Arhiv za Junij, 2011

Zadnje štiri dni se počutim kot Macaulay Culkin iz filma Sam doma, razen tega da sem 15 let starejši in da zunaj ni svinjsko mrzlo, ter da me ne preganjata dva ne najbolj brihtna tatova Harry in Marv. Poleg tega da skrbim za svojo in še za sosedovo bajto, hranim sosedove in naše zverine si seveda morem nekaj začeti. Zato sem pripravil par mojih nasvetov kako si vsaj malce popestrite te osamljene poletne dneve.

Zmanjšajte masivno erekcijo, pardon, kolekcijo pornografije na vašem trdem disku.

Če ste koliko toliko zadovoljni s svojim telesom, goli paradirajte po balkonu medtem ko imajo sosedje kosilo, po možnosti v belih nogavicah, saj veste, ploščice se znajo kar fajn zagreti. Improvizirajte. Ples ni slaba ideja.

Z »žlauhom« zalijte vse žive organizme na vašem posestvu,  malce zalijte tudi soseda ki že cel dan lenari na ležalniku, sicer tvegate odgovornost za lažjo srčno kap, ampak je vredno.

V Adamovem kostumu  počistite in posesajte celo bajto – predpasnik po želji. Sesalec lahko za kratek čas nadomesti punco, ampak previdno, da predčasno ne ostanete brez reproduktivnih organov.

Da boste bližje peklu vzemite biblijo ki ste jo dobili pri birmi in jo zažgite na dvorišču. Skupaj s sramnimi dlakami.

Če ste že sami in vas nihče ne moti si lahko malce uredite intimno frizurico. Previdno s škarjami. Sramne dlake zberite in se malo pozabavajte, dajte si jih pod nos da ponazorite mnoge zgodovinske like kot je Hitler. Če ste že dolgo niste uredili tam spodaj lahko z veliko truda ponazorite brke gospoda Josipa Vissarionovicha. Če vam uspe svaka vam čast, meni ni.

Preuredite omaro z oblačili, poskusite kakšen nov stil, lahko kombinirate z maminimi krili, oprijetimi topi in majčkami, da se boste vsaj enkrat v življenju počutili kot ženska oziroma transvestit, saj vem da si to želite. Previdno s petkami.

Pripravite si prijetno, vročo, mehurčkasto kopel. Razvajajte svojo kožo in duha. Po kopeli si privoščite še obrazno masko, tisto s kumarami. Zraven se seveda prileže kozarec rdečega vina ali pa joint, po želji.

Glasbo navijte do konca in začnite plesati kot da ste ravnokar prispeli iz mentalne institucije. Nihče vas ne vidi. Dajte vse iz sebe.

Goli se sprahajajte po hiši, goli pojdite po pošto, goli si skuhajte kosilo, goli pokosite travo, sprobajte sestrino spodnje perilo, improvizirajte.

Lahko pa se držite standarda in masturbirate v nedogled, organizirate svojo seksualno orgijo za eno osebo, špijunite za seksi sosedo, spite, spite in še enkrat spite. Sem že omenil spite? Počivajte, preberite kakšno dobro knjigo, poglejte kakšne dobre filme, uživajte v samoti, v dobri glasbi, daleč od problemov.

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Skoraj vsi ki pišemo blog vemo kaj je Google Analytics. To je preprost program ki nam omogoča da spremljamo obisk bloga, katere objave ljudje najraje berejo na našem blogu in še veliko stvari. Danes se bom osredotočil na ključne besede ki jih ljudje vpišejo v iskalnik, ko po naključju ali z namenom naletijo na moj blog. To pa zaradi tega razloga ker jih je enih par za crknit smešnih.

Nekatere izmed njih so tipične:

“Sex”

“Samomor”

“Kaj početi ko ti je dolgčas”

Nekatere so malce zaskrbljajoče in hkrati smešne:

“Cista na riti”

“Kako ubiti starša”

“Kakšen strup za samomor”

“Ljubezen do kitare”

“Ne znam se sprostiti brez alkohola”

“Oprijete trenirke”

“Samomor s strupom”

“20 let hočem punco”

Druge pa samo smešne

“Ali date fantu prst v rito”

“Penis gre v rit”

“Prvič v rit”

“Seks na podstrešju”

“Sranje v travi”

Z ježevko po riti”

“Šolar hoče spati s starši”

“Kokoši na Youtubu”

Ko potegnem črto pod temi ključnimi besedami, dobim neko tipično, splošno stanje stanje v družbi. Veliko ljudi brska po spletu in išče pornografijo za sprostitev, nič novega. Drugi iščejo gradivo na temo samomor, verjetno za seminarsko bodisi v oš ali sš, ali pa se dejansko hočejo ubiti, med drugim s strupom.  Ali pa celo iščejo način kako ubiti starša. Tudi sam sem velikokrat pomislil na to, kdo pa ni? Velikokrat na internetu preganjamo dolgčas in v youtube iskalnik pišemo bedarije kot so »kokoši«. Nekateri se ubadajo s svojo cisto na riti iz katere verjetno že teče gnoj, drugi izkazujejo svojo ljubezen do kitare – tudi kitara ima navsezadnje luknje, zakaj pa ne, tretji se ne znajo sprostiti brez alkohola in predstavljajo vegetacijo v klubih, četrti pa iščejo oprijete trenirke – fusbalerčki seveda, kdo pa drugi. 20 let brez punce je res malce zaskrbljajoče ampak kdo išče ta najde, če ne pa do poroke na roke.

Veliko iskanj je povezanih z analnim seksom, kar me ne preseneča. Očitno anala v Sloveniji pridobiva na popularnosti.  Mlajša generacija je vedno bolj odprta starejša je še vedno konzervativna. Ženske se sprašujejo ali naj fantu med seksom dajo prst v rito in masirajo prostato, moški pa verjetno iščejo izgovore da bi si partnerka le premisila in končo privolila. Vse je enkrat prvič. Seks na podstrešju je zelo zanimiva in vznemirljiva stvar ki se konča v ekstazi ampak tudi verjetno v prahu in mišjih iztrebkih.

Koranti se sprašujejo ali je udarec z ježevko po riti dekleta kaznivo, dekleta pa verjetno iščejo nasvete kako si bodice spraviti iz riti brez kakšne večje infekcije. Nekateri hočejo srati v travi ampak brez tolaletnega papirja očitno ne bo šlo. S kakšnimi vejicami trave si ne moreš kaj dosti pomagati razen če je bila čvrsta in dolga klobasa. Nekdo ima očitno Ojdipov sindrom, ali pa sindrom pretirane navezanosti na straše, saj hodi v šolo in še vedno spi pri starših in jim občasno zmoči posteljo, ljubko ni kaj.

Človeške neumnosti me vedno znova in znova presenečajo in nasmejijo. Ampak to niso neumnosti, to so samo stvari ki jih ljudje iščejo na spletu da rešijo svoje pobleme. Razen če hočejo komu na silo dati prst v rito.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Ne najdem neke pametne stvari o kateri bi se lahko razpisal. Zaradi aktualnega dogajanja na slovenski sceni mi gre na bruhanje. To preseravanje ob 20 letnici Slovenije je naravnost ljubko. Spet se odpirajo stare rane kdo je rdeč in kdo je črn, kdo je komunajzar in kdo ne. Na štajerskem koncu odmeva borba med mariborskim županom Francijem in oblastmi kdo bo komu stisnil več ovadb in kdo bo koga civilno tožil. Začel se je festival Lent.  Ni denarja za EPK 2012. Slovenija se utaplja v dolgovih, očitno tako zelo da nas primerjajo z Grčijo. Ne vem kako se lahko država utaplja v nečem kar v fizičnem svetu sploh ne obstaja – dolgu. Za to je poskrbela naša preljuba kvazi veda oziroma celo znanost ekonomija skupaj z lopovi ki so jo ustvarili. Naj zgnjijeo v grobovih in naj se črvi plazijo po njihovih truplih. Družba v Sloveniji je na robu z živci, »taglavni« pa se ukvarjajo s tem kdo ima večjega tiča. Minilo je že dve leti od kralja popa Michaela Jacksona, nekako me peče vest da se nisem večkrat spomnil na njega in ne morem verjeti da je že dve leti od tega ko nas je domnevno zapustil. Mediji nepotrebno nadlegujejo njegove otroke. Umrl je detektiv Columbo, ki je zaradi demence baje celo pozabil da je kadarkoli sploh igral to legendarno vlogo.

No, in kaj je novega v mojem življenju? Ma nič. Še vedno uživam v pavziranju, čakam na rezultate iz zgodovine. Mafija iz RIC-a ne more nič prej zrihtati kot pa v mesecu in pol. Pravkar sem pogledal vseh 6 sezon serije Lost (Skrivnostni otok), nekako me je začel spremljati občutek olajšanja. Po slabih treh tednih sem končno prišel do konca te opevane serije. Mnenja? Serija kot celota je odlična konec pa je me je malo razočaral ampak je takšen kot mora biti, takšen ki ti da prostora za lastno interpretacijo. To da sem pogledal vse sezone v tako kratkem času je jasni znak da imam očitno preveč prostega časa in si morem hitro najti neko pametno delo ,če ne me bo raztrgalo od dolgčasa oziroma ne-dela. Druga opcija je da si najdem punco in z njo zapolnim prosti čas na mnogo možnih načinov. Kaj sploh je pametno delo? Bolje rečeno idealno delo. Zame je idealno delo nekje blizu doma, od 3,50 do 5€ na uro, ni prezahtevno in je »ziher«, zato sem tudi zavrnil delo ki mi je bilo ponujeno s strani sorodnice in sicer kelnarjenje v lokalu na Lentu čez poletje. Sicer bi kar dobro zaslužil ampak se mi preposto ne splača. Do Maribora imam 35km, do Ptuja pa 10km, kolikor več bi zaslužil v Mariboru kot pa na Ptuju bi se preprosto izničilo s stroški prevoza.

Uf ja, staradva gresta na morje, zatorej sem skromnih 4 dni Kevin sam doma. Saj bi šel z njima ampak kaj si naj začnem z dvema priletnima pavlihetoma ki sta še po vrhu moja starša. Kdo pa še gre pri dvajsetih na morje s starši,v današnjih časih je že pri petnajstih sila. Ljudje bi mislili da mam sindrom pretirane navezanosti na starše, finančne že, ampak čustvene ravno ne. V glavnem, trenutno v mojem življenju ne gre ravno vse po načrtih ki sem si jih zarisal, računalnik se mi pregreva, ventilatorji spuščajo čudne zvoke, v ligi NHL in NBA je zmagala nezaželena ekipa, nimam dela nimam punce. Ampak glavno da je z mano desna roka, moja preljuba Fiona.

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Danes sem se zavedel da se bremena odraslega življenja počasi začenjajo zgrinjati name. Včeraj sem zvedel da mi zavarovanje za avto poteče malce prej kot sem predvideval, dobil sem tudi pismo od knjižnega kluba v katerega sem se, priznam, po lastni neumnosti vpisal, da moram poravnati stroške za tiste knjige ki sem jih ob vpisu dobil zastonj kot darilo. To pa zaradi tega ker sem jih imel pun kufer in sem se izpisal. Perfektno. Res. Perfektno. Če bi to vedel prej bi malo bolj racionalno ravnal s prisluženim denarjem ampak moram priznati da nisem ravno najboljši pri varčevanju. Včasih sem hujši ko babe. Ena izmed mojih redkih slabih strani, ne znam ravno dobro ravnati z denarjem. Jebiga. S 145 evri ki sem jih porabil za kos »drota« in stekla (očala) bi si lahko kupil novi gumi za avto, nov izpušni lonec, plačal za tehnični pregled avta in še marsikaj kar je trenutno bolj pomembno, ampak ne bi bilo tako kul kot pa da okoli hodim v RayBankah, ki jih itak prodajam na bolhi.

Kje so ti časi iz srednje šole ko sem moral skrbeti samo za to da bom čim prej doma in čim prej za računalnikom ter kaj bom jedel. Šola je bila v glavnem stranskega pomena. Glavno da sem bil sit in za ekranom. Mogoče sem še občasno kaj pogvihtal in to je bilo to. Zdaj pa položnica sem položnica tja. Zavedam sem da si bom moral počasi na novo organizirati stil življenja, nisem več z hormoni prepojen najstnik ampak bi naj bil razmeroma odrasel dvajsetletnik. Priganjanje staršev ne pomaga kaj dosti ampak sta mi v (finančno) pomoč ko jih potrebujem. Vsaj toliko mi dajeta podpore, čeprav ravno ne razumeta mojega načina razmišljanja in življenja. Kar pa je povsem razumljivo, spor generacij, že dolgo prisoten. Vsaka čast da sta prenašala moje finte čez vsa ta leta, ampak recimo bobu bob, tudi ona nista bila ravno blesteča starša, še posebej napol plešast in vedno kosmat diktator, ki mi je vedno kadar je imel pet minut cajta zagrenil življenje. Nekje globoko pa vem da sta obadva dobra človeka ki jih spoštujem in jima zaupam, čeprav včasih zelo grdo ravnam z njima ampak si sama nakopata težave. Jaz samo sledim toku dogodkov. (I just go with the flow).

Kar skušam povedati je da se zavedam da sem na pragu odraslega življenja, ampak nekako ne upam oziroma se bojim prestopit, ker mi gre takemu kot sem sedaj kar dobro. Treba bo pljuniti v roke in nekaj postoriti glede tega, se skušati postaviti na svoje noge in pokazati staršem česa vsega sem zmožen, ampak slednje mi ne gre ravno dobro od rok. Če je drugim uspelo bo tudi meni, mar ne?

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Malo je bilo napisanega o smrti po moje odličnega slovenskega glasbenika Branka Vunjaka, bolje znanega pod imenom Brendi. Malo je bilo napisanega o njegovi zapuščini, odlični glasbi moje mladosti brez katere ni minila prav nobena veselica in rojstnodnevna zabava. Preveč pa je bilo pompa o tem kako je umrl, na žalost ga je izdalo srce.

Kdo ne pozna dueta  Korado in Brendi, sestavljenega iz bradatega hrusta in karizmatičnega mladeniča, ki sta pela o zelenih očeh, čevapčičih in o tem kako je Slovencu bližje kozarček kot pa višja sila. Dejstvo je, da je Brendi s svojo glasbo pustil poseben pečat na slovenski glasbeni sceni, ki zadnje čase ne prebavlja dobre hrane. Še zdaj veselica in pkinik ne mine brez njegove glasbe, oboževali smo ga mladi in obožujejo ga starejši. Velika izguba za slovensko glasbo, četudi so ga mnogi gledali zviška, je pustil ogromen pečat. Čeprav ne poslušam več take glasbe oziroma sem jo prerasel še vedno kdaj pa kdaj zapašejo zelene oči, ki sem jih kot otrok nenehno zahteval da mi jih zavrtijo. Škoda da je tako, toda očitno mu ni bilo več usojeno živeti, ampak s svojo glasbo je dosegel svoj namen, ki si ga je zadal, narediti ljudi pijane da glasno pred garažo tulijo refren pesmi »Oj kozarček moj«. Šala. Njegove pesmi so spravljale staro in mlado v dobro voljo in še vedno jih.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Zanimiv dogodek to nedeljsko kosilo z bolj ali manj osovraženimi sorodniki ki skušajo narediti vse da te osramotijo že navsezgodaj zjutraj ob dvanajsti uri dopoldan. Super je če si bil prejšni dan zunaj in ti razbija po glavi, občutek imaš da ti bodo oči vsak čas stopile iz jamic ti pa moreš poslušati njihove debilne seksisitične vice in gledati njihove zavidljive debilne poglede. Vsa hrana se okusi medlo to pa zato ker si na poti domov pred poštnim nabiralnikom klical jelene. Po tem ko ti dva bratranca stara 2 in 6 let pridrvita v sobo kot nemški blitzkrieg in te naskočita misleč da si pri volji za jutranjo igro z otroki, po mislih ti gre samo požirek vode in kako bi jih najhitreje onesposobil da bi še lahko spal par minut prej ko ti bi mama zagnjavila da ji moraš pomagati pripraviti mizo.

To so bila moja nedeljska kosila par let nazaj. Danes ni nič drugače, še vedno moram poslušati debilne vice in še vedno me skušajo spraviti iz tira ampak jim mirno odgovorim s sarkazmom, redkokateri ga celo razume. Prvi sem pri mizi in prvi grem od mize, samo da se izognem neprijetnim pogovorom. Kak gre v šoli? Čeprav se dobro zavedajo da sem na pavzi. Nekako zviška gledajo name čeprav sami faxa sploh videli niso. Ja valda, oni so delavci, ne pa tako kot mi mladina, samo čepimo pred računalnikom in pišemo bloge. :P Spoštujem ljudi ki so si s trdim delom in brez kakšne omembe vredne izobrazbe ustvarili kvalitetno življenje, ampak ni potrebe zviška gledati na mlade. Potem so še tu stalna vprašanja o tem kdaj bom pripeljal punco na koslo. Pa koji kurac vas briga, si mislim v glavi in lahkotno odgovorim da tedaj ko boste vsi v krsti, seveda v glavi. Pa če me razpizdi. Enkrat na mesec pridejo pa še to me skušajo na vsak način razpizdit in razkriti vse moje pomankljivosti. Zakaj? Ne vem kakšen je njihov namen. Ali hočejo slišati da gre meni slabše kot njim in se potem hinavsko hihitati zunaj na čiku? Nimam pojma. Kako bi mi lahko šlo slabše kot njim? Vsak dan pogledam par epizod Skrivnostnega otoka, iščem neki pametni job, na banki imam udobnih 500€ in nimam skoraj nič stroškov, nimam tečne žene ki mi vsak dan gnjavi, do študija še imam lahkotne tri mesece in se mi baš jebe za vse. Nedeljska kosila s sorodniki so vse prej kot prijetna, ker hočem ali ne, iz mene vedno potegnejo najslabše, naprimer, v mislih jih ubijem vsaj sto krat, na različne načine, nekateri si celo dovolijo spraševati zakaj sem tako mrke volje, kar še ponavadi prilije olje na ogenj. Je res tako težko pustit človeka pri miru da se naje in gre delat kaj mu paše? Včasih se počutim kot da sem spet v puberteti ko sem imel večkratne izbruhe jeze, v glavi. Seveda si nisem upal nič zinit, še zdaj si ne upam, zaradi diktature mojega fotra, o njem pa kdaj drugič.

Sem vesel človek, dobre volje, rad poslušam druge ljudi, rad se družim, pogovarjam in debatiram, redkokdaj sem slabe volje ali brez energije ampak ta en dan v mesecu zaradi njih postanem sam satan, ali morda zaradi sebe? Morda, ampak oni vedno začnejo.

  • Share/Bookmark

Comments 5 komentarjev »

Včeraj zvečer sem prebiral žurnal ki ga je krasila smešno depresivna naslovnica ki je skušala opozoriti na to da so začeli v Sloveniji ljudje očitno množično umirati, pardon, očitno so se začeli pobijati med sabo. Kaj je tu novega sem se vprašal? Kje pa se ne? Mogoče zaradi tega ker Slovenija spada med bolj redke države kjer lahko greš ponoči skozi temno samotno ulico brez da te zaštiha narkoman, ki čaka na žrtve iz zasede da jih oropa in si v žilo spusti zlati šus. Pretiravam. Vem. Ampak z razlogom. Zakaj? Ker ljudje vse to vzamejo preresno, naloga medijskih hiš pa je čim bolj pompozno prikazati nepomembne novice in s tem ustvarjati neke navidezne probleme ki jih sploh ni. V človeški um skušajo vcepiti tisti kanček dvoma, ki bi nas naj prepričal da pa zdaj živimo v nevarni državi kjer vsaki dan oče vrže hčerko iz ne vem katerega nadstropja. To pa zaradi tega, ker hočejo da ostanemo doma in brskamo po spletu in gledamo v škatlo ki nam pravi kako naj živimo. Zanimiva teorija bi rekli. Ampak morati priznati da je vsaj kanček resnice v njej.

Meni je vse skupaj smešno. Kaj se bom sekiral za žrtve in iskal neke odgovore zakaj se dogajajo umori. Kar naj se, bom imel vsaj kaj za brati in se smejati temu kaj je vsega zmožen človek – največja pošast. Drugič ko bo lev požrl otroka ki je padel v njihov prostor v živalskem svetu ki je pravzaprav kletka se vprašajte kdo je tu resnična pošast, lev ki je lačen, ali človek ki je leva ugrabil in odpeljal iz naravnega prostora ter ga zaprl v kletko da lahko paradira debelajsom iz celega sveta.

Kar naj se pobijajo med sabo, s tem se znebimo golazni. In nič drugače ni če nastrada nedolžna žrtev, nihče ni nedolžen in nihče ne ubija brez razloga.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Veliko se govori o koncu sveta, takšnem ali drugačnem.  Konec sveta si vsak posameznik ali skupina razlaga drugače. Kaj sploh je konec sveta in kako si ga predstavljamo? Vsi vemo da so bili mnogi predvideni datumi konca sveta zgrešeni, med drugim tik ob začetku mileniuma, kakšen mesec nazaj in pa po mojem mnenju bo tudi 2012 zgrešen. Zakaj? Ker ne najdemo nekega skupnega jezika kaj sploh konec sveta pomeni, koliko je ljudi na svetu toliko mnenj varira po zemeljski obli. Kristjani in katoliki že par let celi panični brezglavo napovedujejo konec sveta, pripadniki majevskega koledarja opozarjajo na konec leta 2012, smo pa tisti ki to z nasmeškom opazujemo in si v glavi ustvarjamo slike kako bi naj to zgledalo, konec sveta namreč. To pa zaradi preprostega razloga ker nam vso to debatiranje o tej temi slej ko prej zleze pod kožo in postane del naše podzavesti, hočeš ali nočeš.

Dejstvo je da so po vseh teh raziskavah vseh teorij prišli do nekega skupnega mnenja. Po koncu sveta bi naj sledil nov začetek, ampak v kakšni obliki? V kakšni obliki bo sploh konec sveta? Ali bomo propadli fizično (dvomim), ali pa psihično (zelo verjetno)? Ampak psihično in miselno propadamo že dolgo časa, od začetka velike industrijske revolucije in še prej, že v davnih časih velikih civilzacij je bil človeški um vklenjen, nad njim pa je bedel vladar s svojimi svečeniki in vojskami , v srednjem veku največja mafija na svetu – cerkev, obvladovali so pokorjena ljudstva, tako kot sedaj, ki slepo sledijo barabam na oblasti in živijo v neki iluziji svobode in svobodnega odločanja. Življenje v bedi, je to res najboljše kar lahko zmore človek in njegov um?

Mediji so »fenomen« konca sveta popačili do te mere da so ljudje množično panični. Niti enkrat še nisem opazil niti enega pripadnika vlade, oblasti, predsednika države, ki bi govoril o tem bolj družbeno miselnem problemu kot pa fizičnem. Niti enega. In zakaj? Ker jih ne briga, majo dovolj dela z čohanjem riti in manipuliranjem narodov. Od  medijev imajo celo korist, seveda, saj se že dolgo ve da so vse večje medijske hiše podkupljene s strani vlad in drugih nevladnih organizacij.

Vprašanje ki pa si ga tu res želim razrešiti in me najbolj zanima pa je to, ali bo konec sveta zabeležil naraven pojav (potres, vulkani…) ali pa družbeni spor (jedrska vojna) ali pa ga sploh ne bo. Kar pa mi je seveda najbolj zanimivo pa je to kako prepričan je lahko človeški um v neko stvar. Zadnja trditev se je najboljše pokazala ob zadnji napovedi pred kakšnim mesecem, ko so ljudje zpravili vse prihranke, prodajali hiše, se celo ubijali, kar mi je seveda zelo smešno ampak po drugi strani žalostno, ker so bili samo in nič drugega kot lutke na vrvici ki jih upravlja višja sila, v tem primeru ta duhovnik, ki je »by the way« že napovedal nov datum in upam si trditi da bo na ta dan in dan poprej ista situacija kot pred mesecom dni, če ne še hujša.

Konec sveta ali/in nov začetek, presodite sami…in kot bi rekli tisti ki imajo vsega tega sranja dovolj: »I rest my case«.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Pornografija je včasih veljala za slabo, ogabno stvar, vsaj tako so nam velevale oblasti. Danes je situacija seveda popolnoma drugačna. Še vedno je slaba stvar z vidika obsedenosti, dobra pa v tem, da si z njo lahko popestrite življenje.

Da ponazorim kako smešna je bila propaganda proti pornografiji in temu kako ponižuje ženske bom uporabil besede žal že za rakom preminulega legendarnega komedijanta Billa Hicksa. Seveda je Amerika napovedala vojno pornografiji, tako kot tudi drogam, orožju in še marsičemu, vsakokorat neuspešno. Pornografijo so opredelili kot vsakršen akt, ki nima nobenega moralnega ali umetniškega sporočila oziroma vrednosti in vzbuja seksualne misli. Hmm, zdi se mi kot vsaka reklama na televiziji. Biti moški in imeti penis vzbuja seksualne misli. Bill je svojo tezo dopolnil s smešnim primerom…recimo da se peljete z vlakom domov, vlak se malce ziba, vaše hlače so pretesne in dobite bonerja, kaj bomo naredili, ukinili javni transport? Ampak Amerika ni Slovenija, v Sloveniji se ni nikoli nekaj na glas govorilo o pornografiji, vsaj jaz se ne spomnim da bi se.

Dejstvo je da mlajše generacije vse prej pridejo v stik s pornografijo, ne govorim o kakšnem playboyu ki ste ga sunili očetu ko ste bili stari 8, govorim o trdi pornografiji na spletu. Ampak, ali je res to tako slabo? Pornografija ni nedolžna stvar, ampak da pa jo primerjajo z drogo in orožjem je pa že smešno. Največ kaj lahko pornografija naredi je to da neštetokrat zadovolji ljubezni potrebnega človeka in reši ali pokvari kakšen zakon, seveda v normalnih količinah. Vsak človek lahko postane obseden s pornografijo, saj poznate zgodbo, samski ste že dalj časa, ni vam za hodit v družbo, nič ni za delat doma…Ampak vsak človek ki je zvest samemu sebi in ve kje so meje ve kako ravnati z opojnimi substancami kot je pornografija. Mogoče se ne strinjate z mano, mogoče mislite da je vsak človek obseden z neko stvarjo ki je trenutno »in«, naprimer zdravo življenje, pretirano hujšanje, pretirano nabiranje mišic. Živimo v svetu obsedenosti, to je dejstvo, živimo v svetu kjer nam ideale sporočajo skozi zlobno škatlo ki nikoli ne utihne.

Kje je point tega prispevka? Še sam ne vem, hotel sem se malce pošaliti na račun ljudi ki mislijo da porniči ponižujejo ženske in iz tistih ki poznajo imena vsaj dvajsetih starlet iz sveta vroče zabave. Ampak to vreme in trenutno počutje me je prislilo da sem napisal nekaj bolj »globokega«. Meni osebno pornografija predstavlja pozitivno stvar. S »proučevanjem« le te spoznaš kaj ti ugaja, kaj ti paše, kaj te privlači, sicer ti rahlo pokvari pričakovanja o ženskah ampak dobro, navsezadnje slej ko prej spoznaš sorodno dušo ki te zadovolji na načine ki si si jih predstavljal v glavi. ;) Takrat izginejo vsi problemi.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Ženske. Moški jih včasih ne moremo prenašati, ampak si ne moremo predstavljati življenja brez njih. Skozi najstniška leta in prej sem si nekako izoblikoval mnenja o nasprotnem spolu. Sprva sem vse predstavnice primerjal z mamo, nič čudnega saj nam mama do nekega obdobja predstavlja idealno žensko, ki skrbi za nas, nas tolaži, daje udobje, uči in še marsikaj. V otroških letih imamo do nasprotnega spola nek odklonilen odnos, kot da se nam gabijo. Saj veste: »fuj punce, fuj fanti«. Kasneje v najstniških letih pa začnemo smukati okoli sebe in se zavedati kaj nas privlači. Skozi prva leta osnovne šole smo malce sramežljivi, punce so videti kot da so iz drugega planeta ko se v kotu hihitajo in se norčujejo, po možnosti iz tebe, najmanjšega fanta v razredu. Kasneje pa se začne tisto nedolžno smejanje, norčevanje, spotikanje, pisanje ljubezenskih pesmi  ali pisem, tudi sam sem napisal eno pismo za posebno dekle, žal se je ta zgodba končala katastrofalno :D

Skozi najstniška leta pa sem se začel zavedati kakšna posebna bitja so punce.  Njihova ljubka pojava me je čisto prevzela, začele so se prve ljubezni. Njihova svilnata koža, rdeče našobljene ustnice in sramežljivi pogledi, če bi bile še za kanček bolj kičaste bi bile kot pav ki se pase v prosti reji na hribu nasproti mojega doma in spušča čudne zvoke ob dveh zjutraj. Seveda so bili prisotni tudi prepiri, brez tega ne gre, koliko je ljudi toliko je različnih mnenj, na koncu pa vseeno prevlada moško ali žensko načelo. Vedno so me privlačile inteligentne sramežljive punce, ki so se zadrževale zase, tiste ki so se družile v krdelu mi niso bile interesantne, čeprav če bi se lotil katere bi moj ego doživel velik »boost«. Še zdaj sem malce ponosen na sebe da sem znal razbrati zrno od plevela in nisem bil naiven kot nekateri moji prijatelji, ki bi nategnili vse kar leze in gre. Imel sem kar nekaj prijetnih trenutkov s puncami. V tem času sem jih uspel spoznati, razbrati njihove značilne »finte« in še marsikaj :D Ne trdim da sem doktor ženskega obnašanja ampak mislim da jih kar razumem.

Zdaj? Zdaj sem se začel zavedati kakšno vlogo imajo pravzaprav ženske v svetu. Veliko, čeprav si moški tega de dajo priznati imajo ženske na njih velik vpliv. Za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska pravi znan pregovor in še kako preklemano drži. Ženske so prevečkrat zatirane v tem svetu, pustimo feminstke, one so razred zase. Butasta načela butastih religij in butasti zakoni so vklenile mnoge ženske pravice po svetu samo zaradi tega da se lahko butasti moški prepirajo o tem kdo ima večjega staneta. Ženske so nežna, delikatna, zakomplicirana bitja, ki jih moški nikoli ne bomo popolnoma razumeli. Mene so ženske prevzele že dolgo nazaj in vse od tedaj jih gledam skozi drugačne oči. Seveda obstajajo neumne kokoši ki čivkajo neumnosti, ampak naj živijo svoje življenje. Ampak ko enkrat ločiš zrno od plevela vidiš kako lepe, pametne, čudovite so nekatere ženske in to jih dela tako privlačne kot so. S temi in mnogimi drugimi aduti, seveda veste o čem govorim, držijo ta grob moški svet pokonci in vlivajo tako potrebno pozitivno energijo. In če bi ženske vladale na tem svetu zagotovo ne bi bilo vojn, bilo bi samo veliko ljubosumnih držav ki ne bi govorile med seboj :D .

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »