Arhiv za Maj, 2011

Samomor je še vedno tabu tema tudi v Sloveniji, čeprav se je pred kratkim nekaj govorilo o tem. Govorilo se je predvsem o tem da spadamo mislim da na sam vrh EU po samomorih na število prebivalcev. Skrb vzbujajoče?

Osebno rad govorim o tabujih, rad postavljam kritična vprašanja in spravljam sorodnike, prijatelje in profesorje v zadrego ali obup.  Ni mi težko razpravljati o seksu – takšnem ali drugačnem, drogah, gejih, lezbijkah, transvestitih, hemeroidih in nenazadnje o dejanju v katerem si človek vzame lastno življenje.

Samomor, zame zanimiva stvar oziroma dejanje. Kaj neki človeka privede do tega da si vzame lastno življenje, da neha obstajati, da neha dihati, gledati, čutiti, uživati, jesti piti, poslušati dobro glasbo, gledati dobre filme, se družiti s prijatelji? Ampak v večini primerov ti osebki ki se »obesijo« nimajo nekega ravzitega družabnega življenja, so tipični samotarji. Govorim o večini, seveda se najdejo takšni  ki so popularni in navzven delujejo povsem normlano, potem pa vsem pripravijo presenečenje ko se vržejo z bajte, spijejo strup, tablete, se tradicionalno obesijo, mnogo je načinov kako se lahko ubiješ.

Za tiste ki vam primankuje kreativnosti v google vpišite »suicide methods«. Ima svega i svašta na Wikipedii.

Velikokrat slišimo tipične stvari katere naj bi posameznika ali dobro organizirane skupine vrgle v prepad (dobesedno). Med najbolj priljubljene spadajo prepiri z družino, prijatelji, nezmožnost socializacije in komuniciranja, samotarstvo, uporaba trdih drog ki povzročajo halucinacije itn. Teh razlogov je ogromno. Nihče pa ne pomisili kaj se dogaja v glavi posameznika ki se odloči za samomor. Kdo neki ima čas da v današnjih časih izvede samomor? Upoštevati je treba veliko dejavnikov. Kdaj in kako se boste ubil? Treba je narediti podroben načrt. Če se že hočete ubiti boste to storil učinkovito kajneda?  Kje se boste ubil? V hiši? Da vas najde oče? Perfektno,  naj si misli da je on kriv glede na to kako vas je zjebal v mladosti. V glavnem, potrebnega je veliko časa, časa ki ga jaz nimam. Jaz hočem uživati v življenju, raziskati svet, se družiti, poslušati dobro glasbo, ljubiti in biti ljubljen.

Po eni strani razumem folk zakaj se hoče ubiti, pristik prihaja iz vseh strani: starši, kolegi, šola, mediji, lastno nezadovoljstvo. Če povem po pravici sem tudi samo nekajkrat pomislil da bi končal z življenjem (končal se je Prison Break, nisem uspel položiti punce, nezadovoljstvo z okoljem v katerem živim), ampak zakaj, ko je tako veliko stvari ki me lahko osrečuje? Kakšna korist bo od mene če bom mrtev?  Osebki ki naredijo samomor so zame samo še ena stvar za katere poskrbi narava. Naravna selekcija, recite temu kakor hočete. Tisti ki hočejo živeti bodo živeli tisti ki pa ne pa pač ne. Pa ta propaganda za pomoč tistim ki so že poskušali storiti samomor je povsem brezsmiselna. Če se kdo s tem reši hvala bogu ampak tisti ki se hočejo ubit se bodo ubili takoj ko bodo spet dobili priložnost. Zakaj jim nekaj dopovedovat da naj to preprečijo.

Aja, še eno dejstvo, moški smo dosti bolj uspešni pri samomorih, še ena stvar več pri kateri smo boljši od žensk. :D

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Vsi ki imamo račun na facebooku se občasno znajdemo pred situacijo ko ne vemo kaj bi in brezmiselno s prazno glavo bulimo v ekran.Za danes smo naredili vse. Bili smo na šihtu, fitnesirali, se učili… Nato gremo še malce na splet in pogledamo kaj kvazijo naši navidezni prijatelji.

Tukaj je nekaj mojih nasvetov kako si popestriti  virtualno življenje, vzbuditi veliko pozornosti in mogoče malce zgražanja, ampak je vredno spremljati odzive ljudi ki jim je očitno mar in se nekontrolirano smejati v nedolgled. Pri tem boste tvegali da vas kdo blokira ali izbriše kot prijatelja ampak recimo bobu bob…koga briga?

1. Objavite sliko kaktusa in omenite da je bila to vaša malica.

2. Lajkajte vse objave, tudi od sebe in od ljudi ki jih ne poznate (vsi imamo par takih), tako, za zabavo.

3. Lajkajte komentarje od ljudi ki jih v življenju sploh še niste videli.

4. Na zid najavite da ste pravkrar masturbirali z jezusom in dalajlamo.

5. Na zid vsako minuto prilimajte isto pesem, to počnite kako urco ali dve. Kafana na balkanu bo super izbira.

6. Vsakih 5 minut objavite svojo sliko na zid, da vidite koliko lajkov ste vredni, zraven še vspodbujajte prijatelje da rabite lajke za zmago na tekmovanju »miss atention whore«.

7. Pritožujte se da nimate dovolj lajkov in da vas nihče ne mara ter da se smilite samim sebi. Mogoče omenite da imate samomorilska nagnenja.

8. Napišite nekaj objav v kakšnem eksotičnem jeziku, ki ga nihče ne razume in se od ponosa glejte v ogledalo.

9. Blokirajte svoje najboljše prijatelje.

10. Objavo iz 50ih črk razdelite na 50 objav, črko za črko, presedek za presledkom

11. Komentirajte vsako objavo z »res je«

12. Pokažite zanimanje za prijateljevo objavo s parimi sarkastičnimi komentarji in naj se iz tega razvije debata s 500 komentarji. Sem omenil da polajkajte vse komentarje? Da, tudi svoje.

13. Vsem prijateljem v inbox napišite »vem za tvojo skrivnost«

14. Na zid objavite da imate seksi prsi.

15. Komentirajte vsako objavo z »NOBODY CARES!«

16. Spremenite stan vsakih 5min, naj drugi ugotovijo za kaj se gre.

17. Na zid objavite hardcore pornič ali sliko, to bo vsekakor zbudilo veliko zanimanja.

18. Prijatelju ki je »facebook hyperactive« polajkajte vse slike, vse objave, vse kar je kadarkoli objavili, tudi za pol leta nazaj, naj doživi ego boost.

19. Na prijateljev zid prilepite sliko Muamerja Gadafija

20. Na dolgo se razpišite o svojem srečanju z vesoljci ko ste šli na veliko potrebo

  • Share/Bookmark

Comments 10 komentarjev »

Početje kmetov je trn v peti ne samo meni,  ampak verjamem še kateremu drugemu tekaču v naravi. Tek je zame ultimativna sprostitev v edinem prostoru – naravi, v katerem lahko za nekaj časa zbežim v svoj svet, laufam z razprtimi rokami, občutim svež zrak na svoji koži in pljučih…STOP!  Zrak na moji osebni tekaški poti skozi gozdne steze in travnike ni ravno svež, ravno obratno,  »luft« je dobesedno ogaben. V včasih sveži gozdni sapici se čuti prisebnost treh glavnih elemntov…škropivo, gnojnica in pa silos.

Z veseljem se cel »naspidiran« ogrejem pred tekom in počasi stopnjujem tempo skozi vjugajočo se gozdno pot, nakar v moj nos eksplodira granata skrajno neprijetnih (in po moje tudi malce strupenih – škropivo ni nedolžna stvar, predvsem za čebele) vonjav. Kako se naj počutim? Ves dan sem prenašal sranje v službi, sranje doma, sranje od kolegov, staršev, znancev…cel dan razmišljam o lahkotnem teku v naravi…in ko tega pride? Tam kjer sem mislil da ne rabim prenašati nič razen miline neba, mehke trave in šumečih listov moram zdaj prenašati..jap…dobesedno sranje…in pa toksične vale škropiva ter vonja gnijoče trave. Res zelo prijetno.

In kaj pravijo kmetje na to? Mimogrede sem vprašal bližnjega kmetovalca, če ni malo pretiraval z uporabo škropiva…kaj je odgovoril? »Še malo sem zraven pošprical da pokoljem vso to sranje« Spet smo pri sranju, gnojnica. Veliko hiš v naselju ima greznico. Kako to na najbolj »glup« način izpraznit? Seveda, spumpat v cisterno pa spustit po najbljižji gozdni poti ki ima rahel naklon da se lepo razteče. Perfektno! Zadnjič sem sem ravno ogreval pred tekom, malo je manjkalo da ni četrt cisterne spustil name in na mojo zverino. S težavo sem se vzdržal kretnje ki vključuje sredinec.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Spet je prišel čas ko se bo treba učiti. Tretjič eno in isto stvar, tako ne bo neke sile, ampak vseeno tega izpita ne smem vzeti prelahko, ker res želim priti na ta fax in ga uspešno dokončati. Kaj se bom piflal? Zgodovino itak, kar pa ne bo problem, ker me je zgodovina vedno zanimala, sicer ne turški vpadi in grofje celjski ampak bo za vzdržat. Svetovna zgodovina je dosti bolj facinantna od nekih bednih slovenčkov. Kar se mora se pač mora. Zaradi tega ker bom zakopan v učenje, si bom vzel krajši premor od pisanja bloga, kakšnih 10 dni, med tem bom pridno zbiral ideje in jih »prelival« v word. Če pa bo res kaj takšnega aktualnega in se ne bom mogel vzdržati mnenja pa se vam oglasim že prej.  Držite pesti! :P

  • Share/Bookmark

Comments 6 komentarjev »

Sem v takih letih ko razmišljam kaj bi sam s sabo, kam se naj dam, kam se naj usmerim, kaj me sploh zanima. Sprašujem se ali bo sploh kaj iz mene, sprašujem se če bom zadostil pričakovanjem staršev, ki pa nikoli niso bile točno določene – delaj/štuidraj kar te veseli. Veseli me naprimer masturbiranje, samo tega ne moren delati celo življenje za denar, razen če darujem seme. Ni denarja v tem.

Res ne vem kaj je z mano zadnje čase, pred spanjem vedno bolj pogosto razmišljam  o tem kaj hočem biti, kaj hočem narediti v življenju. Saj, kdo pa ne? Ampak je prišlo že do te mere da je bilo tako nadležno, da sem se moral sredi noči vstati iz postelje, ker od vsega tega sranja nisem mogel zaspati in prižgati računalnik ter pogledati če je že novi del Housa zunaj da ga lahko pogledam, da se vsaj malo zamotim.

Trenutno me zanimajo tri glavne skupine: 1. Zdrava prehrana, kuhanje, fitness…to tretiram kot hobi…2. Sociologija, zgodovina, psihologija, antropologija, propad ali vzpon sodobne družbe, človek in njegove navade…to hočem iti študirat…tu pa še je tretja opcija…turizem, v katerem sem doma, imam podlago in znanje, nekako me tudi malo vleče v te vode (lahka šola, dobre ocpije za zaposlitev).

Ne vem…res ne vem kaj bi rad, kaj bom s svojim življenjem, samo sam si ga lahko pokvarim ali pa izboljšam, nobeden me v nič ne sili. Trenutno se učim za izpit za peti predmet, da sploh pridem na željeni fax, vpisan sem na žnj univerzo samo zaradi statusa, eno leto sem zgubil za brezveze, razen večjega finančnega pritoka. To pomeni da ne smem na univerzi ne ponavaljati letnika in ne pasti letnika ter ne pavzirati. Na to gledam pozitivno kolikor lahko, kot nek dodaten pritisk da res naredim šolo. Sam pri sebi vem česa sem zmožen in vem da lahko naredim ta fax če se spravim k temu, velikokrat sem samega sebe presenetil česa sem zmožen.

Preveč se obremenjujem s tem kaj bo čez 5 let, ampak ni to glih point? Ko končaš nek fax, kako naprej? Kje si boš služil kruh? Ali je ponit vsega živeti v trenutku in se ne obremnjevati z ničemer razen s pumpanjen svojega ega?

Počutim  oziroma čutim da sem na razpotju mnogih poteh, mnogih ocpij, mnogih priložnosti ki si jih zamišljam v svoji glavi, problem je v tem da ne vem kaj bi, ali sploh kdo ve? Nekega dne mi bo dokurčlo…kaj pa potem?

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Zame ni nikoli premalo časa za dobro glasbo, v glasbi uživam in mi je poleg zdravega življenja nek dodaten »hobi«. Kdo pa ne posluša glasbe, bi rekli? Res je, ampak ni vsaka glasba enaka, današnji trash pop ni enak hard rocku iz osedemdesteih let prejšnega stoletja, da ne omenjam balkanskega vreščanja, ki hrešči iz mobitelov fusbalerčkov in lahkih babnic (o slednjih drugič). Glasba me je privlačila že od mladih let ko sem s starši poslušal tedaj popularno glasbo (Goran Karan, Dražen Zečić, Stavros, Jan Plestenjak itd). Foter je med drugim imel tud cd od Irske rock skupine U2. To je bilo moje prvo srečanje z rock glasbo.

Moj glasbeni okus se je začel razvijati v osnovni šoli kjer smo skoraj vsi bili »na pop sranju«. Tedaj je bil popularen techno, italodance dance, house, elektronska glasba nasploh. Med Izvajalci ki sem jih najbolj poslušal so bili Gabry Ponte, legendarni Gigi D’agostino, Cascada, Groove Coverage, Tune Up! in mnogi  drugi. Tako kot okus za glasbo se je začela spreminjati tudi moja miselnost. V srednji šoli sem začel poslušati punk in pa pop punk (Green Day, Sum 41, Blink182, Ocean Avenue), blizu sem bil temu da bi postal »emo punk basterd« ampak na srečo nisem. Nato je z zrelostjo je prispela v moje bobniče tudi boljša glasba. Začel sem se vračati v preteklost…Beatles, Rolling Stones, Elvis, Roy Orbison, Aerosmith, AC/DC, Guns’n'Roses, The Scorpions,  Nirvana, ZZ Top, Michael Jackson in še bi lahko našteval.

S poslušanjem skladb v živo se je začela moja kritičnost do izvajalcev ki ne zmorejo nastopati v živo in pa naklonjenost do tistih ki to obvladajo. Po tem kriteriju jaz osebno ocenjujem posameznega izvajalca ali skupino. Če ne zna/zanjo nastopati v živo so za mene bolj kot ne eno navadno sranje. Tudi dobra besedila v tem primeru ne pomagajo. Zakaj se sploh truditi sestavljati neko pesem če je potem ne zmoreš predstaviti množičnemu občinstvu?

Nekaj mojih najljubših bendov, ki imajo to kvaliteto da so v živo celo boljši kot pa na studijskem posnetku.

Muse – Plug In Baby (Live Glastonbury 2010)

YouTube slika preogleda

Coldplay – Yellow  (Live Tokyo 2009)

YouTube slika preogleda

U2  -Where The Streets Have No Name Live At Slane Castle 2001)

YouTube slika preogleda

Mumford And Sons – The Cave (Live From Glastonbury 2010)

YouTube slika preogleda

Seveda so še tu Johnny Cash, Roy Orbison, Pink Floyd, Nirvana…kvalitetne glasbe v živo je malo…ampak če iščeš se najde…

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Na izražanje posameznika in v sodobni družbi vpliva zelo veliko stvari, večina ljudi kot spužva vpija nasvete kako morajo živeti, kako se naj prehranjujejo, s kom se naj družijo, kakšne filme naj gledajo, kakšno glasbo naj poslušajo (mediji, religija, različne interesne skupine, najstinške subkulture…). Temu se na kratko reče množična manipulacija. Čim živite tako kot vam narekuje hipersmejoč pavliha iz tv-ja ste pogoreli, držijo vas za jajca. Povejo nam le toliko kolikor hočejo da vemo, naučijo nas le toliko da nas lahko potem izkoriščajo v različne namene. Nočejo dobro informiranih, dobro izobraženih ljudi sposobnih kritičnega razmišljanja. Hočejo marljive delavce, ki delajo za minimalno plačo in se ne zavedajo kako jih sistem vsak dan znova in znove jebe v glavo.

Kar pa najbolj rajezi pa je to na se ljudje tega ne zavedajo. Nobene nič ne ve, nobenega nič ne briga. Kot roboti hodijo vsak dan v službo oddelajo tistih 8 ali več ur in domov k familiji ter na kavč pred tv. Pa to so pridni, prijetni ljudje, ki imajo neke vrednote, ki se zavedajo neke odgovornosti, ki so krvavi pod kožo tako kot vsi ampak vsako leto znova in znova izvolijo bedake ki jim ni mar za nas. Vsaka vlada je pokvarjena neglede na to kaj bluzijo vsakih par let. Vsaka oblast nas bo držala za jajca.

Ljudje se ne zavedamo kaškno moč imamo v resnici in kako krhek je celoten sistem. Si predstavljate da gre pol Slovenije, milijon ljudi, na ulice in sprožimo revolucijo, sistem se podre, pomendramo tistih par policajčkov ki jih itak vsak dan nategujejo v rit tako kot vse nas. Ampak to so samo moje sanje, sanjam lahko kajne? Upanje umre zadnje pravijo. Razumem tudi zakaj je tak upor skoraj neizvedljiv. Slovenci smo sramežljiva bitja, vsi čakamo da bo kdo drug naredil kaj namesto nas. Rabimo neko vodjo, ko bo ta vodja vstal se bo množica pridružila. Premagat je treba strah. Vem da se bojite za vaše službe, nenazadnje za vaša življenja, ampak kaj vam pomeni služba če vas še bodo do konca življenja držali za jajca. Verjamem da bo v bližnji prihodnosti ne samo v Sloveniji ampak tudi drugje po svetu hudo počilo. Ljudem bo vsega dovolj, dovolj jim bo izkoriščanja, previsokih cen osnovnih potreb, bencina, javne transportacije in še bi lahko našteval. To kaj je bilo v Egiptu in drugje je bilo le za vzorec. Revolucija je nekje v zraku, čuti se jo ampak še čaka na izbruh, tako kot Vezuv, čaka in čaka da bo počilo, nepredvidljivo, nepričakovano, ampak zagotovo.

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Odkar delam v trgovini so me že najmanj desetkrat naslovili z gospa. Večinoma gre za starejše ljudi, ki so malo slabovidni in očitno ne ločijo spolov (je pa res da me ponavadi gledajo v hrbet)  ali pa imajo poklic trgovec popredalčkan kot tipičen ženski. Ko dojamejo da nisem ženska poznih srednjih let ampak mladenič ki je skoraj v dvajsetih sledi tipično opravičevanje, včasih še kakšna dodatna zgodbica o njihovih soprogah ali oldtajmerskih kolegih, ki jim matera narava ni prizanesla pri oddelku las in zdaj očitno po svetu hodijo z frizuro slično meni. Kar me seveda ZELO zanima. Po tem ko se na silo smejem in kimam njihovim retardiranim zgodbam dojamejo da mi na ploščici na moji levi piše da sem študent in takoj presodijo da nimam pojma o pojmu ter zahtevajo da pokličem drugega prodajalca na oddelku da se zmenijo z njim. Zakaj pri milem bogu pa nalagam robo na police in sem na oddelku ter vedno na pomoč strankam? Saj ne stojim tam kot kip svobode in gledam okolli mene če bo slučajno kaj padlo z neba in treščilo v mojo po njihovem mnenju brezvedno glavo? Ko pa jim povem kaj so hoteli vedeti pa strmijo vame z izrazom »not sure if serious«.  Nato pa za mojim hrbtom smuknejo s polno hitrostjo naprej in iščejo bolj »izkušenega« talenta na istem oddelku in zagnjavijo še njega? In kaj jim pove? ISTO JEBENO STVAR KOT JAZ!!!  Njemu pa kimajo kot da doživljajo drugo pomlad in se takooo zelo strinjajo z njim da je kar lušno. Ljudje smo tako zelo predvidljivi in zahrbtni da kar peče prostata, še posebej penzionerji.  Stari folk me včasih razpizdi do te mere da bi jim najraje nekaj zabrisal v njihovo pretirano skeptično glavo. Naj svoje po plesni srmdeče truplo in svojega šnaucerja raje peljejo na svež zrak kot pa da gnjavijo študente v nakupovalnih centrih.

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »

Že od kar pomnim ima hrana v mojem življenju velik pomen, seveda razumljivo, saj je hrana ena izmed primarnih potreb človeka, zadnje čase se celo spogleduje s sekundarnimi potrebami zaradi toliko neumnih diet in pa nesmiselnega pomanjkanja časa za vsaj tri kvalitetne obroke na dan. Koliko opazujem okoli sebe ljudje vedno manj jejo, hrano so nadomestile kavice iz avtomata in pa čiki…perfektno…res. Kolikor več je debelih ljudi je tudi pretirano suhih, ki slepo sledijo navideznim idealom ki nam jih forsirajo mediji…no, saj v zadnjem času so spet  »v modi« obline…vsaj nekaj, ker če bi še šlo nekaj časa tako naprej bi po Sloveniji hodile same zalite svinje in pa paličnjaki, tisti vmesni člen zdravega, normalnega slovenčka bi skoraj izginil.

Torej kot sem omenil ima hrana v mojem življenju velik, kaj velik, ogromen pomen. Vse se vrti okoli tega kaj bom jedel. Ponavadi še ne končam obroka pa že razmišljam o naslednjem, ali celo kaj bom jedel jutri. Ni treba razlagati da tako razmišljanje nervira starše, ker jih, in to zelo, vsaj moje. Lahko se zahvalim puberteti in pa hitri presnovi da sem danes takšen kot sem..zdrav, normalen človek. Glih zadnjič sem razmišljal kaj vse sem vase zmetal skozi srednjo šolo. Pojedel sem ogromno. Pri kosilu sem bil prvi in končal zadnji. Večinoma sem pojedel več kot pa obadva starša skupaj. Razlog za to je seveda v odlični mamini kuhinji, ki je nič ne prekaša (razen moja seveda) in pa v tem da sem skozi adolescenco delal na pridobivanju kilogramov,  ki se je jih je skozi štiri leta nabralo kar nekaj.

Najraje si kuham sam in menim da znam marsikaj dobrega in zdravega pripravit. Naj omenim da se ukvarjam tudi s fitnessom in zdrava kuhinja je predpogoj za to aktivnost ki mi je edini hobi, poleg pisanja bloga seveda. V svoje jedi imam neko večje zaupanje ker vem kaj je not.  Domača kuhinja še včasih vedno temelji na tradicionalnih, včasih skorajda absurdnih receptih s 5x preveč maščob ki vedro maši žile ignorantim slovencem. Mamina kuhinja ni taka, včasih, ko sem še bil mlajši smo si še privoščili kakšno pohano stvarco skoraj vsaki teden, zdaj pa le po redko. Zdaj je veliko bolje. Razlog zato tiči v tem da sta se tudi starša malo zamislila in spremenila svoje prehranjevalne navade, jaz sem jih zaradi tega ker v tem uživam in mi je to hobi ter način življenja, onadva in pa marsikdo pa samo zaradi tega ker je to »in«.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Na maturantskem izletu sveda. Maturanski izlet je svojevrstna izkušnja, ki se je nikoli ne pozabi, morebiti zaradi nore zabave, velikokrat pa zaradi razvrata ki se dogaja na tem velikopričakovanem oddihu pred pripravami na maturo.

O našem razredu sem že pisal, omenil sem tudi to da se nismo nekaj dobro razumeli in s tega je prišla ta farsa da nas je šlo na Santorini in Ios samo 8. Dva »deda« in 6 »bab« ter razredničarka in njena hčerka, torej vse skupaj 10. Termin je bil več kot primeren, zadnji teden v avgustu, kaj češ lepšega. Vreme idealno, tja smo šli z letalom, nazaj z ladjo. O tej farsi kako da nas je šlo tako malo ne bom razpravljal, ker sem preveč dobre volje da bi pisal o tem.  Zaradi tega ker smo bili tako mala skupinica nas je agencija »sparčkala« z ljubljanskimi gimnazijami. Nekatere punce, ki  so bolj nogometno in nestrpno usmerjene so ob tej novici začele negodovati, jaz in pa moja edina moška družba pa sma bila neizmerno vesela…zakaj?  Več družbe, več ljudi, več punc, večji party. Sicer pa mladi smo že mentalno preko te ovire nepotrebnega rivalstva, vsaj jaz…meni je prav dol viselo če gremo na maturanca z »žabarji«. Glavno da uživam kot še nikoli prej v življenju. Sicer pa ko si pijan…te ne briga s kod je kdo, samo da je čaga…ali pač?

Ven, torej v družbo in na zabave sem začel hodit komaj na začetku tretjega letnika, za mnoge je to doba ko bi že potrebovali presaditev jeter in pa kakšen sestanek pri AA. Do te dobe pač nisem imel neke potrebe po zabavah…velikokrat me je mikalo ampak enostavno nisem imel potrebnih sredstev da bi se kam spravil…še manj pa družbe. Ampak na začetku 3. Letnika se je vse to spremenilo ko je šla moja soseda v prvi letnik srednje šole in me »potegnila« zraven, tako da sem do konca avgusta naslednjega leta že imel manjšo »kilometrino« za sabo. Sem bolj kot ne pazljiv človek glede alkohola, spijem toliko da lahko plešem in ne zgledam čudno ter za pogum pri osvajanju deklet (za slednje ponavadi ne rabim več pijače, za ples še nažalost vedno).

Na maturancu tudi največjemu piflarju ali pazljivežu skoraj zagotovo popustijo vse zavore…tudi meni so. Kako da ne? Predstavljajtesi da ste nekje na peščeni plaži na Iosu v Grčiji, ležite na mehkem in udobnem ležalniku, sonce pripeka pri 40 stopinjah vi pa ne čutite skoraj nič vročine zaradi osvežujočega morskega vertriča. Zraven pa še ledeno hladno pivo in pa dobra družba. Prenesetljivo moram povedati da se nas je tistih 8 sošolcev na tem oddihu zelo zbližalo, o drugih smo zvedeli marsikaj novega in zanimivega. Poleg vsakodnevnega pijančevanja in nore zabave mi je najbolj v spominu ostalo to, da bi skoraj penetriral v štiri dekleta in sicer z nečim drugim kot pa z jezikom, ampak je vedno nekaj prišlo vmes…smola pa taka. Ampak kljub temu je bilo res nepozabno. Nikoli pa ne bom pozabil kolega …mislim da je sodeč po naglasu bil nekje iz bližine Dolenjske…ko je pristopil k nam v na pol blaženem stanju in izjavil: »Kuga pa je z vami narobe k vas je tko malu?«

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »