmed nas zlomil in povedal tisto kar res misli. Leta sem razmišljal kaj bom rekel ko bo prišlo do tega dne. Velikokrat je bnilo zelo zelo blizu, ampak sem se zadržal mnenja, misleč da bo, če ga izrazim samo še slabše. Velikokrat sem bil sekundo pred izbruhom a sem se zadržal. Zdaj se zavedam da bi večkrat moral izraziti svoje mnenje, tako kot ga sedaj, moral bi izbruhniti kot Vezuv, mogoče bi bilo kaj boljše, ampak dvomim.

Ne vem ali sem res tako drugačen od vseh okoli mene? Da sem tako osovražen zaradi svojih prepričanj. Ena izmed zanimivosti je ta, da sem v naši familiji edini iz moje generacije, nimam se s kom pogovoriti ki je istih let, podobnega mnenja in prepričanj. Prijatelji so druga stvar. Ne počutim se več dobro v svoji družini. Počutim se kot »outsider«. Kot  »pinjata« v katero vsi tolčejo kadar imajo pet minut časa. Že dolgo časa želim vstran, vstran od te gnile vasi ki mi je dala tako dosti a vseeno tako zelo malo. Ne vem, res ne vem.

Ta današnja situacija se bo pometla pod preprogo  in vse bo kot je bilo prej. V moji družini velja pravilo »manj kot se vidimo bolj se imamo radi«. Žalostno, a še kako resnično. Še dalje bom svoje resnično mnenje zadrževal v sebi, ker če ga izrazim bo huda ura in je možnost da jma še bolj zamerim kot sedaj. Naša družina še kako potrebuje resen, iskren pogovor ampak to na žalost ni izvedljivo. Poznam jih, vem kakšno mišljenje imata. Kakrkoli bi rekel bi na mene padlo nasproti stoječe mnenje. Trma.

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Pred kratkim sem izvedel da je znanec/prijatelj pogrnil na splošni maturi in sicer pri treh predemtih, tako da ima v bistvu poletje pokvarjeno. Kar se mi je zdelo zanimivo glede tega je bilo to da sem to pričakoval. Uganil sem tudi predmete ki jih bo padel. Nostradamus? Ne. Samo preprosto analiziranje dogajanja. Naj prvo povem zgodbo ki se skriva zadaj tega.

Ta znanec je odraščal v tipični družini iz predmestja. Ima mlajšega, mnogo bolj brihtnega in sofisticiranega brata. Skupaj trenirata hokej. Ampak treningi niso vzrok tega »epic faila«. Mama dela v gradbenem podjetju, oče je profesor na srednji šoli. So družina z dokaj velikimi finančnimi prilivi ali pa so zakreditirani. Ne vem točno. Problem po moje leži v načinu kako je bil on vzgojen. Odraščal je v izobilju, starša sta mu nudila vse, podporo, malo ljubezni, finančne prilive. Koliko jih poznam je bilo vsega tega malo preveč in iz tega se je razvila razvajenost, celo do te mere da mu je mama pisala domače naloge, delala seminarske, skuhala kosilo med službenim odmorom. Vse to do konca srednje šole! Potem pa je na veliko presenečenje njihovih mestjanarskih kolegov pogrnil na celi črti. Drugi problem je ta, da ta človek nima razvitega kritičnega razmišljanja in težko izrazi svoje mnenje, naučeno mnenje pač, velik problem v sodobni družbi. Starša sta »bog in batina« za njega. Ne bom prizanesljiv. Človek je dobesedno glup!

Kar privede do tretjega problema. Nerazgledanost ozirima glupost. Ta pojav sem pri njem začel opažati v najstniških letih ko smo bili štiri leta skupaj na morju. Od mestnega otroka bi se pričakovalo da je vsaj kolikor tolikor razgledan glede popularnih stvari. Kaj je v tem času »in«. Osnovno znanje angleščine. Ampak on je bil res poseben. Do njega sem razvil nek poseben odnos. Rad sem se družil z njim, ker sem se, priznam, počutil superiorno, obračal sem ga okoli prsta, sarkazem je bil močno orožje. Nesramno od mene? Malo pa res. Kaj mi daje pravico da se norčujem iz mentalno hendikepiranih? To da je prekleto smešno. Ne me razumeti narobe, norca sem se delal samo iz njega, ker mi je to dovolil, ker mi je to dopuščala moja miselnost, mentalna prednost. In nisem bil samo jaz »by the way«. Na morju smo skupaj celo sestavljali spisek njegovih največjih cvetk. Žal me je spomnin na ta spisek že zapustil. Ah ja, dobri časi. Morje, sapica, karte, dekleta. Khm, no, to je že tema za kakšno drugo objavo.

Nato si je ta pajac našel punco. Novico sem pospremil s čeljustjo do središča planeta Zemlje. Moral sem jo videti, se pogovarjati z njo, jo oceniti, analizirati. Kakšna je? Je isto glupa kot on? Je še bolj glupa? Na moje presenečenje je ta punca pravzaprav zelo prijetna, prizemljena, realna, brihtna. »I’d hit that«. Edinka iz nesramno bogate družine. Oče se bavi s sumljivim poslom »švercanja« nečesa sumljivega. Koliko so potetovirani moški srednjih let pač sumljivi. Šala. Dober človek, sem ga spoznal na morju in mi je celo zrihtal nekaj pristne elektronike za dobro ceno. No, ta nova golobčka sta skupaj že skoraj tri leta. Imela sta vzpone in padce kar je neizbežno. Kar me je še vedno begalo je bilo to, zakaj je po vsem tem času skupaj z njim. Pred parimi meseci smo šli skupaj v kino nato pa k njemu domov prespat. Po prijetnem pogovoru in celo malce preveč odkritem celo za mene sem izvedel da ga ima zadnjih par mesecev za »boy toy«. Pravzaprav sem to že predvideval, ampak je bilo vseeno manjše presenečenje. Zanimivo. Ženska ga ima v malem prstu, obvlada.

No vglavnem, to da je gluponja ni njegova krivda. Leta in leta so ga imeli v inkubatorju, ga filali s svojimi prepričanji, mnenji, pravili, delali njegovo delo. Kako naj človek drugače izpade kot tako? Ni imel neke možnosti in časa da bi si ustvaril svoje mnenje, svoja prepričanja kar še po moje dolgo ne bo sposoben. Preveč je odvisen od staršev, od mamice, od babice, od ateka. Samostojnost je za njega izgubljena. Kaj pa vem, mogoče pa celo preseneti, v kar pa zelo dvomim.

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »